Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Sreda, 16 Oktober 2019

Objavljeno: 09.08.2019

Višarski dnevi 2019 (avgust)

 

Murska Sobota–Porabje–GradecSv. Višarje





700-kilometrska zamejska pustolovščina, poimenovana tudi 'od tromeje do tromeje', se je pričela 1. avgusta ob 17. uri, ko smo se z avtobusom odpeljali proti Prekmurju. V Murski Soboti nas je sprejel soboški škof dr. Peter Štumpf in nam predstavil Prekmurje ter njegovo zgodovino v luči praznovanja 100. obletnice združitve prekmurskih Slovencev z matično Slovenijo. Pot nas je vodila do Kančevcev, do kapucinskega Doma duhovnosti Benedikt, kjer smo večerjali in prespali ter se tako spočili za spoznavanje Porabja, kamor smo bili namenjeni.
Zjutraj nas je po zajtrku pot vodila najprej do Gornjega Senika, kjer nas je pričakala vodička, domačinka in urednica tednika Porabje Marijana Sukič, ki je dan preživela z nami. Sprva nam je predstavila zgodovino Porabja, kompleksnost in položaj slovenske skupnosti, nato pa tudi sedanjost in obete za prihodnost. V cerkvi smo opazovali napis v slovenščini Hvalite gospoda vsi narodi ter križev pot, ki je zapisan v slovenskem narečju z madžarskim črkopisom, v pesmarici pa opazovali molitve, zapisane v narečju. Zapeli smo še porabsko cerkveno pesem Kama se paščite, ki nas jo je naučila domačinka, ki skrbi za cerkev. Nato smo si ogledali hišo buditelja slovenske skupnosti in zavednega duhovnika Janoša Küharja,  ki deluje kot muzej oz. spominska hiša in kaže na življenje v Porabju v času 1937 do 1987, ko je Kühar v njej bival in služboval.
Ogledali smo si tudi novi križev pot, ki so ga leta 2016 postavili verniki iz vasi Sakalovci, Slovenska narodnostna uprava ter Lokalna samouprava Sakalovci, in se sprehodili po lepem, nekoliko dvignjenem terenu nad vasjo, kjer se nahaja svetlobni križ, ki ponoči sveti v temi.
Pot smo nadaljevali do upravnega središča – do Monoštra – si tam ogledali veličastno cerkev, ki so jo ravno prenavljali, skupaj zapeli ter se sprehodili do muzeja Avgusta Pavla, kjer smo si ogledali etnološko zapuščino in tehnične, kmetijske in vsakodnevne predmete in pripomočke, katere so prebivalci Porabja uporabljali pri svojem življenju in delu. Kosili smo v hotelu Lipa ter si po kosilu ogledali film o Porabju, ki je bil posnet nedolgo nazaj.
Popoldne, čeprav deževno, smo preživeli v muzeju Železne zavese (muzejska zbirka Stražarji ob meji) v Števanovcih, kjer so razstavljeni pripomočki, različne žice, uniforme in obleke ter kožuhi, ki so varovali stražarje pred mrazom, orožje, vozila, navodila za stražarje ter drugo, kar so potrebovali pri varovanju meje. Posebno zanimivi so bila obuvala, s katerimi so po snegu nekateri uspeli prečkati strogo varovano mejo. So namreč posebne krplje oz. drsalke, ki imajo na spodnjem delu pritrjena kopita divjadi in zato puščajo le sled »živali« …
Marijana, ki nam je razkazala Porabje in se z nami vozila čez vasice, nam je izčrpno predstavila življenje skupnosti in povedala marsikaj zanimivega. Na koncu je poudarila, da tako vodenje skupin kot uredniško delo pri časopisu počenja z vsem srcem, saj je ponosna Slovenka. Dodajam, da sta se njena naklonjenost in poslanstvo čutila in bila prisotna na vsakem koraku.
Po slovesu nas je pot iz Madžarske vodila na avstrijsko Štajersko, kjer smo se v Gradcu srečali z minoritom p. Jožetom Lampretom ter dvema predstavnicama slovenske graške skupnosti. Večerjali smo v klubskih prostorih samostana, kjer se vsako nedeljo po maši, ki je za Slovence v kapeli z začetkom ob 9. uri,  zberejo tudi vsi pri maši navzoči Slovenci. P. Lampret nam je zelo zanimivo pripovedoval o svojem delu, ki je trenutno vezano čez teden na Olimje, v nedeljo pa mašuje v Gradcu. Govoril je tudi o slovenski skupnosti, o številu vernikov, sledil pa je tudi pristen slovenski večer, ki se je nadaljeval s pesmijo.
Prespali smo v prostorih samostana, naslednje jutro pozajtrkovali, si ogledali kapelo, kjer je tik nad izhodom iz kapele naslikan tudi Ptuj, ter cerkev, kjer je orgle preizkusil eden od navzočih organistov, udeleženec Janez, nato pa se s p. Lampretom povzpeli na grajski hrib, uzrli razgled na mesto, ter se spustili po zanimivih graških ulicah. Predstavil nam je delovanje in zgodovine samostana in cerkve Mariahilf (Marije Pomočnice) ter drugih okoliških znamenitih točk. Pokazal nam je tudi spominsko tablo na hiši, ki jo je leta 2001 postavil Inštitut za slavistiko (Institut für Slawistik), kjer je bila leta 1811 ustanovljena najstarejša stolica slovenskega jezika, vodil pa jo je jezikoslovni učitelj, pesnik in razsvetljenec Janez Nepomuk Primic (1785–1823).
Pot smo po odhodu nadaljevali preko Koroške vse do Bilčovsa, kjer smo imeli kosilo, nato pa nas je pot vodila do Žabnic, kjer smo se povzpeli na Svete Višarje. Pred večerjo smo imeli sveto mašo, ki jo je daroval msgr. Janez Pucelj, nato pa se s pesmijo podružili in se veselili jutra na Svetih Višarjah.
Jutro je prineslo zajtrk in zadolžitve za sprejem romarjev. Na ploščadi smo postavili stole, nalepili plakate in puščice ter dobrodošlico na Ehrlichov dom, pripravili pladnje s piškoti, poticami in drugim pecivom, skuhali čaj in kavo ter se pogovarjali z ljudmi. Pripravili smo tudi stojnico Rafaelove družbe ter prisostvovali predavatelju sodnika Jana Zobca, sveti maši v cerkvi, ki je bila za vse premajhna, ter se udeležili kulturnega programa, kjer sta z glasbo sodelovala Slovenski cvet iz Moersa ter Kvartet klarinetov Ljubljanske godbe. Po njem smo se podružili z romarji, jim postregli s pecivom in pijačo ter izmenjali vtise. Na Svete Višarje je zaradi ugodnih vremenskih razmer in prijetnega, a ne prevročega gorskega sonca, prišlo približno dva tisoč ljudi.
Nato smo pospravili Ehrlichov dom, vrnili stole, odlepili plakate in se podali z gondolo v dolino. Ker je bilo vzdušje tako prijetno, se kar nismo hoteli raziti. V Naklo nas je povabil udeleženec Janez, ki je praznoval rojstni dan ter god. Zapeli smo mu, mu nazdravili in v večernih urah prispeli v Ljubljano.
Na Višarske dneve Ljubljana – Prekmurje – Porabje – Gradec – Bilčovs – Svete Višarje – Ljubljana bodo ostali zelo prijetni spomini:  kot prvo zaradi krajev in dolge poti ter stika z različnimi zamejskimi skupnostmi, kot drugo pa zaradi udeležencev, ki so vsak na svoj način prispevali, da so bili Višarski dnevi zelo prijetni. Na ta način pa se je uspešno odvilo tudi 31. Romanje treh Slovenij, tako z vsebino kot s potekom, zato se veselimo prihodnjih poletnih Višarskih dnevov ter 32. Romanja treh Slovenij.

Ana Gregorič

 

 

~ ~ ~

Vtisi udeležencev:

 

Višarjevi dnevi vsekakor so bili super in ostali bodo v spominu za celo življenje veliko enih lepih dogotkov in druženja vsekakor pa bogatost inf.o naši lepi čudoviti Sloveniji.

Aleš Nemanjič

 

Od blizu in daleč smo skupaj se zbrali, da se bi na Svete Višarje podali.
Različne so ceste peljale do tja, mimo škofa Soboškega. Gornji in Doljni senik, Monošter in srčni ljudje ki gučijo.

V Gradcu nam je dano spati in se dopoldne na ogled mesta podati. Jagode, maline so na poti na Višarje fine, tako čas nam hitro mine. Ostala so poznanstva in vezi nad katerimi Marija bdi.

Ema Ileršič