Rafaelova družba
Domov > Objave
Torek, 29 November 2022

Objavljeno: 26.11.2021

Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del

Nadaljevanje pogovora z dr. Markom Kremžarjem



Kaj pravite o neslogi, ki naj bi vladala med katoličani v času pred vojno in med njo?
Poglaviten razkol med katoličani, ki je segel na področje cerkvenega nauka in discipline, je bil ta, o katerem sva pravkar govorila. To je bil pričetek pojava, katerega je doživljala desetletja kasneje pod imenom ‘teologija osvoboditve’ vesoljna Cerkev, ki pa ga je ta, kot poizkus sodelovanja kristjanov z ateističnim marksizmom, obsodila in zavrnila. Tako je bilo z najvišjega vrha Katoliške cerkve potrjeno stališče, ki ga je v primeru Kocbeka in njegovih somišljenikov pri nas zavzel škof Rožman.
Ostali spori niso bili načelnega značaja. Posebno zadnje čase se nekateri rojaki radi zgražajo nad pomanjkanjem enotnosti med katoliškimi visokošolci v letih pred vojno in deloma med njo. Kot je znano, so bili eni organizirani v akademskem društvu Straža pod vodstvom prof. dr. Lamberta Ehrlicha, drugi, Mladci, pa so bili dijaška oziroma visokošolska veja Katoliške akcije pod vodstvom prof. Ernesta Tomca. Ker so oboji delovali med študenti na univerzi, je prišlo včasih do sporov glede načina dela. Čeprav sta obe skupini sicer soglašali v načelih, sta se razlikovali v organizacijskih in vzgojnih metodah. Ta različnost in celo tekmovalnost sami na sebi nista bili nič slabega, a sta privedli ponekod do osebnih nasprotij, ki jih med verniki, ki zasledujejo podobne cilje, ne bi smelo biti. Motili pa so navadno ti spori najbolj tiste, ki niso poznali od znotraj nobene od obeh omenjenih skupin, a so si želeli v katoliškem taboru podobno monolitno enoumnost, kot so jo občudovali pri komunistih. Imam vtis, da velik del tedanjih in sedanjih kritikov pri presojanju teh pojavov močno pretirava. Spregledajo, da so oboji, Mladci in Stražarji, brezpogojno sledili cerkvenemu nauku in se podrejali njenemu vodstvu, da so popolnoma soglašali v pogledih na marksizem in da so na univerzi v debatah s komunisti vedno nastopali enotno. Sicer pa je v Cerkvi različnost pristopov pri apostolskem oziroma javnem delu od nekdaj dobrodošla. Kako naj si drugače razlagamo na stotine redov in karizmatičnih gibanj, ki ob enotnosti nauka iščejo različnih poti? Kar pa je treba seveda obžalovati v teh in vseh podobnih primerih, je pomanjkanje ljubezni, kolikor se je to pokazalo včasih v ostrini nastopov tega ali onega. Vendar spada to na raven osebnih napak in ne kake globlje razcepljenosti.
Naj dodam iz osebne izkušnje, da smo Mladci in Stražarji po vojni na univerzi v Gradcu delovali skupno, imeli ob petkih skupne maše in skupne letne duhovne vaje. Prijateljsko vzdušje med nami je storilo, da je bilo vsako opravičevanje za kako preostro besedo v preteklosti nepotrebno.

Kako razlagate dejstvo, da je od vsega predvojnega katoliškega gibanja, organizacij, kongresov in navidezne gorečnosti ostalo tako malo ali bolje — nič? Nekateri so mnenja, da sta tega kriva tudi verska pozunanjenost in triumfalizem med katoličani pred vojno.
Nekaj podobnega sem že slišal pred leti od mlajšega rojaka, ki je bil prepričan, da je poudarjanje duhovnosti med laiki šele sad zadnjega koncila. To seveda ne drži. Na Slovenskem so Marijine kongregacije delovale v tej smeri že pred skoraj sto leti, dobrih deset let pred vojno pa so v tem pogledu globoko zaorale tudi vse veje Katoliške akcije. Upoštevati pa je treba, da je od takrat preteklo že nad pol stoletja, in da je imelo tedaj izražanje vernosti lahko tu in tam drugačne, a nič manj avtentične oblike, kot jih ima danes. Kongresi niso bili le zunanjost in organizacije so bile le viden okvir, v katerem so se katoličani vseh stanov lahko usposabljali za apostolat, hkrati pa tudi rasli v osebni pobožnosti. Vsekakor se ne bi upal reči, da je bila takratna verska gorečnost le navidezna. Splošna poklicanost k svetosti, o kateri je govoril pokojni papež Janez Pavel II., je bila ena od vodilnih misli že takratne Katoliške akcije.
Glede mnenja, da od vsega tega ne bi ostalo nič, pa bi spomnil na dvoje. V duhovnem svetu se nič ne izgubi. Žrtve in trpljenje katoličanov med revolucijo in po njej so zaklad, katerega se sedanja generacija slovenskih vernikov premalo zaveda. A prav množica oseb, ki so med nami izgubile življenje, svobodo ali dom zaradi vere, je tudi dokaz, da krščanstvo teh naših prednikov ni bilo gola zunanjost. Suho drevo ne daje takih sadov.
Razlog, zakaj je ostalo od te dobe malo vidnih sadov, pa je več kot jasen. Tako nacizem, ki nas je ogrožal štiri leta, kakor komunizem, ki je po vojni in revoluciji skozi tri generacije obvladoval večji del življenja in mišljenja na Slovenskem, sta bila po svojem bistvu veri sovražna. Hotela sta izbrisati vernost iz duš posameznikov in uničiti Cerkev. Komunizem je imel dovolj časa, ne le za strahovanje vernikov, ampak tudi, da je prilagodil svojim namenom tako pisanje zgodovine kakor ocenjevanje dela takratnih kristjanov. Svoj namen je dosegal tem lažje, ker so bile priče, ki bi govorile drugače, deloma razkropljene po svetu, deloma pomorjene v Rogu, Hrastniku, na Teharjah in po vsej slovenski zemlji, nekatere pa sredi slovenskega enoumja utišane.
Potem ko so množični poboji in preganjanje vernikov nehali biti državna tajnost, je težko razumljivo, da se še kdo v dobri veri sprašuje, kje so sadovi nekdanje vernosti. Ali je res tako težko sprejeti dejstvo, da je naš narod doživljal med revolucijo in v desetletjih po njej krvave in nekrvave ‘čistke’, ki so prizadele najhuje prav tiste, ki so živeli najglobljo vero in so najbolje poznali veri sovražno jedro komunizma?


Postavljam vam hipotetično vprašanje: ali bi bila slovenska sprava možna, če bi ta stran sklonila glavo, ne glede na resnico priznala vse, kar se ji očita, in prosila za odpuščanje?
Mislim, da bi težko govorili o ‘zastavljanju’ življenj in pregnanstva. Demokratična stran je vsekakor bila pripravljena na žrtve, tako v odporu proti okupatorjem kakor kasneje v obrambi pred komunisti, a dvomim, da je kdo lahko predvideval strahote, do katerih je pripeljala revolucija. Napadi komunistov so povzročili reakcijo in s tem preusmerili demokratično ilegalo, ki se je organizirala za boj proti fašistom in nacistom, v obrambo pred revolucionarji, ki so predstavljali takrat zanje neposredno nevarnost. Tudi svojega dobrega imena demokratična stran ni nikoli zastavljala. Dobro ime so ji skušali vzeti njeni nasprotniki in se jim je to do neke mere posrečilo, deloma tudi zato, ker v Sloveniji javno mnenje vse do danes pasivno, nekritično sprejema, kar so skozi desetletja učili lastniki enoumnega medijskega monopola. Koga naj bi prosili odpuščanja in za kaj?
Nekaj takega so sicer že poizkusili pred leti nekateri predstavniki Cerkve, a menim, da bi bilo ob množici žrtev in celo mučencev bolj na mestu javno odpuščanje morilcem, kar je krščanska dolžnost, ne glede na njihovo priznanje krivde in kesanje. Javno je obžaloval krivice, kolikor so jih prizadeli med revolucijo kristjani, že škof Rožman, a to ne pomeni, da bi morala napadena stran prositi odpuščanja napadalce.
Zdaj pa beseda o spravi. Sedanji papež Benedikt nas spominja, da je mir sad resnice. Poravnava med nekdanjimi nasprotniki bo vredna tega imena, ko bo slonela na resnici. Tega ne zahteva le zvestoba žrtvam. Pričati resnico je dolžnost, ki jo imamo vsi, tako do sebe kakor do naših zanamcev. Ti imajo pravico poznati dejstva, ki jim bodo omogočala presojati naš čas. Morda še v večji meri pa so resnice potrebni tisti, ki so v preteklosti krivico prizadevali. Z neresnico o njihovih dejanjih bi jim dajali potuho, da bi lahko preslišali glas vesti, ki vodi k poti kesanja. Kesanje pa, čeprav tiho in skrito, je vzporedno z odpuščanjem edina sprava, ki v resnici drži. Če je iskanje poravnave s pomočjo laži nemoralno za vsakega človeka, je toliko bolj za kristjana, ki ima ime po Njem, ki je sprejel nase sramoto, izgubo dobrega imena, osamljenost, trpljenje in smrt tudi zato, ker je do konca ostal zvest resnici.
Vsi, ki nam je mar slovenski narod, si želimo, da bi prišlo med nami do sprave. Zato kristjani odpuščamo krivice, ki so nam jih prizadeli, in se oproščamo za tiste, ki smo jih povzročili. Ne moremo pa prositi odpuščanja za nekaj, na kar smemo biti ponosni, in sicer da smo prepoznali v komunizmu nevarnost za krščanstvo in za naš narod v času, ko so mu mnogi še nasedali, ter smo se takrat njegovemu nasilju uprli.

V zadnjem poglavju vaše knjige Med smrtjo in življenjem razmišljate o prihodnosti slovenskega naroda. Pustimo stapljanje zaradi integracij, globalizacije in vrsto drugih težav. Poglejmo samo v srčiko: nataliteta. Kako presojate možnost preživetja našega naroda zdaj, ko je od vaših takratnih pogledov pretekla že vrsta let, na videz brez posebnih sprememb?
V omenjenem poglavju, ki nosi naslov ‘Živeti in preživeti’, sem zapisal poleg drugega tudi, da je razpravljanje o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti brez pomena, če Slovenci ne rešimo osnovnega vprašanja ustrezne demografske rasti. O tem sem danes tako prepričan, kot sem bil takrat. Le radikalno povišanje rodnosti v dobi sedanje generacije more zagotoviti slovenskemu narodu preživetje.
Nisem pa gotov, da se v zadnjih letih ni nič spremenilo. Opozoril bi, da je med tem število prebivalcev Republike Slovenije preseglo mejo dveh milijonov, kar pa ni posledica višje natalitete, temveč priseljevanja. Pomeni, da je v slovenski državi sicer več prebivalcev, a manj Slovencev kot pred leti. Pomeni pa tudi, da nam bo odslej preštevanje prebivalstva v državi vedno manj zanesljivo govorilo o demografskem razvoju Slovencev. Kadar govorimo o možnosti izumrtja našega naroda, na kar nas je opozoril ne dolgo tega tudi kardinal dr. Alojzij Ambrožič, si ne smemo predstavljati, da bo čez nekaj let zazijala med nami praznina, ker bo ljudi vedno manj. Res se lahko zgodi, da bodo nekateri kraji izumrli, vendar se bo v drugih večalo število tujih priseljencev, ki bodo posebno tam, kjer bodo postali večina, zaznamovali celoten način življenja in vrednotenja. Kolikor moremo presoditi po statističnih podatkih iz časov, ko je bilo priseljevanja manj, imamo Slovenci pred seboj razmeroma kratko dobo ne več kot dvajsetih let, da s porastom rodnosti zagotovimo v lastni državi ohranitev narodne identitete. S priseljevanjem delovne sile iz sorodnih kulturnih krogov lahko proces odmiranja upočasnimo, priseljenci z različno kulturo in različnim moralnim vrednotenjem pa bodo ob pomanjkanju slovenskega naraščaja vplivali bistveno drugače. Pri tem ne gre za kak rasistični predsodek, temveč za realističen pogled na problem, ki postavlja v Evropi pred vprašanje identitete že desetletja celo večje narode od nas.



Pisali ste tudi o možnosti reševanja demografske krize z naseljevanjem iz diaspore. Kako gledate na to danes?
Najprej naj ponovno poudarim, da je priseljevanje lahko le doprinos k reševanju našega demografskega vprašanja, katerega rešitev je le v povečani rodnosti. Ker pa je treba v tem pogledu uporabiti vse možnosti in mobilizirati vse sile, ne bi smeli spregledati te alternative, ki je bila med nami predolgo zanemarjena. Vendar je danes tudi v tem oziru položaj precej drugačen, kot je bil prva leta po osamosvojitvi.
Z zlomom komunističnega režima in slovensko osamosvojitvijo je napočil težko pričakovani trenutek uresničenja stoletnih želja. Polagoma pa je med zdomci pričel rasti občutek, da matična Slovenija za diasporo nima posluha. Nihče ni povabil nekdanjih beguncev, pa tudi drugih izseljencev, naj se vrnejo, kot so npr. storili nekateri drugi narodi. Slišali pa smo iz ust predstavnika slovenske države, da je zdaj ‘politične emigracije’ konec in da smo zdaj vsi izseljenci, kakor da bi bilo s tem konec bremena, ki smo ga prenašali, za funkcionarje mlade države pa konec nadležnih skrbi. Mnogi emigranti, ki so želeli pridobiti slovensko državljanstvo zase in za otroke, so naleteli na ovire, tako da se je začetno navdušenje končno poleglo. Zdelo se je, da pričakujejo v domovini od izseljencev predvsem denar, ki naj bi ga ti imeli, da pa je malokdo pomislil na diasporo kot na živi del naroda. Med nami pa je bilo marsikomu težko razumeti, da imajo v slovenskem parlamentu zastopnika manjšine, katerih člani ne presežejo deset tisoč oseb, medtem ko je četrt milijonska diaspora ignorirana.
Slovenija je prva leta po osamosvojitvi zamudila marsikatero priložnost, med drugim da bi s pomočjo Slovencev, ki živijo po svetu, lahko povečala na svojem ozemlju število slovenskih družin, pa tudi okrepila svojo prisotnost v globaliziranem svetu. Vendar to ne pomeni, da je zdaj za kaj takega prepozno.

Kaj imate v mislih, ko pravite, da je bilo po osamosvojitvi marsikaj zamujeno?
Ne mislim pri tem le na odnose s slovenskimi skupnostmi po svetu. Verjetno smo v zdomstvu močneje občutili tudi druge takratne opustitve.
Kot rečeno, je pomenila za nas, politične emigrante, slovenska osamosvojitev s padcem totalitarnega komunističnega režima izpolnitev najglobljih pričakovanj, ki pa ni bila brez kakih razočaranj. Kdor je sledil dogodkom na Češkem, kjer so izpeljali pod vodstvom karizmatičnega Vaclava Havla demokratizacijo, ki je takoj ob svojem nastopu obsodila nekdanji totalitarizem, je smel upati na kaj podobnega tudi v svoji domovini. Vendar pri nas do tega ni prišlo. Ker nova demokratična oblast prejšnjega, komunističnega režima ni javno obsodila, bi lahko nastal, predvsem med mlajšim rodom, dvom, da ta morda le ni bil tako slab in da je demokracija lahko nekako naravno nadaljevanje partijske totalitarne države. Dejstvo, da je demokracija bistveno nasprotje totalitarizma in da je z njim povsem neskladna, pri nas ni prišlo do polnega izraza. Res je, da so bile v Sloveniji okoliščine take, da je bilo ob iskanju soglasja za državno osamosvojitev težko načenjati vprašanje dotedanjih odgovornosti, vendar je bil kritičen trenutek za razčiščenje neposredne preteklosti, pa tudi za odločno obsodbo komunističnega totalitarnega režima zamujen.
Ker nekdanje politične strukture niso bile takoj prilagojene novi demokratični realnosti, je razgradnja nekdanjega gospodarskega sistema počasi napredovala in omogočila preliv velikega dela družbenega premoženja v roke nekdanje politično-gospodarske elite. Tudi mediji so ostali v rokah ljudi, ki so jih nadzorovali že v totalitarnem režimu. Če pomislimo, da živimo v časih medijske demokracije, je težko razumljivo, da večina prebivalstva, ki je podprla nove, demokratične stranke, ni mogla priti do enega samega dnevnika in je na področju javnega obveščanja odvisna predvsem od verskega tiska. Na podoben način je ostalo v rokah nekdanjih totalitarcev nerazumljivo dolgo tudi šolstvo, s tem pa je ostal nespremenjen tudi pouk zgodovine.
Znano je, da je bilo pisanje zgodovine eno od ključnih sredstev, ki ga je uporabljala komunistična partija povsod na svetu, pričenši s Sovjetsko zvezo, za pranje možganov, to je oblikovanje mišljenja prebivalstva. Gledano iz emigracije je bilo težko razumeti, da se v domovini tega dejstva, vsaj kot se je zdelo, zaveda tako malo dobrih ljudi in celo demokratičnih politikov ter izobražencev. Ljudje, ki so poznali v teoriji tako marksizem kakor tehniko pranja možganov ter so ju morda obsojali drugod, se niso zavedali, da so bili v komunistični Jugoslaviji sami predmet podobnih procesov. Verjetno zato niso uvideli potrebe po temeljitih spremembah pri ocenjevanju naše polpreteklosti in do neke mere tudi sedanjosti.
Tako smo bili zdomci, ob vseh političnih spremembah v domovini, upravičeno zaskrbljeni, ko smo opazili, da je ostal tam partijski prikaz polpretekle zgodovine še vedno v polni veljavi. Obsodbe nekdanjih revolucionarnih ‘ljudskih’ in vojaških sodišč niso bile izničene, poravnava materialnih krivic, ki jih je storil partijski režim, je potekala počasi, poprava moralnih krivic je prihajala po kapljicah. Komunistična revolucija v času sovražne okupacije je še naprej ostajala prikrita za opevano NOB, partizani naj bi bili še vedno heroji in ne (večkrat nehote) vojaki komunistične revolucije, mi pa enako kot ves čas begunstva in emigracije ‘izdajalci’. Zadnje čase so pričeli dodajati razni mediji tej opredelitvi izraz ‘zapeljani’, da bi tako omogočili ‘netravmatične’ stike z emigranti. O tem pa, da so pričeli komunisti pri nas revolucijo leta 1941, pod sovražno okupacijo, s poboji slovenskih rojakov, civilistov, in da so s tem povzročili oboroženo samoobrambo, o tem s strani države ni glasu.
Boleče je bilo in je še, da slovenska katoliška skupnost ni takoj zahtevala od demokratične države, da javno vrne pokojnemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu čast, ki mu jo je vzelo partijsko povojno sodišče. Še težje pa je, da celo vidni predstavniki Cerkve ne vidijo in ne občutijo potrebe, da bi počastili spomin tega velikega moža, priznali pravilnost njegovih jasnovidnih odločitev in slovesno prenesli njegove zemeljske ostanke iz še trajajočega begunstva v grob na slovenskih tleh.
Kljub temu da se je kmalu po osamosvojitvi pričelo govoriti o komunističnih umorih med revolucijo in množičnih pobojih po njej, mlada država ni izrabila zgodovinskega momenta, da bi ta dejanja jasno obsodila in tako potegnila ločnico med seboj in dejanji partijskega terorizma. Zasluga razmeroma majhnega števila rojakov je, da prihaja po letih nerazumljive brezbrižnosti na dan tudi ta del zgodovinske resnice. Polagoma se tudi to spreminja in končno bo čas odplavil iz slovenske zavesti laži, ki ostajajo marsikje še kot zla usedlina preteklih desetletij.
Zdi se mi, da je bila podobno zamujena tudi priložnost, da bi prve ure državne samostojnosti odločneje določili in zavarovali jugovzhodno državno mejo. Seveda, odloženo še ni zamujeno in vedno znova si moramo priklicati v zavest pravilo, ki pravi, da je čas lahko cena za miren prehod, razvoj in rast. Pazimo pa, da ta cena ne bo previsoka in ne bo ostala na naši slovenski vesti kot neporavnan dolg.

S svojim odgovorom ste trčili na dosti širši problem, ki tare ves svet. Omenjate brezbrižnost, ki jo opažate v odnosu do naše polpreteklosti. Vendar imam vtis, da gre za pojav, ki je v svetu precej splošen. Gre za oceno političnega sistema, ki mu največkrat rečemo komunizem. Vtis je, da se svet niti ne zaveda, kaj ta beseda pomeni. Milijoni ljudi na Vzhodu so komunistične režime desetletja mukoma prenašali. Postavke in primerjave so precej jasne, obsodbe pa ni. Slovenija je v tem bržkone celo precej na repu.
Dvomim, da bi mogel odgovoriti izčrpno na vprašanje, ki se nanaša na različne dežele in na množico ljudi in s tem tudi na nepregledno vrsto vidnih, navideznih pa tudi globokih vzrokov za njihovo vedenje. To bo verjetno še dolgo predmet študija in ugibanj. Vendar naj se ga lotim vsaj v grobih obrisih. Dvajseto stoletje sta zaznamovali dve ideologiji, ki sta se obe imenovali socialistični. Prva je bila internacionalni socializem ali komunizem, ki je na osnovi marksizma z revolucijo, med prvo svetovno vojno, dosegel absolutno oblast najprej v Rusiji. Druga usodna ideologija je bil nacionalni socializem, ki je v inačici italijanskega fašizma, z državnim udarom, diktatorsko zavladal na jugu Evrope, v Nemčiji pa je v obliki nacizma in s pomočjo demokratične večine privzel oblast in ustvaril totalitarno državo.
Čeprav so bile vse države, ki so jim vladale stranke omenjenih ideoloških predznakov, po svojem bistvu totalitarne, sovražne demokratični družbeni ureditvi in zato nasilne, je bil po njihovem propadu javno in mednarodno obsojen le nemški nacizem. Odgovorne voditelje nemškega nacističnega Rajha so sodila, obsodila in kaznovala zavezniška, kasneje pa tudi domača, nemška sodišča. Zavezniške oblasti so tudi poskrbele, da se je na nemškem ozemlju izvedel proces denacifikacije. Nasprotno pa v Italiji, kjer je že kakih deset let pred drugo svetovno vojno mrgolelo fašističnih črnih srajc, ni bilo po razpadu fašistične države in usmrtitvi Duceja leta 1943 nikogar, ki bi bil odgovoren za nasilja in krivice, ki so jih povzročali fašisti svojim političnim nasprotnikom, med manjšinami pa predvsem Slovencem. Italijanski fašizem je po dvajsetih letih brezobzirnega nasilja, ki je pustilo globoke, čeprav večkrat prikrite sledove, izginil brez kesanja, brez obžalovanja, kot da ga nikoli ne bi bilo.
Nekaj podobnega se dogaja tudi v državah, v katerih so vladali totalitarni komunistični režimi. Ponekod, kakor na primer v Rusiji in na Češkem, so po propadu komunističnega sistema tega javno obsodili, ponekod so celo izpeljali lustracijo, ki naj bi olajšala demokratizacijo, a v večini primerov je bil prehod iz totalitarne državne strukture v demokracijo tak, da niso nikogar spraševali po osebnih odgovornostih za pretekla nasilja. In vendar govorimo o totalitarnem političnem sistemu, ki je povzročil v dvajsetem stoletju po vsem svetu nad sto milijonov žrtev, to je več kot drugi totalitarizmi tega časa. Govorimo o zločinih nad človeštvom, o ubojih, o množičnih likvidacijah in osebnih mučenjih, izvršenih v imenu komunizma, pa o odvzemanju svobode, o strahovanju oseb, o strahovladi, ki je slonela na partijskem terorju. Kako je mogoče, da je po tako ogromnem in sistematičnem krvoprelitju, po letih, ko vse to ni več skrivnost, na vsem svetu tako malo odziva, tako malo obsodbe, in še manj kesanja?
Tudi Stéphane Courtois se v svoji Črni knjigi komunizma sprašuje: ‘Zakaj je tako šibak odziv javnega mnenja na pričevanja o komunističnih zločinih? Zakaj molčijo o tem, kakor v zadregi, politiki? Pred vsem pa, zakaj tak molk o komunistični katastrofi, ki je prizadevala skozi osemdeset let tretjino človeštva, v akademskem svetu? Od kod nesposobnost postaviti v središče analize pojava komunizma tako bistveni faktor, kot je zločin, še posebno množični zločin, sistematični zločin, zločin proti človeštvu?’
Courtois se vpraša, če ni morda prvi razlog za brezbrižnost do komunistične preteklosti strah sodobnikov, da bi doumeli grozoto, ki se je desetletja odigravala okrog njih. Eden od razlogov za tako stanje je tudi, da so komunistični krvniki, ki so delali po nalogu svojih državnih organov, poskrbeli, da so njihovi zločini ostali prikriti. Močan razlog je brez dvoma strah, ki so ga komunisti znali vliti v kosti vsega prebivalstva. Ljudje so molčali, ker so se bali. Ker pa na svojo bojazen navadno ni nihče ponosen, molk traja, tudi ko so objektivni razlogi za strah že minili. Na ta način se strahu polagoma pridružuje brezbrižnost.
Ne smemo pozabiti, da so komunistični režimi povsod po svetu uporabljali za obvladanje ljudstva poleg strahovanja tudi laž. Kjer koli so se komunisti za oblast borili ali pa so jo izvajali, so načrtno ustvarjali svoje heroje, nasprotnike pa dosledno blatili. Živim in mrtvim nasprotnikom so jemali dobro ime. Kdo naj bi se brigal za poboje ljudi, če so o njih učili v šoli, pa razlagali po knjigah in medijih, da so bili to izdajalci, izvržek človeštva in sovražniki napredka? Kleveta na osebni ravni je krivica, množična, znanstveno širjena in od države potrjevana kleveta pa je orožje, katerega dolgoročno moč si ljudje težko predstavljajo.
Mnogi, ki za komunistične zločine vedo, o njih molčijo, ker imajo slabo vest. Ne glede na to, ali so sodelovali s komunistično partijo prvotno iz idealizma, kasneje pa iz strahu ali iz koristi, vedo, da so pri tem podpirali politični sistem, ki je bil po svojem bistvu nasilen in zločinski. Takih ljudi je veliko, skoraj vsaka družina jih ima med seboj, vsaka skupnost jih pozna. Zato ljudje molčijo tudi iz osebnega obzira in zaradi ‘ljubega miru’.
‘Akademski molk’, ki ga omenja Courtois, pa ima poleg že navedenih razlogov verjetno še enega. Imam vtis, da gre pri tem za prikrit intelektualni sram, če ne za napuh. Ljudje, ki so se ob vsej izobrazbi skozi več kot pol stoletja pustili voditi za nos totalitarnim režimom in ideologiji, ki se je izkazala ne le za zgrešeno, ampak tudi za zločinsko in utopično, so gotovo med prvimi, ki jim kaže preteklost čimprej pokopati. Čim večji ugled uživajo ti ljudje v družbi, več poštene odkritosti in poguma bi zahtevalo od njih priznanje, da so se motili.
Končno pa se marsikdo tudi vpraša, ali se splača govoriti o tem, kar se je pod komunizmom v resnici dogajalo, ko so pa včerajšnji rablji še vedno ugledni člani družbe in imajo njihovi dediči še v rokah pomembne niti?

Vaš odgovor se nanaša pretežno na stanje v deželah, ki so bile pod komunizmom. Vendar se mi zdi, da tudi Zahod vztrajno ohranja spogledljiv odnos s temi nekdanjimi režimi, kot smo npr. lahko videli ob letošnji zavezniški proslavi v Moskvi. Zakaj?
Kar sem rekel prej o molku izobražencev, se nanaša lahko na prizadete z obeh strani nekdanje železne zavese. Imate pa prav, da obstajajo posebno na Zahodu za tak odnos do komunizma še drugi razlogi.
Ljudje, tako posamezniki kot družba, se ne spominjamo vseh dogodkov enako intenzivno. Konec druge svetovne vojne je bil vsekakor trenutek, ki se je globoko zarezal v kolektivni spomin. Takrat so stali nasproti poraženi nacistični Nemčiji, ki je bila upravičeno zaznana kot simbol zla, zmagovalci, v katerih so ljudje gledali njeno nasprotje, torej poosebljeno dobro. V tej zmagoviti družbi je stal ob zahodnih demokratih, to je Američanih, Angležih in Francozih, tudi Jožef Stalin, totalitarni diktator, ki je vladal Sovjetski zvezi takrat že trideset let s krvavim nasiljem in po katerem sta se zgledovala pred vojno tako Mussolini kakor Hitler. Slavospevi svobode, namenjeni zmagovalcem, so v očeh prebivalcev miru željne Evrope prekrivali Stalinovo zločinsko preteklost in ne manj nasilno tedanjost.
Zanimivo je, da se celo zgodovinarji redko spomnijo, da je bil Stalin ob pričetku druge svetovne vojne Hitlerjev zaveznik. Pogodba, ki sta jo oba diktatorja podpisala leta 1939, je bila v bistvu pogodba o razdelitvi Poljske, katero je Hitler napadel s Stalinovim pristankom in sodelovanjem ter tako sprožil drugo svetovno vojno. Nacionalsocialistična Nemčija in internacionalsocialistična Sovjetska zveza sta si razdelili premagano Poljsko. Nemško-sovjetsko zavezništvo je imelo kot posledico, da je Stalin zasedel baltske države na podoben način kot Hitler že prej Češkoslovaško, nato pa napadel Finsko, ki pa se mu je postavila po robu. A na to so po vojni ljudje pozabili.
V družbi zmagovalcev se je ob Stalinu znašel tudi Tito. Želja povojne Evrope, da bi pozabila na vojne in konflikte, je povzročila, da so ljudje spregledali sovjetske politične ‘čistke’, gulage, polne političnih jetnikov, kršenje človekovih pravic po vseh komunističnih državah, poboj poljskih častnikov v Katynu in seveda tudi manj poznane množične zločine na slovenskih tleh. Vedeli so, da se dogajajo za železno zaveso hude reči, a so raje gledali proč. Države imajo navadno dovolj notranjih težav, da se ne menijo dosti za zločine in krivice, ki se jih neposredno ne tičejo. Izjema na zahodu so bile do neke mere prav ZDA, katere omenjate. Težo hladne vojne proti sovjetskemu, komunističnemu bloku so skozi 45 let nosile na svojih ramenih izključno ZDA, čeprav je bila Evropa ves ta čas najbolj ogroženi del demokratičnega sveta. Spogledovanja ZDA s sedanjo Rusijo in skupnega spominjanja zmage nad nacizmom, po mojem mnenju, ne kaže primerjati s pojavom bolj ali manj nostalgičnega marksizma, ki se resnično pojavlja po svetu.
Ponovni vznik marksističnega progresizma je verjetno tudi eden od razlogov, da po toliko letih ne pride do javnega obračunanja s krvavim obdobjem komunističnih totalitarnih režimov. Nekdanja komunistična levica, ki je bila močno prisotna med evropskimi pa tudi ameriškimi intelektualci ter je imela izreden vpliv na medije, se je sicer porazgubila po raznih političnih strankah, a predstavlja še vedno enoten miselni tok, ki je opazen tako v krogih ‘liberalnega’ progresizma kakor ‘naprednega’ socializma. Tej smeri, ki zavrača leninistično-stalinistični model, je blizu Gramscijeva vizija marksizma. Njenim pripadnikom seveda ni za to, da bi razčistili komunistično preteklost, pri kateri so bili sami vsaj posredno udeleženi.

Kaj pravite na razvpito misel, da je imela Slovenija za razliko od ostalih vzhodnih držav socializem s človeškim obrazom?
O socializmu s človeškim obrazom so pričeli govoriti v Sloveniji po desetletjih brezobzirnega komunističnega režima, ki se ni menil, da bi imel človeški videz. Nasprotno, bili so časi, ko se je isti režim ponašal s svojim kamenitim, brezčutnim izrazom. Po letih krvave revolucije, po desetletju nečloveško krutega totalitarizma je komunistična partija tudi v Sloveniji obvladala življenje in mišljenje prebivalstva do take mere, da si je ob totalitarni oblasti lahko privoščila malo drugačen videz. Groza, ki jo je skozi leta partija vlivala v ljudi s svojim prvotnim, nečloveškim obrazom, ji je dovoljevala, da si je proti koncu lahko nadela manj grozljivo, medijsko bolj sprejemljivo masko.

Ali ima po vašem mnenju komunizem v praksi kaj pozitivnega, kar se sicer vsaj na grobi pogled najde pri njegovih teoretičnih osnovah? Ali gre le za neverjeten podvig pridobitve moči in oblasti?
Komunizem je politični sistem, ki sloni na ideološki osnovi marksizma. Za marksizem pa vemo, da ni monolitna ideologija, temveč je sinteza različnih idej na podlagi Heglove idealistične filozofije. V njem se pretakajo različne silnice, od katerih imajo nekatere, kot npr. obsodba socialnih krivic, lahko tudi pozitiven naboj. Prav zato je celotna Marxova miselna zgradba varljiva. Obljublja absolutno dobro, katero pa, kot vemo, ni dosegljivo po poti sovraštva in nasilja, prav kakor kolektivna sreča človeštva ni mogoča tam, kjer posameznik, oseba nima veljave in kjer zaradi dogmatičnega materializma zanikajo duhovno plat človekove osebe. Prav zato komunizem ni bil zmožen uresničiti niti tistih obljub, ki so zaradi svoje legitimnosti pritegnile v njegove vrste tudi kakega naivnega idealista.
Kot laž tudi zmota ne more obstati brez zrna resnice. Hude socialne razmere devetnajstega stoletja so povzročile, da so razni misleci pričeli iskati izhod iz na videz začaranega kroga, v katerega je zapeljal industrijsko družbo neomejeni liberalni kapitalizem svojega časa. Poleg socializmov vseh vrst in Katoliške cerkve, ki je učila, da so verniki dolžni doseči družbene spremembe po nenasilni poti, je komunizem iskal reformo po poti revolucije. Čeprav je bila ta pot v bistvu zgrešena, je nekako do prve svetovne vojne imel evropski komunizem med seboj precej idealistov, ki so resnično verjeli v obljube marksizma. Z Leninom, Stalinom in Sovjetsko zvezo pa so drobci idealizma med vodilnimi komunisti kmalu splahneli. Na mesto tega je stopilo preračunano in brezobzirno iskanje partijskih in osebnih neposrednih koristi ter popolne, nedeljene in nenadzorovane oblasti. Zamenjava ‘starih komunistov’ z ‘znanstvenimi revolucionarji’, brezpogojno podrejenimi Moskvi in kominterni, je bila med obema vojnama izvedena povsod, tudi v Sloveniji. O generaciji komunistov, ki je med drugo svetovno vojno zanetila revolucijo v Jugoslaviji, res lahko rečemo, da je izpeljala neverjetno krut, krvav podvig za pridobitev in ohranitev neomejene moči in oblasti. Vse drugo, od socialne pravičnosti pa do NOB, so bili le izgovori in pretveze za doseganje tega cilja. Pri tem je žalostno to, da so kljub poznavanju komunističnih metod drugje po svetu celo nekateri slovenski kristjani takrat bolj verjeli lažni propagandi partije in njenim obljubam kot svarilom in nauku lastne Cerkve. Posledice njihove slepote in neobžalovane kolaboracije pri gradnji komunističnega totalitarizma so vidne do današnjih dni. Bog ve, kolikim rodovom še bodo meglile mišljenje in pogled.

Objave
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom