Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Torek, 23 Januar 2018

Objavljeno: 20.08.2015

Potopis udeležencev Višarskih dnevov mladih - 3. del

Na Svetih Višarjah



Na Svetih Višarjah

 

Po dveh dneh prevažanja z avtobusom, mirnega poslušanja zanimivih ljudi in kar precej dobrih jedi, mislim, da smo se večina kar z veseljem zagnali v višarski breg.

 

 Dan poprej nam je župnik gospod Stanko Trap povedal, da je celovški škof svojim duhovnikom naročil, da morata biti spanje in telovadba na prvem in drugem mestu njihovih življenjskih prioritet. In ko je gospod Stanko nato začel več hoditi je nekje v gozdu blizu Ziljske Bistrice našel zelo staro tablo, ki je kazala pot na Višarje. Tabla je dvojezična in po slovensko piše Svete Višarje, po nemško pa »zum heiligen Berg« kar pomeni »na sveto goro«. Zanimivo je, da smo Slovenci imeli ime za goro medtem, ko je bila za Nemce le »sveta gora«.

 

Pravijo, da so bile Svete Višarje do razvoja Brezij tudi osrednja slovenska romarska pot in so tudi veliko starejše. Že leta 1360 naj bi pastir na gori opazil, da ovce klečijo pred kipcem Svete Marije. Kip je nesel v dolino v žabniško cerkev a se je kipec znova znašel na gori. To se je večkrat ponovilo. Žabniški župnik je kip potem odnesel oglejskemu patriarhu in je ta rekel, da si Sveta Marija želi, da se na gori postavi cerkvico. In tako so tudi storili. Je pa bila cerkvica tekom zgodovine tudi večkrat porušena. Med prvo svetovno vojno jo je italijanska vojska celo uporabljala za tarčo pri vajah za streljanje s topovi ...

 

Hodili smo po senčni poti in občudovali lepo obnovljeni križev pot Toneta Kralja. Malo smo se sladkali z malinami in gozdnimi jagodami. Ob zanimivih pogovorih je vzpon minil kot prijeten sprehod.

 

Zelo se je bilo prijetno znajti na 1766m višine na svežem gorskem zraku. Viš in Monaž sta se skrivala za oblaki, Lovci pa so bili neverjetno dobro vidni in so predstavljali kar močno skušnjavo, da bi se še istega večera človek podal nanje. A bi bilo škoda zamuditi prijetno večerno druženje v Erlihovem domu. Po večerji nam je predstavil svoje delo med slovenskimi izseljenci gospod Janez Pucelj, ki je že dolga leta odgovoren za vso izseljensko pastoralo.

 

Med drugim je omenil, kako celo nekateri tujci radi prihajajo k slovenskim mašam, ker so jim všeč slovenske pesmi. To je dokaz, da ima pesem sporočilo že prek melodije in ritma in niti ni nujno, da človek razume besede.

 

V nedeljo zjutraj nas je čakalo kar precej dela, ker je bilo treba pripraviti dom za sprejem romarjev in ploščad za cerkvijo za predavanje zgodovinarja Iva Jevnikarja. Vreme je bilo kislo, a nam je dežju navkljub gospod Jevnikar za cerkvijo prebral svoje predavanje.

 

Zanimiv pregled novejše zgodovine Slovencev je bil poln različnih dejstev, ki domoljubnega in zavednega Slovenca lahko navdajajo z žalostjo, obžalovanjem in skrbjo, ampak dejstvo je, da imamo Slovenci vseeno svojo državo in da naše narodno telo ponuja več kot dovolj potenciala za ustvarjalno in veselo prihodnost naroda.Kot je bilo jasno na več mestih v predavanju g. Jevnikarja, nam v preteklosti Slovencem včasih ni bilo jasno, kako naprej, in smo se zaradi tega sprli. Zatirani smo bili iz vseh strani in morda je bil tudi ta pritisk kriv, da smo se potem sami tako grdo sprli med sabo glede narodove poti naprej in si na ta način še poslabšali situacijo. Kot je reklo že več tujih in domačih zgodovinarjev je res čudež, da smo kot narod še vedno živi in celo neodvisni! Gotovo so k temu prispevale tudi molitve izrečene Sveti Mariji na Svetih Višarjah tekom stoletij. In verjamemo, da bo še naprej naša priprošnjica in se ji že v naprej zahvaljujemo. Zato smo se po predavanju z veseljem podali v cerkev, kjer se nas je kljub res ne preveč prijaznem vremenu nabralo toliko slovenskih romarjev, da smo cerkev dobro napolnili.    

 

Marko

 

Bilo je bogato. V Ljubljano sem se vrnila polna vtisov, tudi vprašanj. Izziv mi je postavil eden od sogovornikov na Višarjah, prihaja iz Celovca, ko sem pohvalila njegovo izvrstno slovenščino. "Ni to standard, ni to samoumevno?", mi je odgovoril. "Sprašujem se, zakaj se temu čudiš in ali se ni utemeljeno čuditi ravno obratni situaciji?" Da bi bilo več podobno razmišljujočih!

 

 

Ana