Objavljeno: 09.06.2020

Benedikt XVI.

Tokrat objavljamo poročilo o knjigi, ki je postala že na dan izida bestseler. Gre za življenjepis Benedikta XVI. spod peresa Petra Seewalda. Povzetek je pripravil Janez Pucelj.

Vsako človeško življenje je vredno zapisa in spomina. Nekateri ljudje pa izstopajo še posebej kot pričevalci časa in Božjega dela v njem. Papež Benedikt XVI. je gotovo eden izmed njih.

Naša luč vam tokrat prinaša poročilo o knjigi, ki je že na dan izida bestseler. Zejetno delo na skoraj 1200 straneh izčrpno postavlja pred bralca življenje in delo enega najznamenitejših ljudi našega časa. Tu objavljeni teksti so pripoved bralca, ki povezuje komentarje avtorja knjige Petra Seewalda z izvlečki iz knjige same. To niso prevodi, ampak pripoved o izbranih zanimivih vsebinah v knjigi.

Besedilo v sivi barvi so povzeti iz Sewaldove knjige Življenjepis, v črni barvi pa povzetki Seewaldovih izjav iz različnih intervjujev (Süddeutsche Zeitung, FAZ, Kirchenzeitung).

________________________________________

Rojstvo 

Majhen bavarski kraj Marktl se ponaša s slavo rojstnega kraja papeža Benedikta XVI. Tu je Jožef Ratzinger preživel le kratek čas. Vendar je ostal v njegovem spominu pomemben kraj. Tu je že v svoji družini in svojem rojstnem okolju vsrkal v svojo dušo in telo temeljno usmeritev svojega življenja. Sam je zapisal, da je to »kraj, kjer so mi dali moji starši življenje; kraj, kjer sem naredil prve korake na tej zemlji; kraj, kjer sem se naučil govoriti«. Predvsem pa je to »kraj, kjer sem bil na veliko soboto zjutraj krščen in postal član Cerkve Jezusa Kristusa«. 

To zadnje je bilo zanj posebno znamenje.

Simbolika velike sobote ga ni nikoli zapustila. To je »najtemnejša skrivnost vere«, ki je tudi »najsvetlejše znamenje upanja«. O tem bi moral razmišljati vse življenje. V noči Kristusovega sestopa se je zgodilo nepredstavljivo: »Ljubezen je prodrla v kraljestvo smrti: Tudi v najbolj skrajni temi lahko slišimo glas, ki nas kliče. Iščemo roko, ki nas zgrabi in pelje in vodi.«

Spomin na rojstni kraj 

Mali Jožef posebno jasnega osebnega spomina na Marktl ni mogel imeti. Vse, kar je o njem ohranil, je le tisto, kar so mu pripovedovali starši ter sestra in brat. Na primer zgodbo o zobozdravniku, ki je prihajal v vas na delo na motornem kolesu. Pa tisti medvedek v izložbi majhne veleblagovnice čez cesto, ki si ga je tako zelo želel. Dobil ga je in ga ni zavrgel vse življenja, prinesel ga je tudi v Rim. Zasedel je stol v spalnici papeškega stanovanja.

Telesna šibkost 

Vsa leta ga je spremljalo slabotno zdravje. Kot tretjerojeni otrok ni bil le posebej nežen, ampak tudi telesno šibak. Ko je preboleval davico, je bilo njegovo življenje na robu. Obupana mati je imela pred očmi najmlajšega brata svojega moža, ki je po tej bolezni v otroški dobi ostal paraliziran po eni strani. Mali Jožef ni mogel jesti in je jokal noč in dan. Na koncu ga je rešila sestra Adelma, njegova botra, ko je priskrbela in ga nahranila z ovseno kašo. Nekaj let pozneje mu je zdravnik diagnosticiral srčno napako in mati je bila vedno pozorna na to kot na punčico svojega očesa. Vendar je bodoči profesor, kardinal in papež vse življenje čutil, da njegovo zdravje ni najbolj krepko.

Traunstein 

Hitler je prevzel oblast. Razmere so postale proti koncu tridesetih let izrazito negotove za Jožefa Ratzingerja, policijskega komisarja. Zanj so bili nacisti preprosto zločinci. Hitlerja je tudi pred otroki imenoval krokarja najslabše vrste. Sedaj pa naj bi služil kot zaščitnik države, katere vodstvo je globoko sovražil. »Bil sem zelo mlad,« je poročal njegov sin, »vendar se spomnim, kako je trpel.« Kadarkoli je razgrnil časopis in bral o ukrepih, ki so jih sprejeli novi gospodje, je »skoraj gotovo dobil drisko«. Prebavni trakt najprej zazna nervozo živčnega sistema. Moral je nekaj ukreniti. V letu, ko je Hitler prišel na oblast, je kupil staro kmečko hišo v bližini šolskega središča Traunstein za 5500 reichsmark. Veliko denarja za malega uradnika. Veliko denarja, zlasti za 200 let staro kočo v majhnem zaselku, ki se je je hotel znebiti prejšnji lastnik.

Totalitarni režim 

Po prepovedi strank so bila v Nemčiji prepovedana tudi vsa neodvisna mladinska združenja, Hitlerjugend (Hitlerjeva mladina) in Bund Deutscher Mädel (Zveza nemških deklet) sta postali edini organizaciji za mladino. V vrtcih in šolah je križ zamenjal kljukasti križ, redovne sestre so dobile naziv »NS sestre«. Duhovniki so postali sumljivi, bili so opazovani in nadlegovani kot potencialni sovražniki države. Božič se je spremenil v nordijsko-germanski »jul praznik«, velika noč pa v »zajčji praznik«. Krščanstvo je treba postopoma nadomestiti z nekakšnim nacističnim verovanjem, z »religijo za vse«. Kristusovo odrešenje postane odrešenje zmagovitega »vodje«, novega in resničnega rešitelja naroda. »Noben zemeljski oblastnik nam ni dal naročila,« je leta 1934 na zborovanju nacistične stranke oznanjal Hitlerjev prodorni glas, »ukaz nam je dal Bog, ki je ustvaril naš narod.« 

Ni prišlo iznenada

Nacisti niso zrasli čez noč. Tudi v drugih evropskih državah so si nacionalistično fašistična gibanja prizadevala za družbene in politične spremembe. Dejansko je trajalo desetletje, da je NSDAP imela vse družbene moči pod nadzorom. Ideološki temelj za to pa je bil pripravljen že veliko prej. Posebej to velja glede teorij, ki so razglašale, da je treba s pomočjo etničnih, nacionalističnih in rasističnih idej konfesionalno krščanstvo spremeniti v vseobsežno ljudsko religijo. Izraz »pozitivno krščanstvo«, ki je obljubljal razvoj napredne sodobne religije s psevdoreligijskimi motivi, je postal ključni pojem naprednega reda. 

Prekomanda 

10. septembra 1944 je bil Ratzinger izpuščen kot protiletalski pomočnik. Nekateri tovariši so bili odrejeni k letalstvu, drugi za tankovske enote v Italijo, spet drugi v Rusijo, in marsikateri ni več videl domovine. Njega je doma v Hufschlagu na mizi čakal poziv v pomožne delovne enote za Reich. V spominih pove, da je ostal le »neprijeten spomin«. In to ne samo zaradi nadrejenih, ki so bili nekdanji pripadniki avstrijskih nacistov in »fanatičnih ideologov, ki so nas zoprno tiranizirali«.

Že potovanje celih 500 kilometrov v ropotajočih in ozkih vagonih Reichsbahna se je zdelo neskončno. Dekret o službeni dolžnosti za nemški Reich, izdan 20. septembra 1944, je opisoval naloge za okrepitev »jugovzhodnega zidu« kot zadnje obrambe proti zmagovito napredujoči Rdeči armadi. Cilj je bil kraj Deutsch Jahrndorf, mesto s 1400 prebivalci v obmejnem trikotniku Avstrija–Madžarska–Češkoslovaška. 

Absurd režima

Ko se je 21. septembra po nočni vožnji in postanku na Dunaju v majceni železniški postaji najbolj vzhodne avstrijske meje ustavil prevozni vagon vojaških čet, je bilo treba peš po prašnih cestah še sedem kilometrov. Od Deutsch Jahrndorfa se v daljavi kažejo obrisi Bratislave. Dežela je ravna, hiše nizke. Kopice slame so raztepene po madžarski nižini. Črne gosi se družijo v bazenih. Vsenaokrog polja in stepa, kolikor nese pogled. Obmejno območje.

Študentje so razporejeni po 15 mož v primitivnih lesenih barakah. Veliki v baraki ena, mali v baraki pet. Za 1,70 metra visokega Jožefa velja, da je srednje velikosti in pride v drugo barako na srednjem delu. Spijo na vrečah s slamo. Najprej sledijo vaje. Tri tedne. Na paradi poveljnik s puhom pod nosom poskrbi, da mladi, ki se urejajo v vrste, redno doživljajo šikane. Lopata naprej, lopata navzdol, lopatka čez ramo. Stari nacisti avstrijske legije, pogosto nekdanji ujetniki, so v svojem elementu. Nacisti so paravojaški kult z lopatami uvedli v tridesetih letih 20. stoletja. Ratzinger je v »kultu lopate« videl »vso nesmiselnost režima«. Zanj je bila to »psevdoliturgija«. 

________________________________________

Knjiga podrobno opisuje Ratzingerjevo mladost, njegov intelektualni razvoj, ljudi in dela, ki so vplivala nanj. Je bil v svoji »zreli dobi« sodoben teolog? 

To je bil že od začetka. Že v prvem semestru se je navdušil za novega duha v teološki vedi. Požiral je vso literaturo o tej temi in hrepenel po filozofiji prostosti. Njegov spremljevalec in svetovalec pri doktorski disertaciji profesor Gottfried Söhngen ga je usmeril k teologiji, povezani z zgodovino. Tako je oprt na patristiko dopolnjeval spekulativno teološko misel. Zgodaj je odkril novo francosko šolo in našel vzornike v Henriju de Lubacu in Hansu Ursu von Balthasarju. In študenti so mu prisluhnili. Privabila jih je nova, doslej neznana svežina, nov pristop k tradiciji v kombinaciji s sodobnim razmišljanjem in jezikom, ki ga drugje niso slišali.

Ratzinger kasneje spozna, da sta s Karlom Rahnerjem, na primer, teološko živela na »dveh različnih planetih«. Kaj je vrglo koncilskega teologa in poznejšega člana würzburške sinode iz »naprednega tabora«? Je ostal zvest sam sebi?

Da. Vendar je treba to prav razumeti. Ratzingerjeva teologija je bila zgrajena in razpoznavna zelo zgodaj in kontinuiteta pri njegovem učenju je impresivna. Rahner se je zavzeto trudil in želel sodelovanja z mladim kolegom na koncilu, kar pa se ni obneslo najbolje. Poznejši papež je bil blizu nekonvencionalnim, neudobnim, zelo moderno mislečim učenjakom, ljudem, ki se niso zadovoljili s splošnim vzdušjem. Sebe je videl kot naprednega teologa. Vendar pa je to naprednost razumel zelo drugače, kot besedo pojmujemo danes. Njegova naloga je prizadevanje za napreden teološki razvoj iz tradicije – in ne kot uveljavljanje samovšečnih stvaritev in novotarij. Že kot svetovalec na koncilu je zagovarjal, da iskanje novih, času primernih rešitev ne bi smelo voditi k opustitvi doslej veljavnega. Temu pristopu je ostal zvest. V tem smislu je resnično, ko ugotavlja, da se sam ni spremenil, ampak so se drugi. 

________________________________________

Napoved koncila 

Mladi teolog Ratzinger se je lotil svoje naloge svetovalca na koncilu s pogledom v prihodnost: »Religija bo v mnogih pogledih morala privzeti drugačno podobo. Vsebinsko in oblikovno postaja suhoparna, ker se močno spreminja vzdušje v družbi, zato mora zajeti globlje. Ljudje upravičeno pričakujejo, da jim bo Cerkev v pomoč v tekočih procesih preobrazbe. Cerkev naj opusti nekatere stare oblike, ki več ne ustrezajo, da bi brez oklevanja naredila tisto, kar je v bistvu zvestoba njenemu osnovnemu poslanstvu, ki ni odvisno od časa in sprememb v njem. Njena rešitev naj bi bila v tem, da balast preteklosti pusti za seboj in bolj jasno poudari svoje jedro. Današnji človek je sposoben spoznanja, da se Cerkev ne boji in se ji tudi ni treba bati znanosti, ker je realnost skrita v Božji resnici, ki ne more nasprotovati nobeni pravi resnici in resničnemu napredku.«

Pot do koncila

Točna napoved začetka koncila se je zavlekla. Papež Janez XXIII. je v razglasitvi z dne 25. decembra 1961 posebej poudaril, da je treba »prepoznati znamenja časa«, kar je postal nekakšen slogan. Za namen koncila je postavil tri cilje: najprej prenova znotraj Cerkve; drugič edinost kristjanov; tretjič prispevek Cerkve k socialnim vprašanjem in delo za miru na svetu. Med pripravami je na osrednji komisiji v Rimu postajal vse bolj očiten različen pristop med pripravljalnim odborom v Rimu in skupino okoli kardinala Fringsa in drugimi srednjeevropskimi škofi. Frings se je vse bolj posvetoval z Ratzingerjem. V primerjavi z drugima dvema svetovalcema, cerkvenim zgodovinarjem Hubertom Jedinom in generalnim vikarjem Josefom Teuschom, je bil Ratzinger najbolj zanimiv analitik. Njegova presoja o dokumentih, pripravljenih v Rimu, je bila jasna. »Govorica in besedišče tega teksta zveni zelo starinsko,« si je zabeležil v obrobni opombi predložene delovne sheme. Iskati je treba formulacije, ki jih sodobni ljudje lažje razumejo. Take predloge ni mogoče predstaviti koncilskemu zboru. Fragmenti z različnih področij dogmatike so nanizani brez kakršnega koli reda. Na ta način ne prinašajo nobene koristi. Zato se zdi bolje, da se ta shema v celoti opusti, je bil njegov zaključek.

Frings, ki je bil član osrednjega pripravljalnega odbora, je predlagal, naj odbor ponovno preveri, ali so sheme, ki so bile predstavljene, primerne za začetek koncilskega zasedanja.

Sedem dni, ki so spremenili Katoliško cerkev. 

Močno je deževalo 13. oktobra 1962, v soboto, ko je Svet začel svoje delo s prvim splošnim zasedanjem. Koncil se je začel v baziliki svetega Petra z mašo in prošnjo za darove Svetega Duha. Po slovesnem ustoličenju evangeljske knjige in veroizpovedi je sledila molitev, ki je bila pretresljiva in so si jo gotovo dobro zapomnili vsi navzoči: »Tu smo, Gospod, Sveti Duh ... nauči nas, kaj naj naredimo, pokaži, kam naj gremo, pokaži nam, kako naj odločimo ... ne dovoli nam, da se zavajamo! Nevednost nas ne sme zavajati, aplavzi ne smejo zapeljevati, podkupovanje in napačni premisleki nas ne smejo razdvajati. Amen.«

Splošna zasedanja so potekala vsak dan od 9. do 12.30 v baziliki svetega Petra, razen ob četrtkih in nedeljah. Govori so bili omejeni najprej na deset in kasneje na osem minut. Vsak govornik se je moral pisno prijaviti. Nastopi so se vrstili v rangu in starosti: najprej kardinali, nato patriarhi, nadškofi, škofje. Če je govorec prekoračil čas, ga je voditelj seje opomnil, če ni zaključil, mu je izklopil mikrofon.

Vpliv na koncilu

Koncilski očetje so prišli v Rim »z velikimi pričakovanji«, je poročal Ratzinger, »vendar niso vsi vedeli, kako bi se lotili dela«. Frings in njegovi svetovalci so to vedeli. Temeljito so preučili predložene sheme, se pogovarjali s strokovnjaki in škofi in v Rim prinesli konkretne predloge za prenovo. Najbolje pripravljen je bil po presoji Ratzingerja francoski, nemški, belgijski, nizozemski episkopat. Imenovali so jo renska zveza. In v prvem delu koncila je ta skupina nakazala smer in pot prenove. 

V šoli Svetega Duha

Na velikonočno nedeljo, 14. aprila 1963, je Osservatore Romano na posnetku z bližine objavil očitno trpeči papežev obraz. Bliskovito so se razširile govorice, ki se niso polegle. Uradno je Luciano Casimirri, vodja vatikanskega tiskovnega urada, sporočil, da je papež »utrujen«, neuradno pa se je pripravljal na njegovo smrt.

Jasna beseda

Deset dni prej je Janez XXIII. podpisal svojo osmo encikliko z naslovom Pacem in Terris, Mir na zemlji. Maja je izrazil nezadovoljstvo, ker dvanajst besedil, ki jih je že odobril za nadaljevanje koncila, še vedno ni bilo razposlano. Zdravniku je rekel: »Pravijo, da imam tumor. Toda to ne pomeni nič, dokler tako hoče Božja volja.« 

V svojem sklepu je bil odločen: »Vsi koncilski očetje naj vedo, da bomo začeto veliko delo zagotovo dokončali.«

Zareza v koncil 

Medtem ko je v ponedeljek, 3. junija, na Trgu svetega Petra na tisoče ljudi molilo za papeža, ki so mu rekli enostavno Dobri, je zgoraj v apostolski palači osebni zdravnik profesor Antonio Gasbarrini zašepetal na uho nekaj besed kardinalu Fernandu Centu, Roncallijevemu zaupniku. Doslej se je papeževo močno srce upiralo izgubi krvi in vročini, zdaj pa slabi. Agonija je trajala osemindvajset ur. Kardinal je ob 19.49. uri stopil do postelje, postal nekaj trenutkov in nato izgovoril besede, ki jih nihče ni hotel slišati: »Vere papa mortuus est – Resnično, papež je mrtev.«

Negotovost 

Roncallijeva smrt je bila za Jožefa Ratzingerja pravi šok. Ko je novica bliskovito obšla svet, je prekinil svoje predavanje v Münstru in se poklonil Janezu XXIII. z besedami, ki so slušateljem ostale globoko v spominu. V skromnem cerkvenem voditelju je izgubil po duhu sorodnega moža. Roncalli ga je navdušil s svojo pobožnostjo, intelektualno neodvisnostjo, samoironijo in optimizmom v veri. Tako kot Ratzinger je tudi Roncalli ob branju del Janeza Henrika Newmanna našel globlje razumevanje sodobnega časa, z vsemi njegovimi nevarnostmi, pa tudi z možnostjo postavitve zdravih vezi vere in zgodovine, tradicije in napredka.

Pokoncilska doba je prinesla neskladja in napetosti.

Profesor Ratzinger se je z veseljem vživljal na novo delovno mesto v Regensburgu. V Cerkvi in svetu se stvari niso razvijale tako ugodno. Drugi vatikanski koncil naj bi odprl Cerkev svetu in s tem preprečil izgubo njene razpoznavnosti v družbi. Pokazalo pa se je, da se vse več katoličanov postopoma odmika od nje. Izsledki politologa Franca Walterja so pokazali, da verniki postopno opuščajo tradicionalne obrede in navade in s tem znamenja katoliške kulture, kot so praznovanje godov, molitev pri mizi, post, osebno spoved, češčenje Marije. Posledica tega: verska praksa se je v katoliških družinah močno zmanjšala.

Cerkev se ne uči samo v Evropi.

V Latinski Ameriki je vprašanje samopodobe Cerkve in njenega odnosa do sveta pripeljalo do ustanovitve krščanskih »bazičnih skupin«, ki so podpirale teologijo osvoboditve. Medellinska škofovska konferenca leta 1970 je govorila o »začetku nove dobe«! Čilsko gibanje »Duhovniki za socializem« je zahtevalo, da Cerkev vso pozornost nameni revnim in se opredeli za socializem, sicer bo izgubila množice in podprla tiste, ki jih izkoriščajo.

Napor zvestobe koncilu 

Že septembra 1966 so nemški škofje v pastirskem pismu svarili pred dvema nevarnima skrajnostima. Z ene strani trdovratni, ki se togo držijo preteklosti, in z druge strani nestrpni, ki nočejo sprejeti, da drugega koraka ni mogoče storiti hkrati s prvim. Obe skrajnosti sta enako oddaljeni od koncilskega duha. Hkrati so porasli poskusi naprednežev, da uveljavijo ideje, ki jih je koncil očitno zavrnil. Za Ratzingerja vodijo te ideje v smer, da bi Katoliška cerkev postala bolj protestantska. Kar ga je še posebej pretreslo: Tokrat uničujoče sile niso prišle od zunaj, ampak so bile iz vrst teologov. Cerkev se je začela v glavnem ukvarjati sama s seboj in teologijo je očitno zaposloval le boj za nove oblike cerkvenih struktur, je bil kritičen na nekem predavanju leta 1970. 

________________________________________

Ratzinger je bil mlad teolog z izjemno velikim znanjem, ki ga je znal povezovati s težnjami, ki jih je čutil v Cerkvi in njenem okolju, v svetu. Bil je dober analitik, oster opazovalec in vedno znova iskalec idej in uporabnih zamisli. Znal je poiskati smer in opredelil tudi potrebne korake. Ni pa nasedel samovšečnosti in tudi ne odobravanju niti kritiki. Tako je nastal glas o trdem nazadnjaku. 

________________________________________

Pravzaprav je bil nekdanji kolega Hans Küng iz Tübingena, ki je prefekta kardinala Ratzingerja na čelu Kongregacije za vero napadal z neargumentirano kritiko in ustvaril famo »reakcionarnega teologa«.

Odnos Küng–Ratzinger je zelo napeta, a tudi tragična zgodba. Med njima nikoli ni bilo pravega prijateljstva, četudi sta drug drugega cenila in si bila nekako všeč. Dejstvo pa je, da je Küng v prvi vrsti odgovoren za tisti zločesti glas o Ratzingerju, ki temelji na manipulacijah in ponarejanju dejstev, njegove izjave pa so prispevale v javnosti popačeno podobo »velikega inkvizitorja«. Med drugim je odgovoren za legendo o Ratzingerjevi travmi in Ratzinerjevi spremembi v revolucionarnem letu 1968, česar v resnici nikoli ni bilo. Če bi njegove klevete kdo kritično presejel v tako imenovanih vodilnih medijih, nikoli ne bi bilo te podobe »tankovskega kardinala«.

Avtor knjige se že dolgo pozna z Jožefom Ratzingerjem in z njim je objavil dve knjigi intervjujev. Kako ocenjuje nemški pontifikat? 

Mislim, da je bilanca Benedikta XVI. zelo impresivna. Če kdo še danes govori o spodletelem pontifikatu, potem bodisi nima pojma bodisi želi zavestno poglobiti formulo, ki ustreza njegovim ideološkim interesom. Že samo prehod brez kakšnega koli preloma od »papeža stoletja« Janeza Pavla II. je bil izjemen dosežek. Ob grozljivem in zgodovinsko neprimerljivem zamiranju krščanstva je Benedikt položil glavni poudarek na prenovo vere. Njegova osebna karizma in kateheza je pritegnila milijone ljudi, tudi tiste, ki so bili oddaljeni od Cerkve. Ni naključje, da so opazovalci začeli govoriti o »Benedetto« efektu ne le v Vatikanu, ampak v svetu. Končalo se je z afero Williamson, v kateri je medijska dezinformacijska kampanja zavajala javnost, kar sem podrobno opisal in opremil z dokumenti v svoji knjigi. 

Nekatera imenovanja v pontifikatu papeža Benedikta so vendarle vprašljiva.

Ratzinger sam je kadrovsko politiko označil za manj uspešno področje svojega dela. Vtis je, da bi močnejša ekipa odločilno prispevala, da bi bil pontifikat Benedikta XVI. veliko bolj učinkovit. 

Papež Benedikt je objavil le tri enciklike, nekateri so od tako močnega teologa-papeža pričakovali več.

Res so »samo« tri enciklike, vendar tri, ki vsebujejo veliko, pravzaprav vse najbolj potrebno za njegov čas. Kot papež je bil predvsem pastir, ne profesor. Dejstvo, da je v svoji starosti dokončal trilogijo o Jezusu kljub svojim zdravstvenim težavam, o katerih javnost ni vedela nič. To delo meji na nadčloveške napore. Ta kristologija je bila nujno potrebna zaradi zamegljene Jezusove podobe in njegovega sporočila že med kristjani samimi. Noben papež pred njim se ni upal lotiti takega dela.

Odstop Benedikta je dobro pojasnjen v knjigi, vendar ga nekateri niso sprejeli.

Papež mora umreti na svojem delovnem mestu. To pravilo je veljalo kot nenapisana dogma. Odstop papeža je bil po cerkvenem pravu vedno mogoč, vendar ga nihče ni hotel izvršiti. Odstop me je pretresel. Vendar je Benedikt XVI. že leta 2010 v knjigi Luč sveta izjavil, da papež nima le pravice, ampak v določenih okoliščinah tudi dolžnost, da odstopi, ko njegova fizična ali psihična moč ne zadostuje več. Katoliška cerkev je velika skupnost in bolj razširjena kot kdaj koli prej. Zahteve po vrhunsko operativnem pastirju so se izjemno spremenile. Ratzinger je s svojim dejanjem ovrednotil papeštvo in odprl pot za sveže moči. Boril se je v sebi do krvi s to odločitvijo. In lahko mu verjamemo, ko pravi, da je glede tega dosegel notranji mir, in še posebej, da živi v miru z Gospodom, kateremu je navsezadnje najbolj odgovoren.

V kolikšni meri je Benedikt XVI. postal znanilec tako konca starega kot začetka nečesa novega?

Ratzinger nosi osebno pregled zgodovinske izkušnje celega stoletja, od Weimarske republike do digitalne dobe. Dobro pozna različna obdobja Cerkve: dobo ljudske Cerkve, njenega položaja v diktaturi, – pa tudi krize Cerkve v sekularizirani družbi. Pet desetletij je bil v ospredju cerkvenega življenja, četrt stoletja je bil desna roka Janeza Pavla II. Bil je graditelj mostov, spodbujal ponovno odkritje očetov in prispeval k strnjeni posodobitvi Cerkve. Bil je tudi med prvimi, ki so opozarjali pred izkrivljanjem drugega vatikanskega koncila. In še in še. Predvsem pa je pokazal, da vera in razum nista v nasprotju, temveč dve vzajemni področji znanja in vedenja. Njegove bogate izkušnje so dragocene kot zlato. 

Je upokojeni papež knjigo že prebral?

Vnaprej sem mu pokazal nekaj poglavij, da bi si ustvaril podobo mojega prizadevanja. Posebej mu je bilo všeč poglavje o encikliki »Z gorečo skrbjo« iz leta 1937. Pisal mi je: »To je vzorčno poglavje podrobnih informacij o tedanjih razmerah, o njihovem vplivu in prisotnosti v mojem življenju in na koncu izčrpna dokumentacija o preganjanju Cerkve.« Ne morem pa vedeti, ali so mu tako všeč vsa poglavja. Življenjepis pač ne sme in ne more biti slavospev. Pomembno mi je bilo ohraniti odprt dostop do življenja in dela, nenadomestljivega za Cerkev in družbo – in bralca popeljati na pot, ki je bila zgodovinsko in duhovno vznemirljiva in plodna. Benedikt XVI. je brezčasno aktualen. Življenjepis se torej ne ukvarja samo s preteklim ali dokončanim, ampak tudi z zapuščino ene največjih osebnosti v Cerkvi. To je vodnik za prihodnost. Nikogar več ne bo, kot je on.