Ata, jaz bom župnik

Duhovni svetnik Marjan Gabrijel Bečan je konec lanskega leta obhajal 60-letnico duhovniškega poslanstva. Rojen v Ljubljani, dve leti star je sredi vojne s starši odšel na Koroško, kjer je družina po vojni delila usodo beguncev, ki so zapuščali domovino v strahu pred komunističnim in partizanskim terorjem. Pridružili so se veliki skupini Slovencev, ki so leta 1949 našli zatočišče v Argentini. Tam je dokončal šolo in gimnazijo, študiral teologijo v slovenskem bogoslovju, prejel duhovniško posvečenje. Potem je svoje delo posvetil Slovencem v izseljenstvu, najprej v Argentini, kasneje v Nemčiji. Upokojen se je vrnil v Slovenijo.

Biseromašnika gospoda Marjana Bečana, ki je v lani dopolnil 85 let, je ob jubileju obiskal z mikrofonom v roki novinar Radia Ognjišče Matjaž Merljak v duhovniškem domu Mane nobiscum v Ljubljani in pripravil z njim pogovor. S prijaznim dovoljenjem uredništva Radia Ognjišče ga objavljamo v naši reviji.  

Lepo pozdravljeni, g. Marjan Bečan.

Hvala lepa, zelo prijazni ste.

Malo se bova sprehodila po vaši življenjski poti. Rodili ste se leta 1940 v Ljubljani.

Da, v Ljubljani, čeprav sta bila ata in mama z Gorenjske, oče iz Rakovnika pri Medvodah, mama pa z Brezij. Potem, ko sta se poročila, sta živela v Ljubljani, kjer je oče že imel službo in je bil privatni šofer generala Rupnika.

Kako je do tega prišlo?

Dobil je to službo. Bil je privatni šofer. General bi lahko vzel vojaškega, ampak je raje izbral privatnega, mojega očeta.

Kako to, da je bil oče šofer, kje se je usposobil?

Bil je eden prvih šoferjev na Gorenjskem. Še rosno mlad fant je kot pomočnik spremljal nekega prevoznika in je gledal in budno opazoval pri vožnji in kako popravlja avto in oskrbuje motor. Zgodilo se je nekoč, da je bilo treba peljati robo s postaje do tovarne, pa ni bilo šoferja. Sedel je za volan, čeprav še ni bil star 18 let, in peljal avto do tovarne. Tam je prisedel neki uslužbenec in naročil, naj ga pelje še po drugo pošiljko. Na poti je opazil, da je voznik zelo mlad, in je vprašal: »Ja fant, a imaš ti sploh dovoljenje za tole?« Oče je rekel: »Ne, ampak sem se sam priučil. Gledal sem in opazoval izkušenega šoferja, poskusil in znam voziti in popravljati avto.« Uradnik pa mu je rekel: »Veš, po vseh pravilih bi te moral kaznovati, ampak ti pridi jutri v mojo pisarno, boš dobil šoferski izpit.«

Na ta način je prišel do poklicnega šoferja?

Ja, tako je bilo.

Kaj pa mama?

Mama je bila šivilja in je nekega dne sedla na avtobus, ki ga je oče vozil v Cerklje, kjer je bila poročena njena sestra. Na tisti vožnji sta se opazila in se je vnelo. Kmalu potem sta se poročila.

Se pravi, mama je doma z Brezij, kraja, kjer je Marija Pomagaj, kajne?

Ja, in sta se na Brezjah tudi poročila. Zato je ta kraj tudi meni še posebej drag.

Imate še kaj sorodnikov na Rakovniku in na Brezjah?

Po celi Sloveniji so razpršeni. Štiri sestrične imam, dve sta v Medvodah ali tam nekje v bližini. Njima so med vojno ubili očeta. Njegov prijatelj je prišel ponj in nikdar več se ni vrnil. Še danes ne vejo, kje je pokopan. Umorili so ga pa tako, da so ga dali v sod in spustili po hribu navzdol. Kje je grob, se pa ne ve.

Torej, rodili ste se v Ljubljani, ampak prav kmalu vas je potem pot peljala v Pliberk, na avstrijsko Koroško. Kaj se je zgodilo?

Oče je izgubil službo, ko so prišli Nemci in so mu rekli, naj gre na Koroško, v Pliberk, vozit poštni avto za tri mesece. In je šel, potem so mu podaljšali. Oče je dobro opazoval, kaj se dogaja, in je leta 1942 poklical nas vse, da smo odšli za njim na Koroško in smo bili tam do 1949.

Torej ste bili še čisto majhen otrok?

Dve leti sem bil star, ko so me nesli od doma. Ampak ostali smo zelo povezani s Slovenijo. Starši so nam vedno govorili o domovini in nesrečni vojni, tako da sem čisto dobro vedel, za kaj gre.

Ste imeli še kakšnega brata, sestro?

Prva se je rodila Marija in je umrla, preden sem jaz prišel na svet. Druga sestra pa še živi v Argentini, že tri leta leži na postelji in ji streže mož, ki je star 92 let, ampak rad dela in je še pri moči. Ona pa je telesno onemogla, sicer pa še pri zdravi pameti, ne more pa več vstati s postelje.

V Pliberku ste potem začeli hoditi tudi v šolo, gotovo so bile to nemške šole?

Ja, tako je. Nemško sem se naučil, ko sem se igral z otroki. Dve leti in pol sem bil v nemški šoli in tam je bil tudi verouk. Ko sem poslušal o vseh mogočih stvareh iz Svetega pisma, o Adamu in Evi pa o Jezusu in nebesih, kamor pridemo po veri, sem se navdušil. No, in med potjo domov sem premišljeval, kako in kaj bom naredil v življenju. Očeta sem našel doma in sem ga vprašal, kaj je treba narediti, da postaneš župnik. Rekel je: »Ja, kaj, najprej moraš rad moliti, potem učiti se, pa pridem biti.« Jaz sem šel malo stran, pa sem si rekel: »Ja, molimo itak vsak dan, to ni težko. Učiti se bo treba, dokler je šola. Priden pa tudi moraš biti, drugače jih pa dobiš.« Vrnil sem se k očetu, pa sem mu rekel: »Ata, jaz bom tudi župnik.« Kratko je odvrnil: »No, kar ostani pri tem.« Po novi maši mi je pa povedal: »Veš, takrat, ko si mi rekel, da bi bil rad duhovnik, sem vsak dan molil zate, čisto sam, osebno.« Doma smo zmeraj molili za vse mogoče stvari, ampak nikoli za duhovniške poklice. Jaz sem bil očetu zelo hvaležen, da me je spremljal ves ta čas z molitvijo.

Ste bili tudi ministrant?

Sem bil še premajhen, tam so bili večji fantje, debele knjige je bilo treba prenašati, jaz pa slaboten, tako da takrat nisem bil ministrant.

To je bil čas druge svetovne vojne, kako ste pa to doživeli v Pliberku?

Ni bilo nič izredno hudega, v Pliberku ni bilo nobene borbe, streljanja. Ampak enkrat je bilo nevarno. Avstralski avioni so napadli kraj. Govorili so, da so vrgli preprogo, tepih. V eni minuti je padlo 65 bomb, vendar niso zadeli središča. Mi smo ravno tam živeli, tako da nismo tega skoraj nič občutili. Slišalo se je oddaljeno treskanje bomb, le kakšni špliterji so prileteli, tako da nismo bili v nevarnosti. To je edino, česar se spominjam. So pa eno letalo zbili blizu Pliberka in so očeta poslali, naj gre po pilota. Ata je dejal, da so bili Američani. Dal jim je znak, naj grejo z njim, pa sprva niso hoteli. Potem so vsi trije šli v avto in jih je pripeljal v Pliberk.

Sam vojni čas ni prinesel nič posebnega, ampak potem po vojni pa je bilo najbrž drugače?

Niti ne, vsaj za nas otroke. Nam ni bilo nič hudega na Koroškem. Propagande je bilo pa veliko. V Pliberku je bil neki Breznikar, hotelir, Slovenec, ne Korošec. Ta je očeta kar naprej pregovarjal, naj se vpiše v komunistično partijo. Trdil je: »Komunizem bo prišel, gorje tistemu, ki ne bo z njimi.« Ata se je tega ustrašil. Povedal nam ni, je pa gotovo razmišljal, kako bi se tega rešili. Potem je prišla pa tista možnost za odhod v Argentino povsem zastonj. No, in se je prijavil in so nas takoj sprejeli. Ko smo prišli v Argentino, je bila mama precej črnogleda, včasih celo obupana, in je tarnala: »Joj, kaj bo pa zdaj? Jezika ne znamo, stanovanja nimamo, službe nimamo, denarja nimamo, kaj pa še pride, ne vemo?« Je pa ata mirno rekel: »Oh, nič se ne boj, saj Bog ve, da smo na svetu.« Ta stavek je tudi mene zelo spremljal in pomirjal.

To zaupanje v Boga, kajne?

Ko zdaj gledam nazaj, je res držalo, sproti se nam je odpiralo v vsakdanjih potrebah. Itak nismo mislili na to, da bi obogateli, in tudi nismo. Ni šlo za to, ampak da smo se izognili komunizmu, nam je bilo poseben blagoslov. V Argentini so nas zelo dobro sprejeli, vse tujce. Argentina je ogromna, ljudi je imela malo, in so sprejemali brez posebne izbire od koderkoli, najraje cele družine in vsak je bil dobrodošel.

Če se še vrneva nazaj v Pliberk, takrat po vojni so v Avstrijo prihajali begunci iz Slovenije oziroma Jugoslavije, najbrž ste jih tudi v Pliberku srečevali.

Ja, to tudi. Nekatere smo celo skrivali, posebej takrat, ko so izdali domobrance in jih vrnili partizanom. Mi nismo bili tako znani, ampak sem pa tja je kdo prišel, pa smo ga skrili. Med takimi je bil tudi Janez Janež, ki se je skril, ampak ni prišel k nam. Smo ga pa srečali.

Kako ste se pa pripravljali za to dolgo pot iz Evrope v Argentino? Ste lahko kaj vzeli s seboj?

Lahko smo vzeli, kolikor smo hoteli. In smo zbrali vso ropotijo, enajst zabojev je bilo in na vsakega je bilo treba napisati: Ivan Bečan, enajst kosov. Ko smo prišli v Buenos Aires, so vse zaboje spravili v neko veliko halo, nas pa so dali v hotel. Ko smo dobili potem stanovanje, smo pa šli iskat našo robo. Šele doma smo ugotovili, da je bilo samo deset zabojev. Mama in ata sta pregledala vse in se spraševala, kaj se je izgubilo. Nobeden od nas se ni spomnil, da bi kaj manjkalo. Nazadnje je mama rekla: »Ja, Bog pomagaj, tako je.« Najbrž se je pa oče zmotil pri štetju in napisal enajst kosov, čeprav jih je bilo samo deset. Potem smo se šalili, da se je en zaboj zgubil, vendar nismo ničesar pogrešali. Zelo zanimivo je bilo, ko smo prišli v svoje stanovanje. Sosedje so videli, da smo prišli, in so se takoj oglasili in se predstavili. Opoldne so nam prinesli celo kosilo. Razumeli jih nismo, ampak z gestami smo se sporazumeli in res so bili vsa leta zelo dobri sosedje.

Iz Evrope v Argentino ste potovali z ladjo, kajne?

Ja. Bilo je nekaj povsem novega za nas.

Kako je bilo to?

Kako je bilo? To je bila vojna ladja, zelo velika. Takrat sem že spadal med moške, sem bil devet let star in bil ponosen, da sem z očetom. Bivali smo čisto na dnu ladje, kjer ni bilo več oken. Sestra in mama sta bili pa bolj zgoraj, na lepšem. Res lepo so nam postregli in dali vse, kar smo potrebovali. Hrana je bila taka kot v hotelih, vsak je lahko izbiral med različno hrano in kolikor je hotel. Ameriška ladja je bila in smo bili tri tedne na vodi.

Plovba je bila v redu, ni bilo nobenih neurij ali pretresov?

Prvo noč je bilo morje tako razburkano, da so nas privezali na postelje in to je trajalo do enajstih drugi dan. Jaz sem samo vekal: »Lepo te prosim, ustavi se, ustavi se, jaz ne morem več.« Res je bilo hudo, ampak vse je minilo, vse smo prestali. Potem pa je bilo morje mirno in lepi dnevi vso pot, da bi lahko maševali, saj je bil en duhovnik med nami, ampak ni bilo prostora, tako da tudi ob nedeljah nismo bili pri maši.

Vas je bilo pa največ Slovencev na tej ladji, ali ne?

Na ladji je bilo 492 potnikov. Poleg Slovencev so bili tudi drugi, nekaj Hrvatov, Rusov, ena stara Rusinja je umrla in so jo zavili in spustili v morje. Umrl je še en potnik, zanj ne vem, od kod je bil. Dve smrti smo imeli na ladji.

Česa se spomnite, ko ste zgledali na drugi strani oceana obalo neznane dežele Argentine?

Nič posebej. Kot otrok sem zaupal staršem, zame čisto enostavno, prišli smo v neki drugi kraj, neko novo deželo. Takoj sem šel v šolo, ki je stala na drugi strani ceste. Prišel sem v tretji razred, kot sem bil v Pliberku, z razliko, da tu nisem razumel ničesar, in se je razredna učiteljica zavzela, da me je posebej učila španščine. Ampak je povedala na koncu leta: »Boš pa naslednje leto ponovil ta razred.« No, in je šlo prav lepo. Nič ni bilo posebnega, le kakšna nerodnost se mi je zgodila. Učili so me, ko srečaš učiteljico, jo lepo pozdravi: »Buenos días, señorita.« Na poti domov sem srečal eno od učiteljic in sem pozdravil: »Buenos Aires, señorita.« Zmotil sem se, ona pa je poskočila: »Kdo si? Kaj si?« Jaz pa nisem nič razumel, nisem odgovoril, samo gledal sem jo. K sreči je prišla potem moja učiteljica, ki me je poznala in pojasnila, da nisem poreden, ampak se šele učim.

Doma ste pa govorili slovensko?

Samo slovensko, kako bi drugače. In tudi smo začeli paziti, da nismo uporabljali kakšnih tujk. Saj ata je bil preprost človek, mama tudi, ampak nemških izrazov nista marala slišati. Namesto sladkor smo otroci rekli cuker, likalnik je bil peglezen, starši so nas popravljali. So me precej učili, ampak kljub temu mi je še precej manjkalo pravih besed.

Zdaj sva nekako prišla do Argentine, kjer ste našli novo domovino. Starši so najbrž takoj iskali delo, najprej gotovo oče?

Dela je bilo dosti takoj. Ata je bil tudi mehanik, so ga imeli zelo radi, ker je znal veliko stvari. Mama je bila šivilja, je pa tudi doma imela veliko dela. Moja sestra je bila takrat 14 let stara in je že šla v tovarno delat, za lažja začasna dela so smeli zaposliti odraščajoče otroke, čeprav je bilo po zakonu delo otrok prepovedano. Malo je čistila, pospravljala, prenašala manjše stvari. Ostala je čez 40 let v tisti tovarni, najprej na stroju, kjer so tkali nogavice. Kasneje so jo vzeli v pisarno in smo tako prav lepo preživljali v zadovoljstvu in brez lakote. Nikoli se nismo gnali, da bi obogateli. Lahko bi imeli svojo hišo, če bi se malo zadolžili, ampak oče ni hotel vzeti kredita in bi moral odplačevati dolg. Presodil je: »Jaz sem star, ne vem, do kdaj bom sposoben delati.« Tako smo zadovoljno živeli in je bilo lepo, menim še danes.

Slovenci ste se povezovali med seboj, gradili domove?

To pa zelo zavzeto, od prvega dne. Ker je Buenos Aires zelo veliko mesto, je nastalo pet domov za srečanja Slovencev. Tu so delovale različne skupine, nastale različne dejavnosti, povsod je bila tudi večja dvorana za mašo in prireditve. Ob nedeljah smo bili zmeraj v domovih, po maši ali prireditvah smo tam skupaj jedli ali pa igrali šah, razne igre, odbojko in podobno.

V kateri dom ste spadali, v katero okrožje?

To je Carapachay. Ime je staroselsko, indijansko, ki je malo čudno za Slovenca. Je pa to najmanjša slovenska skupnost v Buenos Airesu.

Potem se je začelo graditi v mestu osrednjo slovensko hišo, kjer je tudi cerkev Marije Pomagaj?

Ja, dobro poznate položaj. Slovenci so res zelo držali skupaj. Nikoli ni bilo obvezno, da bi kdo moral prispevati, ampak ljudje so zelo velikodušno dajali, da se bo ohranila slovenska beseda in maša.

Kam ste odšli po osnovni šoli?

V zavod. Pa ne zato, ker bi moral biti v zavodu, ampak ker ni bilo blizu našega doma nobene gimnazije. Najbližja je bila res velika gimnazija, vendar tako daleč, da bi zelo veliko časa izgubil na poti tja in nazaj, in tudi nisem vedel, ali bi me sprejeli ali ne, ker so mnogi želeli v tisto šolo. Zavod je bil pa skupaj s semeniščem in je bilo od zavoda le dva kilometra do gimnazije. Slovela je kot zelo dobra in velika šola, ampak je bilo odvisno od profesorja, ali je resno vzel svojo nalogo ali se je samo malo tako rekoč zabaval z nami. Za slovenska merila je bila slaba. Argentinci so jo sicer zelo cenili, Slovenci pa manj. Ni bilo nič latinščine, nič filozofije, tako da smo tisti, ki smo šli v bogoslovje, morali eno leto v dodatno izobraževanje. Namesto šest smo študirali sedem let. V semenišču je veljal strog režim. Profesorji so nam rekli: »Ker imamo izredno semenišče, moramo poskrbeti za visoko stopnjo izobrazbe, ne pa da smo manj kakovostni od domačinov.« Posebej strog je bil profesor Lenček, zelo natančen, zahtevni so bili vsi profesorji. Padel sem pri izpitu iz sociologije in kozmologije, oba sicer manj pomembna izpita. Potem je bila na vrsti filozofija, tu je tudi kar precej škripalo, tako da sem bil že kar malo obupan, ampak sem zlezel. In hvala Bogu, da so me vrgli pri kolokviju, da sem videl, da mi ne dajo pozitivne ocene iz prizanesljivosti. Pri filozofiji me je razumevajoče postavil na realna tla Primož Langus, ki mi je rekel: »Veš, če bi ti imel filozofijo minor takoj od začetka, kot smo imeli mi, ti ne bi šlo tako trdo.« Ta dobra beseda tako rekoč še danes deluje, nisem bil tako zabit, da ne bi zmogel tega študija.

Zavod, ki ga omenjate, je bil slovenski zavod, bogoslovje tudi slovensko?

Tako je. Leta 1945 so ljubljansko bogoslovje s profesorji in precejšnjim številom bogoslovcev umaknili iz Ljubljane. Najprej so bili v Italiji, potem so se pa preselili v Argentino. Tamkajšnji škof je bil zelo zadovoljen, jih je sprejel in omogočil delovanje. Ampak to je bilo v San Luisu, daleč proč od Buenos Airesa. Potem so pa dobili veliko hišo, ki so jo ponudili bogataši. Sprejeli so jo in za bogoslovce zraven dogradili bivalne prostore za gojence internata. Seveda se je število bogoslovcev manjšalo, dokler niso zaprli bogoslovja. Edo Škulj, ki je že pokojni, in jaz sva bila zadnja posvečena v duhovnike. Po posvečenju je bilo kar nekaj časa odprto, kam bom šel na delo. Sem sem bil miren: »Kamor me bo škof poslal. Čeprav bi bil rad na razpolago za Slovence.« Vendar je bilo za Slovence takrat vse pokrito in bi lahko šel kamorkoli. Pa je prišel rektor in mi predlagal, da bi sprejel nalogo prefekta v zavodu in bi bila to neka življenjska naloga. Prefekt je neke vrste nadzornik. Biti policaj mi ni bilo najbolj všeč, vendar sem se hotel držati svojega načela: »Zakaj ne, če me tu potrebujejo.« In sem sprejel. Čez nekaj časa se je oglasil argentinski župnik, ki je vedel, da konec tedna nimam pastoralnih obveznosti, in me prosil, da bi mu prišel pomagat. Rad sem sprejel. Fantje so bili ob sobotah in nedeljeh doma, jaz pa na fari. In je bilo zelo veliko dela, hvala Bogu. Oba sva imela po tri maše vsako nedeljo, eden je maševal, drugi spovedoval. Spovedovanja je bilo res zelo veliko, kar naprej. Tako da sem bil prav zadovoljen in sem se res počutil duhovnika. Potem sem sprejel skupino fantov, so bili bolj intelektualci in je bilo duhovno spremstvo zelo lepo delo. Tam smo debatirali o verskih vprašanjih in so bili zelo zanimivi pogovori, ker so se res zanimali. Ko je bila dograjena župnijska šola, me je župnik prosil, da bi učil verouk za sedmi razred. Tam so bili pa že precej zreli fantje, tako da so me včasih spravili v zadrego. Kljub temu sem to rad delal, je bilo lepo.

Bili ste prefekt, kakšna je bila ta vaša naloga, kaj ste morali početi kot prefekt?

Saj to je, biti prefekt kot duhovnik je skoraj izgubljen čas. Zjutraj sem zbudil fante, potem smo imeli mašo, kdor je hotel biti pri maši, pa so bili skoraj vsi. Skrbel sem, da so šli pravočasno v šolo, v gimnazijo, kamor sem tudi sam nekoč hodil. Ko so se vrnili domov, smo pripravili skupno kosilo, nato pomili in pospravili posodo. Zvečer sem imel duhovno misel, vodil molitev. Premalo za mladega duhovnika, sem se kar malo bal te službe. Pripravljal sem se za drugačno pastoralno delo. Zato sem bil res vesel vabila na župnijo. Župnik je bil dober, ampak toliko komoden, bi rekel, da je bolj zaupal meni kot sebi.

Prišel je čas, ko zavod ni bil več potreben. Postavili so veliko novih šol, vsaka župnija naj bi imela svojo gimnazijo. Nazadnje sem imel v zavodu le devet fantov, potem je bilo konec te zgodbe in jaz pred vprašanjem, kako bo šlo naprej. Spet sem odgovarjal sebi in drugim, da bom poslušal svojega škofa. Kmalu je prišel direktor, gospod Orehar in mi sporočil: »Škof Lenič se zanima zate, potreboval bi te v Evropi.« Odgovoril sem, da bom šel, kamor me bo poslal. Po nekaj mesecih mi je škof Lenič napisal: »Sem vprašal direktorja Oreharja, če te potrebuje za slovensko pastoralo, in pravi, da zaenkrat ne. Zato bi te rad vprašal, ali bi bil pripravljen priti v Evropo. Tu je več odprtih mest.« Odgovoril sem, da bom šel, kamor me bo poslal. Potrdil sem, da rad delam v pastorali, posebnih lastnosti pa nimam. Odločitev prepuščam njemu.  

Naznanil sem to tudi v zavodu, pa je en laik brž oporekal: »Ja, kaj pa misli Orehar, saj bo kmalu tukaj primanjkovalo duhovnikov za Slovence.« Kmalu me je rektor res poklical in mi namignil: »Ali ne bi raje ostal tukaj, dela bo dovolj?« Odvrnil sem, da mi doslej ni nihče tega predložil. In me je vprašal: »A smem škofa Leniča prositi zate?« Potrdil sem. Obrnil se je k meni in me vprašal: »Ali mi boš kdaj očital, da sem ti uničil kariero?« Pa sem rekel: »Za kakšno kariero pa gre?«

Pisal je škofu Leniču in mu razložil siuacijo, vendar je škof odgovoril, da je ves postopek že v teku in ni več možnosti za preklic. Ljudje so seveda takoj zvedeli in so prišli nadme, da bi se uprl. Cerkvenopravno gledano bi imel pravico ugovora. Škof lahko samo v svoji škofiji pošlje duhovnika, kjer ga potrebuje. Takrat sem odločno povedal: »Jaz se ne bom upiral škofu.« Potem so bili ljudje precej hudi name. Moje sestre celo leto niso pogledali, če je prišla v dom. Poznali so pač samo svoj vidik. Nekdo mi je celo očital: »Mi smo plačevali zate, ko si šel v bogoslovje, da si lahko prišel do poklica, zdaj nas pa tako pustiš na cedilu in greš na boljše.«

Na boljše nisem šel. Duhovnik opravlja svoje delo povsod, le pastoracija je prilagojena razmeram. V Argentini so imeli Slovenci svoje domove, svoje cerkve, lastno strukturo za svoje dejavnosti, bili so tako rekoč neodvisni. V Nemčiji, kamor me je poslal škof, je bilo to čisto drugače.

Zavod, v katerem ste bili sami, in kasneje v njem tudi prefekt, je v 20 letih dal kar 52 duhovnikov. Vidva z gospodom Škuljem sta bila zadnja.

Tako je, ja. No, to je bilo izredno, da smo imeli dve semenišči, enega doma, enega pa v svetu. Odgovorni so poslali prošnjo v Rim, da bi lahko tisti, ki so šli od doma, končali pot do duhovništva zunaj domovine. Papež je ugodil želji in poudaril, naj vztrajajo, dokler morejo. Ko je bil ta status urejen, so prihajali v bogoslovje tudi nekateri starejši, ki niso imeli gimnazije, pa so vseeno vztrajali in postali dobri dušni pastirji večinoma na argentinskih župnijah. Domačini so jih imeli radi, ker so bili zelo zavzeti in delavni. Tam imajo tujca raje kot lastnega človeka, čeprav so Argentinci zelo brihtni.

Duhovniška pot vas je vodila iz Argentine, šli ste v Nemčijo, v München, ampak mogoče se pa vseeno še za trenutek ustaviva v Argentini. Kot vidim, ste bili posvečeni 18. decembra leta 1965, torej pred 60 leti. Kako to, zakaj ta datum?

Zakaj? Šolsko leto se je zaključilo konec novembra in je bilo predvideno, da bi bili posvečeni 8. decembra, na Marijin praznik. Vendar so bili škofje takrat še v Rimu in se je tudi posvečenje premaknilo za 10 dni.

Posvečeni ste bili skupaj z gospodom Škuljem?

Da, z Edom Škuljem sva bila skupaj posvečena.

Vi ste že naslednji dan peli novo mašo?

Tako je. Z Edom sva se dobro razumela in se domenila, kdaj bo kdo obhajal novo mašo. Povedal sem mu, da bi rad takoj po posvečenju, ker so ljudje že pripravljali slovesnost. »Prav, bom pa jaz teden kasneje,« je bil sporazumen. Seveda je tiste dni vmes tudi maševal, slovesno pa je novo mašo obhajal z ljudmi teden dni kasneje.

Kako se spominjate nove maše, so pomagali sorodniki, sosedje, Slovenci?

Ja, zelo. Bilo je v domu San Justo. V San Martinu so me ravno tako poznali kot drugje. Ata in mama nista zmogla tega sama, ker nista bila vešča organizacije in govorov. Moja sestra pa je bila noseča, tik pred porodom in ni mogla pomagati. Ljudje so vse vzeli v svoje roke. Ponudil se je poklicni kuhar, ki je prevzel kuhinjo, in bilo je seveda veliko strežnikov in pomočnikov in vse je potekalo zelo slovesno in lepo. Nova maša je bila pri redovnih sestrah, ki so imele velik zavod in primerno veliko kapelo. Tam smo obhajali slovesnost in mi je ostalo živo v spominu.

Sodelovali so gotovo pevci, več duhovnikov in množica ljudi?

Ja, zbor je pel in Edo je vedel, da bi rad slišal pesem »K tebi želim, moj Bog«. In so jo zapeli. Menil sem, da je vse to organiziral on in sem se mu zahvalil. Odvrnil mi je: »Jaz nisem nič naredil, ker si mi rekel, da naj kar pustim zboru.« Torej so zvedeli od koga drugega in so me razveselili. Hranim še zdaj na kasetah.

Na božič ste prav tu v duhovniškem domu, kjer snemava, imeli slovesnost biserne maše.

Ni bila kaka posebna slovesnost. Ravnatelj je povedal, da praznujem 60-letnico duhovništva, vendar je božični praznik bolj pomemben kot moja obletnica. Saj nisem nič zaslužen, se ne morem ponašati, da sem toliko časa na svetu. Nisem bil za to, da bi se ne vem kako slovesno praznovalo. Gospod Zakrajšek je želel sklicati vse sorodnike skupaj. V Slovenijo se je pred petimi leti preselila nečakinjа in en nečak. Vendar bi bilo nerodno, saj ni prostora za to v domu. Tudi zlato mašo sem obhajal enostavno. Pri nedeljski maši so bili nekateri v narodnih nošah, pa pozdravili so me.

Torej ste praznovali bolj ponotranjeno, sami zase, vi in Bog?

Tako, ja. Sem Bogu hvaležen, da me je poklical. Veste, moja mama je zelo veliko molila, ne da bi postal duhovnik, ampak potem, da ne bi zapustil poklica. In je zelo trpela zaradi tega, ker se je to dogajalo. Nekaj slovenskih duhovnikov, posvečenih v Argentini, je zapustilo poklic in je bilo škoda, ker so bili dobri duhovniki. In mama se je tega zelo bala. Ko sem se kot fant odločil za ta poklic, sem povsod povedal, da mislim iti v bogoslovje, vendar mama tega ni resno jemala. Ko sem se vpisal v bogoslovje, je bila v bolnici, in sem ji šel povedat. Rekla mi je: »Vesela bom, če boš res to dosegel, ampak samo, če boš tak, kot duhovnik mora biti, drugače te pa raje vidim mrtvega.« Pater Sokolovnik se je pa kar malo pohujšal nad temi besedami. No, ampak hvala Bogu, da je mama toliko molila zame. Veste, v Argentini so imeli duhovniki velike težave, velike preizkušnje s strani deklet. Hvala Bogu, sem jaz imel zlat mir. Ko smo se duhovniki nekoč pogovarjali, zakaj jih toliko pade in odide, sem bleknil: »Jaz imam pa tako zlat mir, hvala Bogu.« Je pa Jure Rode pripomnil: »Malo se pokaži med ljudmi, boš pa videl, kakšen mir boš imel.« No ja, res sem Bogu hvaležen, da nisem imel teh preizkušenj. In sem tudi vesel, da sem duhovnik. Za nobeno stvar ne bi zamenjal, čeprav ni bilo zmeraj lahko, ampak težko pa sploh ne.

Naredili ste odločilen korak iz Argentine v Evropo, če sem prav razumel, iz poslušnosti škofu?

Zagotovo, da, to sem bil pripravljen. Veste, če bi jaz sam izbiral, bi povsod bilo kaj težkega, pa tudi kaj lahkega, in bi padel name očitak, da sem izbiral, kje mi bo lepše. Tega pa nisem hotel, ker za duhovnika ni primerno, da bi iskal svojo korist ali udobnost; duhovnik je poklican v službo Kristusu.

Kakšne so bile razmere v Münchnu, ko ste prišli leta 1978?

1978, v Münchnu, vse je bilo čisto drugače. Imeli smo stanovanje v prvem nadstropju večje hiše. Smo bili malo na tesnem, ampak je bilo znosno. Problem je bila šola ob sobotah. Otrok je bilo vse več. Eno leto smo imeli vpisanih 85 učencev, tako da smo imeli pouk dopoldne in popoldne. Za tako število so bili prostori premajhni. Za učitelje je bilo neprijetno, otroci so pa radi prihajali in se gnetli okrog miz, pa tudi dobro so znali slovensko, tako da je bilo delo z njimi prijetno. Seveda so tudi ponagajali, včasih negodovali. Njihovi nemški sošolci so imeli prosto ob sobotah, oni so pa morali priti v šolo.

Z župnikom Brankom Rozmanom sva si razdelila pastoralno delo, navadno je imel on nedeljsko mašo v glavnem v mestu, v Münchnu, jaz pa sem spovedoval. Občasno sva vlogi zamenjala. Na podružnice sva hodila oba izmenoma. Potem je meni pustil Waldkraiburg, tam se je naselilo po vojni precej Slovencev. Med njimi veliko vojnih invalidov. Za slovensko mašo smo se morali dogovoriti na nemški fari, da smo dobili na razpolago cerkev in hvala Bogu so nam šli zelo na roko. So nas razumeli in dali na razpolago tudi prostore za srečanje po maši. Kasneje sem sprejel še skupnost v Rosenheimu, kjer je bilo sprva veliko Slovencev, vendar je število kmalu upadlo. Tretja skupnost je nastala v kraju Freilassing, na meji z Avstrijo. Tja so prihajali tudi Slovenci iz Salzburga in so bili zelo hvaležni za mašo. Marsikatero nedeljo sem prevozil 400 kilometrov za dve maši. Ko je šel v pokoj Stanko Gajšek in je škofija ukinila slovensko župnijo v Ingolstadtu, sem sprejel še to skupnost. Ljudje so prosili, da bi ostala slovenska maša. Prošnjo smo naslovili na škofa in je dal dovoljenje. Ljudje so bili tako hvaležni, da mi je bilo včasih kar nerodno.

V Münchnu so bile dvakrat na leto prireditve, ki jih je pripravljal župnik s sodelavci. Obiskovali smo bolnike, za katere smo zvedeli. Za to sem imel največ časa jaz in nalogo sem rad opravljal bodisi v bolnicah ali zdraviliščih. Bolniki so bili zelo hvaležni, nihče me ni odslovil. Sem pa to doživel nekajkrat pri obiskih družin. Ko sem se na vratih predstavil, sem dobil odgovor, da naj jih pustim pri miru. Rozmana je to zelo prizadelo in ni hodil k ljudem, ki jih ni poznal.

Bolniki pa so bili vedno veseli obiska, tudi zahvalili so se, in sem videl, da jih pogovor razveseli.

Vam je mogoče pomagala tudi argentinska izkušnja, kjer ste živeli v nekem drugem svetu, bolj sproščenem, južnoameriškem?

O ja, to se je pa čutilo. Ampak Slovenec je drugačen in ima pravico biti tak. Dobro sem se počutil tudi med njimi. Ko sem šel k ljudem, nisem računal na svoje sposobnosti, navadno smo se pogovarjali navadne vsakdanje stvari, pa so bili zadovoljni, ker nisem ničesar vsiljaval. 

40 let ste bili v Münchnu?

45. Vse je hitro minilo. Odšel sem, ko smo izgubili svoj center, trinadstropno hišo, kjer so bila naša stanovanja, kapela, učilnice in pisarne. Idealno, vse na enem kraju. Res smo se sijajno imeli, veliko je bilo dela. Tam je bila takrat še Marjana Korbar, ki je dobro obvladala nemščino, in je imela veliko dela s prevajanjem. Za njo je prišla sestra Karmen Balgač, ki je še vedno imela veliko opraviti s prevodi. Jaz sem velikokrat spremljal ljudi k zdravnikom, da sem prevajal.

Dogajale so se tudi zabavne scene. Pride gospa in me prosi: »A bi šli z menoj? Jaz grem zdaj na kliniko, ampak ne znam čisto nič nemško.« Seveda sem šel in sem vprašal: »Na katero kliniko pa greste?« Odgovorila je v dialektu: »V kauža klinik.« Nisem je razumel in sem pripomnil: »Te pa ne poznam. Kje pa je?« »Eh, tam, ko prideš s podzemske ven.« Vse bolj sem bil zmeden in sem poskušal zvedeti na drug način. Vprašal sem: »Kaj pa vam je, da greste v bolnico?« »Ja, kauža me srbi.« Moral sem se nasmehniti samemu sebi, potem sva odšla na kožno kliniko in sva uredila zadevo. Ženska je kar po slovensko v svojem dialektu razlagala zdravniku, kaj jo teži.

Se pravi, pomagali ste v različnih, ne samo verskih zadevah?

Seveda, zelo veliko socialnega dela je bilo. Pri tem smo občutili tudi težo takratnih političnih razmer. Branko Rozman in Janez Zdešar nista smela v Slovenijo. Sam sem lahko šel z argentinskim potnim listom. Moral sem seveda dobiti dovoljenje, vizum za Jugoslavijo. In kadar je bilo treba kaj pripeljati iz Slovenije ali odnesti tja, sem šel na pot. Vizum sem vedno dobil brez problemov. Večkrat sem prevažal tudi ljudi. Neki poseben dogodek je bil z mladim fantom, ki ga je policija našla v Münchnu na postaji. Nemško seveda ni znal, deloval pa je tako zmedeno, da so ga peljali v bolnico. Ko je prišel malo k sebi, je povedal, da je Slovenec. Socialna služba je navezala stik z nami, če mu lahko pomagamo. Zdravstveno si je toliko opomogel, da je šel lahko domov. Vendar bi moral še isti dan v bolnico v Ormožu. In sem ga peljal. Na meji je pregledovala potne liste neka ženska. »Vi nimate vizuma,« mi pravi, »ne morete preko meje.« Povedal sem, da sem ga vedno dobil na meji. »To ne gre,« je zatrdila. Razložil sem ji, da vozim tega človeka, ki mora še danes v ormoško bolnico in kaj naj zdaj storim. »Kar hočete,« je odvrnila. Potem sem fanta nagovoril, naj gre peš čez mejo in prosi, da mu pomagajo priti v Ormož. Avto sem zapeljal malo stran in opazoval, kaj se bo zgodilo. Fant se je pogajal, da nujno potrebuje prevoz. Čez nekaj časa je prišel do mene carinik in me prosil, naj ga peljem naprej.

Ustavila sva se na njegovem domu in oče ni mogel verjeti, da sem ga pripeljal. Vprašal me je, koliko bo to stalo. In sem rekel: »Nič.« Oče pa: »Kako nič?« Sem mu rekel, da je bil fant potreben pomoči in sem naredil, kar sem mogel. Pa se ni dal: »No, kar povejte, koliko hočete.« Sem rekel: »Čisto nič, gospod, samo spravite ga v bolnico, jaz sem ga pripeljal do tu, zdaj grem pa nazaj.« Čudil se je: »Ja, kako je to mogoče? Pa za bencin?« Sem rekel: »Nič.« In sem odšel.

Ni razumel?

Ne, ni, le čudil se je.

V Münchnu je bil sedež dušnega pastirstva, ne samo za celo Nemčijo, ampak tudi za Evropo?

Janez Zdešar je imel to nalogo. Vedeli smo, da se oblast v domovini zanj zanima, nihče v hiši pa se ni bavil z vprašanjem varnosti. Potem pa se je nekaga večera zgodilo. Prišli so trije moški zvečer nekje med osmo in deveto in pozvonili. Šel sem odpret vrata in pozdravil: »Dober večer.« Nobeden ni rekel nič in sem vprašal: »No, kaj bo?« Tedaj je stopil eden do mene in me zagrabil za vrat. Potegnil me je noter in začel stiskati. Komaj sem še vprašal: »Kaj pa je?« Potem me je pa vrgel na tla, pokleknil name in me davil. Potem je še bolj stisnil in slišal sem samo še besedo: »Gotovo.« Obležal sem nezavesten. Zdešar je začel kričati na hodniku. Napadalci so jo ucvrli po stopnicah in izginili na ulici. Policija je prišla in so me napotili v bolnico, kjer so mi pomagali, da se nisem zadušil zaradi otekline v grlu.

Zdešar je kasneje menil, da je bil napad namenjen Rozmanu, ker je urejal Našo luč, veliko pisal in govoril proti komunizmu. On je bolj razglabljal te zadeve, jaz pa nisem mogel pripovedovati ljudem niti svoje zgodbe. O politiki nisem nikoli govoril, sem jo pa skusil.

Je pustil kakšne posledice ta napad?

Poklicali so policijo, ki me je peljala na postajo na pregled. Tam sem začutil bolečino in povedal, da težko govorim. Brž so me peljali v bolnico, zdravnica je dala takoj eno injekcijo in me poslala v večjo bolnico Großhadern. Ko so me pripeljali tja, je bilo vse pripravljeno za preiskave, vse so slikali, dajali led na vrat. Kar naprej so me spraševali, če še lahko diham. Nemce sem imel za posebneže, sem pa takrat prvič spoznal, da so kot zdravniki in bolniško osebje zelo, zelo sposobni in čuteči. Vsa čast jim, res. Jaz sem bil potem tudi še večkrat v bolnici, ko sem zbolel za rakom, in sem bil osemkrat operiran. Ampak vam rečem, da so delali z neverjetno potrpežljivostjo, pa niso vedeli, da sem duhovnik, to jih ni zanimalo. Moram reči, da sem kar dobro prestal tisto preizkušnjo, kljub nasilju, ki sem ga doživel.

Res, različne preizkušnje vam je Bog poslal.

Nekaj jih je res bilo. Vsak ima svojo zgodbo. Večkrat sem poslušal duhovnike, ki so šli kot bogoslovci služit vojaški rok, koliko so tam morali prestati. Rozman in Zdešar sta imela veliko informacij iz komunistične domovine. Mnogo ljudi je prišlo k nam na pomenek z njima, ker smo imeli dve sobi za goste. Prinašali so novice, ki jih časniki niso objavljali, in si privoščili tudi malo turizma. Naš dom je bil sto metrov od Oktoberfesta in to so želeli videti. Pogosto sem jih spremljal z mislijo: »Če jim je to v veselje, zakaj pa ne.« Raje pa sem jih peljal po bavarski deželi na ogled v samostan Andechs, grad Neuschwanstein in druge znamenitosti.

Ste tudi sodelovali pri Naši luči, pomagali pri njenem nastajanju?

Ne, v tem sem bolj nepismen. Gospod Rozman je pa veliko delal pri urejanju revije. Delo je bilo razdeljeno po sposobnostih vsakega od nas. Blagodejno je bilo, da smo bili dobra skupnost. Tudi pri oskrbi smo imeli srečo. Ko je odšla v pokoj s. Marjana Korber, jo je nadomestila gospa Kristina Mlakar. Sprejela je socialno službo in tajništvo. Ker je stanovala v hiši, je prevzela še gospodinjstvo in ni želela nobenega plačila. Bilo je res zelo lepo vzdušje v našem domu.

V Argentino ste se še kaj vračali, na obisk svojcev?

Kot argentinski državljan sem moral vsako leto biti vsaj kratek čas v Argentini, da sem imel potrdilo, da sem bil tam. To je uvedla vojaška hunta. Ko je vladala vojaška diktatura, so se mnogi tujci razkropili po svetu in blatili Argentino. Oblast je to omejevala s tem ukrepom, da so te ljudi imeli malo pod kontrolo. Osebno sem rad šel med svoje in tudi pomagal v pastorali, ker so bili duhovniki zelo zaposleni. Tudi ko je bil predpis odpravljen, sem šel vsako leto na dopust v Argentino, drugam nisem hotel. Moja sestra je bila tam, pa prijatelji in znanci in sem rad šel med svoje.

Od leta 2023 ste spet v Ljubljani, svojem rodnem mestu, v duhovniškem domu?

Da, da.

Kako je tukaj?

Veste kaj, hvala Bogu, da je tako. Res je, dom ni prijeten za nobenega, ampak tukaj so pa res tako potrpežljivi ljudje. Včasih razmišljam, da sam ne bi zmogel zdržati toliko naporov, ker sem izkusil, da je potrpežljivost težka krepost. Ti dve sestri, Karmen in Ireneja, imata toliko potrpljenja, da ju gledam si rečem: »Saj to ni res.« Tudi negovalke, ki pridejo, so požrtvovalne. Včasih se pošalim, da mi ni treba tako streči, ker še nisem avstrijski cesar. Seveda hočejo vse lepo urediti, pomagajo pri oblačenju in vse pripravijo za nočni počitek. Poznam domove v Argentini in drugod, nimajo tega ugodja, še nočne omarice ni. Ostareli životarijo. Pa tudi v Sloveniji je ponekod manj te pomoči. Ponekod se zelo pohvalijo, drugod pa so težave. Vsak dan sem Bogu hvaležen, da sem prišel sem, da so me sprejeli. V Nemčiji sem šel pogledat in vprašat za sprejem v podoben duhovniški dom, kot je ta v Ljubljani. Lep kraj in še lepši dom, ampak cena nedostopna. Vsak dan en duhovnik mašuje, drugi so pri maši. Somaševanja nimajo radi. To ni zame. Ne morem biti zadosti hvaležen vsem tukaj.

Kako preživljate dneve tukaj, s čim se zaposlite?

Veste, vsak po svoje. Včasih ponoči zelo malo spim. In potem se uležem čez dan, zadremljem ali pa ne, pa mine dopoldne. Popoldne pa nočem več v posteljo, pa hodim sem in tja. Imam dva telefona, en je nemški, drugi slovenski, pa pokličem znance ali nekdanje farane. In imam vtis, da so veseli klica in spominov na pretekla leta. Imam čas in ga malo podelim. Branje je postalo mučno, ker se težko zberem. Tako bo, dokler bo Bog hotel. Nisem rad star, ker pa drugega ni, sem pač srečen in vesel, da je tako, kot je.

Najlepša hvala, da ste tudi z nami delili to srečo, radost, to vašo življenjsko pot, in vam želimo še naprej veliko blagoslova in zdravja.

Prav lepa hvala vam. Tudi vse vas pozdravljam, ki delate na Radiu Ognjišče. Kolikokrat sem slišal med izseljenci: »Samo Ognjišče poslušam. In to se splača, to je res nekaj za dušo.« Hvala Bogu, da ste in tudi s tem delate veliko dobrega in vam želim Božjega blagoslova še naprej.

Najlepša hvala. Vse dobro in zbogom.