Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje

Na zadnjo oktobrsko soboto smo prijatelji Rafaelove družbe z Jeleno Malnar, dejavno članico in podpredsednico Slovensko kulturnega društva »Gorski Kotar«, vandrali  po krajih onkraj hrvaške meje. Pred kratkim je zaključila študij na pravni fakulteti v Ljubljani in išče pripravništvo. Njena aktivna vpetost v delovanje slovenskega društva in v druge nevladne organizacije v Sloveniji pa je zgled in up ostalim, ki se želijo vrniti s študija in graditi ter soustvarjati lepši jutri na področju Gorskega Kotarja.                                                                                                                                             

Kateri so bili tisti prelomni trenutki, ki so vaše kraje in ljudi najbolj zaznamovali?

Skozi zgodovino so v naših krajih igrale ključno vlogo plemiške družine, ki so tukaj prebivale in se ukvarjale z gospodarskimi dejavnostmi. Zaradi propada teh je nazadoval tudi čabarski kraj. Ključni prelomni trenutek, ki je dolgoročno oblikoval prihodnost krajev, se je zgodil v 19. stoletju, ko se je začela gradnja železnic v tej regiji. Takrat so se furmani, za katere je bil projekt grožnja za njihovo dejavnost, odpravili na pot na Dunaj. Izhajajoč iz ozkih interesov so prosili Marijo Terezijo, da železnica ne bi peljala skozi Prezid. Tako je čabarsko območje za vedno ostalo odtrgano infrastrukturno, gospodarsko, geografsko in drugače. Kraje je zaznamovala tudi druga svetovna vojna, med njo in po njej propad močnih in bogatih družin, ki so upravljale s kraji. In končno razpad nekdanje skupne države in nastanek meja, ki jih do sedaj ni bilo.

Kakšno je stanje duha danes?

Vsa prej opisana dogajanja in trenutno stanje gospodarstva so pospeševali propadanje in nas pripeljali v trenutno stanje, ko živimo v lepih krajih, ampak surovih in siromašnih. Ljudje smo tukaj navajeni skromno živeti, potrpeti in se malo pritoževati. Težko je reči, kakšno je stanje duha, saj gre za golo preživetje z zelo omejenimi naravnimi in finančnimi viri, z omejenimi možnostmi izobraževanja in zaposlovanja. Možnost izbire za karkoli, že v trgovini, je majhna ali je sploh ni. Srečni smo, da gredo otroci lahko v gimnazijo v Čabar, da imamo še vedno svojega župnika, da imajo ljudje službo na Hrvaškem ali v Sloveniji, kamor hodi večina delat in da starši lahko svojim otrokom omogočijo, da začnejo svoje življenje izven čabarskih krajev, na žalost.

Kakšna in v čem je povezava s Slovenijo? Koliko prebivalcev se čuti Slovence?

Obmejna območja so med seboj vedno povezana na različne načine, predvsem pa kulturno in gospodarsko, zlasti če je ekonomska situacija pri sosedu boljša kot doma. Sestava prebivalstva v naših krajih je mešana in ljudje se večinoma ne opredeljujemo, ampak živimo v sožitju in držimo skupaj. Po uradnih podatkih s popisov prebivalcev se za Slovence vsako leto opredeljuje manj ljudi - vzrok temu so novo postavljene državne meje izpred dvajsetih let.

S čim privabiti mlade, da bi se po koncu izobraževanja vrnili v svoje rojstne kraje in si tukaj ustvarili družine?

Prepričana sem, da obstajajo mladi, ki bi se radi vrnili domov. Vzrok njihovega odhajanja je univerzalne narave, gre za nezmožnost zaposlovanja določenih poklicev, s čimer se soočamo že vrsto let. Možnosti za spremembe so nastale ob vstopu Republike Hrvaške v EU. Menim, da bo še več možnosti, ko bo Hrvaška vstopila v Schengensko območje in se bomo lahko razvijali regionalno, ne glede na državne meje. V slovenskem društvu si prizadevamo spodbuditi aktivnost pri članih vseh starostnih skupin s podpiranjem njihovih idej, z izobraževanjem in povezovanjem z namenom odpiranja novih vidikov. Seveda je to dolgotrajen proces, premiki pa so minimalni.

Katere dejavnosti pa so svetel primer sožitja dveh narodov, ki bogatijo vaš prostor?

Primer sožitja so različne oblike sodelovanja, v okviru katerih se ljudje med seboj povezujejo, kot so recimo kulturna srečanja ob posebnih praznikih, likovne kolonije, športni dogodki, izobraževalni programi (sodelovanje med osnovnimi šolami, dopolnilni pouk slovenščine), čezmejna sodelovanja pri evropskih projektih. In pa tudi bolj sproščena srečanja, kot je že tradicionalno vsakoletno velikonočno »trkanje« jajc v Prezidu.

Rok Klemenčič

Ključne besede: Jelena Malnar