Glas zatiranih skozi likovni izraz

V začetku junija je izšla obširna monografija o umetniku Marjanu Grumu, kiparju in slikarju svetovnega slovesa. Snovala se je dve leti, da bi ustvarjalca čim bolj celovito predstavila, v istem času pa je nastajal tudi ta pogovor, ki kot z nekakšnimi drobnimi vinjetami dopolnjuje ter izostruje pogled na umetnikovo življenjsko pot, na njegovo vrednostno naravnanost in na njegov umetniški opus.

Marjan Grum, rojen leta 1939 v Podkraju pri Igu, je v Argentini ustvaril edinstveno umetniško pot. Njegove skulpture iz odpadnega železa z elegantnimi linijami upodabljajo glasbenike in razne prizore z buenosaireških ulic, v zelo ekspresivnih drugih delih pa s prepletom kiparskih in slikarskih tehnik opozarja zlasti na žrtve nasilja. Kot begunec, ki je v povojnih pobojih izgubil očeta, v umetnosti izraža človeško trpljenje, še posebej pa opozarja na slovenski holokavst in eksodus.

V Buenos Airesu, v znameniti umetniški četrti La Boca, je ustanovil Kulturni center – Muzej Conventillo Marjan Grum, kjer se slovenska identiteta prepleta z argentinskimi vplivi. S kipi, slikami in različnimi instalacijami je ustvaril izrazit umetniški opus, ki sicer odraža izjemno inovativnost in širino, a ključna sta zavezanost resnici in občutku za pravičnost, s katerima upodablja stisko zatiranih.

Vemo, da ste kot majhen deček šli iz domovine, pa vendar, ali se kaj spominjate pred- in medvojne Slovenije? Vam je ostal kak utrinek?

Spomnim se, da smo živeli v hiši v Tomišlju. Ne vem, če so nam jo posodili ali smo jo najeli ... Spomnim se, da je lastnik hiše imel kravo, in mi otroci smo jo pazili, da ne bi ušla. Sicer pa se svojega otroštva ne spomnim veliko.

Kaj pa vaš oče, koliko se spominjate njega? Kako ste se skozi življenje soočali s tem, da ste morali odraščati brez njega?

Rojen sem bil leta 1939, ravno ko se je vojna začenjala. Na očeta nimam praktično nobenega spomina, ker sem bil takrat zelo majhen. Vem, da je, poleg tega, da je delal na občini, ki je v tistem času asfaltirala ulice, popravljal tudi čevlje. To je bil zanj hobi, s katerim je dobil še nekaj denarja. Glede tega imam v spominu, da je v medvojnem pomanjkanju uporabljal majhne koščke lesa za lesene žeblje, s katerimi je globoko prebodel čevlje, tako da so šli od enega konca do drugega. Te lesene žeblje je držal z usti in so se mu s premikanjem ust premikala tudi ušesa. Drugi spomin je lepši. Preden je postal vojak, je bil na Viču, in od tam nam je približno enkrat na teden prinesel mali kruhek … Očitno ni pojedel niti tega kruha, ki ga je dobil, da nam ga je prinesel domov.

Morda veste, kaj je delal na Viču?

Ne spomnim se, pa tudi mama ni veliko govorila o očetu, čeprav smo jo spraševali. Mogoče jo je bilo strah, ker so bile grožnje, ko smo zapuščali Slovenijo – nekdanjo Jugoslavijo –, stalne. Spomnim se, da so rekli: »Iskali vas bomo. Kjerkoli se boste skrivali, vse vas bomo pobili.«

Zaradi tega se je vaš oče skrival v Ljubljani, in ga ni bilo doma ...

Tako je. In še to je bilo, da smo imeli v družini nekaj komunistov. Ti sorodniki so ubili mojega očeta. Zdi se mi, da se nam je mnogim to dogajalo, da smo imeli kake sorodnike, ki se niso strinjali z nami. Po mamini strani so bili komunisti, po očetovi strani pa domobranci.

Se še česa spomnite o rojstnem kraju?

Spominjam se trenutka, ko so nam prišli sporočit, da moramo zapustiti hišo. Igrali smo se konjičke in jedli smo kislice. V Sloveniji je bilo vse zelo lepo.

Morda veste, kje so umorili vašega očeta?

Zdi se mi, da je bilo na Igu, tam blizu Tomišlja, mojega rojstnega kraja.

Kako je to, da ste bili brez očeta, na vas vplivalo?

Težko je bilo. Ko smo bili že tukaj, v Argentini, v Ramos Mejii, smo živeli na hodniku neke hiše, ki smo jo imenovali špital, sanatorij, ker je bila zapuščena (psihiatrična, op. ur.) bolnišnica. Ljudje so stalno hodili mimo nas, bili smo brez vsake zasebnosti. In ničesar nismo imeli. Življenje brez očeta je bilo za nas res težko. Ko sem bil še zelo mlad, sem začel piti alkohol. Odraščal sem praktično na ulici. Star sem bil deset let, ko je mamica delala v tovarni nogavic Medias Ciudadela. Moral bi sam zgodaj vstajati, se urediti in iti v šolo ... Pa se mi ni ljubilo. Vse to je bilo povezano s tem, da nismo imeli očeta. Moja mama je bila tudi naš oče (v sosedstvu so jo imenovali gospata; op. ur.) in to je zahtevalo veliko truda. Predvsem pa je tak način bivanja vplival na to, kako sem odraščal, kako sem živel z veliko mero žrtvovanja.

Čeprav tudi za begunska taborišča v Avstriji velja, da se ne morete veliko spomniti, me zanima, kakšni občutki vas prevevajo ob misli na tisti čas. Znano je, da je za mnoge otroke slovenskih beguncev taboriščno obdobje najlepše v življenju, saj so jim obzirnost starejših in mnoge dejavnosti prihranile težki del tega obdobja.

Vedno pravim, da se ne spomnim, da bi bil kot otrok lačen, pa smo bili verjetno zelo lačni. Zdi se mi, da otroci ne trpijo toliko kot odrasli z vsemi svojimi težavami in mislimi. Ko smo bili otroci, s tem nismo imeli težav.

Starši so seveda gledali, da smo otroci vedno nekaj imeli. Tudi tam v Špitalu, čeprav nam je uprava dajala juho, ki je bila sama voda s kakim makaronom. Ampak vseeno se ne spomnim, da bi bil lačen tiste čase. Gotovo tudi zaradi tega, ker že prej nismo veliko imeli. Niti lastne hiše ne. Zelo preprosto smo živeli. Morda smo imeli nekaj več mleka, ki so nam ga podarili, ker smo pazili na kravo. Ampak to je bilo skoraj vse, kar smo imeli.

Ste v taborišču obiskovali vrtec, začetek osnovne šole? Česa se spominjate iz taboriščnega življenja?

Živel sem v Špitalu, spodaj, pod hribom Goldek, ki je imel približno 1000 m. Ko je bil čas borovnic, sta jih šla naša mama in Ivan zjutraj nabirat. Ko sta se vrnila, sta pa meni pripravila malo posodo z borovnicami in sta me poslala, da sem jih prodajal. Nikogar nisem poznal. Hodil sem naokrog in prodajal, kakor sem pač mogel, saj sem bil otrok. Za prodano sem dobil nekaj drobiža. Problem je bil, ker se borovnice hitro pokvarijo. Prodajale so se na liter, v litrski posodi, in če se niso hitro prodale, so se že kvarile in se je količina v posodi nižala. Tako sem postajal trgovec. Sestra Fani mi je pred kratkim rekla, preden je umrla, da sem bil dober prodajalec.

V taborišču sem obiskoval šolo do drugega razreda. Spomnim se, da je bilo v Avstriji skladišče orožja iz druge svetovne vojne in smo se tam igrali. Eden od prijateljev je celo izgubil roko. Januarja 1949. leta pa smo že prišli v Argentino. Iz tega časa se ne spomnim praktično ničesar, niti glede šole ne. Na splošno mislim, da smo bili takrat zelo naivni. Po mojem argentinski otroci niso bili tako naivni.

Tudi pri skavtih ste bili …

Ko sem bil čisto majhen, sem bil skavt in sem hodil zelo ponosno, ko sem bil oblečen v uniformo. Kot bi bil vojak, sem si vsakič mislil. Prav vesel sem bil tega.

Med skavti sem imel tudi prijatelja, Lojzeta Kovača, ki je živel v San Justu. Ko je šel Lojze k maši ali v cerkev, smo ga večkrat videli, da je šel z mamo z roko v roki. Naša mama nam ga je dajala za zgled, da bi mu bili podobni, da bi tako pobožno vstopali v cerkev.

Fant je imel smolo, da je imel zelo staro mater, ki je živela v Ramos Mejíi, v sanatoriju. Zaljubil se je v Hrvatico in mama mu je prepovedala, da bi se družil z njo, da bi se z njo poročil, pa se je predal pijači in je umrl kot alkoholik. Hočem povedati, da zgledi včasih niso zgleda vredni.

Koliko vas je bilo v družini bratov in sester, kako ste se razumeli?

Štirje smo bili, po vrsti: Ivan, Fani, jaz in najmlajši Franci. Mama se je tu v Argentini še enkrat poročila z Antonom Furlanom. Z njim je imela še enega otroka, Jožeta. Živeli smo skupaj in nismo imeli medsebojnih težav. V San Justu smo vsi skupaj živeli v majhni hišici.

Kako je mama gledala na odločitev za odhod iz domovine? Ste se kdaj pogovarjali o tem in o begunskih letih? Kako je ona sprejemala negotovost, ko očeta ni bilo od nikoder? Kako se je spopadala z vsemi težavami?

Ona tega ni pripovedovala, vem pa, da je veliko trpela, še posebej ker so moža, mojega očeta, hudo mučili in umorili. Leta kasneje jo je moja sestra Fani povabila na obisk Jugoslavije, a ji je mama odgovorila, da nima tam kaj iskati. Moja sestra pa je šla na obisk. Ni mogla iti v kraje, kamor je hotela; poklicali so jo na zaslišanje, ji vzeli dokumente. Kar je doživela, jo je zelo prizadelo in je morala po vrnitvi v Argentino poiskati psihiatrično pomoč.

Kako je padla odločitev za odhod v Argentino?

Argentino smo izbrali, ker je mama poznala veliko družin in posameznikov, ki so se odpravljali v Argentino. Mama je rekla: »Bolje je iti v Argentino, ker nekatere od njih že poznamo in bo lažje.«

Gotovo pa se spominjate odhoda iz Evrope. Kako ste doživljali to pot? Vam je bilo težko, ste imeli občutek, da se od nečesa trgate, vas je bilo strah neznanega ali je morda prevladovala pustolovska žilica fanta, ki gre z veliko ladjo čez ocean?

Jaz nisem nič trpel, moja sestra pa je. Ona je bila čisto nora, ko smo prispeli v Argentino. Ni hotela ničesar slišati o novi deželi. Ko je kasneje v Argentini pristala jugoslovanska ladja s slovenskimi mornarji in so bili tudi pri nas doma, se je sestra želela z njimi vrniti v Evropo. Ni mogla tukaj živeti.

Vi pa ste se hitro prilagodili na novo okolje ...

Ja in v enem letu sem se naučil novega jezika, da so bili drugi kar presenečeni, kako hitro mi je šlo. Veliko časa sem se igral z drugimi otroki in to mi je pomagalo pri usvajanju jezika.

Verjetno so vas skupaj z drugimi namestili v hotel Emigrant. Potem ste živeli v improviziranem skupinskem domovanju v Ramosu. Kako je bilo tam? Kako se je znašla mama? Kako sestra in brata?

V hotelu Emigrant so ženske in moški živeli ločeno. Jaz sem bil s starejšim bratom v dvonadstropni postelji. Najprej sem bil zgoraj, potem pa so me poslali dol, ker sem bil takrat ponoči še moker (smeh). Z bratom Ivanom sva bila vedno skupaj. V hotelu Emigrant smo se otroci zelo dobro imeli. Takrat je bil tam nekje blizu, na cesti blizu Retira, zanimiv možakar, ki je imel morske želve. Rad sem se družil z njim. Pomagal sem mu čuvati tiste želve, ki so skušale pobegniti. To mi je ostalo v res lepem spominu.

Ste bili veliko časa v hotelu Emigrant?

Mi smo bili precej časa tam, kake štiri mesece. Tega praviloma niso dovolili. Večinoma so družine ali posamezniki tam ostajali samo dva do tri tedne, dokler jih ni kdo prišel iskat. Brez tega nisi mogel zapustiti hotela. Nam so rekli, da nas bodo vrnili, ker nas ni prišel nihče iskat. Očitno se je z gospodom, ki bi moral priti, nekaj zgodilo.

Koliko časa ste živeli skupaj?

Iz hotela Emigrant smo šli v Ramos Mejío (v sanatorij), kmalu potem pa v sosesko San Nicolás v San Justu. Tam so bile tudi druge slovenske družine. Imeli smo majhno, zelo preprosto leseno hišico, ki je imela veliko lukenj. Imela je tudi nekakšne opore, da je ne bi dvignil veter. Ko je bil veter zelo močan, je tudi mama držala hišico, da ne bi odletela. Vse to je delala. Zelo je trpela celo tisto obdobje. Tam smo živeli kakih deset let.

Ste živeli vsi skupaj?

Ja, ves ta čas smo bili skupaj. Počasi smo se začeli razhajati šele potem, ko se je mama še enkrat poročila (1958). Prva, ki se je poročila od nas, je bila namreč mamica. Rekla je, da dokler najmlajši otrok ne dopolni 18 let, se ne bo z nikomer poročila, in to je upoštevala. To pa zato, ker je imela sama slabe izkušnje z mačeho. Vendar z drugim možem ni imela nobenih težav in on nas je imel rad. Bolj smo bili nagajivi mi.

Ko se je mama znova poročila, ste tudi naprej živeli v tej leseni hišici?

Ne, s pomočjo Vinka Urbančiča smo že prej kupili novo hišo v Castelarju. Plačati smo morali vsak mesec nekaj denarja, ampak tako smo lahko napredovali. Tudi v Castelarju smo živeli približno deset let. Ko se je mama poročila, smo prodali, kar smo imeli v San Justu, tako da sta si z možem kupila svoje stanovanje, prav tako v Castelarju.

Je mama dolgo živela s Furlanom?

Ne, skupaj sta bila nekako osem let. Žal je imel težave s srcem in je umrl zaradi srčnega infarkta. Z njim sem delal v kovaški delavnici, kjer mi je uredil službo. Takrat sem imel težave z nogo in sem samo tam dobil delo.

Kdaj ste izgubili mamo? Kako bi jo opisali? Na kaj se najraje spomnite ob misli nanjo?

Mamica je trpela celo življenje, od otroštva do smrti. Najprej ji je umrla mama, tako da se je oče znova poročil. Potem ji je umrl še oče in je z mačeho ostala sama. Trpela je pomanjkanje. Zaradi tega je vedno govorila: »Zgledaš kot moja mačeha, tako na tenko režeš kruh, da se da skozi gledati.« Tako razumeš, da skoraj niso imeli hrane. Mama je umrla leta 1992, ko je bila stara 79 let. Imela je infarkt. Obležala je in se ni mogla premikati. Sploh nismo vedeli, če nas sliši. V takem stanju je bila več kot dva meseca. Bila je dober človek. Še posebej, ker sem bil večkrat poreden fant in je trpela tudi zaradi mene. Tega sem se zavedel šele, ko sem odrasel.

Vi ste že enajstleten razvažali kruh, da ste nekaj zaslužili. So bili to mučni časi? Kje ste takrat živeli? Se spomnite kake anekdote?

Delal sem v soseski San Nicolás. Imeli smo kobilo in poseben voz za prevoz kruha, in vsako jutro smo hodili iskat kruh v pekarno, ki se je imenovala León, na cesti Hipólito Yrigoyen. Ta kruh smo razvažali po hišah, ker tam ni bilo nobene pekarne, in ljudje, ki so želeli kruh, bi morali iti do San Justa. Kruh je bil podoben slovenskemu kruhu: veliki in okrogli hlebci. Hodili smo po cestah in vpili: »Pek! Pek!«

So vam kaj plačali za to delo?

To sem delal bolj zato, ker so mi popoldne posodili konja, da sem lahko malo jahal. Obožujem jahanje. Večkrat mi niso dovolili, ker je bil konj utrujen, a tega tedaj nisem razumel. V soseski San Nicolás je bila ogromna in okrogla opekarna, in sem bil s konjem večkrat tam. Takrat so bile opeke narejene iz adobe (blato, pomešano s slamo, oblikovano v opeko in posušeno na zraku, uporabljeno pri gradnji sten ali zidov.). V opekarni so me pustili jahati, da je konj teptal slamo in zemljo za izdelavo opeke. To je bilo moje plačilo.

Česa se še spomnite iz tistega časa? Ste morda takrat hodili tudi v šolo ali ste samo to delali?

Vsi smo delali. V šolo sem hodil samo do šestega razreda. Šola je bila Mariano Moreno, če se ne motim, pred trgom San Justo. Tja sem hodil zvečer, ker sem takrat delal v trgovini z barvami in lastnik me je navdušil, da sem hodil. Šesti razred je bil takrat kot nekakšna srednja šola, tako da se mi je zdelo dovolj in sem s tem šolanje zaključil.

Kdaj ste se začeli zanimati za umetnost?

Od zmeraj. Trgovina z barvami, kjer sem delal, je bila industrijska umetniška trgovina, in takrat ... oprostite temu, kar bom povedal, takrat sem odnesel domov nekaj barv, ne da bi jih plačal. S temi barvami sem ustvarjal majhne slike in podobne predmete. V tisti trgovini je lastnik imel poseben prostor, kjer je neki umetnik učil slikanja. Jaz sem vse to opazoval, medtem ko sem delal. Ne vem, če sem se kaj naučil, ampak ideja je zorela. Spomnim se prve slike s klečečim otrokom, ki ga je osvetljeval žarek luči z neba. Slika se mi je posrečila in sosedje so bili navdušeni in jo prihajali gledat. Slike nimam več; nekomu sem jo podaril. Potem sem jih naredil še več.

In kaj vam je bilo v tistem obdobju všeč: samo slikati ali tudi ustvarjati skulpture?

Takrat je bilo samo slikanje, ker o ustvarjanju skulptur nisem imel pojma. Ni me zanimalo, ker za to potrebuješ več denarja za material.

Nekaj let ste se preživljali tudi z glasbo, s kontrabasom. Kako je izgledalo to obdobje? Kakšno zvrst glasbe ste igrali, v kakšni zasedbi, pred kakšno publiko?

Takrat nisem imel pojma o glasbi, ampak poleg naše hiše v Castelarju sta živela dva brata, ki sta skupaj z mojim bratom Francetom in bobnarjem ustanovila skupino »Triglav Jazz«. Vsi so bili Slovenci. Ona dva brata sta igrala saksofon in harmoniko, moj brat pa kitaro. Bobnar je bil kasneje operiran na srcu in je potem umrl. Skupini sem se pridružil, ker so iskali kontrabasista.

In kako ste se naučili igrati kontrabas, ste šli študirat?

Ne, nisem študiral. Oče Jožeta Kržišnika, Tone Kržišnik, je bil učitelj violončela in je sina učil čelo, mene pa je naučil igrati kontrabas. Iz Ramos Mejíe je prihajal v Castelar, da bi me učil.

Kakšne vrste glasbo ste igrali?

Kar je prišlo, vsega malo mešano. Igral sem tudi v drugih zasedbah. To ni bil samo jazz. Dolgo časa smo izvajali v različnih klubih v Castelarju, ker so plačali, če si tam igral oziroma imel predstavo. Običajno se je igralo po željah. To pomeni, da so nas lahko prosili karkoli in smo zato igrali jazz, ljudsko glasbo, chamamé ...

Začetki vašega bolj resnega likovnega ustvarjanja segajo v dobo, ko ste delali v tovarni železnih oken in vrat. Nam lahko to opišete? Ste tam ostajali po službi in oblikovali svoje stvaritve?

Res sem delal v tovarni železnih oken in vrat Rijavec in Mosetti, v predelu Flores glavnega mesta. To sta bila slovenska stara naseljenca, ki sta imela posle z gradbeništvom. Bila sta s Primorske, ko jim je Mussolini poitalijančil imena, npr. Mosetti je bil originalno Mozetič. Ko se je razcvetela elektronika in je bil boljši in lažji posel uvažati elektronske izdelke, so inženirji prenehali graditi, vse prodali in denar vlagali v nov, bolj donosen posel. Ker je bilo dela manj, zaslužilo pa se je več. To so bili časi, ko za kovače skoraj ni bilo dela na gradbiščih. Takrat je bil gospodarski minister Martínez de Hoz, in je tovarne zapiral in uvajal elektroniko.

Takrat ste se začeli ukvarjati z umetnostjo?

Ja, v tistem času sem se začel resno zanimati za umetnost.

Je kdo vplival, vas vzpodbujal, da ste se odločili za likovno ustvarjalnost, umetnost?

Ne bi rekel. Kot otrok skoraj nisem hodil v šolo. Osnovno šolo sem dokončal, ko sem bil star 20 let.

Koliko ste bili stari, ko ste se začeli resneje ukvarjati z umetnostjo?

Nisem bil tako mlad. Začel sem, ko sem bil star 37 let. Bil sem samouk. Vse te figure, ki jih izdelujem, so moja lastna stvaritev, ne da bi se tega učil. Kasneje sem šel študirat, ker sem imel željo, da bi se izpopolnil.

In kaj ste se učili?

Kiparstvo. Učil sem se ponoči. To je trajalo nekaj let. Najprej sem se šel učit v Villa Mecenas blizu Castelarja, kjer sem živel. Moj profesor kiparstva je bil Alberto Baglietti, slikanja pa me je učil Rodolfo Bianglino, in to kar v isti šoli. Oba predmeta sem se učil istočasno. Fabián Galdámez me je učil obojega, kiparjenja in slikanja, ker je tudi on delal oboje. Kar veliko časa sem se z njimi učil. Potem sem se učil risanja v Asociación Estímulo de Bellas Artes (Društvo za vzpodbujanje likovnih umetnosti), ki je bila na cesti Córdoba in Maipú. V tej šoli si moral plačati šolnino, potem pa si hodil tja, dali so ti model in si risal. Seveda sem imel še veliko več učiteljev. Večkrat sem se šel učit le tehniko, ki me je zanimala, in sem se želel specializirati prav za tisto. Na primer, opravil sem tečaj za delo v bronu, vendar nisem nikoli ničesar naredil v bronu, ker je to veliko stalo.

Kdo mislite, da je bila oseba, ki vas je največ naučila?

Po mojem mnenju je bil to Baglietti. Med drugim me je naučil modelirati cement in podobne stvari.

Kako se je nadaljevala vaša umetniška pot?

Najbolj sem se navdušil za železne skulpture. Železo mi je všeč zaradi mojega temperamenta. Bil sem človek, ki je želel vse na hitro. Ko sem začel delati skulpture, sem jih delal s kalupi, z mavcem. Potem sem želel videti delo in včasih sem odlitek polomil, ker sem ga odprl, preden je bil dovolj suh. Ta način je terjal veliko dela in časa. Potem pa mi je nekega dne prišlo na misel, da lahko to naredim z železom: variš, narediš figuro in je hitreje. S kovino lahko delo hitro narediš in tudi hitro končaš, v nasprotju denimo s cementom, kjer moraš čakati, da se pravilno posuši.

Mirjam Oblak, Lenart Rihar

Ob objavi pogovora gre zahvala tudi Anči Porcelo Žakelj in Gregorju Batagelju za nekatere prepise in prevode.