Višarski dnevi mladih 2009 (avgust)

Dvanajst nasmejanih, a večinoma neznanih obrazov se je v četrtek, 30. julija 2009, srečalo in spoznalo, da bi tekom štirih dni brskalo za svojimi koreninami, odkrivalo lepoto Kanalske doline in spletlo prijateljstva s sovrstniki z vsega sveta. Po četrtkovem spoznavnem večeru v Žabnicah smo se v petek odpravili v Rezijo, kjer smo prisluhnili Luigi Negro, predsednici kulturnega društva Rozajanski dum, ki nam je predstavila prelepo dolino, življenje v njej ter rezijanščino. Odveč je pisati, kako nam je srečanje z njo in Rezijo seglo v srce. Še polni vtisov iz Rezije smo popoldne pod vodstvom Silvestra Gaberščka odkrivali Kanalsko dolino, proti večeru pa se že pridno vzpenjali po stari romarski poti na Svete Višarje. Po nastanitvi v Ehrlichovem domu smo se zbrali pri sv. maši, po njej pri večerji in nato pri pogovoru in prepevanju narodnih pesmi. Kar prehitro je minil večer in že je bilo jutro, ko smo kar med zajtrkom prisluhnili radoživemu in dinamičnemu predavanju mag. Klemena Žumra o sodobnem izseljenstvu. Vse do takrat spregovorjene besede in porajajoče misli o slovenstvu smo premlevali ob poti na Kamniti lovec, pogled pa sproščali ob prelepem razgledu na bližnje in daljne vrhove. Popoldne je sledilo izčrpno predavanje msgr. Janeza Puclja, voditelja Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi, ki nam je spregovoril o naših koreninah in o razdvojenosti, ki jo čutijo Slovenci izven domovine. Zadnji večer smo preživeli zbrani pri sv. maši ter v prepevanju in veselem druženju s skupino iz Šentjošta, ki vsako leto priskoči na pomoč pri romanju treh Slovenij, ter s skupino romarjev iz Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji, ki so na Svete Višarje priromali kar iz Ljubljane. Čas je kar prehitro minil in že je bila tu nedelja, 2. avgust 2009, in praznično romanje treh Slovenij, kjer smo udeleženci z veseljem priskočili na pomoč organizatorjem, sodelovali pri romarski maši in s čajem postregli utrujenim romarjem.

In še dva vtisa udeležencev višarskih dnevov mladih.

V dneh, ko se zdi, da se moralna načela v slovenski družbi rušijo kot hišica iz kart, je srečanje, kot je bilo višarsko, pravo spremenjenje na gori - upanje, ne upanje, vera, da je lahko drugače, oživi. Ducat vrstnikov, ki se jim krščanstvo in slovenstvo takorekoč pretakata po žilah, ki med hribolazenjem občudujejo Božjo ustvarjalnost in ob večerih prepevajo slovenske narodne pesmi ... Taka moč lahko spremeni ves svet! V tem krogu somišljenikov sta me navdala mir in varnost. Ni besed, ki bi me negativno vznemirjale, ni hrupa, nejevolje, hitenja. Telo uživa v pogledu na mogočnost gora, redkobesednem večernem sprehodu, duh se napoji ob jutranjem klečanju pred Najsvetejšim. Sama milost!

Čeprav vem, da bo ta veličastni občutek žal hitro zbledel, močan dotik Svetih Višarij ostaja. Še posebej, če ga bom z vračanjem h Kraljici Evrope redno obnavljala. Moja mama, učiteljica slovenščine, svoje učence velikokrat opominja, da bi morala vsaka slovenska družina na knjižni polici imeti Sveto pismo, Prešerna in Cankarja, na dvorišču pa posajeno lipo. Predlagala ji bom, naj v ta izbor prida še družinsko romanje na Svete Višarje - kraj, kjer se vsak izmed nas lahko vedno znova uči biti Slovenec in hkrati navdušeno živeti krščansko brezmejnost.
                                                                                                                                Urška Makovec

                                                                                                                                  Aleš Košir