Rafaelova družba
Domov > O nas > Zgodovina
Petek, 17 November 2017

Objavljeno: 21.05.2013

Nastanek Rafaelove družbe


Družba sv. Rafaela je nastala na pobudo ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča in je od leta 1903 delovala v Ljubljani kot pomožni odbor dunajske Družbe sv. Rafaela za ljubljansko škofijo, od 1907 dalje pa kot slovenska podružnica avstrijske Družbe sv. Rafaela za varstvo izseljencev v Ljubljani. Ustanovljena je bila kot bratovščina, ki je s podporo cerkvenih, državnih ustanov in karitativnih gibanj z zbiranjem sredstev pomagala izseljencem, da bi ohranili človeško dostojanstvo, versko in narodno identiteto, ter našli možnosti za uresničitev ciljev izselitve. Delovala je prek zastopnikov po slovenskih župnijah in večjih evropskih pristaniščih. Do leta 1913 so ji sledile podružnice v Trstu, Gorici in Mariboru, ki so dejansko delovale do začetka 1. svetovne vojne, formalno pa so bile ukinjene leta 1924. Leta 1908 je bila v New Yorku ustanovljena Družba sv. Rafaela za slovenske priseljence, ki je posvečala dodatno skrb slovenskim kolonijam.

 

Samostojno Družbo sv. Rafaela so 16. oktobra 1927 ustanovili v Ljubljani. Njen prvi predsednik je postal ljubljanski župan dr. Juro Adlešič, naslednje leto pa je njegovo mesto prevzel p. Kazimir Zakrajšek. Poleg ljubljanske sta bili ustanovljeni še podružnici v Mariboru in Črenšovcih.

 

Družba sv. Rafaela je leta 1929 začela izdajati Izseljeniško knjižico, za tem Izseljeniški vestnik, leta 1929 so vpeljali izseljensko Rafaelovo nedeljo. Leta 1935 in 1937 je v Ljubljani organizirala slovenska izseljenska kongresa, leta 1937 tudi izseljensko zbornico. Posvečala se je tudi pripravam za ustanovitev izseljenskega arhiva, muzeja in znanstvenega inštituta.

 

Leta 1945 je bila Družba sv. Rafaela ukinjena, ponovno pa je bila ustanovljena leta 1990, od leta 1995 se imenuje Rafaelova družba. Rafaelova družba je bila kot organizacija civilne družbe, ki skrbi za Slovence po svetu, registrirana 4. decembra 2002.