Domov > Redne dejavnosti > Ekskurzije
Petek, 18 Avgust 2017

Objavljeno: 17.04.2017

Ekskurzija v Medmurje in Zagreb


Po poteh Slovencev v Medmurju in Zagrebu



V nedeljo, 2. aprila 2017, smo se odpravili na enodnevno ekskurzijo med Slovence na Hrvaškem, in sicer v Medmurje (Medžimurje) in v Zagreb. Dan je bil čudovit in je ogrel srce, enako pa velja tudi za srečanje s Slovenci.


Tistega nedeljskega jutra, ko je v Ljubljani še vse spalo, nas je skupina nedeljskih izletnikov krenila iz Ljubljane po štajerski avtocesti proti mejnemu prehodu Zavrč. V daljavi se nam je prikazovala znana božjepotna cerkev na Ptujski gori. Ta dan smo jo obšli, saj nas je cilj čakal onkraj državne meje.
Pot nas je peljala do Varaždina. Neprekinjene podobe hiš, strnjenih v obcestnih naseljih, so nam odslikavale njihovo panonsko značilnost. Starejše hiše je dodobra načel zob časa, mlajše pa imajo manj arhitekturnih značilnosti pokrajine, saj so grajene v času, ko so si tamkajšnji prebivalci služili kruh v sosednji Sloveniji ali Avstriji. Za uvod smo se sprehodili po pokopališču. V zavetju mogočnih dreves in grmovnic ter bogatih nagrobnikov so našli večni počitek meščani tega mesta, ki je bil svoj čas celo glavno mesto Hrvaške. Mesto, kjer spijo angeli, ki so nas pozdravljali z okenskih lin in fasad mestnih stavb. Mesto s pečatom nekdanjih obrtnikov in številnih baročnih palač. Sam sem ga poznal le iz pripovedovanj mojih žirovskih rojakov, ki so bili preko naše tovarne Alpine povezani s čevljarsko industrijo v teh krajih. Žal je tudi na Hrvaškem sla po dobičku odnesla prenekatero v preteklosti priznano tovarno po zlu. S tem pa tudi možnost zaslužka tamkajšnjih prebivalcev, predvsem mladih, ki še danes posledično zapuščajo ne samo svoj kraj, ampak tudi Hrvaško, in odhajajo v svet. Se bodo še kdaj vrnili? Vožnja nas je preko Drave popeljala v Medžimursko županijo. Območje, kjer kljub številnim prebivalcem slovenskih korenin ne deluje nobeno slovensko društvo. Kar za Varaždinsko županijo ne velja. Prav ta so pomembna pri povezovanju, utrjevanju in ohranjanju slovenstva onkraj začrtanih meja. Valovita vožnja po rahlih vzpetinah, kjer raztreseno med vinogradi prebivajo tamkajšnji prebivalci, nas je pripeljala do kraja Štrigova. Naselja, ki leži na Hrvaškem le streljaj od državne meje in slovenskega Razkrižja in je obenem tudi del občine Štrigova. Skozi šipo avtobusa smo lahko opazovali nedeljnike, ki so odhajali od svete maše. Tam smo obrnili svojo pot in po nekaj pozdravnih besedah njihovega župana ter predstavnika turizma že hiteli nazaj oz. naprej proti Zagrebu. Po poti smo prisluhnili, kako se je z nekaterimi prebivalci Štrigove kruto poigrala povojna oblast, za vse pa je bilo usodno, ko so kljub želji po priključitvi k Sloveniji, za vedno pristali onkraj meje. Nedeljsko kosilo v eni boljših restavracij Mala hiža na poti proti Zagrebu je bilo okusno in je s prijazno postrežbo ubranilo sloves gostišča. V zgodnjem popoldnevu smo prispeli v Zagreb. Sprehodili smo se do zagrebške katedrale, si jo ogledali in hiteli naprej čez tržnico do Trga bana Jelačiča. Obšli smo tudi Cvetlični trg, se z vzpenjačo povzpeli na Gornji grad in šli mimo cerkve svetega Marka. Mozaična postavitev strešne opeke s svojima grboma že od daleč sporoča pripadnost mestu in državi. Skozi Kamnita vrata smo se spustili nazaj na Donji grad. Na trgu bana Jelačiča, v kapeli Ranjenega Jezusa, nas je čakala sveta maša. Duhovna sekcija A. M. Slomšek pri Kulturno prosvetnemu društvu Slovenski dom v Zagrebu skrbi, da se Slovenci občasno zbirajo pri slovenskih mašah, ki jo darujejo duhovniki iz Slovenije. To nedeljo jo je daroval Anton Trpin, župnik iz župnije Šentjernej. Čeprav je bila ravno Tiha nedelja, smo vseeno lahko prisluhnili ubranemu pevskemu zboru, ki je s peto besedo še dodatno obogatil bogoslužje. Po maši pa smo se s člani te sekcije srečali v prostorih Slovenskega doma nedaleč od kapele. Njihova gostoljubnost nas je zadržala še kar nekaj časa v pogovoru in peti slovenski pesmi. Slovenci, ki se pod okriljem društva zbirajo preko 85 let, ob slovenskih mašah pa že 26 leto, kljub starosti vztrajajo iz ljubezni do domovine, ki je še vedno del njih in njihovega srca. Nekateri, čeprav z bridkimi življenjskimi izkušnjami, ostajajo zvesti slovenski besedi in domovini. Polni vtisov in spoznanj smo zapustili Zagreb. V želji, da se še kdaj vrnemo in da bi se Slovenci še dolgo lahko zbirali s slovensko besedo bodisi v Slovenskem domu ali kapeli.


Rok Klemenčič

 

~ ~ ~



Že od malega se srečujem s to besedo, Medžimurje. Stari oče je namreč doma sorazmerno blizu meje s Hrvaško. Tudi na zemljevidu bi približno znala pokazati, kje to je. Da pa tam živijo Slovenci, tega nisem vedela. Zmeraj se mi je zdelo, da če živijo Slovenci na drugi strani meje z Avstrijo, na avstrijskem Koroškem, da je verjetno to možno tudi na meji s Hrvaško – saj je slovensko-hrvaška meja najdaljša. Pa so mi zmeraj zatrjevali (v šolah, doma ...), da ne, ta meja je pa narejena tako, da se prebivalstvo ne meša, da tam, kjer so živeli Slovenci, tam je Slovenija, tam, kjer pa živijo Hrvati, je pa Hrvaška. In mi nikoli ni bilo najbolj logično. Vendar se človek sprijazni.
Pa me prijateljica povabi na izlet v Medmurje oz. meni bolj znano Medžimurje. In sem si rekla, zakaj pa ne. Zmeraj sem si želela obiskati te kraje.
V nedeljo je bilo treba kar zgodaj vstati in priti najprej v Ljubljano. Tu smo se vkrcali na avtobus, ki je za ta dan postal naš. Pot nas je vodila po avtocesti, mimo Trojan, Celja, Slovenske Bistrice, kjer smo zavili z nje in se po regionalni cesti peljali mimo Ptuja do mejnega prehoda Zavrč. Po nekaj minutah vožnje smo pobrali našo vodičko po tem delu Hrvaške. Po rodu je Slovenka, iz okolice Slovenskih Konjic, poročena na drugo stran meje. V čudoviti panoramski vožnji smo opazovali pokrajino, lepe in lepše hiše (vidi se, kdo dela – je delal – v Sloveniji) ter čudovito naravo, v polnem zamahu cvetenja. Ustavili smo se v Varaždinu, starem mestu, s tipičnim avstro-ogrskim slogom mestnega središča. Videli smo tudi, kje spijo angeli. Sledila je vožnja do mejne vasi Štrigova, katere tragična medvojna in povojna usoda me je, pa koga drugega tudi, močno pretresla. Po srečanju s tamkajšnjim županom smo se odpravili v bližnjo (po vseh tistih ozkih in ovinkastih cestah ni bila tako blizu) gostilno na kosilo. Okrepčani smo pot nadaljevali proti Zagrebu. Poslovili smo se od naše lokalne vodičke ter se po avtocesti prav hitro pripeljali do hrvaške prestolnice. Tu smo si pod vodstvom res odlične vodičke Klavdije (ki nas je spremljala vse od Ljubljane) ogledali mestno jedro, glavni trg, stolnico, Gornji Grad, Kamenita Vrata ter izvedeli kar nekaj posebnosti hrvaškega jezika. Ob petih popoldne smo se odpravili k sveti maši, ki je namenjena Slovencem v Zagrebu – imajo jo kar vsakih štirinajst dni. Bogoslužje je spremljal čudovit slovensko-hrvaški zbor. Kljub visoki povprečni starosti pevcev so doživeto peli pesmi slovenske tradicije. Po maši pa so nas povabili v Slovenski dom, kjer so nas pogostili. Ob druženju smo izvedeli veliko bolj ali manj lepih zgodb, ki so te Slovence pripeljale v Zagreb. Na koncu smo, kot se za Slovence spodobi, zapeli. In bi še peli, če bi znali še kakšno pesem več. In če nas mrak ne bi priganjal domov.


Marjeta Godeša