Z domačinom Igorjem Černom, mladim kulturnim delavcem iz Barda, smo se najprej ustavili pri izviru reke Ter. Po kamniti, gozdni poti smo se iz vasi Ter sprehodili do vasi Bardo. Tam smo se srečali s profesorjem Viljemom Černom, Igorjevim očetom, zgodovinarjem, geografom in pesnikom, ki se neutrudno bori za pravice slovenske manjšine in je lete zagovarjal tudi v najhujših časih, za kar je prejel častni znak Republike Slovenije in Štrekljevo nagrado. Da se v Bardu še govori o Slovencih, ima največ zaslug prav on. V kraju smo obiskali cerkev, ki je bila po hudem potresu l. 1976 na novo zgrajena, še vedno pa hrani dragocene predmete: križev pot naslikan na lesu z napisi v domačem narečju, orgle iz leta 1743, krstilnico. Ustavili smo se tudi v etnografskem muzeju, ki ga trenutno sicer preurejajo, v njem pa si je mogoče pogledati zbirko starih kmečkih in rokodelskih predmetov.
Slovenskim ljudem v Terski dolini ni bilo lahko. Ekonomski stiski se je pridružilo poitalijančevanje in prebivalstvo se je začelo izseljevati. Mnogo fantov in mož, ki so jim sledile družine, se je izselilo po drugi svetovni vojni v Belgijo na delo v rudnike, o čemer govori tudi pretresljiv dokumentarec z naslovom »Sen sanju da pride an dan«.
Narečje se je v Terski dolini vedno uporabljalo, čeprav tega nekateri niso hoteli. Igor je dejal, da doma vedno govorijo v njihovem slovenskem narečju, ki se imenuje terščina. Citiral je Pavla Merkùja, znanega slovenista, ki je o narečju dejal: “Čeprav se izgublja, hira, izumira, je to taka dragocenost, da napolni z zadoščenjem celo moje življenje«. Za ohranjanju slovenske besede v teh krajih pa poleg profesorja Viljema Černa veliko naredi furlanski župnik Renzo Calligaro.
Ko smo Igorja vprašali kateri je po njegovem mnenju največji problem, s katerim se srečujejo Slovenci v Videmski pokrajini danes je odgovoril: » Premalo nas je in mladi se prav malo ali nič zanimajo za svoj slovenski jezik in kulturo. Poleg tega v Terski dolini manjkajo slovenske šole in uslužbenci, ki bi stalno delali za manjšino.« Igor svoje poslanstvo – podobno kot njegov oče – vidi v Terski dolini: »Ta dolina potrebuje osebe, ki bi delale za njen dragocen jezik, kulturo, tradicije in ekonomsko rast.«
Izlet med Terjane smo zaključili z ogledom zavarških jam. Slabo poznano in zanimivo področje, kjer živijo naši rojaki so nam na sončen jesenski dan vsebinsko popestrili tudi Renzo Matelič, predsednik Društva Slovencev po svetu in dobra poznavalca obiskanega področja jezikoslovec dr. Matej Šekli in Dejan Valentinčič.
