Ne znam črkovati besede dolgšas

Pogovor z Marijo Gruškovnjak, Prekmurko, ki že več desetletij živi na avstrijskem Koroškem.

Gospa Marija, nekako vzplamtite, ko beseda nanese na Prekmurje … Nam poveste kaj o svojih koreninah, o svojem otroštvu, osnovni šoli?

Tam na levem bregu Mure je Slovenska krajina –Prekmurje in tam smo bili doma. Ta krajina, obrobje Panonske nižine, je bila za me vedno nekaj posebnega: mrzle zime s snežnimi zameti in vroča poletja z žitnimi polji, žarečim rdečim makom in plavico. Kot je nekoč, leta 1937, zapel o njej Jožef Klekl st.:

Slovenska krajina, najlepša milina: / lüblena Ravenska, Gorička, Dolenska!

Ne poznam jaz lepšga sveta, / vsa sladkost si mojʼga srca!

Slovenska krajina in Ciganova družina sta gotovo dva kažipota mojega življenja. Jožef Cigan, oče moje mame, je bil kmet in cestni nadzornik, globoko veren, pokončen, narodno zaveden in široko razgledan. Duhovnik Jožef Klekl st., narodni buditelj, je bil družinski prijatelj. Naš ajtek, kot smo starega očeta klicali vnuki, je Kleklu sledil tudi v »borbi« za združitev Slovenske krajine s Slovenijo in uspelo jim je. V Ciganovi družini so vero, pokončnost, narodno zavednost, ljubezen do domovine in slovenskega jezika živeli in s tem vse to predali tudi nam.

Smo navajeni, da otroštvo idealiziramo? Kaj pa osnovna šola?

Spomini na otroštvo v Črensovcih so lepi, saj skrbi in težav, ki so jih imeli naši domači, mi otroci še nismo dojeli.

V osnovni šoli v Črensovcih, prva dva razreda, in potem tretji in četrti razred v Žižkih še ni bilo razlik kdo in čigav si. Prvi razred gimnazije (sedaj peti razred) sem obiskovala že v Murski Soboti. Veliko spominov na ta čas nimam, ostala mi je prazna mladinska izkaznica, ker so me hoteli prisiliti, da se vpišem v organizacijo in tukaj se je začel moj prvi »upor« proti prisili!

Svetla luč mojega »soboškega časa« je bil gotovo takratni kaplan soboške župnije Jožef Smej, poznejši mariborski pomožni škof.

Kako to, da ste srednjo šolo obiskovali v Ljubljani? Kakšen spomin imate na tisti čas, takratno Ljubljano?

Leta 1962 smo prišli v Ljubljano in ta zadnja tri gimnazijska leta – Šubičeva in nato Poljanska gimnazija – so bila zaznamovana že z naši in vaši, saj me je sošolec že prvo uro potrepljal po rami, češ: »Nikar ne misli, da ne vemo, čigava si!« Seveda, bila sem iz Ciganove družine, hvala Bogu! Po maturi 1965 se nismo nikoli več srečali …

Študirali ste dve precej različni smeri: etnologijo in ekonomijo. Kako to?

»Podlago« za študij etnologije sem gotovo prinesla od doma, saj so bili običaji in navade del našega življenja na vasi. V Ciganovi družini se je veliko pelo, pesem je bila tu doma, tako odločitev ni bila težka. Potem ekonomija (samo prva stopnja) je bila »nek nameček«, ker sem se zaposlila, ne v muzeju, ampak v banki.

Kak utrinek z ene in druge fakultete? Se vam zdi, da sta dali temeljito izobrazbo?

Na etnologiji nam je profesor Vilko Novak, doma iz Beltincev, odpiral oči za vse bogastvo naše Slovenije in tudi slovenskih pokrajin onstran državne meje. Bil je človek širokih obzorij, a v odnosu do Slovenske krajine, njene govorice in ljudi je postal mehak, skoraj zasanjan. Brez Vilka Novaka Slovenska krajina ne bi imela zajetnega Slovarja stare knjižne prekmurščine (Ljubljana, 2006).

Posebno spoštovanje čutim do profesorja na umetnosti zgodovini, Staneta Mikuža. Bil je znan kot »zaveden komunist«, a ko nam je skušal približati renesančni Vatikan in Firence, je govoril tako prepričljivo in s takim globokim čustvenim odnosom do sakralne umetnosti, kar v tistem času pri drugih profesorjih niti slučajno ni bilo slišati. Tako da moram priznati, da nas je naučil gledati z očmi in s srcem.

V vaša študentska leta sega ustanovitev Akademskega pevskega zbora sv. Cecilije, ki deluje še danes …

V postnem času leta 1966 je bil v vseh ljubljanskih župnijah misijon. Na predlog nadškofa Pogačnika patru Polikarpu, ki je vodil veroučne skupine pri frančiškanih na Tromostovju, smo tudi mladi – srednješolci in študentje – organizirali misijon v uršulinski cerkvi. Da ni bila slišana samo govorjena beseda, smo se zbrali tu kot pevska skupina. Kot pevovodja se nam je pridružil Tomaž Tozon, bil navdušen nad našimi pevskimi »talenti« in je predlagal, da bi kot zbor ostali skupaj. Po pogovoru s frančiškani, ki so nam nudili resnično zavetje, ne samo prostorov, smo prvo nedeljo v oktobru 1966, z začetkom študijskega leta, prvič zapeli pri maši ob 11. uri. S tem dnem je bila na novo obujena predvojna študentska maša in prve korake smo naredili z Akademskim pevskim zborom sv. Cecilije. Na pevske vaje smo prihajali ob ponedeljkih in četrtkih ter vsako nedeljo študijskega leta redno prepevali na frančiškanskem koru. V tistih naših letih, skupaj s Tomažem Tozonom, smo bili kot velika družina mladih pevskih zanesenjakov, da je bil kor v frančiškanski cerkvi skoraj premajhen.

Nekaj posebnega so bila naša skupna leta (1966–1973/74) pri tem zboru. Bili smo zelo močna, homogena skupina mladih slovenskih katoličanov. S posebnim dovoljenjem so prihajali na pevske vaje tudi takratni študentje teologije – bogoslovci. Tako se v tem skupnem času zbor »ponaša« s petnajstimi duhovniki in iz njihovih vrst so naši trije škofje: na žalost že pokojni Lojze Uran, Andrej Glavan (soustanovitelja APZ-ja sv. Cecilije) in Jurij Bizjak. Naša je bila tudi opatinja sester klaris s. Katarina Ambrož in seveda prvi predsednik vlade v suvereni Sloveniji Lojze Peterle.

Kaj pa spomini na patre?

A bili so to tudi svinčeni časi oblasti. Budno oko tajne policije, »ponarodelo« UDBE, nas je spremljalo na vsakem koraku. V teh letih so nam bili bratje frančiškani, predvsem pater Polikarp in pater Hieronim, naši svetilniki in smerokazi v razburkanem času. Bogu hvala, da smo jih imeli! Leta 1973 sem se morala od Cilke, kot smo zbor ljubkovalno imenovali, posloviti, leto kasneje tudi Tomaž Tozon.

Zbor še živi, še vedno prepevajo na frančiškanskem koru Bogu v čast in ljudem v veselje.

Tam na koru na Tromostovju ste srečevali skladatelja Mava … Da je bil izjemno plodovit avtor, veste na poseben način, saj ste prav v zadnjem času pripravili neke njegove rokopise za objavo. Nam lahko o tem poveste kaj več?

Res je, na frančiškanskem koru sva se spoznala. Lojze Mav, ta skromen, tih mož je bil vse od leta 1938 organist pri frančiškanih v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju in zborovodja župnijskega Sattnerjevega zbora. Vsako nedeljo od oktobra do konca junija (v letih 1966–1973) sva se srečevala na koru. Prof. Mav je spremljal ljudsko petje desete maše, jaz pa sem prihajala pred študentsko mašo z notnim programom za »Cilkino« prepevanje pri študentski maši. Bil je redkobeseden, a če sva kakšno rekla, tudi duhovit. Ker sem na koru in pri različnih zborih pela že v ljudski šoli, pevsko in glasbeno »poškodovana« že od rane mladosti, mi je bilo ime skladatelja Lojzeta Mava znano in poznala sem veliko njegovih skladb. Bila sem pa izredno presenečena, ko so mi pri Glasbeni matici dali v roke rokopis Lojzeta Mava, zbirko 212-ih skladb za otroški in mladinski zbor z orgelsko spremljavo s kazalom vred, kot namig, Marija, naredi kaj. Trenutno je zbirka v pripravi in upamo, da bo spomladi obelodanjena.

S skladateljem vas je povezala pravzaprav skladba Moja domovina … Nam zaupate to zgodbo?

Gotovo je bila usodna prva nedelja v maju leta 1967. Ob koncu maše je prof. Mav vedno zaigral melodijo svojih številnih zborovskih skladb. To nedeljo mi je bila melodija znana, a ni bila Marijina pesem kot po navadi. Bila je to melodija pesmi Moja domovina. Začudeno sem ga pogledala. Vedela sem, da je ta pesem v Sloveniji prepovedana. Komunistična oblast jo je proglasila za domobransko himno, ki pa to gotovo ni bila, saj je skladba nastala, ko je bil Mav še v Beogradu, leta 1938. »Oče, mati, bratje in sestre …« so ob koncu desete maše pele orgle in jaz sem plašno opazovala organista. Gospod Mav se je samo hudomušno nasmehnil in dodal: saj samo midva veva, kaj igram. Vsa moja leta na frančiškanskem koru, vsako nedeljo v maju so pele orgle to pesem. Še danes imam občutek, da je bil to poklon prof. Mava vsem tistim pobitim in desetletja zamolčanim žrtvam, ki še vedno brez imen ležijo v rudniških jaških, strelskih jarkih in kraških jamah širom naše domovine.

Ste pri g. Mavu, pri njegovi osebnosti opazili kaj takega, kar bi še po toliko letih podelili z bralci Naše luči?

Življenjska pot Lojzeta Mava je bila polna »čeri in pregrad«, zato je bil tih, vase zaprt človek, a ko je spregovorila pesem, lahko bi rekli, se mu je odprlo nebo. Kdo med Slovenci ne pozna njegove pesmi: Marija, Mati moja – melodija in besedilo, vse je njegovo. Bil je velik Marijin častilec, zato je tudi njegovo glasbeno pero pelo najlepše pesmi prav Mariji in ob odprtem grobu je 27. julija 1977 iz grl množice odmevala njegova pesem: »Ob koncu pa, Marija, / naj umrem v ljubezni tvoji, / končani bodo boji, / pri tebi bom doma.«

Bil je izjemno plodovit skladatelj …

Ko boste s kora, kjerkoli ste, zaslišali morda: Srečna si štalca, Pred teboj, o Mati, Oče naš nebeški, Najčistejša cvetka raja, Kraljica venca rožnega, Gospod je naš od mrtvih vstal, Dajte hribi in doline, Gledam te, Zveličar mili, K tebi, Bog in naš Gospod … in še bi lahko naštevali, se spomnite, vse to je ustvaril Lojze Mav, ki je skladal in pel Bogu v čast!

Gotovo veste, da nad skladbo, kot je Moja domovina, visi zlovešča slovenska zakonodaja … Kaj menite o tem?

Ob spremljanju vseh političnih katastrof zadnjih dveh let v Sloveniji se lahko samo še sprašujemo, kako je to mogoče. Po tridesetih letih bi morali počasi spregledati! Vsebina pesmi Moja domovina ni ne hujskaška, ne kliče na boj, le sporoča, da domovino v slučaju ogrožanja branimo. Kje se lahko ob tej vsebini spotaknejo? Ta zakonodaja gotovo ne bo večna in pesem bomo še naprej peli!

Že nekaj časa sva na področju glasbe, saj očitno predstavlja kar velik del vašega življenja … Koliko vpliva na to je imel vaš stric dr. France Cigan?

Pesem in glasba me spremljata vse življenje. Pri Ciganovih v Črensovcih je bila pesem doma in prvih »pevskih korakov« sta me naučila stari oče in mama. Strica Franceta, brata moje mame, sem takrat poznala samo iz pripovedovanja o njem.

Poglejva nekoliko podrobneje, kdo je bil dr. Cigan. Kako je potekalo njegovo otroštvo in mladost?
France Cigan je bil rojen 18. septembra 1908 v Žižkih, kot najstarejši od petnajstih otrok. Njegovo otroštvo je bilo močno zaznamovano z narodno zavestjo in ljubeznijo do domovine, kar mu je privzgojil oče Jožef Cigan. Ljudsko šolo je obiskoval v domačih Žižkih, nato pa šolanje nadaljeval pri salezijancih v Veržeju.

Kako je bilo v njegovi mladosti z madžarizacijo?

Rojen je bil v času habsburške monarhije. V Slovenski krajini so vladali Madžari, tako da je imel v rojstnem listu zapisan priimek Czigan, a je bil on edini v družini. Madžarizacija je bila zelo močna, vendar se je stari oče pri naslednjih treh, rojenih še pred prvo svetovno vojno, uspešno uprl in ohranil priimek Cigan. Stric se je madžarščini izmaknil, ker je hodil v ljudsko šolo k šolskim sestram v Žižkih, v Veržeju, na levem bregu Mure, pa Madžarov ni bilo.    

Kdaj in kako je stopil na duhovniško pot?
Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru leta 1929 je nadaljeval z duhovniškim usposabljanjem. Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je bil leta 1935 posvečen v duhovnika in imel novo mašo 28. avgusta 1935 v rojstni fari Črensovci.

Kako so se v teh letih oblikovala njegova načela glede vzgoje mladih? Strica Franceta sem doživljala kot vzgojitelja v času mojega bivanja pri njem v dijaškem domu Mohorjeve. Deloval je po don Boskovem načelu: Delaj dobro in pusti vrabčke čivkati! Bil je izredno razgledan človek, dobro podkovan na različnih področjih in tako je usmerjal nas mlade z velikim idealizmom, znanjem in z njemu lastno ogromno energijo.

Kakšno vlogo je imel na Rakovniku in kasneje v času vojne?
Cigan je bil priljubljen vzgojitelj na Rakovniku, kjer je vodil različne skupine in krožke ter se posebej posvečal mladim. Njegovi gojenci so avgusta 1940, ko se je poslavljal iz Rakovnika, zapisali: »Oče, učitelj, vodnik! Ljubili ste nas kot oče po don Boskovem vzoru, učili nas naukov velikega Učenika, vodili nas kot čredo, ki ji preti nevarnost z vseh strani in jo varno peljali skozi nevarnosti pogube.« Po začetku druge svetovne vojne se je moral prilagoditi težkim razmeram, med drugim je deloval s sobratom Alojzijem Luskarjem med slovenskimi begunci v Srbiji, nato pa se je pridružil salezijanskim študentom na Lisičjem. Hotel je pripravljati disertacijo, a so ga vojne razmere prisilile, da je večji del časa preživel pri kmečkih opravilih. Doktoriral je šele leta 1946 v Praglii pri Padovi.  

Kako je deloval na Koroškem in kakšna je bila njegova zapuščina?
Po vojni je na Koroškem nadaljeval z delom z mladino in glasbenim ustvarjanjem. S sobratom Silvestrom Miheličem sta na Kamnu ustanovila orglarsko šolo, na Slovenski gimnaziji v Celovcu je od leta 1957 pa vse do smrti poučeval glasbo in petje, vodil različne zbore ter bil ravnatelj Dijaškega doma Mohorjeve. Poleg tega je zbiral ljudske pesmi, s čimer je ohranjal kulturno dediščino.

Glede na to, da sta bližnja sorodnika, se morda zdi čudno vprašanje, pa vseeno: kdaj sta se zbližala? Domnevam, da je bil v vaših otroških letih že nekaj časa zdoma …

Najino prvo osebno srečanje je bilo ob njegovem prvem obisku domovine leta 1960. Ob 30-letnici njegove smrti smo dobili nekaj poročil UDBE o njegovih obiskih in ker sem bila veliko časa z njim, skoraj ni stavka brez mojega imena. Zanimivi zapisi, a istočasno odražajo vso primitivnost in nepismenost oseb, ki so nas v tistem času spremljale. Večji del počitnic sem bila na Koroškem. Spremljala sem ga, z magnetofonom v nahrbtniku, na njegovih »pohodih« južne Koroške, ko je po vaseh snemal ljudske pevce in tako spoznavala Koroško in koroške Slovence.

Je bila njegova pot čez Ljubelj samoumevna?

Odločitev za odhod čez Ljubelj je padla, ko so mu znanci iz Škofljice sporočili, da je na seznamu za likvidacijo. Odločil se je za življenje in odšel na pot z množico domačinov iz Škofljice in Lavrice.

Kako je opisoval svoja begunska leta?

Nikoli ni govoril o begunstvu kot takem, vedno je bilo v ospredju delo in skrb za begunce, še posebej za mlade. Že prvi dan po prihodu na vetrinjsko polje so salezijanci začeli zbirati otroke in mladino.

Salezijance imajo mnogi begunci, ki so bili takrat otroci, v posebno lepem spominu …

Tone Oblak iz Buenos Airesa je o njem zapisal: »Na vetrinjskem polju sem bil njegov prvi ministrant. Mene je tudi naprosil, naj mu pripeljem svoje prijatelje in znance, da bi se začeli zbirati ob njem, da bi nas vodil in bi skupaj kaj koristnega naredili. Ta prva skupina petih fantičev, s katero se je začel srečevati, se je stalno večala, da nas je bilo zadnje dni v Vetrinju za cel salezijanski 'oratorij'. Salezijanci so bili tudi v taborišču v Špitalu izredno delavni. Brez vseh sredstev so prirejali mladinske gledališke igre (operete 'Miklavž prihaja', s popolnim orkestrom, ni mogoče pozabiti!), omogočali so mladini športno udejstvovanje in sploh skrbeli za njen prosti čas, prirejali izlete v gore, letne počitnice ob Hodiškem in Baškem jezeru, vse to delovanje pa združili s tipičnim apostolatom, ki so se ga na učili pri don Bosku.«

Kako je iz begunca postal dejaven Korošec?

Po študiju glasbe v Gradcu se je stric France leta 1949 vrnil na Koroško. Takratni krški škof Köstner je izročil kamensko faro v oskrbo slovenskim salezijancem in ravnatelj Luskar je določil dr. Cigana za dušnega pastirja na Kamenu. Postal je ljudski misijonar, zborovodja, pri cerkvenih obredih je znal z navdušenim petjem pritegniti ljudi k sodelovanju.

Zdaj se zdi, da ga imajo Korošci za svojega. Kaj pa za časa življenja?

Kamorkoli je prišel, je bil dobrodošel. Ljubil je svojo drugo domovino Koroško, njene ljudi, njihova narečja, prav posebna ljubezen pa je bila koroška pesem. Korošci so spremljali njegovo delo z mladino na slovenski gimnaziji in v dijaškem domu v Celovcu, spremljali njegov zbor MePZ Gallus in ga imajo za svojega. Tudi po več kot 50 letih ni pozabljen, njegov spomin ostaja.

Kako ste se vi odločili iti na Koroško? Nekoč ste omenili besedno zvezo, da ste odšli, »ko je postalo vroče …« 

Dve leti po stričevi smrti je zbor Gallus, ki ga je takrat vodil Jožko Kovačič, njegov učenec v gimnaziji, pripravil kantato Ustoličenje (glasba France Cigan, tekst Zdravko Novak) in naj bi jo izvajali tudi v Ljubljani. A tik pred zdajci je bil koncert Gallusa odpovedan. S prof. Kramolcem, ki je bil organizator koncerta (dvorana Slov. filharmonije je bila razprodana), sva šla na, če me spomin ne vara, Zvezo slov. kulturnih organizacij. Mene so hoteli zadolžiti, da na pevski vaji, takrat sem že pela pri Gallusu, pevkam in pevcem sporočim odpoved koncerta. Temu sem se uprla. Utemeljitev odpovedi je bila, da vsebina kantate ne ustreza zgodovinskim resnicam. Zame je bil to izgovor in sem seveda oporekala z obrazložitvijo moje verzije odpovedi: Skladatelj France Cigan, duhovnik salezijanec in politični emigrant ter dodatno Zdravko Novak, tudi politični emigrant, živeč v Clevelandu. Niso mi oporekali in smo se razšli brez besed. Le prof. Kramolc je bil zaskrbljen, ker sva oba vedela, da so vse, kar smo govorili, snemali. Še danes ga slišim: če zdaj ne zgineš, z Iga (mislil je zapor) te ne bomo mogli rešiti. … in res sem odšla.

Sliši se preprosto, ampak v resnici to ni mogel biti ravno lahak korak?

S pogledom nazaj težko presojam. Na Ljubljano, kot mesto, nisem bila posebej navezana, če sem pomislila na dom, so bili to Črensovci, Slovenska krajina. Pot preko Ljubelja mi je bila dobro znana, v Celovcu in na Koroškem je bilo tudi kar nekaj dobrih prijateljev in znancev, čisto na tuje nisem šla. Tudi petja nisem pogrešala, saj je bil tu zbor Gallus, bilo je poskrbljeno za dušo in telo. Udba pa je skrbela, da sem se počutila varno podnevi in ponoči. Pridno so me spremljali vse do »bridkega konca« Jugoslavije, pa še plačane izlete po svetu je imel moj »zvesti spremljevalec«! Se pa sprašujem, če se je tovarišija na Udbi vsa ta dolga leta zavedala, da jih nikoli nismo resno jemali in smo jim z veseljem velikokrat na stopnicah frančiškanske cerkve zapeli: Kaj nam pa morejo …

Eksistenco ste si v Avstriji zagotovili z delom v banki. To sicer sega v leta, ko Koroška Slovencem ni bila naklonjena. Kako gledate na ta vidik svojega bivanja na Koroškem?

Vsa moja leta »bančništva« so bila pri koroški deželni banki, torej v nemškem okolju. Kot Slovenka nisem imela nobenih težav, poklicno pa mi je koristilo moje znanje slovenščine in hrvaščine. S sodelavkami in sodelavci smo se dobro ujeli in razumeli. Kot Slovenci na Koroškem moramo biti tudi danes čuječi, ker Germani (moj ljubkovalni izraz na nemško govoreče Korošce) izkoristijo vsako priložnost, da uveljavijo svoj prav proti slovenščini. Iz vzhodnega obrobja slovenstva, Slovenske krajine, sem prišla na Koroško, na severno mejo slovenstva, a s sabo prinesla narodno zavest, ljubezen do jezika, naroda in vere in vse to živimo tukaj na Koroškem.

Je protislovenstvo tudi pri vas pustilo kako rano?

Moja ljubljanska leta so bila zaznamovana s soočanjem s takratno »napredno«, protikatoliško oblastjo. S hvaležnostjo se spominjam vseh, ki so nas razumeli, nas vzpodbujali in nam ravnali hrbtenice, da nam jih oblast ni mogla upogniti. Ta borba je bila trda, a nas je oblikovala v pokončne kristjane in Slovence. Edini dogodek pravega protislovenskega sovraštva, ki me res spremlja, se je zgodil pri Gospe Sveti, ker je bil takrat župnik zagrizen sovražnik Slovencev. S stricem Francetom sva prišla do cerkve, ko je stopil župnik Mucher iz župnišča in zavpil: Verschwindet ihr slowenische Schweine! (Izginite, ve slovenske svinje!) Duhovnik, pa tako sovraštvo! Časi se spreminjajo in sedaj je lepo priti h Gospe Sveti, saj se vedno znova sliši slovenska pesem in molitev in nihče ne »godrnja«!

Sicer pa se zdi, kot da se vaše pravo življenje vedno začenja zunaj službenega časa. Pravi vtis?

Če prav pomislim, sem skoraj vse življenje vozila po dveh tirih: eno je bilo poklicno delo, ki mi je krajšalo dneve in na drugi strani kultura, ki mi je izpolnjevala večere in konce tedna. Morda pri vsem udejstvovanju ne znam črkovati besede dolgčas!

Glasba je bila del vašega življenja tudi v novi domovini. Pri nas zbor Gallus poznamo predvsem po ploščah, vi pa ste v njem prepevali. Kako gledate nazaj na njegovo delovanje?

Z zborom Gallus sem praktično odraščala. Stric France ga je ustanovil leta 1960 kot centralni zbor koroških Slovencev v Celovcu in pevci in pevke so prihajali na vaje enkrat tedensko iz vseh treh dolin: Roža. Podjune in Zilje. Nekateri so prevozili tudi več kot 100 km v eno smer in na svoje stroške. France Cigan je v poročilu pevovodje na občnem zboru leta 1969 med drugim zapisal: Pevce Gallusovega zbora krasijo najvidnejše, najlepše lastnosti, to je junaški idealizem, s katerim žrtvujejo svoj prosti čas in tudi del svojega zaslužka, da lahko sodelujejo v zboru in posredujejo z nastopi te vrednote tudi naprej. /…/ Zamejski Slovenci (torej tudi Gallus) rabimo, nujno rabimo stikov z matičnim narodom. Samo kot veja, če hoče zeleneti, mora živeti iz debla, sicer se posuši. In mi hočemo živeti! Mi – razumite, kakor hočete, mi kot Gallusovi pevci in kot narodna manjšina na Koroškem. Tak je bil in ostal Gallus vsa leta, ki sem jih prepela z njim doma in po svetu.

A Gallus ni bil samo petje, bil je vrsta izrednih doživetij. Zlasti gostovanja v času totalitarne zmrzali v Sloveniji. Ta je na neki način segala tudi na Koroško in ste jo občutili leta 74, ko ste prvič gostovali v Severni Ameriki … Nam lahko malo odstrete to dogajanje?

Bilo je na prvi jesenski vaji leta 1973. Zbor Gallus naj bi se podal avgusta 1974 čez veliko lužo. Pevci seveda navdušeni, čeprav smo morali kriti vse stroške potovanja sami. Začele so se priprave, pevski program, načrtovanje našega gostovanja v Ameriki. Vsi smo vedeli, da je to velik »zalogaj«, vendar s prepričanjem, da nam bo uspelo. Da ni šlo vse po maslu, so poskrbeli totalitarni oblastniki v Ljubljani. Vse slovenske organizacije so dobile »grozilna« pisma, če finančno podprejo Gallusovo turnejo k izdajalcem domovine (tako so zapisali), ne bodo dobili iz Slovenije nobene finančne podpore več. Kako slabo so bili seznanjeni, saj za podpore nikjer nismo zaprosili. Tako ta gonja ni bila uspešna in Gallus je poletel proti New Yorku. Prva srečanja, ogled mesta in prvi nastopi. Po koncertu v Washingtonu smo pot nadaljevali (z avtobusom) proti Clevelandu, kjer nas je pred Slovenskim domom pričakala nepregledna množica ljudi. Nismo mogli verjeti, pričakovali smo pač tiste družine, pri katerih so pevci Gallusa v času bivanja v Clevelandu stanovali, potem pa tak sprejem. Po dolgi vožnji je ob tem sprejemu naša utrujenost splahnela in sproščeno druženje se je končalo v poznih nočnih urah.

Bi podelili z nami vsaj še kak utrinek s te poti?

Dnevi v Clevelandu so bili polni nastopov, ogledov in obiskov. Posebno doživetje in presenečenje je bil pozdravni nagovor Franka Lovšeta v dolenjskem narečju, bile so to pristne domače, stare besede, ki jih že mi nismo več poznali. Bil je prvi slovenski župan Clevelanda, izvoljen kar trikrat, petkrat pa guverner zvezne države Ohio, prvi slovenski in prvi katoliški guverner v politični zgodovini ZDA. Med leti 1957 in 1969 je bil dvakrat izvoljen za senatorja.

Nepozabna doživetja v Clevelandu so nas spremljala na poti v Toronto. Tudi v tem velemestu smo se počutili med Slovenci kot doma. Zadnji dan naše koncertne poti smo se še enkrat srečali s Slovenci Clevelanda na njihovi Slovenski pristavi. Ob pogledu z odra na nepregledno množico ljudi (bilo jih je okrog 2000) nam je zastal dih. Vsi smo vedeli, da se bliža čas slovesa in naše pesmi so bile zahvala za vse, kar smo lahko v pičlih treh tednih lepega doživeli, a prisotnost te množice zahvala nam, da smo jih kot prvi iz stare celine, iz zamejstva, ne iz domovine Slovenije, obiskali in jim prinesli slovensko pesem in besedo.

Sicer pa domnevam, da so bila gostovanja močni dogodki … Bili ste tudi med Slovenci v Argentini in v Avstraliji …

V Severni Ameriki smo bili še leta 1988 in 1996, v Argentini 1992 in v daljni Avstraliji 1994. Vsa Gallusova srečanja s Slovenci po svetu, bili smo tudi v Stuttgartu, Parizu, leta 1973 ob blagoslovitvi Slovenika v Rimu, a kjerkoli smo bili, ta srečanja so gotovo zaznamovala nas vse Gallusovce. Vedno smo se zavedali, da jim z našo pesmijo in besedo prinašamo košček domovine, ki so jo v sili razmer morali zapustiti. Še le pri obiskih Slovencev čez veliko lužo sem spoznala, kaj je to domotožje, kaj pomeni živeti daleč od rojstnega kraja in ob vsakem slovesu besede: pozdravi mi mojo Slovenijo!

Kako je bilo pa pred osamosvojitvijo z gostovanji v Sloveniji? Je bilo kakšno?

Nekaj koncertov je bilo, a ne samostojnih, bili so to nastopi ob Koroških kulturnih dnevih v Ljubljani in Mariboru. V samostojni Sloveniji je bilo nastopov več, tudi v rojstni fari ustanovitelja Gallusa, Franceta Cigana, je Gallus dvakrat prepeval v mogočni cerkvi, katedrali Slovenske krajine, v Črenšovcih.

Dejavni ste pri Katoliški akciji, ki na Koroškem nima takega prizvoka kot v Sloveniji …

Prizvok Katoliške akcije (KA) v Sloveniji je gotovo »dediščina« predvojne KA, ki je bila zelo strogo organizirana, včasih sem imela ob pripovedovanju tedanjih članov občutek kar neke »militantnosti«. Tako je bila odločitev za sodelovanje pri slovenskem delu KA, ki deluje v sklopu avstrijske Katoliške akcije, kar nekaj časa postavljena na »stranski tir«, a zdaj že dobri dve desetletji kot prostovoljka delujem pri KA.

Danes vas srečujemo kot »operativko« pri novoletnih srečanjih v Tinjah …

Na novoletnih srečanjih sem bila že pred delovanjem v KA in ker prirejamo novoletna srečanja skupno tinjska Sodaliteta in Katoliška akcija, so priprave na srečanje tudi moja »domena«. Ob delu, ki jih zahtevajo priprave za srečanje, se vsako leto veselim srečanj z udeleženci, ki prihajajo iz Slovenije, Koroške in Trsta. Sodobna tehnika pa nam omogoča, da se nam lahko pridružijo Slovenci iz vseh koncev sveta.

… pri reviji Koroška poje …

Ob prvi obletnici smrti Franceta Cigana je njegov Gallus skupaj z Zvezo pevskih društev in Krščansko kulturno zvezo pripravil v Domu glasbe slavnostno akademijo. Tudi leta 1973 smo pripravili koncert, ki je postal stalnica in leta 1978 je Koroška prvič zapela. Tako je nastala spomladanska pevska revija Koroška poje. Eno desetletje, od leta 2007 do 2017 sva z Jožkom Kovačičem »krojila« to pevsko revijo. Še vedno Koroška poje in Jožkove besede ob koncu koncerta leta 2013 potrjujejo: »Slovenska pesem na Koroškem nima šanse, da bi umolknila.«

… pa pri šmarnicah pri Gospe Sveti …

Spet KA in referat za cerkveno glasbo pri Dušnopastirskem uradu (DPU) v Celovcu, ki šmarnice pri Gospe Sveti pripravljata. Prve slovenske šmarnice pri Gospe Sveti so bile 17. maja 1998. Vsako leto se od takrat zbirajo romarji od blizu in daleč pri gosposvetski Materi, zdaj že tradicionalno, zadnjo nedeljo v maju, le v slučaju, da so to nedeljo binkošti, so slovenske šmarnice nedeljo prej. S skromnega začetka je postal to lep slovenski dan pri Gospe Sveti, naši najstarejši romarski božji poti, z romarsko mašo ob 11.30 in popoldne z enournim koncertom Marijinih pesmi, šmarničnim nagovorom in petimi litanijami Matere Božje. Slovenska pesem in molitev pri Gospe Sveti, kjer je v kraju samem slovenska beseda utihnila, izginila …

… pri edini slovenski maši pri Mariji na Otoku …

In še en kraj, kjer ne slišimo slovenske besede, a na veliki šmaren ali veliko Gospojnico, kot pravijo na Koroškem, je vsako leto slovesna sveta maša ob 10 h v slovenskem jeziku. Dolgih 50 let je bil skrbnik te maše župnik v Hodišah, gospod Lovro Kaselj. Po njegovi smrti je vsako leto potrebno nagovoriti naše slovenske duhovnike za maševanje na Otoku. Skrbeti moramo, da se slovenska pesem in molitev pri Mariji na Otoku vsaj enkrat letno sliši, zato vabilo: pridružite se nam!

… pri Slomškovi nedelji …

Slomškova nedelja je bila letos nekaj posebnega, saj jo po navadi praznujejo v mariborski stolnici, a smo se letos spomnili 200-letnice mašniškega posvečenja blaženega Antona Martina Slomška, na mali šmaren 8. septembra 1824. Zanimivi sta vzporednici 1824–2024: takratni krški škof je bil po rodu Slovenec, Jakob Peregrin Paulitsch in spet imamo škofa Slovenca Jožeta Marketza, ki je slovesnost v celovški stolnici tudi vodil.

Že vrsto let pomagate pripraviti tudi tradicionalno letno romanje v Vetrinj. Sam sem Vetrinj na mestu samem spoznaval z dr. Francetom Vrbincem, tako da se mi zdite kot nekakšna njegova neformalna naslednica … Z njim ste tudi prijateljevali. Kako se ga spominjate?

Nanj imam res lepe spomine. Bil je izjemen človek in predan prijatelj, ki je s svojo ljubeznijo do jezika, kulture in duhovnih vrednot puščal močan vtis. Najino prijateljstvo je bilo tesno in pristno, zaznamovano z iskrenostjo in sodelovanjem. Skupaj sva pripravljala različne publikacije in sodelovala na kulturnih dogodkih, kjer sva delila ljubezen do slovenske pesmi in jezika. Njegova predanost in svetovljanska širina sta me navdihovali in mu bom za to večno hvaležna.

Kako je bil dr. Vrbinc povezan z vašim stricem Francetom Ciganom?

Dr. Vrbinca in Franceta Cigana je povezovalo dolgoletno prijateljstvo, ki se je začelo med drugo svetovno vojno in nadaljevalo tudi v begunstvu. Kot študenta sta se pogosto srečevala v Gradcu in skupaj pela v graškem stolnem zboru. Kasneje je dr. Vrbinc pogosto obiskoval Franceta Cigana na Koroškem, na Kamnu, kjer sta sodelovala in krepila slovensko skupnost. France Cigan je bil za dr. Vrbinca pravi prijatelj, a ga je vselej spoštljivo naslavljal z »gospod doktor«.

Je tudi za vas on tista osebna povezava, da ostajate vključeni v vsakoletno vetrinjsko dogajanje?

Vetrinjsko polje sem spoznavala s stricem Francetom. Takrat je bilo še resnično polje, bili so travniki, a danes je vse to naselje enodružinskih hiš. Že v 90-ih letih so bile spominske maše in ob 50. obletnici pregnanstva, leta 1995, sem bila prvič pri pripravah. Bilo je slovesno, saj je maševal ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas kot zlatomašnik, ki je bil posvečen v duhovnika 5. junija 1945 v kapeli uršulinskega samostana v Zagradu pri Gospe Sveti. Čez tri dni, na praznik Srca Jezusovega, pa je daroval svojo novo mašo v Vetrinju. Z dr. Vrbincem sva tako kar nekaj let skupno pripravljala spominske maše, ne morem pa zagotovo reči, kdaj mi je »predal štafetno palico«.

Tudi osebno ste povezani z Vetrinjem – in z mnogimi ljudmi, ki so bili tam v taborišču – npr. z gospo Marijo Inzko. Morda kaka beseda o njej?

Res je, veliko ljudi sem srečala, ki so šli skozi kalvarijo Vetrinja in drugih taborišč, vsako leto se srečamo v Vetrinju z mladimi Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka RAST iz Buenos Airesa. Marija Inzko je vedno rada prihajala v Vetrinj.

Gospa Marija Inzko je imela bogato in razgibano življenjsko zgodbo, prepleteno z vlogo Vetrinja in slovenske skupnosti. Kako ste jo doživljali?
Gospo Marijo Inzko sem vedno občudovala kot izjemno osebnost, ki je z neizmerno energijo in predanostjo soustvarjala življenje slovenske skupnosti na Koroškem. Njeno življenjsko zgodbo sem prvič delno spoznala iz pripovedi mojega strica, saj sta oba doživela povojni Vetrinj in Špital. Ko sem jo kasneje bolje spoznala, je njena zgodba v meni vzbudila še večje spoštovanje. Zlasti mi je bilo v veselje sodelovati z njo leta 2003 pri urejanju zbirke Tako smo živeli, saj je bila v tej, 12. knjigi, zapisana njena življenjska zgodba. Njene pripovedi so bogatile moje dneve, njena ustvarjalnost pa je pustila neizbrisen pečat.

Gospa Inzko je znana tudi po svojih ročnih delih in kulturnem udejstvovanju. Kako ste jo videli kot umetnico in ustvarjalko?
Čeprav je v svojih mladostnih spominih zapisala, da ni imela rada ročnega dela, jo sama poznam kot neverjetno umetnico, ki je s svojimi vezenskimi izdelki navduševala. Njena dela, vključena v knjigo Vezenine so okras, vezenje pa veselje, pričajo o njeni izjemni nadarjenosti. Poleg tega je bila nepogrešljiv del slovenske kulturne krajine na Koroškem – od pisanja člankov za različne publikacije do sodelovanja pri slovenskih radijskih oddajah in njenega dela kot učiteljice. Vsaka kulturna prireditev je bila zanjo priložnost, da je s svojo prisotnostjo izkazala podporo slovenski skupnosti.

Prijateljevali ste tudi z umetnikom Francetom Goršetom, ki je bil povezan z gospo Inzko. Kakšen je bil njun odnos in kako ga vi vidite kot umetnika?
Gospa Marinka je imela pomembno vlogo v življenju umetnika Franceta Goršeta. Pomagala mu je pri nakupu domačije v Svečah, kjer je ustvarjal in našel svoj dom. Njuno prijateljstvo je bilo prepleteno z globokim razumevanjem umetnosti. Sama sem ga spoznala leta 1974 v New Yorku kot energičnega ustvarjalca, ki je skozi svoje delo in življenjske postaje dobesedno hodil križev pot. To prvo srečanje je imelo grenak priokus spomina, saj sem septembra 1972 doživela prepoved njegove razstave v Kostanjevici na Krki. Franceta Goršeta, tega velikega človeka, je ta režimska poteza zelo prizadela. Ostal mu je samo lepo oblikovan in natisnjen katalog. Bili so drugi, svinčeni časi, ki tudi umetnosti in umetnikom niso prizanašali! Njegova dela, ki pričajo o iskalcu resnice in lepote, so izjemna in njegova zapuščina je bogastvo za vse nas.

Kaj bi še posebej izpostavili o gospe Inzko kot osebi?
Gospa Marinka je vedno izžarevala dobroto in ljubeznivost, kar je čutiti ob vsakem srečanju z njo. Njena povezanost z ljudmi, ki jih je srečevala, in njena srčnost sta bili neprecenljivi. Slovensko kulturno življenje na Koroškem je bogatila s svojim delom in navdihovala mlajše generacije. Še danes je ljubeča vez med svojimi dragimi in slovensko skupnostjo.

Pomagali ste, da je v vetrinjski cerkvi na plošči naposled le slovenska omemba beguncev. Kako je bilo s tem?

Slovenci v Clevelandu, kjer je dr. Valentin Meršol živel, so želeli, da se v vetrinjski cerkvi postavi spominsko obeležje, saj je dr. Valentin Meršol – vodja civilnega taborišča begunskih Slovencev v Vetrinju – pri angleških vojaških poveljnikih dosegel, da so prenehali s pošiljanjem transportov civilnih beguncev nazaj v Jugoslavijo. Tako je mučenja in smrti rešil več kot 6.000 Slovencev. Slovenski pisatelj Karel Mauser je dr. Meršola imenoval »slovenski Mojzes«, ko je primerjal njegovo vlogo v vetrinjski tragediji. »Za nas vse je bil slovenski Mojzes leta 1945 primarij dr. Meršol na Vetrinjskem polju. Bog mu je dal najti prave besede in moč, da je ganil tiste, ki so tedaj odločali o usodi beguncev.« Dr. Vrbinc je bil naprošen za posredovanje na škofiji in pri farnem svetu, bilo je konec leta 2003 in mene je enostavno postavil zraven. S Clevelanda smo dobili predlog za spominski plošči: ena v slovenskem jeziku, druga v nemškem. Ko sva prišla z dr. Vrbincem h kamnoseku in mu pokazala osnutek, naju je začudeno pogledal in samo kratko pripomnil: ne bo šlo, samo ena plošča bo, v slovenščini in nemščini, ker obstaja nevarnost, da bo kar na lepem slovenska plošča izginila. Spogledali smo se in se nasmehnili: naša koroška resničnost, tudi danes. Plošča je bila blagoslovljena pri spominski maši maja leta 2004. Ta dan je priromala v Vetrinj večja skupina Slovencev iz Clevelanda, z njimi je bil sin dr. Meršola Uroš.

Pri Rafaelovi družbi smo vas že večkrat prosili za vodenje po kakem delu Koroške. Ali tudi sicer opravljate tovrstno delo?

Po zaslugi strica Franceta sem prepešačila Koroško po dolgem in počez, saj v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ni bilo ravno dobrih zvez z vlakom ali avtobusom. Da včasih spremljam skupine, drži, Koroško in njene ljudi poznam. Kulturno zgodovino prejšnjega stoletja sem spoznavala ob nastajanju monografij pomembnih koroških kulturnih in političnih osebnosti in to z veseljem posredujem naprej. Prav gotovo pa nisem vodička in tudi ne želim biti.

Kakšni so slovenski romarji, turisti?

Težko je opredeljevati skupine, ker so zelo različne. Prihajajo pravi romarji, ki vedo, kam so namenjeni in zakaj prihajajo: recimo h Gospe Sveti, ki je najstarejša slovenska romarska cerkev. Nisem pa bila presenečena, ko me je nekoč eden od turistov, ta gotovo ni bil romar, hotel prepričati, da govorim bedarije, ker sem rekla, da je Gosposvetsko polje zibelka slovenstva …

Pravzaprav sem vas spoznal nekoč davno na romanju treh Slovenij in od takrat vas vedno srečujem na to prvo nedeljo v avgustu. Pa končajva pod plaščem višarske Gospe: kaj vam pomenijo Svete Višarje, kaj romanje treh Slovenij?  

Tudi Višarje so povezane s stricem Francetom, ki je bil ravnatelj dijaškega doma celovške Mohorjeve v Haimlingerju. Takrat dijaki niso hodili vsak konec tedna domov, zato so bile nedelje namenjene izletom in romanjem. Če sem bila pri stricu v Celovcu, sem se tem »podvigom« vedno pridružila. Tako smo velikokrat pešačili h Gospe Sveti in na Križno goro pri Celovcu z zanimivimi kapelicami križevega pota. Daljše romanje je bilo seveda na Višarje, z vlakom do Trbiža, nato pa pot pod noge in na Višarje. Po preselitvi v Celovec se nas je našlo nekaj zanesenjakov, ki smo v poletnih mesecih večkrat romali k višarski Mariji. Pri mojem sodelovanju na KKZ sem spoznala zgodovino Slovenske krščansko socialne zveze za Koroško in tako naletela na ime Lamberta Ehrlich in že sem bila pri njegovem višarskem slovenstvu. Jasno je bilo, da smo vsa leta prihajali na romanje treh Slovenij in še bomo, če Bog da. Vedno znova so to prijetna srečanja z znanci in prijatelji, širimo si obzorja in poglabljamo naš odnos do vere, narodnosti in slovenstva!