Potopis udeležencev Višarskih dnevov mladih - 1. del

Po poteh slovenskih beguncev 1945: Špital ob Dravi - Anras - Lienz

Letošnji bogat program smo začeli kar na avtobusu na poti proti Špitalu ob Dravi, in sicer s predavanjem mag. Helene Jaklitsch, ki nam je nazorno predstavila situacijo slovenskih beguncev in domobrancev v Avstriji po letu 1945. Že slišane podatke in dejstva sta kasneje s svojim pričevanjem lepo dopolnila zakonca Starman, ena izmed tisočih beguncev, ki so v strahu za svoje življenje takrat pribežali na avstrijsko Koroško in se naselili v begunskih taboriščih. Sta resnično živa zakladnica spominov, hkrati pa izredno splošno razgledana. Danes živita v Špitalu ob Dravi, tu smo ju pobrali in nato skupaj nadaljevali pot s krajšim postankom v Leisachu, kjer smo si ogledali grob župnika Jožeta Jagodica, vrhovnega dušnega pastirja jugoslovanskih katoliških beguncev v Avstriji. Cesta se je nato vzpenjala do kraja Anras, od koder se nam je odprl čudovit razgled po zeleni dolini, tamkajšnjih lepo urejenih hišah in okolici, občudovali smo lahko tudi raznobarvno cvetje na balkonih, razočarala pa ni niti mogočna cerkev sv. Štefana sredi vasi kot tudi manjša cerkvica nekaj100 mnaprej. Na bregu za to cerkvijo se vzpenjajo postaje križevega pota, tik pod vrhom nas pomenljivo pričakajo trije križi.

Iz Anrasa smo se odpeljali v Lienz. Najprej smo si ogledali cerkev in ob njej pokopališče, kjer so pokopani tudi slovenski begunci, nato smo odšli do nekdanjega delovnega taborišča Peggetz (danes del Lienza). V eni baraki se je po vojni stiskalo tudi do 100 ljudi, danes pa sicer nekaj teh barak še stoji, a so preurejena v stanovanja. Na hitro smo si ogledali še pred kratkim obnovljeno kozaško pokopališče, sledilo je kosilo v Špitalu, zatem pa ogled tamkajšnjega pokopališča, kjer na skupnem grobu počiva kar nekaj slovenskih begunskih duhovnikov.

Taborišče je bilo nekoč tudi v kraju Feffernitz Kellerberg, a ga zaradi pomanjkanja časa nismo obiskali, temveč smo vožnjo nadaljevali v Ziljsko dolino.

Katja

O Slovencih na Koroškem smo se že učili v slovenski soli v Argentini, zato mi je bilo zanimivo srečanje z njimi, in obenem prepoznati, da se soočamo s podobnimi vprašanji o bodočnosti Slovenstva in slovenskega jezika v zamejstvu in po svetu. Zanimiv je bil tudi ogled krajev, kjer so stala taborišča, v katerih so bili moji stari starši, in o katerih so nam tolikokrat pripovedovali.

Marjana