Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Petek, 18 Avgust 2017

Objavljeno: 08.01.2016

Višarski dnevi 2015 (december)

Prednovoletni zimski Višarski dnevi mladih so se zaključili z besedami: "Na svidenje!"



Prostor,

kjer se čas umiri,

kjer se srečajo mladi, vedoželjni in energični,

kjer je pesem odmev src in 

kjer je čas za slišanje Slovencev z vsega sveta.

 

Tokratni višarski dnevi mladih so potekali od ponedeljka, 28. decembra, do srede, 30. decembra 2015. Čez dan smo uživali na snegu, namenili čas medsebojnim pogovorom o izseljenski in zamejski tematiki, o kateri pa so ob večerih spregovorili še gostje. Prvi večer nam je Dejan Valentinčič, pravnik in predavatelj na Evropski pravni fakulteti, predstavil še manj znane slovenske skupnosti, ki jih je raziskoval tekom svojega dvomesečnega bivanja med njimi v ZDA in Kanadi. Sledila je predstavitev spletnega portala Globalna Slovenija, ki je namenjen mladim slovenskim izseljencem. Z nami je bil vodja projekta Rok Pisk. Drugi večer pa nam je spregovoril Robert Friškovec, zaporniški duhovnik in koordinator za duhovno oskrbo na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Predstavil je svoje delo v Sloveniji in po svetu ter nas spodbudil z besedo "slišati", ki naj bi bila naše vodilo v odnosu do bližnjega, do vsakega človeka. 

 

Prednovoletni zimski Višarski dnevi mladih so se zaključili z besedami: "Na svidenje!" Gotovo se naše poti na tem srečanju niso zaključile, temveč smo naše odnose in tudi delo za slovenske izseljence šele začeli. 

 

Nadaljnja tri besedila so nastala izpod peres udeležencev, ki so zabeležili splošni vtis Višarskih dni mladih, prvi večer z Dejanom Valentinčičem in drugi večer z Robertom Friškovcem.

 

Piše: Marina Vidmar

 

V bučnih prazničnih dneh sem si želela stran od mestnega vrveža, v objem narave, kjer bi izpraznila glavo od vseh skrbi in obveznosti. Višarski dnevi so se mi zdeli odlična priložnost za takšen umik. Obenem sem že več let želela obiskati svetišče višarske Matere Božje, o katerem so mi pripovedovali domači, ki so, kot se za Primorce spodobi, tam že večkrat bili. Hkrati sem v višarskih dneh videla dobro priložnost za druženje oz. spoznavanje novih ljudi, saj bi sicer teden med božičem in novim letom najverjetneje preživela doma. Za Rafaelovo službo sem sicer že prej slišala, a prek Višarskih dni bi lahko pobliže spoznala njeno delovanje, izvedela več o Slovencih po svetu in tako razširila svoja obzorja še na enem področju. Skratka imela sem več kot dovolj razlogov, da se udeležim zimskih višarskih dni.

Višarske dni smo začeli v ponedeljek, 28. 12., v Šentvidu nad Ljubljano, kjer smo se udeleženci zbrali, in dogovorili glede prevoza. Nato smo krenili proti Gorenjski in po približno dveh urah vožnje prispeli do vznožja oz. žičnice, ki pelje na Svete Višarje. Tam so se nam pridružili še nekateri udeleženci in pred vkrcanjem na gondole, smo se v bližnjem barčku pogreli z vročo čokolado in malo poklepetali. Hitro sem dobila občutek domačnosti, saj je bila celotna družba sproščena in nasmejana. Megleno jutro se je razbohotilo v čudovit sončen dan in ob prihodu na vrh sem začutila, da sem v idilični gorski vasici, nad katero bdi starodavno svetišče Matere Božje. Zlahka sem si predstavljala, da so lepota narave, mogočnost okoliških gora in mir, ki ga tu človek čuti, nagovorili naše prednike, da so ta kraj zaznali kot svet. Globlje sem zaznala tudi pomen in simboliko same lokacije. Svete Višarje so stičišče in svetišče slovanskega, romanskega in germanskega naroda. Resnično spodbujajo k srečevanju, preseganju razlik in razhajanj ter varovanju miru kot temeljne skupne vrednote.

Še isti dan sem se sprehodila naokoli, se naužila prijetnega zimskega sonca ter si ogledala cerkvico. Presenetila in očarala me je s svojo majhnostjo, preprostostjo in spokojnostjo, s katerimi izpričuje, da veličina in duhovna moč svetišča ni odvisna od mogočnosti in razkošja, ampak globoke predanosti, ki so jo temu kraju izkazale mnoge generacije naših prednikov in prednikov sosednjih narodov.

Oba dneva sta bila polna doživetij, v znamenju zimskih radosti, uživanja lepot narave, medsebojnega spoznavanja in druženja. Poseben pečat sta višarskim dnevom dali večerni predavanji. Prvi večer nam je Dejan Valentinčič predstavil svojo izkušnjo potovanja med slovenskimi izseljenci v ZDA in Kanadi. Predstavil je številne življenjske zgodbe Slovencev, ki so v iskanju boljšega življenja ali večje svobode zapustili domovino. Ganjena sem bila ob spoznanju, da kljub ogromnim razdaljam in dolgim letom izseljenstva močne čustvene vezi z rodno grudo in rojaki niso zamrle. Koliko se ti ljudje trudijo, da bi jih ohranili žive in vrednote slovenstva prenesli tudi na svoje potomce!

Torkov večer je s svojim obiskom obogatil Robert Friškovec, koordinator za duhovno oskrbo v zaporih na Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij in zaporniški duhovnik. Najprej je daroval sveto mašo v romarski cerkvici, ki je imela zaradi intimnosti vzdušja, našega lepega in srčnega petja ter njegove osebne note, posebej močan čustveni naboj. Po maši smo se vrnili v Ehrlichov dom, kjer nam je Robert predstavil svoje delo in poslanstvo s storilci in žrtvami kaznih dejanj ter njihovimi svojci, svoje številne druge projekte in dejavnosti. Nagovorile so me njegova globoka človečnost in osebnostna moč, neomajnost in vera v to, kar dela, ki ga spremljajo kljub mnogim oviram in preizkušnjam, na katere je naletel na svoji poti. Zgodbe ljudi, ki jih srečuje, so zaznamovane s hudimi osebnimi in moralnimi padci. A kljub temu so te zgodbe polne pristne človeškosti, saj odstirajo globoke duševne rane, ki pripomorejo, da človek skrene v odtujenost, droge, kriminal, družbeno izobčenost, nemalokrat tudi v samomor. Najbolj se me je dotaknilo njegovo spoznanje, da ni poklican k temu, da bi tem ljudem pomagal ali bil njihov rešitelj, ampak da je tam zato, da jih posluša – jim nudi varen prostor, kjer lahko spregovorijo brez bojazni, da bi jih drugi presojali ali obsojali.

 

Višarski dnevi so se hitro iztekli, a bili so bogati in intenzivni. Dali so mi priložnost za druženje, sprostitev v objemu gora, nova spoznanja in duhovno poglobitev. Vsekakor je bila to izkušnja, vredna ponovitve, mogoče že to poletje, da doživim ta sveti kraj tudi brez belega plašča, v blišču prebujene narave.

 

Pišeta: Metka Jereb in Marko Buček

 

V ponedeljek, 28. decembra, smo po obilni večerji, ki jo je pripravil naš pridni kuhar Benjamin, udeleženci zimskih višarskih dni obsedeli v skupnem prostoru Erlichovega doma na sv. Višarjah. Ker je bil to naš prvi skupni večer, je sledila najprej naša predstavitev, nato pa predavanje Dejana Valentinčiča z naslovom O manj znanih slovenskih skupnostih v ZDA in Kanadi. Dejan je z žarom predstavil rezultate in opažanja svojega štirimesečnega bivanja med slovenskimi izseljenci v Ameriki, svoje delo pa bo podrobneje predstavil tudi v svoji doktorski dizertaciji.  

Med svojim bivanjem je spoznal mnogo zanimivih ljudi in slišal mnogo njihovih zgodb, ki nam jih je v svojem predavanju tudi predstavil. Ena izmed mnogih zanimivosti je, da je v Clevelandu, ki ga je obiskal, še osem delujočih oz. aktivnih narodnih domov. Tam imajo tudi sobotne šole in učitelja petja, ki jih uči slovenskih pesmi. Učenje jezika skozi petje je zelo pomemben dejavnik. Poleg tega je zelo močna tudi zborovska kultura, zelo poslušana in izvajana zvrst pa je polka. Kot je Dejan omenil, vidi sam ohranitev prihodnosti v folklori. 

Bolj kot ohraniti jezik pa so smernice v tem, da se ohrani slovenstvo. Tak primer je npr. kulinarika. Dejan je v svojem predavanju večkrat omenil, da so ga vabili na klobase. Dostikrat je na fotografijah pokazal tudi tamkajšnjo opremljenost bivalnih prostorov. Velikokrat je bilo na fotografijah zaslediti slovensko narodno nošo ali pa sliko Blejskega jezera. Čutiti je bilo, kako ti ljudje čutijo povezanost s svojim narodom, ki se je mi dostikrat niti ne zavedamo oz. damo premalo poudarka nanjo. 

V svojem štirimesečnem bivanju je obiskal slovenske skupnosti v Clevelandu, Minesoti, Chicagu, Kanadi, Kaliforniji in Koloradu. 

Predavanje je bilo za nas poslušalce zelo zanimivo. Iz Dejanovega predavanja je bilo čutiti, kako zelo ga je prevzelo bivanje med izseljenci, koliko novih izkušenj, novih poznanstev in ljudi je pri vsem tem spoznal. 

 

Pišeta: Tina Cvitkovič Pisk in Rok Pisk

 

Kaj se lahko glede izseljenstva naučimo od zaporniškega duhovnika?

 

Drugi večer na že tradicionalnih zimskih višarskih dnevih mladih je udeležencem spregovoril Robert Friškovec, koordinator duhovne oskrbe oseb na prestajanju zaporne kazni. 

Čeprav se zdi, da njegovo področje dela nima neke bistvene povezave s problematiko izseljenstva in zamejstva, pa ga je njegova že več kot dvajsetletna pot skozi zapore pripeljala do globokih spoznanj, ki kažejo smer tudi za to področje.

Robert je udeležencem najprej predstavil svoje delo, ki skuša celostno zajeti vse, ki tako ali drugače nosijo posledice kaznivih dejanj: od storilcev do žrtev, od svojcev enih in drugih do uslužbencev v zaporih, od prostovoljcev do nekdanjih zapornikov. Eno od področij dela pa je tudi skrb za rojake, ki prestajajo zaporno kazen v tujini. Nekaj več kot 200 jih je po vsem svetu. Poudaril je, kako tesno je delinkvenca povezana s pomanjkanjem občutka pripadnosti in kako pomanjkanje korenin vpliva na povečanje kriminala. 

Službe ne opravlja le kot katoliški duhovnik, temveč koordinira duhovno oskrbo tudi s predstavniki drugih verstev.

A nekakšna rdeča nit celotnega večera je bila beseda slišati. Ne le poslušati, ampak slišati. Iz svojih bogatih izkušenj je Robert pokazal, kaj to konkretno pomeni. Kako pomembno je omogočiti, da človek lahko izprazni svojo notranjost v zavesti, da ga drugi sliši. Da drugi ne vstopa v odnos z vnaprejšnjimi predstavami, ki omejujejo možnost slišanja.

Tu pa je tudi velik izziv glede našega odnosa do rojakov po svetu. Koliko smo jih pripravljeni zares slišati? Smo pripravljeni sprejeti in pozitivno ceniti njihovo drugačnost? Smo pripravljeni razumeti njihove realne potrebe in z njimi iskati primerne rešitve? Ali pa smo še vedno nagnjeni k temu, da serviramo neke splošne rešitve, ker ne znamo ali nočemo sprejeti specifike posameznikov in posameznih skupnosti?

 

Pogovor je bil na pragu novega leta kot nalašč za razmislek, kakšne odnose z rojaki si želimo za naprej.

 

 

 

 

 

 

Vtisi udeležencev:

 

Bilo je nad pričakovanji in priporočava vsakemu. Kljub temu da snega ni bilo veliko, so bili ti trije dnevi, ki smo jih preživeli skupaj na Sv. Višarjah zelo bogati. Ne samo zaradi čudovite narave, gora, smučanja, lepega vremena, sončnih zahodov, večernih predavanj, svete maše in petja, ... ampak predvsem zaradi srčnih ljudi v skupini. (Metka in Marko)

 

Vse skupaj je bilo zelo doživeto in človeka napolni za kar nekaj časa v naprej. Poleg družbe, prelepe narave na malo višji nadmorski višini, kot sem je vajena, mi bo v spominu ostal predvsem večer z g. Robijem. Njegova odprtost, preprostost in hkrati veličina njegovega dela ti da misliti oz. te težko pusti hladnega. (Katja)

 

Teh višarskih dnevov se bom spominjal po ustvarjanju v kuhinji, čudovitih osebah, super gostih in toplem soncu. Pa p ... kot pica :). (Benjamin)

 

Rafaelova družba: super ste!! Predavanja odlična, super gostje :). Nič predolgo :). Super družba! Tako naprej!! (Marjeta)

 

Zelo sem vesel, da sem bil te dni na Višarjah. Zelo sta mi bila všeč gosta in njuni predavanji. Vsebina ni bila nič predolga in zelo poslušljiva, zanimiva. Ljudje in okolica zelo prijazni. Ful fajn! Tako naprej.

 

Novice, da greva z možem Rokom na Višarje sem se razveselila zato, ker je to pomenilo, da se bova malo odmaknila in si vzela čas za Boga, saj sva to sprejela kot romanje, drug za drugega ter tudi za srečanje z drugimi in nenazadnje za smučanje (ponovno po dveh letih). :-) Dnevi, preživeti z mladimi odraslimi so bili super za srečanje znanih, obujanje manj znanih in nepoznanih prijateljev. Razveseljevalo me je tudi dejstvo, da z Rokom nisva bila edini poročeni par, ampak nas je bilo kar nekaj z daljšo ali krajšo izkušnjo poročenosti. Pred odhodom tudi nisem podrobno pregledala programa Višarskih dnevov mladih, ampak le nekaj ključnih začetnih informacij, zato me je misel "predavanj" nekako odvračala po aktivnem dnevnem smučanju. Vendar pa sem bila ob koncu navdušena tako nad Dejanovim, kot tudi Robijevim PRIČEVANJEM. Utrujenost je bila pozabljena, ko sem z vsemi svojimi čutnicami srkala veselje, ki ga živita v svojem poslanstvu. (Tina C. P.)