Ekskurzija po nekdanjih kočevarskih vaseh

Udeleženci celodnevne ekskurzije na Kočevsko 10. maja smo si ob njenem izteku, predvsem pa na začetku, morda zaželeli, da bi bila to »zgodba« s primesmi zgodovinskega, junaškega, skorajda romantičnega, a je bila vse prej kot to. Žalostna, celo tragična, na moč pretresljiva poved o ljudeh, ki so vse od leta 1330 naseljevali večinoma hribovito, z gozdovi poraslo kočevsko zemljo. So jo, dobesedno, iztrgali iz kraškega sveta in jo spremenili v rodovitno za skromno preživetje.

Očetova špartanska vzgoja petih otrok po partizanski krvoločnosti

Za njimi so prihajali še drugi priseljenci iz krajev, kjer so že prej kljubovali divji naravi, bili kos zahtevnemu delu v gozdu, kmetovanju v hribovitem svetu. Iz vzhodne Tirolske, zgornje Koroške, od drugje. V stoletjih so se strnjevali v vasi, razvili svoj slog življenja in kulturo, kar so prinesli od doma in sami ustvarili. Kaj vse, smo videli v Muzeju Društva Kočevarjev staroselcev v Občicah pri Črmošnjicah. Že prej nas je o zgodovini Kočevarjev med vožnjo z avtobusom iz Ljubljane izdatno seznanila zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

Njen oče Hans Jaklitsch, Kočevar po rodu, nas je v Občicah pozdravil po kočevarsko v smislu »Bogdej« ter nas seznanil s bolj ali manj tragičnimi pripetljaji, ki jih je doživel od rojstva leta 1941 v kočevarski Srednji vasi pri Črmošnjicah. Najhujši je bil ta, da so partizani vso družino (očeta Franza, mamo Zofijo Schmuck s komaj tri mesece starim sinom v naročju in še tremi otroki, med njimi Hansom, oktobra 1944 peljali v gozd, da jih ustrelijo, ker jim oče zaradi preživetja lastne družine ni hotel dati prašička, pa jih je k sreči rešil partizanski oficir Bradač, ki je poznal in spoštoval očeta. Kljub temu jih je doletela zelo žalostna usoda: mama Zofija je doživela živčni zlom, od katerega si ni več opomogla, zato so jo po koncu vojne s silo odpeljali v psihiatrično bolnišnico v Idriji, kjer je umrla leta 1986. Pogumni oče je prevzel skrb za vse štiri otroke, pa še sina peka Josipa Obajdina iz Črmošnjic, ki so ga partizani, kljub temu, da je tudi zanje pekel kruh, oktobra 1943 umorili skupaj z ženo. Preživljal se je tudi s prodajo v Beli krajini doma narejenih grabelj. Že pred vojno je imel svojo lastno mizarsko delavnico, v njej pa zaposlene tudi mizarske vajence in pomočnike.

Gospod Hans je na kratko spregovoril tudi o krivicah in poniževanju, ki jih je bil deležen kot Kočevar v šoli. Čeprav je bil dober učenec, so tik pred začetkom pouka brez pojasnila zavrnili njegov vpis v Srednjo gozdarsko šolo v Postojni, tako da je sprva šolanje nadaljeval kar doma kot vajenec pri očetu. Kasneje je ob delu končal fakulteto in bil nazadnje celo direktor v uspešnem podjetju. Vztrajnost, poštenost in trma, ki jo ima kot Kočevar, so mu pomagale, da je kljub številnim birokratskim oviram po 17 letih uspešno zaključil denacionalizacijo ter dobil nazaj zemljo, ki jo je povojna oblast nacionalizirala njegovemu stricu.

Hodili smo po tleh nekdanje lepe kočevarske vasi Topli Vrh

Po postrežbi z medenim likerjem in kočevarsko potico pobolico ter ogledom muzeja pod vodstvom članice Društva Kočevarjev staroselcev Darje Zamida Pečavar smo se pod vodstvom gospoda Hansa in njegove hčerke Helene odpeljali do nekdanje kočevarske vasi Topli Vrh. Pravzaprav do ostanka zvonika nekdanje podružnične cerkve sv. Petra in Pavla v vasi Topli Vrh (Untertappelwerch), nato pa še mimo Komarne vasi (Mueckendorf) in vasi Štale v vas Ribnik (Ruebnig/Rimmnig), kjer je bila doma njegova mama. Od doma, ega doma, kot od ostalih nekdanjih kočevarskih hiš, so ostale le še ruševine. Tudi na cerkev in parno žago v Ribniku, ki je dajala kruh mnogim Kočevarjem, spominja le še nekaj kamnitih ostankov.

Hansova hči Helena nam je že prej v avtobusu razdelila informativno dokumentarno gradivo s fotografijami teh nekdanjih vasi, da smo si lahko vsaj predstavljali, kakšne in kje so bile te vasi. Najtežje je to bilo pri Toplem Vrhu. Hans nas je, ko smo hodili po rahli strmini (sam jo je pokosil, da smo varneje stopali) do ostankov cerkvenega zvonika, opozoril: »Hodite sredi nekdanje vasi!« Tako smo si lahko vsaj deloma predstavljali, ko smo sredi bujnega gozdnega rastja videli še ohranjene kamnite stopnice in ostanke spodnjega dela hiše.

Povedal nam je tudi, da so Italijani med okupacijo požgali nekatere kočevarske hiše in vasi, da se v njih ne bi utaborili partizani, cerkva pa ne. To so pozneje delali partizani (posebej pa povojna komunistična oblast), zasedli kočevarske hiše, jih izropali, poklali živino. Kočevarje so namreč Nemci v zimi 1941/1942 izselili v Obsotelje in okolico Brežic. Čeprav Kočevarji sprva preselitvi niso nasprotovali, vendar se je to pred samim preseljevanjem spremenilo, tako da je sam Himmler moralk zaukazati: »Vsi Kočevarji se morajo izseliti!«

O razlogih, zakaj so se pred začetkom druge svetovne vojne Kočevarji vedno bolj počutili tujce na svoji zemlji, nam je spregovorila gospa Helena. Med obema vojnama je prihajalo do pospešene slovenizacije, kar je močno prizadelo Kočevarje. Gospod Hans je povedal tudi zgodbo o gospodu, ki mu je pripovedoval, kako so junaško med nemško ofenzivo leta 1943 napadli Nemce v Črmošnjiški dolini, v resnici pa so se za en teden skrili v gozd, nato pa so se, ko so Nemci odšli, spet pokazali. In celo njegovega očeta spraševali, kam so odvrgli puške, ko so bežali.

Najhuje pa je bilo, kar so aprila 1945 naredili s svojimi 24 težkimi ranjenci: barako, v kateri so bili, so minirali in zažgali.

Postrelili so tudi številne Kočevarje, ki so se želeli ob koncu druge svetovne vojne vrniti na svoje domove. Mnogi Kočevarji so bili po vojni, skupaj s Slovenci, zaprti v koncentracijskem taborišču na Teharjah ter v Šterntalu oz. Kidričevem, povojna oblast pa je Kočevarje tudi izgnala.

Komunistična oblast je Kočevarje obravnavala kot okupatorjeve sodelavce

Nova komunistična oblast je namreč Kočevarje obravnavala kot okupatorjeve sodelavce. Torej niso imeli kaj početi na nekdanji lastni zemlji, pa tudi tisti ne, na katero so jih, večinoma s silo med drugo svetovno vojno po pogodbi med Italijo in Nemčijo v Obsotelje in okolico Brežic naselili Nemci (2833 družin oz. 11.509 oseb), prej pa izselili v Srbijo tamkajšnje prebivalce oz. odvedli v Nemčijo. Kočevarji so od leta 1943 vzdrževali njihove domove in kmetije, prej pa životarili v t. i. zimskih nastaniščih, obdelovali zemljo, na koncu pa so jih novi oblastniki prisilili v odhod v Avstrijo in Nemčijo ter v Ameriko, kamor so v 19. stoletju odšli s trebuhom za kruhom v težkih časih že številni njihovi rojaki. Hansov oče je med drugo svetovno vojno ostal doma in, k sreči, ostal živ, doživljal pa vse hudo, kar se je zgrnilo na Kočevarje pod partizani.

Na koncu je od nekdanje trdno povezane skupnosti Kočevarjev (v miru so živeli s Slovenci), ki je v času največjega razcveta sredi 19. stoletja štela okrog 25.000 ljudi, je razvila bogato kulturno in dejavno cerkveno življenje (skoraj v vsaki vasi so postavili cerkev, bili globoko verni in pobožni), imela svoj časopis, kulturne domove, značilno narodno nošo in plese, pevske zbore, prirejala igre, ostalo bore malo. Komunistična oblast je sklenila, da bo uničila vse, kar je bilo vidnega in je spominjalo na Kočevarje, sedanja pa tudi tega, kar bi bilo mogoče še »rešiti«, ne ohranja in ne obnavlja. Med drugim podrtega nekdaj sijajnega gradu grofov Auerspergov v Soteski, mimo katerega smo se peljali, je pa deloma obnovila žužemberški grad.

Demos je dosegel postavitev nove cerkve v Kočevski Reki

Po dosegu slovenske državne samostojnosti je tedanja Demosova vlada dosegla vsaj to, da so na ruševinah stare župnijske cerkve v Kočevski Reki, ki jo je podrla povojna oblast, postavili novo, posvečeno sv. Janezu Krstniku.

Cerkev nam je odprl in razkazal zelo prijazni župnik Jože Milčinovič. Posebej je opozoril na umetnine iz lesa akademskega kiparja domačina Staneta Jarma, ki je v njih izrazil tudi bolečino in trpljenje nekdanjih Kočevarjev, pa tudi nemških in drugih ujetnikov in zapornikov, ki so zidali podzemno zaklonišče za svrh slovenske oblasti v Gotenici, če bi prišlo do najhujšega. To se ni zgodilo, dokumentov o delavcih na najstrožje varovanem območju in drugem pa ni več. Se je pa tistim priseljencem, ki so molčali ali pa ovajali druge, kar dobro godilo pri vzpostavljanju socialističnega kmetijstva in gozdarstva. Le cerkva, znamenj in kapelic ni smelo biti več, so jih veliko večino porušili. Od 123 kar 95, na zaprtem območju Kočevske Reke vseh 26 cerkva, uničili okrog 400 kapelic in znamenj, z zemljo zravnali številna kočevarska pokopališča. Zvonik od cerkve na Toplem Vrhu so ohranili kot »orientirung«, je povedal Hans Jaklitsch. Eno izmed kapelic ob cesti, kjer smo se vozili, so podrli, ker naj bi »ovirala promet«.

Nad Kočevarji pa se je oblast znesla že v času Kraljevine SHS in Jugoslavije, ko je prepovedala njihov jezik v šoli, pri opravljanju službenega dela in v javnosti. Kdor ni poslušal, je izgubil službo. Med njimi celo poštarica, ki je v kočevarščini zgolj pozdravila znanca.

Ostajajo izvirna pesem v kočevarščini, dnevi Kočevarjev, zapisana pričevanja …

Kako je danes s Kočevarji, najbolje vedo tisti, ki so, kot Hans Jaklitsch, še ostali v domovini svojih prednikov. Še zdaleč, čeprav živimo v svobodi, ne rožnato. Pravih Kočevarjev, posebej tistih, ki še govorijo kočevarščino, je vedno manj. Kako ta zveni, smo slišali iz Hansovih ust in pesmi vokalne skupine Cantate Domino pod vodstvom zborovodje Franca Štefaniča v starodavni podružnični in romarski cerkvi Corpus Christi v samem Kočevju. Zapete pesmi nam je najprej predstavil v slovenščini, nato pa jih je vokalna skupina zapela. Tako lepo, da so nam kar solze stopale v oči. Kot že prej pri ogledu kočevarskega pokopališča v Starem Logu, kjer so postavili tudi spomenik padlemu od izčrpanosti zajetemu in ustreljenemu pesniku Miranu Jarcu. Stari napisi in podatki na spomenikih, postavljenimi kar v travi, govorijo o spoštovanju do nekdanjih staroselcev, pridružujejo pa se jim tudi novi. Nekje je treba ohranjati spomin. Mogoče še najbolje na pokopališčih ter na ploščah, kot je pri cerkvi Corpus Christi, na kateri je kratko predstavljena zgodovina poselitve Kočevarjev na sedanjih slovenskih tleh. V cerkvi nas je pozdravil celo mladi perspektivni kočevski župan Gregor Košir. Poleg njega pa tudi duhovni pomočnik Anton Ferlic.

Ohranimo zgodovinski spomin in spoštovanje do vsega, kar so ustvarili Kočevarji

Pred slovesom ob vrnitvi v Ljubljano nam je voditeljica ekskurzije dr. Helena Jaklitsch, ki se je izredno potrudila z razlago vsega pomembnega v povezavi s Kočevarji, zaželela, da ob njenih besedah, posebej pa pričevanju njenega očeta Hansa, ohranimo spomin na bogato zgodovino njunih prednikov – Kočevarjev –, ki so skoraj 700 let garali na zemlji, ki je bila njihov dom, jo obdelovali in ohranjali, danes pa od tega ostajajo bolj ali manj ruševine in zapisana beseda. Tudi Johna Tschinkla, dr. Mitja Ferenca, dr. Marije Makarovič in drugih. Čeprav so, kot je zapisal John, kočevarski »zvonovi umolknili«, zgodovine Kočevarjev, kulture in jezika ni mogoče izbrisati, je pa ta jezik, tako Unescov atlas jezikov, med najbolj ogroženimi (pozabljajočimi) na svetu.

Več kot 50 udeležencev t. i. »ekskurzije po nekdanjih kočevarskih vaseh« vam priporoča, da se o tem prepričate sami. O žalostni, tragični zgodbi in usodi Kočevarjev, ki jo je vseeno treba vedeti, se zanjo vsaj zanimati, se dokopati do njenega jedra, stržena. Potem pa ponižno skloniti glavo in priznati, kako malo smo vedeli o Kočevarjih, nam v socialistični šoli niso tega povedali, nas ne naučili pri zgodovini. Ker v času komunizma učitelji tega niso smeli, niti niso dobro in prav vedeli. Danes pa je to mogoče. Pa tudi stara resnica še velja: da ničesar ne moremo skriti. Tudi od krvi kalna voda tisočih pobitih Slovencev v kočevskih jamah spomladi 1945 je to potrdila; pritekla na dan kilometre stran po kraškem podzemlju do izvira v bližini Podturna. Požgane, podrte cerkve, kapelice, znamenja in hiše nekdanjih Kočevarjev sicer prerašča gozd in trava, a ne more vsega tistega, kar so ustvarili. Udeleženci ekskurzije smo to videli na lastne oči. Sedaj je naša dolžnost, da povemo resnico o vernih, delavnih, poštenih in nadarjenih ljudeh, kot so bili in so še preživeli Kočevarji.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič