Objavljeno: 04.04.2015

Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen

Lepo vabljeni k branju pogovora z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom, ki je bil objavljen v mesečniku Naša luč (april 2015).

Janko Krištof je koroški duhovnik, župnik na dveh farah – v Bilčovsu in Št. Ilju, dekan, kulturnik in predsednik Krščanske kulturne zveze. Srečala sva se v Stični, kjer je g. Krištof opravljal osebne duhovne vaje.

Kako to, da zahajate v Stično? Gre za staro navado?
Ja, lahko bi rekel, da gre za staro navado. Kot duhovnik sem že kmalu spoznal, da je dobro oziroma nujno, da se od časa do časa umaknem v tišino. Redno vsako leto zahajam v Stično, kjer s patri cistercijani doživljam molitveno ozračje, poglobim svoje življenje, premislim svoje delovanje in ga povežem z božjo bližino ter skušam iz tega najti kakšne sadove za osebno in tudi pastoralno življenje.

Podobno molitveno ozračje bi lahko doživeli tudi v kakšnem drugem kraju.
V Stični me zelo nagovarja petje psalmov v občestvu menihov, ki me nekako dviga in mi daje čutiti posebno božjo navzočnost, ki jo v vsakdanu, kadar molim sam, tako ne doživljam. Mislim, da je to tisto, kar me spet in spet vleče v stiški samostan. Kadar pridem v Stično, res čutim, da sem zelo dobrodošel, domač. Letos sem se priključil duhovnim vajam, ki jih je za samostansko skupnost vodil p. dr. Miran Špelič.

Kdaj pa ste v sebi začutili božji klic?
Odraščal sem v zelo verni družini. Pobožnost staršev se je odražala v njunem življenju – v tem, kako sta si podarjala ljubezen in kako sta živela za nas otroke. Gotovo je na odločitev za duhovniški poklic vplivalo tudi to, da sem bil kot enajstletni fant sprejet v slovensko gimnazijo in Mohorjev dom v Celovcu, ki so ga vodili salezijanci. Tam sem preživel osem let, z duhovniki pa sem bil pravzaprav vedno povezan. V šestem oz. sedmem letniku sem se začel ukvarjati z mislijo, ali bi bil duhovniški poklic morda zame.

Povedali ste, da ste potem iskali izgovore in druge poti.
Zelo me je nagovarjalo življenje vzgojitelja Don Boska, tako da sem se zanimal tudi za pedagoške smeri. Večkrat sem v času gimnazije hodil v nižje razrede in se igral z otroki. Ta navada, da sem se ukvarjal z mlajšimi, je povezana tudi z mojo skavtsko izkušnjo, kjer sem že imel nekoliko bolj voditeljsko vlogo in sem doživljal, da je lepo spremljati mlajše. Sicer sta me zanimali tudi zgodovina in arheologija. Potem pa sem postopoma ugotovil, da se s temi razmišljanji pravzaprav izogibam duhovniški poti. Ko sem to spoznanje pri svojih sedemnajstih zaupal prijatelju, je bila to v osnovi že neka prva odločitev. Po maturi sem bil leta 1981 sprejet v semenišče v Salzburgu.

Salzburški študij teologije je imel tudi t. i. eksterni letnik, ki ste ga vi preživeli v Ljubljani. Zakaj Slovenija?
Študij je bil tako organiziran, da smo v tretjem letniku morali za eno leto zapustiti Salzburg in oditi v drugo univerzitetno mesto, kjer naj bi se »postavili na svoje noge« in tako, čeprav v nadaljevanju študija, preverili svoj poklic. Veliko študentov je hodilo v Innsbruck, na Dunaj, v Heidelberg in druga nemška mesta, kakšen je šel tudi v Rim. Nekateri od Slovencev so že pred menoj utrli pot v Ljubljano in tako je bilo nekako logično, da bom nadaljeval študij v Sloveniji.

Kaj vam je to leto dalo?
Prisrčno sem bil sprejet na župniji Ljubljana - Moste od tedanjega župnika, gospoda Janeza Riharja, ki me je dobro vključili v farno občestvo. Isto leto je bil v Ljubljani tudi moj prijatelj Albert Smrečnik, tako da sva skupaj doživljala slovensko Cerkev, pomagala na župniji, na Teološki fakulteti poslušala predavanja z ozirom na profesorje oziroma temo, ki naju je zanimala, ob koncu tedna pa večkrat šla na kakšen izlet in tako spoznavala Slovenijo. Preko Janeza Riharja sem navezal tudi lepo prijateljstvo z družino njegovega brata, ki še danes drži.

Kako ste doživeli Slovenijo?
V Sloveniji sem bil v času komunizma, kar je bilo za koroškega Slovenca že nekaj posebnega. Močno sem doživljal, da gre v Sloveniji za režim, ki ne dopušča svobodne misli. Slovenska Cerkev je morala živeti v neki izolaciji, bila je neka vzporedna družba. Spomnim se tudi, da smo takrat v Slovenijo prinesli kakšno knjigo, ki je bila v Sloveniji še »nevarna«.

Se je skozi zadnja leta, ko prihajate v Slovenijo, ta občutek kaj spremenil?
Preko svojih dramskih nastopov sem doživel, da v Sloveniji vsak skrbi »za svojo gredico«. Če me je za nastop povabila kakšna župnija, sem predlagal, da se povežejo s kulturnim društvom ali obratno, pa to skoraj nikoli ni bilo možno. Po tolikih letih osvoboditve je to nepovezanost med ljudmi težko razumeti.

Po zaključenem študiju teologije ste bili leto dni v Ekvadorju. Vas je zanimal tudi misijonarski poklic?
Kot bogoslovec sem preživel tri tedne v Torinu. Ta izkušnja me je spodbudila k načrtovanju še večje poti. Učil sem se tudi španščine in se nekako odločil za enoletno bivanje v Ekvadorju. Sprva sem mislil iti kot bogoslovec, potem pa sem na pobudo g. Jožeta Marketza zaprosil za diakonsko posvečenje. Na duhovnih vajah pred tem posvečenjem sem doživel prav veliko veselje. V Ekvadorju sem se priključil skupnosti dunajskih duhovnikov. Živeli smo v bližini Guayaquila, mesta, ki je bilo sicer katoliško, ne pa tudi evangelizirano. Šlo je za družinsko katehezo – s krstom otrok so se krstili tudi njihovi starši. Izkusil sem pracerkev. Te izkušnje so me res obogatile. Jasno sem tudi spoznal, kako je Cerkev potrebna tudi na socialni ravni: duhovnik je skrbel za pitno vodo, zdravstveno oskrbo, za šolanje. Ko sem se kasneje odločal, ali bi bil misijonski poklic morda zame, sem spoznal, da je moje mesto vendarle v krajih, kjer sem bil rojen, da mi je to velika vrednota, za katero hočem živeti. Tudi zato sem se odločil za duhovniški poklic, ker se mi je zdelo, da bi mogel narodu tako služiti. V tem smislu me tudi danes kam ne vleče.

Kam vas je vodila pot po ekvadorski izkušnji?
Po vrnitvi sem bil še nekaj mesecev v Št. Jakobu v Rožu, kjer sem reflektiral doživetja iz Ekvadorja, hkrati pa sem ob živahnem farnem delu gospoda Marketza tudi doživel dušno pastirstvo na Koroškem in si ustvaril sliko, kako naj bi izgledalo farno življenje.

Potem ste postali kaplan in župnik.
V Šmihelu sem bil pet let in imel sem veliko možnosti za delo z mladino in odraslimi. V tem času sem bil še duhovni asistent pri katoliški mladini, sodeloval sem tudi še pri skavtih in Krščanski kulturni zvezi. Vsekakor so bila to zelo zanimiva leta, pa po drugi strani zame tudi trda.
Župnikovanje sem začel v Šmarjeti v Rožu, ki sem jo prevzel skupaj s Podgradom. Prvič sem imel priložnost, da sam organiziram farno življenje. Spominjam se, da sem bil v začetku zelo srečen in da je ta sreča trajala do konca. Čez čas sem prevzel še Sele in Bajdiše ter odgovornost za dekanijo. Opustil sem Katoliško mladino in po predhodnem študiju iz duhovnosti na Dunaju vodil referat za duhovnost. Skoraj sedemnajst let sem bil v Šmarjeti, po smrti sobrata duhovnika pa sem prevzel faro v Bilčovsu. Podcenjeval sem, kako je pravzaprav tudi težko zamenjati župnijo. Pa ne toliko zaradi sebe kot zaradi župljanov, ki se nate navežejo in jih potem zapustiš.

Sami v skladu z razmerami mašujete dvojezično. Zakaj je to bolje kot imeti ločene maše za slovensko oziroma nemško govoreče?
Skoraj vsaka maša je dvojezična. Neposredno se ozrem po ljudeh in vidim delež nemških ali slovenskih vernikov. S to resničnostjo dvojezičnosti sem odraščal, zato mi to ni posebna tegoba. Dandanes je tudi huda politična napetost, ki je dolgo obvladovala naše ozračje, malo ponehala, tako da ni potrebno šteti, koliko besed je bilo prebranih v nemščini in koliko v slovenščini. Duhovniki smo odgovorni za celotno skupnost. Naš namen je, da z ljudmi, ki živimo skupaj, skupaj obhajamo tudi evharistijo. Če bi ljudi ločevali pri mašah, bi bilo to nespametno. V vsaki meri se ljudem ne da ugoditi, a če se trudiš, ljudje manjših napak ne vzamejo preveč zares.

Veliko oporo si pri duhovniškem delu dajete sobratje duhovniki.
Še preden sem postal duhovnik, sem gojil duhovniško družbo. Koroški duhovniki smo že tako v nekoliko privilegiranem položaju, ker smo povezani v duhovniškem združenju »Sodaliteti«. Veliko podporo doživljam tudi v t. i. kaplanski skupnosti, ki se je pred leti začela kot skupnost nekaterih kaplanov, a je z leti vedno bolj prehajala v »župnikovsko« skupnost. V tej skupnosti je štirinajst slovenskih duhovnikov. Srečujemo se vsakih štirinajst dni. Po skupni kavi in klepetu odidemo na sprehod, temu sledi tema, ki jo določi gostitelj (vsakokrat je to nekdo drug), zapojemo slovesne večernice, temu pa sledi skupna večerja. Nemški sobratje nam kar malo zavidajo, saj smo res pristno povezani med seboj. Imamo pa seveda tudi dekanijsko duhovniško skupnost, vključil sem se tudi v skupnost Charlesa de Foucaulda, katera daje osrednji poudarek branju božje besede, življenju v preprostosti in oznanjevanju evangelija s svojim življenjem.

Kdaj pa ste začeli z umetniškem ustvarjanjem?
Mislim, da sem to idejo dobil v Šmarjeti zaradi »krize srednjih let« (smeh). Spraševal sem se, ali se v mojih letih sploh še lahko česa naučim. Spomnil sem se na moje pesmice, ki sem se jih učil že v Salzburgu. Ko sem se naučil prve - Turjaške Rozamunde - sem jo prepisal v majhno knjižico in se potem lotil naslednje. Potem se jih je še kar nekaj nabralo.

Pesmi ste se učili zase, za svoje veselje?
Ja, sprva sem bolj želel preveriti svoje sposobnosti pomnjenja, potem sem videl, da je lepo znati več pesmi na pamet in z učenjem kar nisem mogel nehati. Lotil sem se Krsta pri Savici. Ta pesem je bila najdaljša, za 25 min. govora. Učil sem se jo tri ali štiri mesece. Tako sem se »na tihem« učil poezijo okrog dve leti.

Prvič ste nastopili pred kaplansko skupnostjo.
Kaplanski skupnosti sem ob neki priložnosti predložil vse pesmi, ki jih znam in vsak od sobratov si je lahko izbral eno in sem mu jo povedal. Sobratje so bili presenečeni. Potem sem nekaj pesmi predstavil na duhovniškem izletu na Dunaju, kjer me je slišal gospod Jože Kopeinig in me povabil v Tinje, kjer sem prvič javno nastopil. S pianistom Andrejem Feinigom sva potem naredila seznam več slovenskih pesmi in s tem programom gostovala v društvih na Koroškem.

Pesmim slovenskih klasikov so sledili različni recitali.
Pomislil sem, da bi se kot duhovnik lahko naučil še kaj duhovnega. Začel sem s Pridigo na gori in sem se je naučil v Dalmatinovi slovenščini. Ker je bilo leto posvečeno Trubarju, sem Dalmatinovemu besedilu dodal še del Trubarjevega prevoda Janezovega Razodetja. Prišlo mi je na misel, da bi ob Trubarjevem letu pripravil predstavo, ki bo prikazovala, kako je božja beseda prišla do nas.
Pavlove visoke pesmi sem se lotil v latinščini, grščini, nemščini in slovenščini. To je bil nekoliko eksotičen pristop. Besedilo sem se kasneje naučil v sedmih jezikih. Zanimalo me je namreč, v katerih jezikih se je besedilo težje naučiti. Ugotovil sem, da se besedilo v vsakem jeziku več ali manj težko naučiš. Ker je sledilo Pavlovo leto, sem se želel naučiti tudi Pavlovih pisem.
Pri Antonu Martinu Slomšku sem odkril, kako lepe, globoke in zgoščene duhovne vaje ima in sem se še teh naučil. Potem je bil na vrsti Foucauld. Ljudje, ki so znali nemško, so me spodbujali, naj naredim še kaj v nemščini. Tako sva z nemškim sobratom Michaelom Johamom, ki je pripravil glasbeno spremljavo, naredila prvo predstavo v nemščini. Ljudje so bili malo presenečeni, kaj zdaj Janko, ki vedno hoče vse v slovenščini, kar naenkrat predstavlja nemška dela. Vedel sem, da s tem pokažem na širino in da nič ne izgubljam. To predstavo sva izvedla petdesetkrat in nagovorila veliko ljudi.

Nazadnje smo vas lahko gledali v predstavi Prerok.
Posebnost Preroka je, da v eni predstavi menjavam različne vloge – kot prerok spregovorim ljudem v sodobnih likih, ki ustvarjajo neko prizadetost. Besedilo starozaveznih prerokov ljudje doživijo emocionalno – prerok je jezen, zagnan, žalosten, obupan, navdušen. Sam sem večkrat ostrmel nad tem, kako so se besedila ljudi notranje dotaknila. Odigral sem 25 predstav. Glasbenika Paulos Worku in Kerstin Zirgoi, s katerima smo naredili ta projekt, sta me nagovarjala, da bi Preroka naredili še v nemščini. Besedilo sem se učil pol leta in za nami je že kar nekaj predstav.

Kako pa vaše predstave doživljajo ljudje?
Ljudje so vedno presenečeni, da si nekdo lahko zapomni toliko besedila. Gre za vztrajnost – če vztrajaš, tudi uspeš. Je pa učenje besedil težaško delo. Spuščal sem se pravzaprav v delo igralcev, ampak ker sem imel s tem veselje, sem se odločil, da bom z učenjem besedil nadaljeval. Meni je sčasoma postal še večji izziv, ali sem sposoben neko besedilo avtentično prikazati, povedati tako, kot da je to naravni govor. Veseliš se, da bo besedilo postalo del tebe in da ga boš tako živo prenesel med ljudi, da bodo ostrmeli. Nikoli v pridigi nisem s strani ljudi doživel take prizadetosti oz. dotaknjenosti.

Boste z dramskim ustvarjanjem nadaljevali?
Ja, to me razveseljuje, veselje pa se je še povečalo, ko sem premagal dvom, da kot duhovnik lahko to delam v okviru svoje službe. Sprva je bil to moj hobi, ko pa je to postalo tudi oblika oznanjevanja, sem se umiril. Trudim se, da moje pastoralne naloge in farno življenje zaradi tega učenja niso motene.

Nam morda lahko tudi že zaupate, kakšen bo vaš naslednji dramski projekt?
Besedil se učim »na skrivnem«, zjutraj zato prej vstajam, in nikoli ne napovedujem, kaj bom še delal. Šele ko dobim sam pri sebi občutek, da mi bo nekaj uspelo, se obrnem na organizatorje. No, z leti sem z načrtovanjem predstav dobil nekaj prakse.

Decembra 2013 ste postali predsednik Krščanske kulturne zveze (KKZ), pred tem ste bili njen odbornik. Kaj vam pomeni to imenovanje?
Odraščal sem s kulturnim delom in kolikor sem mogel, sem se v mladosti udejstvoval v kulturi, kot župnik sem podpiral kulturno dejavnost in to so verjetno opazili v KKZ in me povabili zraven. Da bom stopil na čelo te krovne kulturne organizacije, pa se mi ni niti sanjalo in skoraj leto sem se branil te funkcije. Ko sem v sebi nekako sprejel to možnost, da bi vodil KKZ, sem dobil tudi veselje za delo.

Čemu boste v svojem triletnem mandatu dali predanost?
S tremi odbori, ki vključujejo štirinajst odbornikov, usklajeno delamo. Zdelo se mi je pomembno, da znotraj odbora ustanovimo pododbore, kjer so ljudje težiščno zadolženi za posamezno področje – gledališče, pevsko področje, izdajanje publikacij, izobraževanje …
Zaznal sem, da je med društvi, ki so vključena v Zvezo, v odnosu do »centrale« neka napetost zaradi slabe komunikacije. Začeli smo se bolj truditi za živo povezavo. Tako smo seje odborov naredili na »terenu«, prvo v Pliberku (bili smo tudi že na Zilji in v Dobrli vasi), kjer smo se sestali z okoliškimi društvi. Živi stik z društvi je pomagal, da so člani spregovorili o svojih tegobah in že s tem, da smo jim v odboru prisluhnili, so odpadla mnoga bremena in so se stvari začele reševati.
Tretja novost pa izhaja iz moje duhovne izkušnje. Srečanja z odborniki se začnejo s t. i. iskrico – to pomeni, da ko se zberemo skupaj, nekdo od odbornikov pove kakšno pesem ali kaj, kar ga je nagovorilo na področju kulturnega življenja in to podeli z ostalimi. Zdi se mi pomembno, da nismo skupaj samo kot funkcionarji, ampak tudi kot kulturniki.

Kakšno mesto je imela KKZ skozi zgodovino med koroškimi organizacijami in kakšno ima danes?
Na Koroškem imamo dve krovni kulturni organizaciji – Slovensko prosvetno zvezo in Krščansko kulturno zvezo – ki je bila po vojni ustanovljena kot reakcija na to, da je levica prevzela vso kulturo. KKZ je izrazito laiška organizacija, ki vključuje petdeset slovenskih društev, njena vloga pa se z leti ni bistveno spremenila – še vedno dajemo poudarek krščanskim vrednotam in ohranjanju slovenske identitete. KKZ se povezuje tudi z društvi, ki delujejo preko meje (Koroško – Primorski dnevi), vključujemo pa tudi izseljenstvo, saj želimo ohranjati enoten slovenski kulturni prostor.

Ali Slovenija finančno in moralno podpira kulturno dejavnost zamejskih organizacij?
Podpora Slovenije je nujna. Od nje je odvisna naša eksistenca. Čeprav se vedno borimo in poudarjamo, da bi morala najprej Avstrija poskrbeti za svojo manjšino, da ne bomo samo kulturno preživeli, ampak se vedno bolj razvijali kot narodna skupnost in rastli tudi na kulturnem področju.

Kako po toliko letih javnega delovanja gledate na slovensko stvarnost na Koroškem? Na eni strani je videti, da so najbolj ledeni časi minili, po drugi strani pa slovenstvo še naprej izginja.
Na Koroškem imamo slovensko gimnazijo, trgovsko akademijo in višjo šolo za gospodarske poklice. Tudi v drugih šolah se poučuje slovenščina. Lahko rečem, da se je na tem področju veliko spremenilo in imamo mnogo možnosti za ohranjanje slovenstva. Seveda splošno znanje slovenščine po vaseh usiha. Spominjam se, da sem kot mladostnik postavljal dvojezične table, udeležil sem se demonstracij na Dunaju. Meni se je tako zelo utrdila zavest. Danes se mladim ni treba več prizadevati za ohranjanje slovenščine, ker je samoumevna. Sprašujem se, kako bo mogel ta mladi rod, kar je sprejel, to videti kot vrednoto, slovenstvo živeti in ga dajati naprej? Vendar se ne smemo preveč bremeniti z bojaznimi, kako bo. Mi moramo, če rečem primerjalno, »vrt« čim bolj skrbno obdelovati in tiste, ki pridejo za nami, uvajati v gojenje tega vrta, kako bodo pa ti delali naprej, ni več naša odgovornost. Sicer je breme za stvari, ki jih nimamo v rokah, pretežko.

Ste tudi veroučitelj v Ljudski šoli v Bilčovsu.
Ljudsko šolo obiskuje petdeset otrok – v starosti od prvega do četrtega razreda. Šola je dvojezična – vsak predmet naj bi se torej poučeval v obeh jezikih. Vendar ta sistem ni učinkovit. Ker so otroci navajeni, da se vsaka stvar pove tudi v nemščini, ne zgradijo take pozornosti pri poslušanju slovenščine. Bolj efektivno je, če pouk poteka vsak dan v enem jeziku ali en teden v slovenščini, drugi v nemščini. Verouk je del šolskega predmetnika. V okviru šolskega leta imamo maši na začetku in ob koncu leta, pa adventno in postno mašo. Vprašanje pa je, kako dolgo bo tako ostalo – vedno več je ljudi, ki niso krščeni ali prijavljeni oz. so muslimani. Z učitelji dobro sodelujemo. Zelo rad poučujem, čeprav je kdaj tudi naporno.

Prihajate iz okolice Pliberka.
Iz Vidre vasi. Oče je bil doma iz bližnjega Žvabeka, mama pa iz Lokovice, ki je na slovenski strani. V Vidri vasi sta kupila hišo, kamor smo se preselili, ko sem bil star dve leti. Mama živi na domu in me oskrbuje z dobrotami. Trije bratje in sestri živijo blizu domačega kraja. Med seboj se zelo dobro razumemo.

Kako se spominjate svojega otroštva?
Oče je mislil, da bo kmet, postal pa je delavec. Na delo je hodil na Predarlsko, domov pa se je vračal vsak teden ali vsakih deset dni. Mama je nosila vso težo doma. Z mamo smo pomagali na domačiji očeta ali pri kmetih v soseščini, tudi na maminem domu, kjer smo kmetovali po starem – tako sem pridobil izkušnjo kmečkih opravil. Otroci smo živeli sproščeno otroštvo, po celi vasi nas je bilo polno. S sorodniki po obeh straneh tudi danes še gojimo stike, ko smo bili otroci, pa so bili ti stiki seveda še bolj živi.

Vaša mama je …
Mama je dobra, pobožna žena, ki je živela samo za nas otroke. Učila nas je najboljšega, kar zmoremo. Ni bila tista z dvignjenim prstom nad nami, ampak je imela široko srce, učila je z zgledom in ni nikogar izključevala. Zelo jo oblikuje njena vera. Večkrat se sprašujem, kako je lahko postala tako plemenita oseba s tako malo sredstvi, ki jih je imela na razpolago.

Kakšne spomine imate na očeta?
Oče je veliko hudega doživel – ni se smel izobraziti v poklicu, kot je želel, preko osem let je nosil uniformo in zapravil mladostna leta. Na svojem domu ni mogel ostati, kakor mu je bilo prvotno obljubljeno, vendar otrok ni bremenil s tem in smo bili otroci vedno v dobrem odnosu s sorodniki. V starosti je bil nekoliko zamorjen – trpel je, ker je videl, kako slovenščina pojema, in kako se stvari odvijajo na svetu. Tudi sam je bil globoko veren. V starosti je v hvaležnosti sprejemal mamino oskrbo. Kadar je bil dobre volje, smo morali otroci sesti k njemu in nam je govoril, da moramo imeti mamo radi in spoštovati vse ženske. To je bil njegov osnovni nauk, njegovo najgloblje sporočilo.

Sta bila starša vesela vašega duhovništva?
Mislim, da sta ves čas tudi molila, da bi kdo od otrok šel v ta poklic. S tem sem se moral vedno boriti, da se ne bi za to pot odločil, ker so starši tako želeli. Tudi zato sem šel v Ekvador, da sem se od te notranje prisile oddaljil in ker je bila mama res proti mojemu odhodu. Bolelo jo je, da odhajam tako daleč in za toliko časa. Tudi zame je bila to velika preizkušnja, da naredim korak, ki ni po godu staršem. Vendar je bilo tako prav. Potrdil sem se v svojem poklicu.

Slavili ste že srebrni mašni jubilej. Vas duhovniški poklic izpolnjuje?
Ja, srečen sem, da se še sam čudim, kako je. Všeč mi je, da lahko v duhovniškem poklicu živim na raznolik način – imam stik z otroki, mladino, obiskujem starejše, delim zakramente, pripravljam z župljani farni praznik, skrbim za ekonomske potrebe, delam na vrtu in še in še. Da bi lahko svojo poklicanost kakovostno živel, skrbim, da imam svojo tišino, čas za molitev, gledam na dobro duhovniško družbo in na duhovno spremstvo. Vse to mi daje veliko moči, da morem tako srečno živeti.

Mihela Zaveljcina