Rafaelova družba
Domov > Objave
Četrtek, 13 Junij 2024

Objavljeno: 16.10.2023

Sodelavka bogoslovne znanosti


Pogovor meseca s s. dr. Alenka Arko. Z njo se je pogovarjal Janez Pucelj.



Sestra Alenka, najprej nekaj besed o vas, družini, okolju, kjer ste rasli. Od kod ste in kje so vaše kulturne in duhovne korenine?  
Sem Ljubljančanka z dolenjskimi koreninami. Oče je po poklicu strojni inženir in ekonomist, mama pa medicinska sestra. Imam še mlajšo sestro Barbaro, s katero sva bili vedno zelo povezani.
Takoj po rojstvu sem bila krščena v ljubljanski stolnici, moji spomini na otroštvo pa so prepleteni predvsem s časom, ki sem ga preživela pri starih mamah v Ravnem Dolu pod Novo Štifto in na Gori pri Sodražici. Nobenega od starih očetov nisem poznala. Eden se ni vrnil iz internacije po drugi svetovni vojni, drugi je prišel domov hudo bolan in je umrl le nekaj mesecev po mojem rojstvu. Sorodniki mojih staršev so šli »čez lužo«, v Kanado, ZDA in Argentino, v glavnem s trebuhom za kruhom, ne pa vsi. Doma o tem skorajda nismo govorili. Ker sem bila radovedna, sem tu in tam našla kakšno pismo, ki ga je stari mami napisala sestra ali svak, razveselila pa sem se tudi paketov, ki so prihajali iz Kanade. Ko danes gledam nazaj, moram reči, da me je, čeprav se tedaj marsičesa nisem zavedala in sem razumela šele kasneje, preko pogovorov, pripovedi, srečanj in tudi študija, ta zgodovina globoko zaznamovala. Mislim, da je to vplivalo na izbiro mojega študija kasneje, pa tudi na mojo duhovno pot, in sicer preko nenehnega spraševanja o smislu tako velikega trpljenja in o razrešitvi drame zgodovine.

Osnovno šolo in gimnazijo ste obiskovali v domačem mestu?  
Prve razrede osnovne šole sem obiskovala v stavbi, ki jo je ob Vodnikovi cesti leta 1925 projektiral arhitekt Plečnik, višje pa v novi, nedaleč stran. Za vedno so se v moj spomin zapisali prostorno stopnišče, ki naj bi nekoč služilo tudi kot sakralen prostor, in za Plečnika značilni stebri, velika okna, pa seveda izreki, ki so še danes vidni tik pod ostrešjem, med katerimi je tudi Slomškov: »Vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do narodne omike.« Po vojni so črko »r« v besedi »vera« zamenjali z »d«, torej je nastala »veda«, po osamosvojitvi in vse do danes pa je mogoče videti izviren napis. Potem pa sem hodila na gimnazijo Poljane.
 
Visokošolsko izobraževanje pa ste začeli na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kaj ste vpisali in dokončali?  
Kot že rečeno, se je zaradi vsega, kar sem zaznala v otroštvu in mladosti med veliko področji, ki so me zanimala, odločitev ustavila na slovenistiki in etnologiji. Takrat sem razmišljala tudi o študiju ruščine, ker me je že v gimnaziji navduševala ruska književnost, pa tudi o teologiji. Še prej, od 3. razreda osnovne šole, ko sem v časopisu videla drevak, ki so ga našli na Ljubljanskem barju, pa vse do 3. letnika gimnazije sem bila prepričana, da bom študirala arheologijo. Tudi sama sem sanjala, da bom našla kaj tako starega. Zgodovina me je vedno zanimala, razlogi, zakaj sem si premislila, pa so precej banalni in o njih ni vredno govoriti.

Med študijem etnologije sem se še bolj soočila predvsem s slovensko ljudsko kulturo, med pisanjem seminarskih nalog, ki so vključevale tudi delo na terenu, pa sem »odkrila« marsikaj, o čemer se v 80-ih letih prejšnjega stoletja še ni veliko in odkrito govorilo, namreč o vojnem in povojnem dogajanju v Ribniški dolini in na Kočevskem.

Najlepše pri študiju slovenščine so bile zame vse zgodovinske teme od pokristjanjevanja Slovencev, s katerimi so povezani najstarejši slovenski zapisi in stiki tako z germanskim kot tudi romanskim svetom, in seveda s slovanskim svetom, preko misijona svetih bratov Cirila in Metoda. Diplomsko nalogo pa sem pisala iz sociolingvistike, in sicer sem raziskovala stik slovenščine z nemščino, italijanščino, furlanščino in nemščino na Goriškem od začetka pa do konca 20. stol.  

Potem vas je potegnilo v teološki študij. Kaj vas je takrat najbolj zanimalo?
Po filozofiji, ki sem jo opravila na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu, sem se slučajno srečala s španskim jezuitom, p. Miguelom Arranzem, enim največjih strokovnjakov za vzhodno liturgijo, ki so ga zelo cenili tudi pravoslavni liturgisti, saj je še v času Sovjetske zveze predaval na Pravoslavni akademiji v Sankt Peterburgu. Ko mi je razlagal, s čim se ukvarja, namreč z bizantinsko zakramentalno liturgiko, sem mu spontano dejala, da me zanima dediščina Cirila in Metoda, ki so ju njuni učenci, ki so zbežali konec 9. stol. iz Panonije, ponesli predvsem v Makedonijo in Bolgarijo, kasneje pa se je razvijala naprej med vzhodnimi kristjani. P. Arranz se je ukvarjal prav s to dediščino. Predlagal mi je, naj se vpišem na Vzhodni inštitut v Rimu, kjer je tudi sam predaval. Nisem dolgo oklevala, zdelo se mi je, da je to Božja previdnost.  

Nadaljevali ste na Vzhodnem papeškem inštitutu v Rimu in tam tudi magistrirali. Kaj je tako vabljivega v teologiji Vzhodnih Cerkva?  
Meni je bila najbolj zanimiva cerkvena zgodovina slovanskih narodov, pa seveda teologija cerkvenih očetov. Med sošolci je bilo veliko duhovnikov, redovnic, pa tudi laikov iz Indije, Ukrajine, tudi kakšen Rus, Gruzijec in Grk. Večinoma so študirali vzhodno cerkveno pravo ali pa se posvečali bogoslužju v različnih vzhodnih obredih, to je bil zame seveda popolnoma nov svet, tudi dokaj nerazumljiv. Teologije je bilo takrat na Vzhodnem inštitutu bolj malo. Sama sem se posvetila Gregorju iz Nise. Magistrska naloga je bila posvečena kratkemu spisu Življenje svete Makrine, in sicer me je v njem zanimal Gregorjev odnos do zemlje. Avtor je bil pod precejšnjim vplivom novoplatonizma, ki je materialnemu svetu odrekal vrednost. Kljub temu pa je zanimivo, da je v biografiji sestre Makrine Gregor ocenil materijo v treh razsežnostih: kot izvor blagostanja, ki je njemu in bratom omogočil najboljšo izobrazbo tistega časa, kot priložnost za delo, ki ga je brat Bazilij Veliki imel za najbolj primerno za meniha, ker ne moti nepr stane molitve, in seveda v kristološki perspektivi, v kateri krščanstvo nikoli ne more ne ovrednotiti materialnega, telesnega, saj se je Božji Sin učlovečil in vstal od mrtvih.  

Leta 1999 ste zagovarjali doktorat na Teološki fakulteti Papeške univerze Gregoriana v Rimu. Kaj je bila tema doktorske disertacije? 
Tudi v disertaciji sem nadaljevala študij Gregorja iz Nise. Tema je bila metafora »notranji človek« in holistična antropologija. Gregor se je posebej ukvarjal z antropologijo. Brat Bazilij je napisal delo Hexameron (gr. hex – šest in hemera – dan) oz. razlago stvarjenja v šestih dneh, vendar ni nič rekel o stvarjenju človeka. Strokovnjaki se sprašujejo zakaj in ponujajo dva odgovora: bodisi da je umrl prezgodaj in torej ni uspel, bodisi da si tega ni upal, ker je bil sam na splošno zelo pod vplivom Origenovega nauka, katerega antropologija je bila precej dualistična. V disertaciji ugotavljam, da tudi Gregor sprva ni enoznačno pozitivno ocenil telesnosti človeka, kasneje pa se je vedno bolj približeval k holistični antropologiji, zato zanj »notranji človek« ni to, kar je zgolj duševno, psihološko – smo v času, ko se izoblikuje nauk o Svetem Duhu, ki je enega bistva z Očetom in Sinom, ki je torej Bog, zato očetje neradi govorijo o duhovni razsežnosti v človeku – ampak je to ves človek, ki živi pod vodstvom Sve ega Duha in tako dosega svoj smisel življenja in njegov cilj.
 
V času študija v Rimu ste sodelovali tudi pri slovenski oddaji vatikanskega radia. Kakšno je bilo vaše delo?  
Dobra tri leta, med 1992 in 1995, sem delala pri slovenski oddaji vatikanskega radia. Takrat še ni bilo spleta in mnogih tehničnih možnosti, kot jih poznamo danes. Ponavadi smo vsi delali vse – v glavnem povzemali papeževe govore, pripravljali novice o življenju Cerkve v Rimu in po svetu, pa tudi o dogajanju v Sloveniji, saj je bil takrat Radio Ognjišče še v nastajanju, oddaje pa smo seveda tudi snemali. Včasih se je na redakciji oglasil kakšen zanimiv gost iz Slovenije ali pa tudi iz izseljenstva in smo snemali intervjuje. Redko smo pripravljali kakšno tematsko oddajo. Spomnim se cikla o slovenski vernosti, ki je bil svojevrsten kamenček v mozaiku duhovne priprave na prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Slovenski študentje v Rimu, ki nas je bilo tedaj kar nekaj, pa smo vsake 14 dni pripravljali posebne mladinske oddaje.

Zame je bil to zelo lep čas, čeprav je bil včasih tudi naporen: dopoldne predavanja, popoldne delo na radiu. V tistem času sem spoznala veliko ljudi, posebej z evropskega Vzhoda.  edakcijo je na začetku vodil še pokojni p. Pavel Leskovec, ki je takrat tudi še predaval na Vzhodnem inštitutu. Ko sem prihajala na delo, so me na mizi po navadi čakala besedila, ki jih je bilo potrebno povzeti ali prevesti. Takrat je bil papež Janez Pavel II. še zelo vitalen in je ogromno delal. Posebej intenzivno je bilo, kadar je bil na potovanjih. Ta so bila včasih kar dolga. Veliko govorov je imel in je bilo potrebno skrbno izbrati, kaj poudariti. Ker je znal veliko tujih jezikov, se pogosto ni držal vnaprej napisanih govorov, včasih je tudi spremenil predvideni program, tako nismo mogli veliko pripravljati vnaprej.
 
Leta 1998 ste začeli s predavanji v Katoliškem semenišču v Sankt Peterburgu v Ruski federaciji. Kako je prišlo do tega sodelovanja?  
V začetku 90-ih let preteklega stoletja so v Rusiji ponovno odprli katoliško semenišče. Pred revolucijo leta 1917 sta bili v Rusiji dve katoliški semenišči – eno v Saratovu, v Povolžju, kjer je živela močna skupina tako imenovanih povolških Nemcev, drugo pa v Sankt Peterburgu. Po revoluciji in po nastanku Sovjetske zveze sta bili na celotnem področju največje države na svetu le dve katoliški semenišči: v Rigi v Latviji in v Kaunasu v Litvi. Tam so študirali tudi redovniki. Pripovedujejo, da bogoslovci niso vedeli, kdo je iz katerega reda, le podobice, ki so včasih padle iz brevirja, so lahko to izdale, ker je bil na njih npr. sv. Frančišek, sv. Ignacij Lojolski ali don Bosko. V ta semenišča je bilo mogoče vstopiti le na prošnjo posamezne župnijske skupnosti in s privoljenjem oblasti, ki ga ni bilo lahko dobiti, zato so mnogi študirali ilegalno, pod vodstvom kakšnega starejšega duhovnika in bili ilegalno tudi posvečeni.

V Rusiji so bile po revoluciji postopno ukinjene vse katoliške župnije, razen dveh: sv. Ludvika v Moskvi in Lurške Matere Božje v Sankt Peterburgu, ker sta veljali za francoski in si ju oblast iz diplomatskih razlogov ni upala zapreti. Včasih, redko, je ljudi obiskal kakšen duhovnik, ki je bil izpuščen iz zapora ali mu je uspelo priti v Sovjetsko zvezo. Sicer pa so iz Rusije ljudje potovali v Ukrajino, Belorusijo ali Baltske države, kjer je bilo duhovnikov več, zato da bi pristopili k zakramentom. To so bili resnično težki časi.

Ko so po perestrojki ponovno odprli semenišče, najprej v Moskvi, potem pa se je preselilo v stavbo, v kateri je bilo pred revolucijo v Sankt Peterburgu, je bilo potrebno zagotoviti vse, med drugim tudi profesorje, ki so vsaj nekoliko govorili rusko.

Sama sem ravno zaključevala doktorat, zato sem bila skupaj s s. Dino, na povabilo moskovskega nadškofa, mons. Tadeusza Kondrusiewicza, in prvega rektorja semenišča, don Bernardo Antonini, poslana tako rekoč na pomoč. Kljub začetnim težavam z jezikom so nas tujce – duhovnike in redovnike, ki so tedaj prihajali v velikem številu, ljudje takoj s hvaležnostjo sprejeli. Tudi študentje so bili zelo potrpežljivi. Na začetku smo se z g. nadškofom dogovorili, da bomo tam, dokler ne bodo imeli svojih profesorjev, potem se je to zavleklo skoraj na četrt stoletja. 
 
Tam ste bili 10 let poleg predavanj odgovorni tudi za teološko revijo Folia petropolitana, za knjižni program založbe ter za organizacijo mednarodnih znanstvenih simpozijev. Kako je bilo takrat v Rusiji na področju teološke znanosti in literature?
Ker je semenišče z leti postalo filiala Papeške lateranske univerze v Rimu, je bilo potrebno poleg poučevanja poskrbeti tudi za znanstveno dejavnost inštituta. Tako smo ob 10. obletnici smrti že omenjenega prvega rektorja, takrat tudi že Božjega služabnika msgr. Bernarda Antoninija, pripravili prvi teološki simpozij, na katerem je tedaj predaval tudi nuncij v Ruski federaciji, msgr. Ivan Jurkovič. Potem smo s temi srečanji nadaljevali vsako leto. Dragoceno je bilo sodelovanje tujih strokovnjakov, pa tudi profesorjev s pravoslavnih teoloških fakultet in državnih univerz. Prispevke smo potem zbrali v revijo, ki smo jo poimenovali Folia petropolitana. Tako smo pridobili možnost za objavo razprav domačih profesorjev, pa tudi za izmenjavo s tujejezičnimi revijami in pridobivanje knjig, ki so nam jih tuje založbe poslale v recenzijo.

Kar zadeva teološko literaturo, pa so katoliki in pravoslavni veliki dolžniki bruseljske založbe Življenje z Bogom, ki je izdala Sveto pismo, tako imenovani sinodalni prevod iz 19. st l. in prevedla nekatera klasična teološka dela takih avtorjev, kot so npr. Romano Guardini, Henri de Lubac, Rudolf Schnackenburg, Josef Ratzinger, pa tudi dokumente drugega vatikanskega koncila, Slovar biblične teologije, knjige nekaterih zahodnih duhovnih avtorjev. Po perestrojki je v Rusiji nastalo nekaj založb, ki pa niso imele uspeha, saj je krog bralcev resnično majhen. Danes izdajajo prevode katoliških avtorjev predvsem pravoslavne založbe. V semenišču pa smo izdajali predvsem učbenike, duhovne knjige, ki so pomembne za vzgojo duhovnikov in nekatere dokumente Cerkve, predvsem dokumente različnih vatikanskih dikasterijev, ki so pomembni za študij.  
 
V Rusiji ste sodelovali tudi pri izobraževanju kandidatov za stalne diakone, katehete in pastoralne delavce v okviru Teološkega inštituta sv. Tomaža Akvinskega in katehetskega urada, pri stalni formaciji duhovnikov in redovnikov, ter kot odgovorna urednica in avtorica številnih člankov v katehetski reviji Raduga. Kako je vse to potekalo?
Ker je v Peterburgu katoliško semenišče, je precej razumljivo, da je tam tudi središče vzgoje in pobud na področju kateheze in izobraževanja tako stalnih diakonov kot tudi drugih pastoralnih sodelavcev. Novembra 2021 je študij zaključila prva skupina stalnih diakonov iz treh ruskih škofij in dva kandidata iz sosednje Moldavije. Vsi so poročeni možje in so resnično veliko vložili v svojo pripravo, saj so štiri leta prihajali v Peterburg dvakrat na leto po 14 dni s svojimi sredstvi in v času svojega letnega dopusta. V tem času so poleg izpitov imeli še vsak dan deset ur predavanj. Ta srečanja so bila zelo lepa, saj so vedno izhajali iz življenja – osebnega in življenja Cerkve, ki se v Rusiji od škofije do škofije razlikuje, lahko bi rekli tudi od župnije do župnije, saj je druga od druge lahko oddaljena tudi do 500 km. Veliko je odvisno od župnika, od kod prihaja. Vsi pa morajo biti prežeti z misijonarskim ognjem, sicer tam ne moreš zdržati.

Teološki inštitut Tomaža Akvinskega za izobraževanje laikov je še pred semeniščem organiziral msgr. Antonini. Na začetku je bilo študentov veliko, tudi takih, ki so se pred kratkim spreobrnili in so želeli poglobiti svoje versko znanje, potem pa se je zgodil velik osip. Inštitut danes deluje še v Moskvi pod okriljem jezuitov in ponuja bolj specifične programe izpopolnjevanja, vzgojo katehetov pa so prevzeli katehetski uradi. Ker je Rusija ogromna država in so razdalje prav tako ogromne, danes to izobraževanje poteka večinoma po spletu. Po eni strani je to dobra rešitev, po drugi pa je živ stik s študenti tudi velik plus, če je le mogoče, vsekakor pa na tak način dosežemo mnoge, ki sicer ne bi imeli možnosti izobraževanja.

Katehetska revija Raduga (po slovensko Mavrica) je nastala že na začetku novega tisočletja, in sicer na pobudo ekipe katehetskega urada v Sankt Peterburgu. Zamisel, ki se je ohranila vse do danes, je bila omogočiti s kratkimi prispevki, ki z različnih zornih kotov obravnavajo posamezne teme, dati na razpolago katehetom in laikom čtivo, ki bi razširilo njihovo  bzorje. Jasno je, da so veliko večino prispevkov napisali profesorji semenišča, tudi mojih se je v teh letih nabralo več kot 30. Posebno pozornost smo vedno namenjali tudi grafičnemu oblikovanju, in sicer v prepričanju, da je podoba tista, ki posebej danes prva nagovori ali pa tudi odvrne bralca.  
 
Od leta 2007 ste predavali v Katoliškem semenišču za Srednjo Azijo Marija kraljica Cerkve v Karagandi v Kazahstanu. Kakšne naloge ste imeli tam?
Prva leta so v Sankt Peterburgu študirali tudi bogoslovci iz Kazahstana in Gruzije. Z nekaterimi ruskimi Nemci iz Karagande sem se posebej spoprijateljila. Ko so kasneje tudi tam odprli semenišče, so me povabili, da bi predavala tudi tam. Najpogosteje sem imela intenzivna predavanja – po dva ali tri tedne skupaj, vmes pa še kakšno predavanje ali duhovno obnovo za redovnike ali pa župljane.

Do perestrojke je bilo v Karagandi in sploh v Kazahstanu veliko katolikov, večinoma potomcev Nemcev, Poljakov, Litovcev, tudi Ukrajincev, ki jih je Stalin dobesedno »vrgel« v stepo. Prvi so bili izgnanci iz 30-ih let prejšnjega stoletja, sledilo je še eno veliko izgnanstvo v 50. letih. Prve so pripeljali v živinskih vagonih jeseni in pustili brez prebivališč in hrane. Prvo zimo so prezimovali v zemljankah. Pripovedujejo, da so bili prvi grobovi gomile otrok. Upanje pa jim je dajala globoka vera, ki so jo ohranjali tudi, ko so bili brez duhovnikov. Blizu Karagande, 30 km stran, je bilo središče Karlaga (Karagandskega gulaga , kjer je življenje izgubilo na tisoče ljudi. Med zaporniki tam je bil tudi pisatelj Aleksander Solženicin, pa duhovni oče Karla Woytile, blaženi Władysław Bukowiński (1905–1974), ki je, potem ko je bil izpuščen, do smrti deloval med katoliki v Karagandi in grko-katoliški duhovnik, blaženi Aleksij Zarickij (1912–1963). V teku sta še dva procesa beatifikacije katolikov iz Karagande – škofa Alexandra Khira (1897–1983) in laikinje Gertrude Detzel (1904–1971). 

Pripovedi o življenju teh ljudi so me globoko zaznamovale, pa tudi prijateljstva tam, kot tudi gorečnost posameznih duhovnikov, ki vztrajajo v župnijah z resnično majhnimi skupnostmi, zaradi vere, da ni pomembno število, ampak odrešenje prav slehernega.  
 
Kasneje ste predavali tudi na Teološkem inštitutu sv. Tomaža Akvinskega v Kijevu. Kakšno je duhovno zaledje sedaj tako hudo preskušanega naroda?
V Kijev me je povabil pater dominikanec, ki je tedaj vodil inštitut in me je poznal še iz Sankt Peterburga. Dominikanci so inštitut ustanovili že v začetku 90. let prejšnjega stoletja in predstavlja možnost filozofskega in teološkega študija ob delu za laike, ki je med drugim zelo intenziven, saj potekajo predavanja po štiri ure na dan vsak večer od ponedeljka do petka. Zame so bila srečanja zelo zanimiva in tudi zelo živa, saj so bili med študenti zdravniki, učitelji, pravniki, psihologi, matematiki ipd., pri katerih je bilo vedno živo zanimanje za vprašanja, o katerih sem predavala. Med njimi je bila večina seveda katolikov, nekateri pa so bili tudi pravoslavni in protestanti. Gotovo je bila vera v Ukrajini bolj živa kot v Rusiji, posebej med katoliki na Vzhodu, ki se imajo za potomce Poljakov, vseeno pa se tudi tam med srednjo generacijo vidijo posledice sovjetskega obdobja, med mladimi pa je še bolj očitna sekularizacija in vsaj med nekaterimi žeja po duhovnosti, kot verjetno povsod.
 
Vaše delovanje je zelo obsežno. Papež Frančišek vas je imenoval za članico Mednarodne teološke komisije pri Dikasteriju za nauk vere (2014). Nam lahko malo predstavite to delo?
Mednarodno teološko komisijo je ustanovil papež Pavel VI. leta 1969, torej takoj po drugem vatikanskem koncilu, in sicer z namenom, da bi se nekako nadaljeval duh aktivnega iskanja na področju teologije, ki je bil tako živ na koncilu. Po statutu v komisijo papež imenuje vsakih pet let trideset teologov. Na začetku so bili to skoraj izključno teologi iz Evrope, sedaj pa so člani z vseh celin. Naloga komisije je pomagati svetemu očetu in dikasteriju za nauk vere raziskovati aktualna vprašanja, ki zadevajo vero in moralo. Včasih katero od tem za študij predlaga sam papež, včasih pa dikasterij ali pa sami člani komisije. V vsakem petletju se komisija razdeli na tri podkomisije. Sad tega iskanja je dokument, ki ga napiše posamezna podkomisija. Ker pa gre za besedilo celotne komisije, ga izglasujejo vsi člani komisije, končno, pred objavo, pa potrdi sveti oče.

Gre za delo, ki je res skupinsko. Uskladiti je potrebno različne mentalitete, teološke šole, poudarke, občutljivost na določene problematike posameznih član v, prisluhniti kritikam drugih strokovnjakov ipd. Skratka posebna izkušnja, ki pa človeka vedno znova obogati tako človeško kot tudi strokovno.
 
Sodelovali ste pri nastajanju dokumenta »Sinodalnost v življenju in poslanstvu Cerkve«. O sinodalnosti se danes veliko govori. Za kaj gre? Kakšno vlogo imamo "navadni"; kristjani pri tem?
Verjetno je preobsežno, da bi lahko na kratko odgovorila. Sinodalnost je danes znamenje časa, na katerega smo povabljeni odgovoriti prav vsi v Cerkvi. Je izraz občestvenosti ne le življenja Cerkve, ampak našega bivanja nasploh. Bog nas ni ustvaril kot posameznike, ki lahko živijo sami, zaprti vase. Razodetje nam govori od začetka Stare zaveze, da je Bog ustvaril človeštvo (Adam), skupnost in jo tekom zgodovine vedno znova zbira. To početje Boga v različnih časih različno imenujemo, namen pa je vedno isti, živeti kot ena družina Boga Očeta, v kateri je prostor za slehernega, kjer ima vsak enako dostojanstvo, seveda pa tudi odgovornost.

Sinodalnost je danes gotovo odgovor na individualizem, ki smo mu priča tudi v Cerkvi, hkrati pa spominjanje na to, da skupnost, občestvo, ki ga želi Bog, ni le občestvo vidne Cerkve, ampak je, kot pravi že koncil »Cerkev po svoji naravi misijonarska« (AG 2). Papež Frančišek svari pred tem, da bi se pretirano ukvarjali s seboj, da bi bili avtoreferenčni, ker tako ne rešimo ničesar, za svet, v katerega nas pošilja Gospod, pa nismo zanimivi.

Seveda stojijo danes pred Cerkvijo tudi številna konkretna in kočljiva vprašanja. V zvezi z njimi se mi zdi potrebno poudariti, da sinodalnost ni mehanizem, metoda, s katero bi jih lahko rešili. Sinodalnost je proces, ki predpostavlja določene pogoje na ravni posameznikov, ki se ga udeležujejo, da bi lahko skupaj prisluhnili, kaj Sveti Duh govori Cerkvi. Med njimi je prvi pogoj osebno spreobrnjenje, zavezanost resnici, ki je Jezus Kristus. Če glavni dejavnik v sinodalnem procesu ni Bog, ampak interesi, pogledi nekaterih posameznikov ali skupin, ki želijo prevladati, ker so močni, glasni, ker imajo pozicije in podporo z vrha, ker znajo argumentirati svoja stališča bolj kot drugi, potem težko govorimo o sinodalnosti.

Edina resnična moč v sinodalnem procesu je moč in tudi oblast trpečega in poveličanega Kristusa, ki danes deluje po Svetem Duhu. In vemo, da se Gospod vedno postavi na stran ubogih, trpečih, odrinjenih na rob, ne le v materialnem smislu, ampak tudi v duhovnem, da nikomur ne obrne hrbta.

Cerkev je v zadnjem času doživela velik upad zaupanja, tako zunaj kot znotraj. Mnogi, ki ponižno, odgovorno in zvesto vsak dan znova stopajo po poti za Kristusom, kot edinem možnem odgovoru življen a, tako laiki kot duhovniki in redovniki, se upravičeno sprašujejo, zakaj Cerkev daje še vedno toliko poudarka na zunanjost, uspeh, prestiž, pozicije, zakaj še vedno ščiti tiste, za katere bi bilo odrešenjsko, da bi se soočili sami s seboj in z Gospodom. Seveda, Cerkev ni naša, ampak Gospodova, ki bo ob koncu časov presijal vse z lučjo resnice in bodo postali očitni vsi nameni srca vsem. Resnična sinodalnost, če hočete, pa je poskus narediti našo pot, pot Cerkve do tistega dne bolj svetlo, bolj resnicoljubno, solidarno, bolj pravično, skratka tako, da v njej lahko prepoznamo obrise Božjega kraljestva.  
 
Morda lahko našim bralcem na kratko in preprosto pojasnite nekatere teme teološke znanosti na področjih vašega poučevanja?
Predavam nekatere predmete dogmatične ali sistematične teologijo, ki zadeva glavne teme razodetja o Bogu in o človeku, o stvarjenju, izvirnem grehu, odrešenju in dopolnitvi naše zemeljske poti – eshatologiji, skratka kar dobršen del katekizma. Če je bil v preteklosti »norma« dogmatične teologije sholastičen nauk, ki je tekom zgodovine doživel nekaj »predelav«, na žalost ne na boljše, se je po koncilu tehtnica prevesila v prid svetopisemsko in patristično zasnovane teologije. Zato je zelo pomembno, da pri razlaganju verskih resnic stalno spremljamo razvoj eksegeze in biblične teologije, pa tudi vedno bolj podrobne študije del cerkvenih očetov oz. škofov in teologov prvih stoletij, ki so prvi razlagali razodetje in stali pred takimi težkimi vprašanji, kot so npr.: kako lahko rečemo, da so v enem Bogu trije, namreč Oče, Sin in Sveti Duh; in če so trije en Bog, v čem se razlikujejo med seboj; kako je Jezus Kristus lahko pravi Bog in pravi človek, kako sta povezana stvarjenje in odrešenje.

Seveda se vedno znova p stavljajo tudi nova vprašanja, ki jih lahko označimo kot znamenja časa: npr. pogojenost teologije s sodobno filozofijo, kulturo, povezanost med teologijo in sodobno znanostjo ipd. Če je sprva teologija odločno zavrnila teorijo evolucije, seveda danes ne more več misliti tako. Danes je očitno, kako se nekatere vrste razvijajo in druge izumirajo. Dognanja sodobne fizike, pa tudi drugih ved, zelo spreminjajo naše pojmovanje sveta in pri tem ne zanikajo Boga, ampak nasprotno, kažejo, kako velika je njegova modrost in ljubezen do sveta, v katerem ima človek posebno mesto, saj Bog želi, da bi se človek svobodno odločil biti njegov sin, hči.

S temi in podobnimi vprašanji se ukvarjam tudi sama. Seveda sem nekako še vedno »zavezana« cerkvenim očetom. To področje mi je tudi zaradi mojega študija najbližje in skozi prizmo njihovega nauka želim gledati na vse, kar delam. Vedno se mi je zdelo zelo pomembno dejstvo, da so živeli v določeni meri v takem okolju kot mi danes. Seveda ne v popolnoma istovetnem, vendar so se tudi oni morali soočati s sekularno miselnostjo in kulturo, ki je bila sicer religiozna, vendar politeistična, kjer je vladal močan relativizem. Danes imamo sicer izoblikovano teološko terminologijo, oni so jo morali še izdelati, da bi mogli razlagati razodetje, vendar tudi mi danes stojimo pred izzivom, kako razložiti osnovne verske resnice, da to ne bi bile prazne besede, ampak da bi nagovorile ljudi, da bi začutili, da je to pomembno za njihovo življenje. Prepričana sem namreč, da danes pod nekaterimi pojmi, ki se nam zdijo zelo očitni, ljudje razumejo zelo različne stvari. Kaj pomeni vera, milost, greh, odrešenje ipd.? Veliko dela nas čaka na tem področju, ker ljudje danes niso več zadovoljni z odgovori, ki so shematični in daleč od njihovega življenja.

Seveda, študentom teologije je potrebno dogmatiko predavati tako, kot to predpisuje Cerkev, in sicer najprej osvetliti biblične osnove predmeta, potem zgodovino nauka skozi stoletja in potem, kaj danes teologija pravi o  osameznih vprašanjih. Sama predavam Skrivnost troedinega Boga, Nauk o Svetem Duhu, Teološko antropologijo in eshatologijo prav v takem ključu.
 
Raziskujete pa tudi še na drugih področjih teologije. Kako razvijate svoje neprestano izpopolnjevanje?  
Profesorsko delo je povezano tudi z neprestanim raziskovanjem, zato se je tako za sama predavanja kot tudi pri pisanju razprav seveda potrebno neprestano soočati z novimi temami ali njihovo interpretacijo. Danes res stojimo pred nepojmljivo veliko količino informacij in publikacij. Zdi se mi, da je prava modrost, da znaš izbrati tiste avtorje, ki niso banalni, ki se resno ukvarjajo z znanstvenim delom in ki ne zanikajo izročila. V dogmatiki je zelo pomembno zavedanje, da se dogme ne morejo spremeniti, ker izvirajo iz razodetja, to pa ne pomeni, da jih ni mogoče in celo nujno vedno znova interpretirati. In prav interpretacija ali poglabljanje razumevanja dogme je delo teologa. Ne razširjanje kakšnih novotarij, ki so na meji pravoverja ali pa celo preko meje, torej heretična, ampak poglabljanje razumevanja, ki ima samo en namen: narediti razodetje bolj razumljivo, bolj dostopno, bolj prepričljivo v smislu, da so vse dogme »zaradi nas in zaradi našega odrešenja«, da razlagajo Božji načrt odrešenja in njegovo uresničevanje.

Omeniti velja tudi, da gre teologija vedno korak pred učiteljstvom. V cerkvenih dokumentih po navadi najdemo že ustaljen nauk, ki ga je razvila teologija. Ko smo se člani Mednarodne teološke komisije novembra lani srečali s papežem, nas je prosil prav to, torej naj utiramo nove poti razumevanja nauka Cerkve, ker na tak način teologija opravlja svoje poslanstvo v Cerkvi.  
 
Vojna v Ukrajini je zaznamovala tudi vaše delovanje v Cerkvi na Vzhodu. Kakšne so možnosti za vaše delo danes?
Sama po sebi vrnitev v Slovenijo ni bila povezana z vojno v Ukrajini, ampak z razmerami v Cerkvi v Rusiji, zato možnosti za nadaljevanje dela tam ni. Poleg tega sem prevzela novo poslanstvo v Sloveniji, tako da sem omejena tudi časovno. Jasno je, da v Kijevu ne morem več predavati, ker so tam prešli na ukrajinski jezik, sama pa sem predavala v ruščini, v Karagandi pa še poučujem, in sicer trenutno preko zooma, upam pa, da bo še možnost tudi v živo srečati študente in profesorje tam.
 
Predavate na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Kakšne naloge imate?  
Predavanja na Teološki fakulteti so sama po sebi dovolj velik zalogaj, sk paj z vsem, kar predpostavlja profesura. Zame so bili nekateri predmeti novi in ker so obsežni in je bilo dela s pripravo predavanj veliko. Ob tem pa je potrebno še kaj napisati, pripraviti kakšno predavanje, veliko trenutno delam tudi za novi dokument Mednarodne teološke komisije o teologiji stvarjenja in skrbi za stvarstvo. Vsekakor bi želela, kolikor mi bodo moči dopuščale, prispevati k izobraževanju bodočih duhovnikov, pa tudi laikov v Sloveniji.

Objave
Pestrost je fantastična
Francoski živi kamni v slovenskem mozaiku
Neusahljivo veselje z glasbo
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom