Višarski dnevi mladih 2012 (december)
»… ko smo smučali v Nassfeldu …«
»Reče se Mokrine!!«
»Aha.«
In razvila se je debata, kot je že navada, ko nekaj dni preživiš z višarskimi prijatelji, ki jih veže ljubezen do »slovenskega«. Ti višarski dnevi mladih so bili res nekaj posebnega. Že zvečer smo po poti z Niko in Marušo v Andrejevem avtu opazovali zasneženo Špikovo skupino v mesečini.
Ko smo po hudih težavah le prispeli na vrh; neki uslužbenec nam je namreč na polovici žičnice pobral smuči in medtem ko se je gondola premikala, smo poskakali ven in kot v kakšnem akcijskem filmu je Maruša reševala našo prtljago iz kabine – skoraj bi zaradi te požrtvovalne poteze ostala ukleščena med vrati; smo odložili smuči v domu in pohiteli v cerkev.
Mašo za domovino je daroval gospod Karel Bolčina, goriški duhovnik, ki deluje med Slovenci v zamejstvu in izseljenstvu. Ob prijetnem omizju je že popoldne orisal svojo duhovniško pot, spregovoril o svojem vsestranskem delu med zamejskimi Slovenci v Italiji ter o Slovencih v Milanu, ki jih duhovno oskrbuje, predstavil pa nam je tudi svoj pogled na višarske romarje danes in v preteklosti.
Tokratni novoletni višarski dnevi so bili še posebej glasbeno obarvani. Kitara, alt saksofon, tenor saksofon, prečna flavta, kljunasta flavta, violina. Vse je klicalo k tematsko bolj glasbenemu pogovoru. V petek zvečer nam je gost Gregor Vovk, ki z družinskim triom Volk Folk ohranja slovensko ljudsko glasbeno izročilo, predstavil značilnosti slovenske ljudske glasbe. Ker jo v večji meri poznamo v obliki zborovskih priredb ali pa morda zmotno kot narodnozabavno glasbo, je naše poznavanje precej okrnjeno. Slovenska ljudska glasba je le v izjemnih primerih vokalno-instrumentalna; pesem se zapoje ali pa samo zaigra. Kdo ve, kaj je stopničasto petje in petje na tretko ali četrtko? Marsikdo tudi ne zna več zapeti preproste terce čez osnovno ljudsko melodijo, čeprav je za Slovenijo, z izjemo Prekmurja in Bele krajine, značilno (vsaj) triglasno petje. Mi pa smo ta večer dokazali, da smo še kako dobri pevci. Kar nekajkrat v teh dneh se je zaslišala »Oj kje je deželica« – pesem, ki jo je prepeval že Gregorjev ded in izvira iz njegovega domačega kraja, tj. Trnovo blizu Ilirske Bistrice. Druga pesem, ki nas jo je naučil Gregor, pa je kolednica. Ta se nam je tako prikupila, da smo se na novega leta dan odločili, da gremo kot sveti trije kralji koledovat naokoli.
Zasnežene strmine so nas vsako jutro vabile na smuči, a je marsikdo utrujen od smučanja prejšnjega dne ali pa morda zaradi pozno v noč segajoče debate zjutraj raje v miru pozajtrkoval in šel kasneje peš občudovat s soncem obsijano božje stvarstvo.
V soboto sta se nam pridružila zgodovinar Renato Podbersič s svojim sinom Klemenom. Orisal nam je polpreteklo zgodovino Primorske in pojasnil, da se je KP po začetku 2. sv. vojne na naših tleh hitro zavedla pomembnosti te regije. Primorska je bila zaradi težke izkušnje fašizma pripravljena podpisati pakt tudi s hudičem, da bi se le rešili fašistov. Partija se je zbala, da bi ji situacija ušla iz rok in da bi se pojavilo osvobodilno gibanje, ki ga ona ne bi mogla imeti pod nadzorom. Zanimivo je, da je ni motilo, ko so se včerajšnji fašisti danes preoblekli v komuniste. Na Primorskem je (ob sicer visokem številu grobišč - cca. 200) verjetno še veliko neraziskanih. Pretresljivo pa je dejstvo, da je število padlih pod revolucionarji višje kot število ubitih pod Italijani in Nemci skupaj!
Kljub resnim pogovorom se znamo »višarci« tudi zabavati. Če to ni »dričanje« z lopatkami, te pa Nikino pripovedovanje vicev vsekakor nasmeje do solz.
Če bi me kdo vprašal, zakaj sem preživela novo leto tu na Višarjah ... Tu se čutim sprejeto, čeprav sem v družbi »odraslih« J in se lahko pogovarjam s somišljeniki, ki jih med mojimi vrstniki primanjkuje. Čutim potrebo, da z nekom delim svojo ljubezen do domovine, do našega kulturnega izročila. Da iščem resnico o naši zgodovini. Da zapojem ljudsko pesem: iz grla, na glas in predvsem iz srca: »Oj, kje je deželica, kjer sem jaz rojen bil? Tam je slovenska domovina, mili kraj.«
Ema Nartnik
