Objavljeno: 04.12.2013

Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«

V skrbi do rojakov zunaj Slovenije bi lahko zaznali tudi priložnost za boljše ekonomsko življenje in bolje delujočo državo.

Dejan Valentinčič

Vir: delo.si

Izhajajoč iz temeljnih dokumentov slovenske državnosti (Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS in Ustava RS) je Republika Slovenija brez dvoma nastala kot nacionalna država slovenskega naroda. Ta je bil v času nastajanja samostojne države že dovolj zrel, da je bil popolnoma samoumeven temelj teh idej tudi spoštovanje in enakopravnost vseh drugih prebivalcev na teritoriju bodoče slovenske države. Kakršenkoli negativen prizvok nacionalne države je torej popolnoma brezpredmeten, izpolnjena je bila legitimna želja, da bi narod sam odločal o svoji prihodnosti.

So rojaki zunaj meja Slovenije sploh pomembni?

A že na začetku je bilo popolnoma jasno, da nova država pod svojim okriljem ne bo mogla združiti vseh pripadnikov slovenskega naroda, interes in dolžnost države Slovenije je torej bil oziroma bi vsaj moral biti, da čim bolje poskrbi za rojake, ki živijo v zamejstvu in po svetu. Ob osamosvajanju je najprej kazalo, da bi tudi lahko bilo tako – ustanovljeno je bilo posebno pristojno ministrstvo, skrb se je zapisala v 5. člen ustave, tudi širša javnost je bila rojakom hvaležna za vso pomoč pri demokratizaciji, osamosvojitvi in mednarodnem priznanju nove države.

Kje pa smo dobrih 20 let pozneje? Ministrstvo za Slovence v zamejstvu in po svetu je bilo ukinjeno že leta 1993. Za sprejetje področnega zakona, ki je predviden v ustavi je bilo potrebnih kar petnajst let. Ko je že kmalu po osamosvojitvi eden najvplivnejših koroških Slovencev dal vlogo za slovensko državljanstvo je dobil odgovor, da se vloga zavrne, saj Slovenija ni država Slovencev, ampak svojih prebivalcev. Pedagoška fakulteta v Ljubljani in Visoka pedagoška šola v Celovcu, ki izobražuje bodoče dvojezične učitelje na Koroškem, sta leta 2008 podpisali pogodbo o Erasmus izmenjavah. A v Ljubljani koroške študente vključijo v običajni program za Erasmusove študente, ki je v angleščini. Bodoči dvojezični učitelji se v Celovec torej vračajo z izboljšanim znanjem angleščine namesto slovenščine. Če zdaj v iskalnik Google vpišemo iskalno geslo »urad za zamejce« se nam kot najpogosteje iskana kombinacija pokaže »urad za zamejce po svetu«. Večina prebivalcev Slovenije zdaj torej ne loči med avtohtono slovensko poselitvijo v sosednjih državah in rojaki, ki so se izselili iz matice. Pri formiranju vsake vlade visi v zraku ukinitev ministra in celo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki se ju prikazuje kot odvečen strošek, o tem glasno vpijejo tudi mediji in del javnosti.

Ob bolj drznem razmišljanju se nam lahko postavi celo vprašanje, ali Slovenija konstantno in eklatantno krši temeljne postulate svoje ustavne ureditve, glede na to, da ustava jasno določa dolžnost skrbi za rojake v zamejstvu in svetu, zgoraj navedeni primeri pa slikajo popolnoma drugačno realnost.

Spremeniti paradigmo

V normalni državi »Evropski Sloveniji« bi bila enakopravnost ter skrb za ves slovenski prostor in živelj nekaj popolnoma samoumevnega in naravnega. A ne zgolj to, rojakov v zamejstvu in po svetu se nikakor ne bi razumelo le kot skrb, ampak če je narodna zavest naravna vrednota, kot pravi Boris Pahor, potem mora občutek za vse razsežnosti slovenstva presegati zgolj racionalne razloge in izvirati iz samega našega bistva. Vsako živo bitje ima samoohranitveni nagon, tako mora biti tudi pri narodu, sicer je z njim nekaj hudo narobe. Slovenstvo ni in ne bo nikoli samoumevno, vedno bosta zanj potrebna zavestna odločitev in trud. Ne le v zamejstvu in po svetu, ampak tudi v matici.

Opazen je velik primanjkljaj čuta in zavedanja, kako zelo pomembna točka poenotenja narodove vizije za prihodnost bi lahko bili rojaki zunaj matice za vse idejno raznovrstne odtenke slovenske svetovnonazorske, ideološke, politične in vsakodnevne stvarnosti, ki so nekaj popolnoma normalnega, pluralizem idej lahko označimo celo za temeljni atribut modernega naroda. Za obstoj skupnosti pa je seveda potrebno splošno sprejemanje osnovnih civilizacijskih norm ter uskladitev vsaj glede temeljih vrednot in ciljev za prihodnost – odnos do rojakov izven matice bi lahko bila ena izmed ključnih takšnih naših točk. Za tiste, ki jim je slovenstvo še vedno vrednota, je odnos do rojakov zunaj Slovenije seveda že stvar domoljubnih čustev, pripadnost jih zato že sama po sebi z rojaki povezuje in do njih gojijo pozitiven odnos. Za druge je to vprašanje mogoče relevantno le zaradi prepričanja, da ima vsaka skupina pravico iskati, ohranjati in gojiti svojo identiteto. Ideali, ki jih zagovarjamo tako pri avtohtonih kot priseljenih manjšinah v Sloveniji zdržijo le, če načelnost ohranimo tudi pri Slovencih, ki živijo v zamejstvu in po svetu. Seveda enako velja tudi obratno. Ne glede na različne vrednostne ideale pa bi vsi v okrepljeni skrbi in odnosu do rojakov zunaj Slovenije lahko zaznali priložnost za boljše ekonomsko življenje, za bolje delujočo državo. S svojim znanjem, izkušnjami, širino in povezavami bi nam rojaki zunaj matice – premnogi bi to z največjim veseljem naredili – lahko pomagali pri napredku naše domovine in boljšem življenju vseh. Ob boljši strategiji države in večji prisotnosti tematike v javnosti, bi torej odnos do Slovencev v zamejstvu in po svetu lahko postal ena izmed skupnih izhodiščih točk celotnega narodnega telesa, na katerih bi iskali skupnih poti v prihodnost.

Kaj narediti?

V prispevku Slovenija in rojaki zunaj meja matične domovine v zborniku Evropska Slovenija – prispevki za nov nacionalni program je vizija za boljšo povezanost med vsemi tremi dimenzijami slovenstva razdeljena na dva sklopa predlaganih ukrepov. Med institucionalnimi predlogi so, na primer, obvezna ohranitev ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, okrepitev njegovih pristojnosti in avtomatično imenovanje ministra tudi za podpredsednika vlade, preoblikovanje področne parlamentarne komisije v odbor in okrepitev ter tudi jasna opredelitev njegovih pristojnosti (da bi se izognili poslanskemu turizmu, glede katerega so očitki prihajali tudi iz samih izseljenskih skupnosti), zagotovljeni poslanski mesti, okrepljena diplomacija, drugače organizirana diplomatska mreža in imenovanje več častnih konzulov, drugačen sistem podeljevanja državljanstev (na primer po italijanskem zgledu), okrepljena skrb za ohranjanje slovenskega jezika ter resen zagon gospodarskega in znanstvenega povezovanja (po zgledu na primer Irske, Francije, Italije, Madžarske, Hrvaške, Kosova, Izraela in Filipinov). Posebno skrb bo treba brez dvoma nameniti novodobnim izseljencem iz Slovenije.

Drugi sklop predlaganih ukrepov pa se dotika poznavanja tematike v matici. Programske smernice tako za šole kot medije bi bilo treba predpisati popolnoma na novo. Država kot oblast ima do tega vso pravico, upoštevajoč vse svoboščine tako medijev kot šolnikov. Slovenstvo zunaj matice mora postati nekaj povsem samoumevnega in vsakodnevnega. Od medijev se lahko upravičeno pričakuje enakopravno poročanje o političnem in kulturnem dogajanju, enakopravno napovedovanje dogodkov, predstavljanje zgodb, ne nazadnje tudi vključitev v vremenske napovedi. Spodbuditi bi bilo treba izmenjave med novinarji. Tematika bi morala biti popolnoma enakopravno vključena tudi na vseh ravneh izobraževanja. Dijaki iz Slovenije bi morali v okviru šolanja z ekskurzijami dodobra spoznati zamejstvo in obiskati vsaj eno slovensko skupnost v Evropi. Za vsako državo je popolnoma samomorilsko, če v šolskih programih nima domovinske vzgoje. Slovenija mora pri otrocih in mladini začeti vzgajati domovinsko zavest in povsem naravno vključiti tudi slovensko ozemlje in rojake zunaj državnih meja. Otroci, ki bodo spoznali kot svojo domovino in bivanjski prostor tudi zamejstvo in izseljenstvo, bodo nekoč razumeli, da med Slovenijo in tremi Župančičevimi mejniki, ki so ostali zunaj zdaj nevidnih meja Republike Slovenije, ni več razlik.

Ivan Tavčar je v svojem času zapisal: »Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa njena pljuča. Brez pljuč srce ne bo utripalo, brez srca ne bodo pljuča dihala«. Te besede bi lahko zdaj parafrazirali, da je matica srce Slovenije, zamejstvo in izseljenstvo pa njena pljuča. Tega se še bistveno premalo zavedamo in priložnosti, »da bi ves svet postal oder slovenstva«, kot se je izrazil dr. Marko Kremžar, ne znamo dovolj izkoristiti. Kakšna je torej prihodnost slovenske države in slovenskega naroda? Možnost sta le dve: ali bodo preživele vse tri »Evropske Slovenije« – matična, zamejska in izseljenska – ali nobena od njih.