Objavljeno: 31.05.2017

Slovenci v Kanadi

Vabljeni k branju pogovora z Romanom Travarjem CM, ki ga je za mesečnik Naša luč (april 2017) pripravil Janez Pucelj.

G. Roman, povej našim bralcem najprej nekaj o sebi!
Doma sem iz župnije Prevalje. Vstopil sem k lazaristom, v skupnost Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega, ki letos obhaja 400-letnico karizme. Vincencij je ustanovil družbo za poslanstvo ubogim, vendar to ni edino poslanstvo naše skupnosti, delujemo namreč tudi na župnijah. Tudi sam sem deloval največ časa na župnijah, dve leti v Šmartnem pri Slovenj Gradcu od leta 1999 po novi maši. Leta 2001 sem odšel v Kanado, kjer sem ostal sedem let kot kaplan na slovenski župniji Device Marije Brezmadežne. Po vrnitvi v Ljubljano sem bil štiri leta urednik revije Prijatelj in hkrati duhovi asistent Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Potem pa sem odšel za kaplana v treh župnijah Dobova, Artiče, Sromlje. Eno leto smo oskrbovali tudi župnijo Pišece.

Delal si med izseljenci v Kanadi. Kako je prišlo do tega?
Moj predhodnik g. Tone Ovtar, ki je bil kaplan pri Mariji Brezmadežni v Torontu, se je odločil za delo v zunanjih misijonih. Dobil je dovoljenje, da odide, mene pa je predstojnik Misijonske družbe vizitator (provincial) nagovoril, če bi odšel na pomoč v Kanado. Imel sem nekaj pomislekov, ker je precej župljanov, ki malo ali pa sploh ne govorijo slovensko, zato je potrebno znanje angleškega jezika. Treba je bilo poglobiti znanje angleščine. Vzel sem to kot znamenje božje volje in sprejel izziv. Ko sem odhajal, pa nisem vedel, koliko časa bo trajalo, saj naši dekreti nimajo časovne omejitve. Ostal sem tam sedem let. 

Kako da v Kanadi lazaristi opravljate pastoralno delo za Slovence?
Po vojni je bilo več lazaristov deležnih usode begunstva in tako se je zgodilo, da so šli skupaj s slovenskimi skupinami na različne konce sveta: v Južno Ameriko, ZDA in tudi v Kanado. Posvetili so se duhovni oskrbi svojih rojakov. V Kanadi se je zgodaj zbudila ideja, da bi imeli svojo župnijo, cerkev in slovensko središče, kjer bi se srečevali in združevali. Na začetku je bilo težko za vse. Niso znali jezika, bili so brez materialnih dobrin, so se pa kmalu znašli v razmerah, ki jih je nudila Kanada, in so zaživele male skupnosti. In iz malega je nastalo veliko.

Kako je nastala slovenska župnija?
Najprej je nastala župnija Marije Pomagaj v centru mesta. Tam so se naseljevali Slovenci, potem ko so odslužili obvezno eno leto dela na železnici ali na polju na zahodu Kanade. Najprej so se srečevali in združevali pri bogoslužju v drugih cerkvah. Potem pa so se odločili, da bodo zgradili svoj center in naprosili torontskega nadškofa za dovoljenje, da zgradijo svojo cerkev, in ga tudi dobili. Takrat je bila škofija zelo odprta za take želje raznih narodnih skupnosti in so omogočali, da si je vsaka zgradila svojo cerkev in vse drugo okrog nje, kar pač potrebujejo. Slovenci so se takoj lotili zbiranja denarja in s skromnimi darovi, tudi le po en dolar, če niso zmogli več, polagoma nabrali sredstva za gradnjo cerkve in pod njo dvorane ter župnišča. Na to so bili ponosni, ker je bilo to njihovo, zanje in za vse, ki bodo še prihajali.

Škofija je to podpirala?
Slovencem je bilo toliko lažje, ker so imeli med seboj svoje duhovnike. Ti so se sprva vključili v delo in življenje Cerkve v škofiji. Bilo je tudi nekaj študentov teologije, ki so se hitro vključili v pastoralno delo. Škof je bil zelo odprt in jih je spodbujal. Tako so se zavzeli tudi za rojake in jih vabili k slovenski maši. Kanadčanov to ne moti, saj se zavedajo, da so vsi priseljenci. Prišli so sicer sto, dvesto, tristo let pred temi, vendar so imeli izkušnjo, kako se različne kulturne tradicije lahko med seboj bogatijo.

Narodna župnija si je zgradila okrog cerkve še druge prostore, ki služijo širšemu namenu?  
Prva naloga župnije je seveda oznanjevanje evangelija in duhovna oskrba vernikov. Je pa odprta za vse drugo, kar določa in opredeljuje narodno skupnost. Vsaka župnija ima dvorano, šolo in druge dejavnosti, tako da združuje kulturno in družabno življenje skupnosti. K pastoralnemu delovanju so povabljeni verniki, drugi pa h kulturnim dejavnostim ali družabnim srečanjem. Ljudje se lahko udejstvujejo v kakršni koli dejavnosti, tudi raziskovalni in zgodovinski ali s svojimi hobiji, za katere lahko pridobijo zainteresirane rojake ali njihove prijatelje.

Zakaj je v Torontu nastala druga slovenska župnija?
Ko so si ljudje opomogli, so kmalu začeli zidati svoje hiše na zahodnem delu mesta, v novem delu Toronta. 81 družin se je skupaj z g. Janezom Kopačem odločilo, da bodo tu postavili novo cerkev. Kupili so zemljo in začrtali različne dejavnosti v pripravi gradnje, seveda vse v dogovoru s škofijo. V devetih mesecih je bila zgrajena cerkev, kasneje še dvorana in župnijski dom. Financiranje je slonelo na malih prispevkih. Še danes hranijo listine o darovalcih, tudi če je kdo prispeval le po en dolar. Začetek je bil skromen, skupnost na začetku majhna, vendar je rasla in danes je velika. Kasneje so se priselili še drugi Slovenci iz centra Toronta in zlasti ekonomski imigranti, ki so se takrat množično priseljevali v Kanado. Sem so prihajali zaradi hitre gospodarske rasti, ki je nudila velike možnosti za zaposlitev.

So imeli Slovenci že svoja podjetja?
Stavbe je gradila kanadska firma. Slovenci pa so bili podizvajalci. Mnogi so seveda postali podjetniki, posebej še kasneje, ko so sem prihajali ekonomski imigranti. Podjetnost je Kanada podpirala in omogočala na principu, ki sem ga že omenil. Kanadska družba je odprta in se ne boji tujcev. Osebna iniciativa in podjetnost je zaželena, in to je povzročilo hiter razvoj slovenskega centra. Ta je omogočal tudi obsežno pastoralno delovanje. Tam so se ljudje družili, se srečevali v najrazličnejših interesih in dejavnostih in to nudi neposreden stik z ljudmi vsakovrstnega prepričanja in življenjske drže. Vladal je duh vzajemnosti, radi so si pomagali med seboj, izkušeni so svetovali začetnikom, posredovali so delo in pomagali vstopiti k uspešnemu poslovnemu življenju.

Kateri duhovniki so delovali med Slovenci?
Prvi je leta 1948 po posredovanju g. Janka Pajka, škofijskega duhovnika, ki je že bil v Kanadi, prišel g. Jakob Kolarič iz Španije in se naselil v Torontu. Zaradi rasti pastoralnega dela je potreboval pomoč. Obrnil se je na g. Pajka in g. Ivana Vukšiniča, ki sta mu le občasno lahko priskočila na pomoč. Kmalu je g. Kolarič spoznal, da potrebuje pomoč sobratov. Obrnil se je na vizitatorja v Filadelfiji v ZDA. Leta 1951 je iz ZDA prispel g. Jože Časl, že naslednje leto sta od tam prispela še Janez Kopač in Karel Wolbang.
Dva sobrata, Kolarič in Kopač, sta oblikovala prvo skupnost Slovencev v Torontu. Župnija Marije Pomagaj je bila ustanovljena 10. februarja 1953. Ustanovitelj in prvi župnik je bil g. Kolarič, g. Kopač pa kaplan. Cerkev je bila posvečena 2. decembra 1954.
Leta 1959 se je g. Kopač preseli na zahodni del Toronta, kamor so se Slovenci začeli preseljevati. Bil je ustanovitelj in prvi župnik drugo nastale župnije Marije Brezmadežne. Od Marije Pomagaj se je leta 1960 preselil kaplan g. Franc Sodja, ki je leta 1958 prišel iz Jugoslavije. Istega leta je bila ustanovljena nova župnija: 1. septembra 1960. Čez devet mesecev pa je bila 28. maja 1961 posvečena nova cerkev.
V poznih 50-tih in začetku 60-tih let prejšnjega stoletja so se v Toronto priselili sobratje Andrej Prebil, Tone Zrnec, Stanko Boljka, Jože Mejač in Ivan Jan. Mnogi med njimi so prispeli iz Južne Amerike, kakor tudi g. Janez Jeretina, ki je prispel 1972. leta.
Vse od začetkov do danes je v obeh župnijah delovalo 22 duhovnikov in dva brata Misijonske družbe.

Kdaj so začeli prihajati na pomoč duhovniki iz Slovenije?
Prvi je leta 1958 prišel g. Sodja. Sledil mu je g. Ivan Plazar leta 1969. Za njim leta 1977 g. Franc Letonja. Kasneje še šest, med njimi tudi g. Tomaž Mavrič, rojen v Argentini, ki je bil lansko leto na občnem zboru Misijonske družbe izvoljen za 25. naslednika sv. Vincencija. Dva izmed njih pa sta duhovni sad slovenske skupnosti v Torontu.

Kaj si ob svojem prihodu našel v skupnosti?
Ko sem prišel, so me res prijazno sprejeli. Hitro sem dojel, da je župnija živa. Pevski zbori so ena najpomembnejših skupin. Poleg župnijskega sta delovala še mladinski in otroški pevski zbor. Vsi trije še danes prepevajo. Skupnost skrbi za razvoj petja. Iz otroškega prehajajo pevci v mladinskega in kasneje v mešani župnijski pevski zbor. Poleg tega so še druge skupine. Zgodaj so se formirali skavti. Nastali sta fantovska in dekliška veja, takrat je bilo to še ločeno. V času, ko sem bil tam, sta se združili obe veji, tako da danes delujejo skupaj fantje in dekleta. Več plesnih skupin je. Nekatere so praznovale že 50-letnico ustanovitve. Najstarejša je plesna skupina pri Mariji Pomagaj. Te skupine gojijo narodne plese iz vseh slovenskih pokrajin. Trenutno delujejo tri plesne skupine, razdeljene po starostni dobi. Najmlajša je otroška od treh let naprej, potem mladinska in odrasla. To je najbrž najmočnejša organizirana dejavnost. Nadvse pomembna je slovenska šola, ki jo obiskuje še 80 do 90 učencev.

Kdo vodi šolo in kdo so učitelji?
Ustanovitelj je slovenska župnija, zato nosi šola tudi ime po župniji, npr. Slovenska šola Brezmadežne s čudodelno svetinjo. Šola je bila vedno župnijska zadeva. Pobudo in organizacijo je vedno sprejel kak naš sobrat, župnik ali kaplan. Duhovniki so tudi učili in vedno pomagali pri organizaciji šole. Pridobili so laike, ki so bili pripravljeni pomagati in prevzeti nalogo učitelja. Ravnatelj je bil vedno laik, le izjemoma je to nalogo prevzel kak duhovnik. Vedno je bil dokaj širok krog sodelujočih. Ko sem bil tam, nas je bilo 15 do 20 učiteljev in pomočnikov. Sodelovanje je bilo nujno, saj je bilo 8 razredov, vrtec in še skupina pred vrtcem. Ta sicer ni bila v sklopu slovenske šole, so se pa že v tej zgodnji dobi otroci med igro učili slovenske pesmi, spoznavali besede in slovensko govorico. V šoli so bile skupine od prvega do sedmega razreda in 10. razred kot kreditni za kanadsko gimnazijo. Vsak razred ima svojo učiteljico ali učitelja. Vse pa je zgrajeno na prostovoljni bazi. Mnogi so potem, ko so zaključili šolo, postali učitelji in so se seveda naprej izobraževali za te naloge.

Šola ima pomemben delež pri ohranjanju slovenskega jezika in kulture?
Seveda se moramo postaviti v razmere, kjer ima angleščina prvo mesto v dnevnem življenju in komuniciranju. Slovenskega jezika pa se mnogi učijo iz ljubezni do korenin, ker so starši želeli, da otroci spoznajo in zajemajo tudi iz bogatih virov kulture in duha naroda, iz katerega izhajajo. Pri tem je v oporo splošno vzdušje tudi med mladimi, ki radi in ponosno pripovedujejo o svojih koreninah in spoštujejo svoje poreklo. To je v Kanadi nekaj normalnega. Z zanimanjem spremljajo tudi druge kulture, saj jih srečujejo vsak dan. Ponosni so tudi, da prihajajo iz Evrope. Prav tako imajo radi stike s sorodniki iz domačega kraja, iz domovine staršev ali starih staršev.
Koliko se naučijo jezika, je precej odvisno od posameznika. Mlajše družine so skoraj vse mešane po narodnih izročilih in je med njimi angleščina tudi običajni pogovorni jezik. V glavnem je tako, da govorijo mlajše družine angleščino. Kadar so Slovenci med seboj, je pa še vedno slišati slovensko govorico. Ta živa beseda je seveda eno najbolj sporočilnih in najbolj učinkovitih znamenj, da je slovenstvo v ponos in da je slovenska zavest živa. Pri tem ima veliko vlogo slovenska igra, ples in narodna pesem. Že v šoli so vsi trije elementi zelo prisotni in spodbujajo spoznavanje ne le jezika, ampak tudi duha slovenstva in kulturnega izročila.

Ko se začne izgubljati jezik, pa vendar še ne pomeni, da se je izgubila tudi slovenska zavest?
To je res. Pogosto se sliši samoopredelitev: ne govorim slovensko, ampak sem Slovenec. Moje korenine so v Sloveniji in ta zavest ostaja kot neka trdna opora lastni identiteti. Pogosto najdeš v domovih na vidnem mestu družinsko deblo, ki so ga napravili sami ali pa so ga prevzeli od staršev. To visi na nekem opaznem, če ne kar častnem mestu v hiši, da vsak prišlek lahko zazna, od kod je ta družina. Ljudje čutijo in se opredeljujejo za narodno zavest, katere jezika ne govorijo več, so pa ponosni, da izvira njihov rod iz neke male evropske države. Tudi to, da je ta država sorazmerno uspešna politično in ekonomsko, je stvar ponosnega pogleda na svojo preteklost. Ko je Slovenija postala samostojna država, je to dobilo še posebej močan poudarek.

V čem se v tej situaciji izraža slovenstvo?
V ohranjanju običajev in v kulturno narodnih skupinah, ki smo jih omenjali prej. Pa seveda v cerkvi. Molitev in petje v slovenskem jeziku, ohranjanje takih posebnosti, kot je procesija sv. Rešnjega telesa, kar tem ni v navadi, slovenske navade in kulinarični del praznikov ob božiču in veliki noči ... vse to ostaja in se samodejno ohranja in dobiva poudarjen pomen kot znamenje slovenskega, slovenske pripadnosti. Veliko pomeni tudi slovenska družabnost na letoviščih, pristavah, kjer potekajo ne le kulturne prireditve ali verska praznovanja, ampak tudi športne igre in zabavni programi. Nastopi pevskih zborov in plesnih skupin so pa tako sami po sebi veliki dogodki, ki jih imajo vsi radi.

V Kanadi je veliko ponosnih Slovencev?
Da, v Kanadi je neka posebnost. Tu si lahko najprej ponosen Slovenec in šele nato ponosen Kanadčan. Ta način multikulturnosti je res nekaj posebnega in je v Evropi gotovo manj prisoten, ponekod morda celo tuj. Evropski multikulti se ni obnesel, kanadski model pa je uspešen in zaželen. 

Pri vsem tem pa ima odločilen pomen skupnost?
V tem smislu je zanimivo slišati Neslovence, ki so prišli v slovensko skupnost. Ti pogosto izrazijo prav izkušnjo skupnosti kot posebno dragoceno vrednoto. Zanimivo je, da pogosto prevzamejo vse dobrine skupnosti tudi za svoje otroke in jih radi vključijo v slovenske skupine in življenje. To pomeni, da ne pridejo samo k maši v slovensko cerkev, seveda k angleški, da razumejo, ampak se udeležijo potem vsega, kar se dogaja v slovenski šoli, pri igrah, nastopih, praznovanjih ipd. Tako sodelujejo v plesnih skupinah, pevskih zborih, celo v šoli so otroci, ki niso slovenskega porekla po starših.
Ne nudijo vse narodne skupnosti vsega tega kot slovenska. Tako nastajajo slovenski prijatelji med ljudmi tujega porekla. Stičišče s temi ljudmi je predvsem dogajanje na letoviščih, športne prireditve, pa tudi druge dejavnosti.

Torej niso vse narodne skupnosti tako organizirane, kot je slovenska?
Pogosto slišimo med temi slovenskimi prijatelji obžalovanje, da njihova narodna skupina nima take odprte in mnogovrstne dejavnosti in življenja. Zato je seveda skupnost, ki deluje na podlagi vzajemnosti in je aktivna v ohranjanju tradicij, močna in postaja ustvarjalna, napreduje in se razvija iz notranje moči, to je življenjska moč iz korenin in zdravega duha.

Letovišče je več kot le družabni in zabavni prostor?
Letovišče je tudi kraj duhovnosti. Vsako nedeljo je tam slovenska maša, cerkvene slovesnosti ob velikih praznikih, kot je veliki šmaren, tam so razne kulturne prireditve. Prekmurci imajo zelo radi svoje proščenje. Veliko prireditev pa je v cerkvenih dvoranah. To so pomašna srečanja, kulturni dnevi, razni banketi, veselice, pustovanje ... in še cela vrsta srečanj družabnega značaja.

Za te stvari si je treba vzeti čas in vložiti svoje sposobnosti in delo?
Srečevanje je zelo pomembno, vedno dobro dene ljudem, ki so se na skupnost navezali, ker je prijetna zaradi prijateljstva in pripravljenosti nekaj storiti za druge. Pri tem pa je vedno odločilna vloga posameznikov, ki so pripravljeni sprejeti naloge v pripravah in izvedbi teh srečanj. Brez tega ni skupnosti, ni prijetne družbe.

Letovišča so še posebej privlačni kraji?
Ko so Slovenci prihajali v te kraje in so se malo ustalili, so dokaj hitro osvojili tudi način življenja domačinov. Med temi so bile tudi vikend-hišice, ki so jih imeli domačini zunaj mesta v naravi. Tega prostora ima Kanada veliko. Namen je seveda umik iz mestnega okolja v naravo, v zelenje in na svež zrak. Tako so tudi Slovenci začeli kupovati koščke zemlje daleč od mestnega vrveža in začeli za konec tedna zahajati tja na počitek. Seveda je bila pri tem tudi želja, da ne bodo tam sami. Iskali so skupne lokacije in postavljali počitniške hišice, ki so pripadale le Slovencem. Tu so potem načrtno pridobili skupne površine, kjer so se lahko otroci igrali, starejši pa našli svoje zabave. Vse skupaj so ogradili, tako je bila zagotovljena neka osnovna varnost za sproščen konec tedna pa tudi med tednom, ko tam ni bilo nikogar.

Za take dejavnosti je potrebna tudi določena opremljenost letovišča.
Na Slovenskem letovišču, ki je največje, je seveda teh skupnih zgradb in opremljenosti največ. Tu je osrednja dvorana, opremljena s kuhinjo in vsemi potrebnimi prostori in aparati za večje prireditve. Zgrajen je bazen, nogometno in odbojkarsko igrišče, peskovniki, skupne sanitarije. Igrišča lahko spremenijo za ragby ali basebaal, kar je zelo priljubljen šport. Poleg tega so tam prostori, kjer se zadržujejo bolj odrasli, npr. bar. Za vzdrževanje tega pobirajo članarino in iz tega potem vse obnavljajo, vzdržujejo in opremljajo. Predvsem mladina in mlade družine z otroki radi prihajajo na letovišče in včasih je ob nedeljah zbranih od 300 do 400 ljudi. Zato stoji tam tudi kapelica, kjer je vsako nedeljo slovenska maša.

Vsako nedeljo je maša?
Poleti. Od druge nedelje v maju, ko je dan mater (materinski dan), pa do druge nedelje v oktobru, ki je zahvalna, je redna nedeljska maša. Pozimi pa ne.

To slovensko organiziranost cenijo tudi drugi, si omenil.
Kanada je sodobna družba z vsemi prednostmi in tegobami sodobnega življenja. Trdo pravilo tega je najprej delo, potem pa življenje. Zato je cenjeno vse, kar prinaša neko sprostitev in je seveda dobro vsidrano v zdravem duhu. Veliko mladih zakonov je seveda mešanih in ti tuji ljudje polagoma v takih dejavnostih, ki jih nudi Slovensko letovišče, najprej najdejo prijetno okolje zase in za svoje otroke. Gotovo se ne naučijo slovenskega jezika, z veseljem pa se udeležijo in tudi sodelujejo v vzdušju vzajemnosti, ki ga tu najdejo. Spoznavajo in prevzemajo veliko kulturnih izročil, kot je ples in narodne noše, ni treba poudariti, da so slovenske kulinarične dobrote, kot je kranjska klobasa, potica ipd. navadno prva stvar, ki jo radi zaužijejo in sprejmejo med svoje poslastice. Slovensko pivo se lahko tam kupi in kmalu se navadijo tudi na slovenske besede za te stvari.

Slovenska skupnost v veliki Kanadi je majhna, vendar uživa ugled?
V Kanadi je več ko 25 tisoč Slovencev, ki so se na popisu izrekli za slovensko pripadnost. Zato imajo Slovenci status kulturne manjšine. Na podlagi tega si zagotavljajo različne ugodnosti in prepoznavnost znotraj kanadske družbe. Med drugim je tudi npr. pravica do uradnega prevajalca iz slovenščine na sodišču. Prepoznavnost glede kulturnih prireditev, kot so razstave, nastopi kulturnih skupin, plesnih skupin. Skupnost lahko prijavi določene projekte, npr. slovenska šola, ki ji je priznan 10. razred kot kredit v izobraževalnem sistemu na kanadskih gimnazijah.

Poleg slovenskih maš je Slovencem v oporo za duhovno življenje najbrž še kaj?
Ko sem bil tam, so še bile duhovne vaje, danes pa so duhovne obnove in romanja, npr. v Baragovo deželo ali letno romanje v Midland. Pomembni so Baragovi dnevi vsako leto prvi ali drugi vikend v septembru. Pripravlja ga posebni odbor v ZDA in Kanadi, ki določi kraj srečanja in program. Namenjen je poglabljanju zavesti o tem velikem misijonarju in se priporoča priprošnja k temu božjemu služabniku in utrjuje pot za Baragovo beatifikacijo.
Pred božičem in veliko nočjo so misijonske duhovne obnove v obeh župnijah pa tudi v slovenskih skupnostih na kanadskem zahodu, ki jo duhovnik redno obišče v tem času. Navadno je za vodenje teh duhovnih obnov povabljen en duhovnik iz Slovenije. To je neka redna oblika priprave na praznike. Za čas, ko sem bil tam, lahko povem, da je bilo še vedno zelo veliko spovedi. Misijonar je bil na razpolago ves teden za spoved in ljudje so kar prihajali. Mlajši se že raje spovedo v angleščini, tako da smo imeli vedno tudi angleškega spovednika.

Ekonomsko gospodarska uspešnost Slovencev je našla tudi neke svojevrstne pobude, kot je npr. slovenska banka. Kakšna beseda še o tem?
V mojem času sta bili tam Krekova hranilnica in Župnijska hranilnica, ki so jo ustanovile tri župnije: Marija Pomagaj, Brezmadežna v Torontu in župnija Gregorja Velikega v Hamiltonu. Zadnji čas poteka proces za združitev obeh v eno hranilnico. Zamisel je nastala v skupnosti pri Mariji Pomagaj, da bi se slovenski kapital združil z namenom kreditnega poslovanja tistim članom, ki pri drugih bankah niso uživali kreditne sposobnosti. Najprej je skupina ljudi postavila v delovanje manjšo hranilnico in posojilnico. To je bilo na začetku dokaj preprosto. Vloge in posojila so se opravljali kar v avtu po maši. Ko se je nabralo nekaj kapitala, so odprli pisarno v župnijskih prostorih. Kasneje so kupili svoje prostore (hiše) za poslovalnice na več lokacijah. Obe hranilnici sta uspešni podjetji z nekaj milijoni kapitala. Bila pa je najprej želja in potreba po medsebojni pomoči za pospeševanje poslovnega podjetništva med Slovenci.

Kakšne izkušnje si pridobil med izseljenci v Kanadi?
Tam sem se najbolj počutil Slovenca. Ko sem se vrnil, sem bil skoraj nekoliko razočaran nad vzdušjem razdeljevanja doma. Zaznal sem nacionalizem v mnogih mnenjih in javnih občilih. Tam nisem nikoli čutil neljubezni do priseljenca. Nikoli se nisem počutil tujca. Tujstvo je kvečjemu zbudilo željo spoznati to drugačnost, pomagati, če je treba, vključiti človeka med ljudi, kjer si.
Tudi župnija tam ni odvisna od duhovnika, ampak od ljudi. Duhovnik samo pristopi k svojemu delu, svoji vlogi v skupnosti, ki je splošno sprejeta in priznana. Njegova vloga je potrditev vseh, ki delajo in se za skupnost trudijo. Tu je potrebna tudi njegova tolažba v vseh preizkušnjah z znamenji in močjo božjih darov. Vse druge dejavnosti v župniji vodijo laiki. Potrebno je bilo le nekaj pozornosti, da se ustaviš v kuhinji, pogledaš v razred, zbornico in pohvališ, spodbudiš k pogumu. In so zelo hvaležni. Na sestankih pri načrtovanju skrb za duhovne vsebine.
Zelo pomembno je bilo srečevanje v skupinah s starejšimi, posebej še v domu za ostarele Dom Lipa. Prav med temi je bilo najbolj zanimivo poslušati zgodbe, kako so hodili svojo življenjsko pot, kaj jih je težilo in kaj krepilo, kaj je pomenila vera v njihovem življenju. Meni je bilo posebej lepo spoznanje, ko sem poslušal, kako so sprejemali božje odpuščanje in ob velikih krivicah, ki so jih bili deležni, sami prihajali do odpuščanja. Tako so sprejeli dar miru v svoji duši. Velikokrat so mi rekli: »Sedaj sem pa pripravljen, Bog me lahko pokliče.«
Tudi to sem videl, kako so se Slovenci veselili napredka Slovenije, ne le k samostojnosti, ampak tudi v svojem razvoju, ko je postala članica Evropske zveze, ko je uvedla evro. Ni pa bil tam tako zelo prisoten poudarek razdeljenosti naroda, kot je to čutiti v domovini. Lahko rečem, da sem odnesel zelo dobre izkušnje iz slovenske skupnosti v Torontu. Rad se vračam mednje v duhu in ostajam z mnogimi v stiku, se beremo, slišimo. Bilo je lepo obdobje mojega duhovniškega dela in življenja.