Zamejski večer z mladimi iz Benečije

Si jutri zelenih korakov …

V petek, 8. aprila, je v Polhograjski graščini potekal zamejski večer z mladimi Slovenci iz Benečije, ki sta ga organizirala Rafaelova družba, vodila pa profesorica Damjana Kern.

Za uvod v popotovanje in spoznavanje Beneške Slovenije sta Giovanni Banelli, ki je igral tudi na harmoniko, in Igor Černo zapela Oj božime, nekoč svatbeno pesem, ki govori o odhodu neveste iz očetove hiše. Postala je pesem emigrantov in hkrati najznačilnejša pesem Nadiških dolin, kot v svojem delu pravi Pavle Merkù.

Naši gosti zanimivo pripovedujejo in so zelo dejavni:

Sara Simoncig poučuje na dvojezični šoli, opozarja na pomen uporabe in negovanja narečij (ne le knjižnega jezika) ter spregovori o svoji dvojni identiteti( »Sem Benečanka in sem doma tu in tam.«).

Christian Iveta nas seznani z guban(c)o, s sevkami( stara sorta jabolk),z Burnjakom( praznikom kostanja), s pustnimi običaji, ki še živijo in ki nikoli niso bili sporni, s porajajočim se turizmom, ki bi omogočil nova delovna mesta.

Giovanni se sprašuje o nastanku slovenskega knjižnega jezika, spomni na pomen ljudske pesmi, ki ohranja narečja in narečne posebnosti žive vsaj v pesmi.

Igor, pevec pri etno-rock skupini B(eneške) K(orenine) evolution, pa z nami deli modrost svojih prednikov, da če želiš priti na vrh gore, je treba vedno naprej …

Beneška Slovenija leži v italijanski deželi Furlanija- Julijska krajina in predstavlja najzahodnejši del slovenskega etničnega ozemlja. Sestavljajo jo Nadiške doline, Terske doline,  nekateri zraven štejejo tudi Rezijo, ki je sicer zaradi odmaknjene in zaprte geografske lege svet zase, del Beneške Slovenije pa se razprostira tudi na slovenski strani( Breginjski kot ter še nekaj kobariških vasi in zaselkov).

Bogata in dolga zgodovina na razgibanem in nemirnem območju, kjer je še vedno stičišče Furlanov, Italijanov in Slovencev, je bila ( do manjšin) večkrat ostra in kruta.

Letos mineva 40 let od uničujočega potresa, ki je 6. maja 1976 vrgel na kolena Furlanijo in Beneško Slovenijo in povzročil tisoč žrtev, nešteto ranjenih, cele vasi pa zravnal s tlemi, opisuje v svojem delu  Giorgio Banchig. Mineva pa tudi 150 let od plebiscita, odkar je Beneška Slovenija postala del Italije. Oba mejnika sta vsak na svoj način pustila posledice in neizbrisljiv pečat.

Minilo pa je tudi 15 let, odkar je bil sprejet zaščitni zakon za slovensko manjšino v Italiji, ki naj še naprej skrbi za »zelene korake«.

Kljub množičnem izseljevanju in raznarodovalnim pritiskom v preteklosti skupnost, čeprav maloštevilčna, živi:

v Špetru delujeta dvojezična šola in Glasbena matica, izhajata dva časopisa( Dom in Novi Matajur), deluje narečno Beneško gledališče, v beneškem narečju izdajajo pesniške zbirke in antologije, vsako leto izide nepogrešljiv Trinkov koledar, poimenovan po čedermacu Beneške Slovenije, duhovniku Ivanu Trinku. Prirejajo Dan emigranta, najvidnejšo prireditev Slovencev videmske pokrajine, in festival Senjam beneške piesmi, ki poskrbi za sodobni izraz mladih beneških glasbenikov.

Si                                                                                                   Si

Si las,                                                                                            Si glas

ki ne umarjé,                                                                               ki ne umre,

si našnji dan,                                                                               si danes,

ki je storu zamrieti                                                                     s katerim je zamrl

učeraj,                                                                                           včeraj,

si zejtra                                                                                         si jutri

zelenaá hodiénja.                                                                        zelenih korakov.

(Viljem Černo)                                                                 (prevod: Jakob Müller in Tanja Rebula)

(Viljem Černo, Ko pouno noći je sarce/ Ko polno je noči srce, Goriška Mohorjeva družba, 2013)

 Ana Gregorič