Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Četrtek, 25 April 2019

Objavljeno: 22.03.2019

Višarski dnevi mladih 2019 (februar)

Ljudska glasba in umetnost Toneta Kralja



Slovenska ljudska pesem in njeno bogato izročilo

 

                                                                                                                  piše: Marko Petrovič

Nekateri so si vzeli petek »frej« in že čez dan uživali svež zrak in naravo, drugi pa smo še tlačanili in se nato popoldne čim hitreje podali v smeri Višarij ter po možnosti ujeli gondolo do vrha. Ob izstopu iz gondole smo doživeli vesel pozdrav dveh udeležencev tokratnih višarskih dnevov in razveseljujoče srečanje je nakazalo, da se bomo zopet imeli zelo lepo na tem posebnem kraju. Ehrlichov dom vedno pričara domače vzdušje in že pri večerji smo uživali ob živahnem klepetu s starimi znanci in novimi obrazi.  
Ta večer smo posebej pričakovali predavanje gospe Simone Moličnik, urednice na Radiu Slovenija, ki že več let pripravlja radijsko oddajo o slovenski ljudski glasbi »Slovenska zemlja v pesmi in besedi«. Že na začetku je poudarila, da ni razloga, da bi ljudsko glasbo podcenjevali in jo smatrali za manj vredno od drugih glasbenih zvrsti. Verjetno nas je večino presenetila z izborom prve pesmi, ki je bila kombinacija presunljivo lepe melodije, a srce parajoče zgodbe. Govori o mladi punci, ki je storila detomor in je bila zato še sama obsojena na smrt na ljubljanskih vislicah. Take pesmi so nastale kot način pripovedovanja in poročanja o dogodkih. Imele so tudi namen vzgajati in svariti. Zamislili smo se nad tem, kako sta pesem in zgodba preživeli več stoletij.
Spoznali smo izredno pestrost glasbenega izročila iz različnih slovenskih regij in širše – na primer pesem Adio, the Mass Now is Ended (na melodijo Adijo, pa zdrava ostani) – slovenski valček, ki so ga izseljenci v Ameriki tako priredili, da je postal pesem za ob koncu maše. Poslušali smo tudi ljudske pevce Raduha iz Luč v Savinjski dolini, od koder prihaja gospa Simona, ki so zapeli Nocoj je en fajn večer. V njihovih pesmih se čuti koroški vpliv, ker imajo zelo lepa blagoglasja. Zanimivo je, kako moški dodajajo glasove navzgor in ne navzdol, kot bi pričakovali.  
Prek ljudske glasbe nam je Moličnikova predstavila tudi različna glasbila od opreklja do sopel, violinskih citer in celo bršljanovega lista, ki daje neverjetno krepak zvok glede na to, da je le list. Izvedeli smo, da se je nekoč tamburico igralo po celi Sloveniji, ker je bilo glasbilo preprosto za izdelavo. Poslušali smo tudi Murnove godce iz Selške doline, ki so zaigrali godčevsko vižo na restavriranih glasbilih. Čeprav takšna glasba ni perfektno uglašena, je vseeno užitek za poslušanje – morda zaradi pristnosti izvedbe še večji.
Predavanje so pospremile tudi slike godcev in pevcev. Prav posrečena je bila koroška harmonikarka Betka Božank, ki že od rosne mladosti igra po porokah. Ko je odraščala, ženskam še ni bilo dovoljeno gosti, zato se je igranja učila na skrivaj, tako da je z očetovo harmoniko vadila na podstrešju. Kasneje se je poročila s harmonikarjem, kar je pomenilo, da se je lahko še bolj posvetila glasbi. 
Tekom večera je mag. Simona Moličnik opisala, kako nastajajo oddaje in tematsko zaokroženi projekti. Njena srečanja z glasbeniki na terenu in v studiu so doslej izšla v petih izjemno bogatih albumskih zbirkah: Sijaj, sonce, Za gorami, Strast godca, Robovi izročila ter Skozi prostor in čas. Občudovali smo predavateljičino ljubezen in spoštovanje do pristne glasbe in njen smisel za umeščanje glasbe v zgodovino in prostor.
Če nas je ob začetku večera nežno zdramil avizo Uroša Kreka (gotovo imate v ušesih njegovo obdelavo melodije Aj, zelena je vsa gora, ki se od samih začetkov oddaje oglaša vsak torek ob 20. uri), smo uradni del druženja sklenili z Zelenim Jurijem, ekstatičnim zadnjim stavkom Slovenske suite Alda Kumarja, ki je bila prvič izvedena v Cankarjevem domu na razprodanem koncertu ob 50-letnici oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi.
Po takšnem predavanju smo komaj čakali, da še sami kaj zapojemo. Nekaj pesmi nam je gospa Simona prijazno pripravila na listih, nadaljevali pa smo s pesmimi, ki smo se jih naučili v preteklih letih. Razveseljivo je videti, kako nas višarski dnevi navdušujejo za ljudsko glasbo in se tako oživlja dragocena glasbena dediščina. Prav tako razveseljivo je bilo videti in predvsem slišati pevski talent tokratnih udeležencev. Uživali smo lepe harmonije še dolgo v večer.

 

 

Tone Kralj – upornik s čopičem

 
                                                                                                                        piše: Tina Remškar
Noč je minila kot bi trenil in prebudili smo se v sobotno jutro, 23. februarja 2019. S soncem obsijane Svete Višarje, odete v snežno idilo, so nam ponudile svoje naravne danosti v vsej svoji lepoti, tako da smo lahko v polnosti uživali v različnih zimskih aktivnostih. Popoldne smo se zbrali v priljubljeni slovenski božjepotni Marijini cerkvi, kjer nam je gospa Verena Koršič Zorn, umetnostna zgodovinarka, podrobno predstavila prelepe poslikave enega izmed pionirjev slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti Toneta Kralja, ki so izrazito pripovedne. V vseh upodobitvah od Marije zavetnice s plaščem, Oznanjenja, Bega v Egipt do Marije pod križem, 12-letnega Jezusa v templju, Marijinega kronanja in v vseh ostalih je mogoče opaziti Kraljevo secesijsko eleganco, mehkobo linij, uporabo toplih barv in ekspresionistično spreminjanje oblik teles. Gospa Verena nam je pokazala, kako mojstrsko je znal Tone Kralj izrabiti prostor. Poudarila je, da je Kralj s svojo stilno prepoznavno likovno govorico vlival vero Primorcem, ki so bili v primežu fašizma in jim je želel sporočiti, naj vztrajajo v upanju na pravično rešitev – tako je navdihoval in si upam trditi, še danes navdihuje s svojo neposrednostjo in optimizmom. Ključar cerkve nam je brez prigovarjanja v italijanščini zapel krajšo hvalnico Mariji. V spomin na »Zimske višarske dneve mladih« smo se pred svetiščem fotografirali in se nato odpravili v Ehrlichov dom, kjer nas je že čakalo slastno kosilo, ki ga je pripravila ekipa Rafaelove družbe v sodelovanju parih udeležencev. Po obedovanju in druženju nam je gospa Verena skupaj s soprogom gospodom Brankom, ki je skrbel za slikovno gradivo, predstavila še druge umetnine slikarja Toneta Kralja, naj omenim le nekatere: iz Katinare, Pevma, Trebč, Peska in Štandreža. Še posebej se mi je zdela zanimiva upodobitev dogodka v pevmski cerkvi, ko sv. Anton Padovanski pridiga ribam, že zaradi motiva samega. Legenda pravi, da se ob nekem svetnikovem obisku ljudje niso hoteli zadržati in poslušati božjih naukov, zato se je svetnik umaknil na morsko obalo in začel pridigati ribam, ko so pomolile glave iz vode in pazljivo sledile njegovim besedam. Izjemna se mi zdi tudi mistična upodobitev Svete Trojice v družbi angelov v apsidi cerkvice v kraju Pesek zaradi bizantinskega pridiha. Ne morem mimo slike »Rapallo« za katero gospa Verena pravi, da je na njej čutiti Kraljev boj za pravičnost med narodi s čopičem v roki. Slika simbolizira najtežje obdobje primorskih in istrskih Slovencev, ko je fašistična Italija hotela izbrisati večnacionalni značaj Julijske krajine. Po trpeče razpeti ženi, ki je odeta v slovenske narodne barve in je simbol slovenskega naroda, sega rimska volkulja, ki simbolizira Italijo in Mussolini, ki se zažira v nogo žene. Usoda vzhodne strani Jadrana je bila zapečatena s podpisom pogodbe med Italijo in Jugoslavijo v mestu Rapallo, kot je izpisano na maskah z oznakami držav, ki so na mirovni konferenci odločile o usodi Primorcev  in Istranov. Gospa Verena Koršič Zorn nam je res izčrpno predstavila izjemna Kraljeva dela, ki plemenitijo prostor, v katerem se že stoletja srečujemo s sosedi in so nam lahko spodbuda za medsebojno spoznavanje, spoštovanje in vzajemni kulturni dialog.



~ ~ ~

 

Vtisi udeležencev:

 

Višarski dnevi se opišejo z besedo super: super družba, super hrana, super predavanja in super ambient :)

                                                                                                                              Katja Pogačar


Višarsko tridnevje je zame zgoščenka vtisov, ki jih vedno z zanimanjem razgrnem potem, ko sem že nekaj dni nazaj v dolini. Vedno znova me nagovarja srčnost gostov, ki zanimivo predstavijo projekte, katerim so se življenjsko zapisali. Pika na i pa so odlična organizacijska ekipa in iskrivi udeleženci, katerih skupne ideje že klijejo na plano. 

                                                                                                                                 Maja Žagar


Med petkovimi zavoji in novimi spoznanji se je zarisala smučina, ki nas je vse skupaj pripeljala do večernega predavanja o slovenski ljudski glasbi. Izvedeli smo, da so v našem prostoru včasih črno kroniko in ostale novice prenašali tudi s petjem ob družabnih dogodkih.
Sobotno jutro je bilo brez oblačka in nas je navsezgodaj zvabilo v buce in pancarje. Za ograjo na severnem pobočju sem odkril nekih 100 višinskih metrov mehkega snega med drevesi, na katerega nikoli ne posije sonce in je zato ostal še brez ledene skorje.
Nedeljska trojezična maša je presenetila z obiskom smučarjev v čeladah in pancarjih. Prav tako je v nas odzvanjala sobotna razlaga umetnin Toneta Kralja, ki krasijo višarsko cerkev.
Slednji je v mnogih primorskih cerkvah hudomušno upodobil zle like na slikah v italijanski trobojnici, Marijo in dobrohotne like pa v slovenski modri, beli in rdeči.
Sklepni spust po smučišču smo nekateri opravili v kavbojkah in prinesli s seboj v dolino žepe polne snega.
Objemi in dogovori za ponovno srečanje ter slovo.
Tako lepe vasice v objemu vršacev na vrhu smučišča pa ne premore veliko držav na tem svetu.
Doma je lepo.

                                                                                                                                  Franci Rotar


Višarski dnevi v kratkem: nepredstavljivo dobra družba, spoznanje, da kar spoznaš, bolj ceniš (ljudska glasba in umetnost Toneta Kralja), super dobra hrana, postanki pod Marijinim plaščem v višarskem svetišču, svoboda "letenja" po smučišču, ubrane melodije petja in njihov potencial, veselje, smeh, hvaležnost.

                                                                                                                                  Jerica Koren