Objavljeno: 05.01.2022

Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del

Pogovor z Marijinima sestrama Barbaro Peterlin in Jožico Sterle, misijonarkama v Ukrajini

Dragi s. Barbara in s. Jožica, na začetku našega pogovora najprej prav lepo pozdravljeni! Čeprav nas s teboj, s. Jožica, loči približno enaka razdalja kot potem vaju s s. Barbaro, se nam tu, v Ljubljani, zdi, kot da sta (skoraj) skupaj, obe pa seveda zelo daleč od nas … Nam lahko najprej povesta, kje točno v Ukrajini sta?
s. Jožica: Sem na Zakarpatju, 70 kilometrov od meje z Madžarsko in 30 kilometrov od meje s Slovaško. Naša vas se imenuje Turja Remeta in šteje približno 3500 prebivalcev. Na zemljevidu je lažje najti večje mesto Užgorod, ki je od nas oddaljeno 35 kilometrov. Smo v čudoviti dolini ob reki Turji, pod goro, ki se imenuje Magureča in zelo spominja na mnoge nizke hribe v Sloveniji.
s. Barbara: Živim v Kijevu, glavnem mestu Ukrajine. Kijev ima več kot pet milijonov prebivalcev, zelo gost promet, visoke stavbe, reka Dneper deli mesto na levi in desni del. Za turiste je Kijev zanimiv zaradi mnogih znamenitosti. Mestu dajejo življenje in ga krasijo mnogi parki. Žal pa je velika razlika med zelo bogatimi in zelo revnimi. V Kijevu je po uradnih podatkih 3000 brezdomcev, po neuradnih pa še veliko več.  

Pripadata slovenski provinci Marijinih sester. Kako in kdaj sta se znašli v Ukrajini? Sta že dolgo izven domovine?
s. Jožica: V tujini sem že od leta 2000, v Ukrajini pa od leta 2005. Najprej sem bila na Slovaškem, potem pa v Rimu. Izkušnja bivanja v različnih kulturah je veliko bogastvo, saj te naredi elastičnega oz. prilagodljivega različnim okoliščinam življenja.
s. Barbara: Letos obhajam deseto obletnico, odkar sem v Ukrajini. Pred tem sem bila leta 2009 pet tednov na obisku pri s. Marti in s. Jožici v Kijevu. Njuno služenje ubogim me je navdušilo. Zdelo se mi je, da bi to lahko delala tudi jaz. Potreb je tukaj zelo veliko. Zato sem prosila predstojnice, če se jima lahko pridružim.

Ena od značilnosti redovniškega življenja je življenje v skupnosti: s kom živita– vsaka na svojem koncu – pod isto streho?
s. Jožica: Z menoj je s. Katja, 28-letna Ukrajinka iz osrednjega dela Ukrajine.
s. Barbara: Živim skupaj s s. Marto, ki je iz Zakarpatja, ter s. Vasilino, ki je doma iz Kijeva. Na istem dvorišču pa je še skupnost lazaristov. Tako se naše življenje in služenje prepleta tudi z njimi.

Ko smo »zakoličili« naš pogovor, kot bi najbrž rekla ti, s. Jožica, s temi osnovnimi podatki, pa se zdaj obrnimo malo nazaj. Kako se je pravzaprav začelo? Nam lahko na kratko zaupata začetek, kal vajine redovniške poti?
s. Jožica: Vse se je začelo »davnega« leta 1985, ko me je v 8. razredu osnovne šole prijateljica povabila na duhovne vaje k Marijinim sestram na Dobrovo. Pravijo, da se »zarečenega kruha največ poje« in ravno to se je zgodilo tudi meni. Na tiste duhovne vaje nisem hotela iti, ker sem imela o samostanih zelo čudne predstave. Mislila sem, da so tam vase zaprte in zagrenjene sestre, pač ženske, ki se niso mogle poročiti, ker jih nihče ni hotel. Domači pa so rekli, naj grem samo pogledat, da bomo vedeli, kaj sploh so duhovne vaje. In tako sem šla z besedami: »Grem prvič in zadnjič, da sebi in vam dokažem, da to ni zame in sploh, da je neumno.«
Ko smo stopale po ozki poti na dobrovski hribček, mi je srce močno razbijalo. Ni bilo visokega obzidja, ki sem ga pričakovala. Sprejele so nas vesele in nasmejane sestre, polne življenja. Do večera se nas je nabralo 50 deklet, vse iz zadnjih razredov osnovne šole. Duhovne vaje je vodil sedaj že pokojni minorit p. Franček Čuček, ki je bil utelešeno veselje. Petja in smeha je bilo toliko, da je včasih skoraj dvigovalo streho velikega samostana. Takrat mi je postalo jasno, da vera ni samo za stare, pobožne ženice, ampak tudi za mlade, za vse. In če so te vesele in tako perspektivne sestre zapustile vse možnosti kariere v svetu, da bi služile Bogu v ljudeh, potem mora biti Bog zelo privlačen! Tiste dni mi je prvič prišlo na misel: »Pridruži se jim.« Bilo je, kot bi mi Jezus nekje sredi srca zašepetal: »To sem ti namenil. Tukaj te želim imeti.« In ko so nam sestre pripovedovale o svojem delu pri bolnikih po njihovih domovih, se mi je zdelo to čisto domače, saj smo tudi mi kot družina takrat pomagali bolnim sosedom. Domov sem se vrnila čisto »iztirjena« in odtlej me misel na redovni poklic ni več zapustila.
s. Barbara: Kot otrok sem sanjala, da bom imela veliko otrok in dobrega moža. V začetku srednje šole smo bili z mladinskim veroukom na obisku pri sestrah klarisah. Od vsega sem si najbolj zapomnila stavek ene od sester: »Me smo tukaj srečne.« Le-ta mi ni dal miru, saj sem si želela biti srečna tudi sama. Od takrat naprej sta zame obstajali dve poti: redovništvo ali poročenost. Z leti je, preko branja Svetega pisma, Gospodovo vabilo postajalo vse jasnejše. Tako sem začela iskati red, ki se ukvarja z bolniki. Zaključevala sem študij zdravstvene nege. Delo z bolniki me je tako zelo veselilo, da sem ga želela opravljati tudi kot redovnica. V domači župniji mi je duhovnik povedal za Marijine sestre.

In zdaj znotraj te poklicanosti živita še misijonsko. Kako da sta se odločili zanjo, je tudi tu zadaj Klic? Sta v tem poslanstvu srečni?
s. Jožica: Za tem, da sem zdaj v Ukrajini, pa so kijevski lazaristi. Leta 2003 sta g. Paul Roche, tedanji vicevizitator, in g. Tomaž Mavrič iskala sestre, ki bi prišle v Kijev in bi skupaj razvijali služenje najbolj ubogim. V Kijevu je namreč zelo veliko zapuščenih brezdomcev. V naši družbi Marijinih sester smo celo leto molile za pravo spoznanje, iti v Kijev ali ne, glede na pomanjkanje novih poklicev. Takoj je bilo jasno, da bo ob morebitnem odprtju postojanke tja šla s. Marta Meško, ki je po rodu iz Ukrajine. Predstojnice so iskale še eno sestro, ki bi skupaj z njo začela novo poslanstvo, in našle mene. Sama nisem nikoli razmišljala o misijonskem poklicu, so me pa v tem videli drugi. Služiti v drugi kulturi je izziv in bogastvo. Tukaj se počutim kot riba v vodi ali kot če bi krta živega pokopali.
s. Barbara: Že v otroštvu je bila v meni tudi ta tiha želja. Rada sem poslušala misijonarje, brala o njihovem delu. Vendar se mi je zdelo, da to ni zame, ker sem videla težavo v tujem jeziku. Ko sem bila na obisku v Kijevu, sem po petih tednih tudi že kaj malega razumela. Zdelo se mi je, da je mogoče, da se naučim tukajšnji jezik. Mene najbolj nagovarjajo ubogi. Saj me ravno preko njih Gospod uči, kdo je pravzaprav On. Ko jim služim, v njih srečujem tudi Njega. Tako darovanje Bogu je zame smisel življenja.

V začetku smo izvedeli, da ena živi in deluje v mestu, druga na podeželju. Katere so osnovne značilnosti vajinih okolij? Če sem prav prebrala na spletu, ima samo Kijev več prebivalcev kot cela Slovenija …
s. Jožica: Naša vas je zelo velika, kar je značilnost ukrajinskih vasi. Ljudje živijo skromno, hodijo v službo, doma pa obdelujejo zemljo, da si pridelajo najosnovnejšo hrano. Veliko jih odhaja na delo v tujino. Pogosto je doma samo žena z otroki, mož pa je v službi kje v Evropi. Zaradi te ločenosti družine zelo trpijo, veliko je ločitev. Veliko je tudi zasvojenosti z alkoholom. Dobra stran vaškega življenja pa je ta, da se ljudje med seboj poznajo in si pomagajo. Ko iščemo npr. kakšnega bolnika, nam sosedje povedo vse potrebno in še več.
s. Barbara: Ja, že sam Kijev ima več kot za dve Sloveniji prebivalcev. Povsod je gneča. Na cesti, na podzemski železnici, v trgovinah, še celo v parkih. Vsi tiščijo v glavno mesto za boljšim zaslužkom. Življenje v mestu pa je drago. Tako najemnina za stanovanje kot hrana, ogrevanje … Ljudje se težko prebijejo iz meseca v mesec in je skoraj nemogoče, da bi si še kaj privarčevali. Mesto je zgrajeno na mnogih hribih. Je težko dostopno in nič kaj prijazno za starejše in ljudi z invalidnostjo.

Obe pa se razdajata ubogim, tistim »na robu«, skratka ljudem, ki so se znašli v stiski …
s. Jožica: Poskušava pomagati ubogim, bolnim, družinam v stiskah. S. Katja uči verouk, ki se ga udeležujejo otroci iz različnih družin, ne samo katoliških. Vodiva srečanja za žene, ki imajo težave z odvisnostjo od alkohola. Živiva med ljudmi in jim skušava biti blizu.
s. Barbara: V Kijevu se največ ukvarjamo z brezdomci. Enkrat na teden hodimo k njim na ulico s čajem in sendviči. To je sredstvo, da se jim lahko približamo, da se spoprijateljimo in potem lažje prepoznamo njihove potrebe. Pozimi, ko je zelo mrzlo, hodimo k njim vsak dan. Pomagamo tudi v Centru za brezdomce. S kuhanjem hrane, pranjem oblek, prevezovanjem ran, pomočjo pri obnavljanju dokumentov. Enkrat na teden pa se z njimi srečujemo tudi na molitveno-pogovorni skupini. Naše delo pa je tudi negovanje bolnikov na domovih.

Dobro vemo, da je stisk vedno in povsod več, kot je moči za lajšanje: kaj vaju vodi pri izbiri, kje najprej priskočiti na pomoč?
s. Jožica: Ko je ogroženo življenje, ne oklevava, ampak se na klic odzoveva takoj. Ko je vprašanje zdravja, pomagava najprej tistim, ki nimajo svojcev ali pa so daleč. Ko gre za reševanje duš, pomagava vsem in z veliko zavzetostjo. Ko se nama zdi, da si ljudje že malo preveč dovolijo, pa morava postaviti mejo. Vsak primer je drugačen.
s. Barbara: Med brezdomci iščemo tiste, ki so v zelo slabem stanju, da jim pomagamo, da jih sprejmejo v bolnišnico, ter tiste, ki imajo željo, da bi se vrnili v normalno življenje, da jim pri tem podamo roko. Naša skrb pa so tudi umirajoči. Pri njih si zelo prizadevamo, da se poslovijo s tega sveta spravljeni z Bogom. Našli smo tudi take, ki niso bili niti krščeni in so to še uspeli povedati. Duhovnik jih je krstil pred smrtjo. To je veliko pričevanje tudi za ostale brezdomce.

Kakšen lep, tolažilen utrinek iz poslanstva, ko sta očitno izkusili, da vajini napori niso »šli v prazno« …
s. Jožica: Velikokrat se zgodi, da naju pokličejo k bolniku, ki ima preležanine. S seboj vzameva vse potrebne pripomočke, zračno blazino, plenice … Ko je bolnik že oskrbljen in zadovoljno leži na zračni blazini, pa mu rečeva, da je še ena stvar, ki bi mu pomagala. Takrat vsak radovedno dvigne oči in je pripravljen na karkoli, samo da bi mu pomagalo. To je trenutek, ko mu lahko razloživa, da sta duša in telo povezana. Za telo smo poskrbeli, sedaj pa bi bilo treba še za dušo, da se bo telo uspešneje zdravilo. Dobro bi bilo, da bi prišel duhovnik, ki bi bolnika spovedal in mu podelil bolniško maziljenje ter sv. obhajilo. Bolniško maziljenje mu bo olajšalo trpljenje in pomagalo okrevati ter mu dalo miru in vdanosti v Božjo voljo. Doslej še nihče ni rekel, da noče duhovnika. Še vsakemu je odleglo. Mihajlo, ki je dolge mesece ležal, je po prejemu zakramentov vstal in začel hoditi na sprehod. Ziti so prenehali napadi epilepsije in je postala živa kot rožica. Viola se je globoko pomirjena preselila v večnost.
s. Barbara: Večkrat nas kdo vpraša, če imamo sploh kakšne uspehe pri našem delu z brezdomci. Res se nimamo s čim pohvaliti. Takih, ki se vrnejo z ulice domov, je zelo malo, eden ali dva v treh letih. Tiste, ki si želijo obnoviti dokumente in najdi zaposlitev, bi lahko prešteli na prste ene roke. Zelo veliko pa smo v teh letih srečale umirajočih. Večina izmed njih je prejela zakramente. To je naša največja sreča, da se človek poslovi s tega sveta spravljen. Čeprav je bil vse življenje, gledano s človeškimi očmi, zelo daleč od Boga, je ob smrtni uri sprejel Gospodovo ljubezen. Takih zgodb je veliko. Zame so zelo lepe, ker me preko njih Gospod uči, kdo je pravzaprav On. Povedala vam bom eno. Pred leti, ko smo v bolnici negovale brezdomce, je bil med njimi tudi Kostja. Ni imel volje do življenja, imel je veliko komplikacij po operaciji. Zdravstveno osebje je že dvignilo roke. Prenehali so ga zdraviti, lajšali so mu le še simptome. Strinjal se je, da ga obišče duhovnik. Predlagale smo tudi drugim brezdomcem, da bi prejeli zakramente. Tudi v sosednjih sobah so se našli kandidati za spoved. Po spovedi so prišli vsi v sobo, kjer je ležal Kostja. Skupaj smo molili, potem pa so prejeli še obhajilo in bolniško maziljenje. Bilo jih je več kot deset. Ko smo tako skupaj molili, sem bila zelo srečna, zdelo se mi je, da je bila moja sreča podobna Jezusovi, ko je bil na gostiji pri cestninarju Mateju. Bolniška soba brezdomcev je za ta čas postala kapela. Kostja je čez dober mesec ozdravel ter preprosto pripovedoval: »Ko sem prejel zakramente, je bilo, kot bi nekdo z mene zmil vso umazanijo.« S svojim pričevanjem je bil zgled za druge bolnike.

Katere situacije se vama ob srečevanju z ubogimi zdijo, po človeško gledano, najbolj nerešljive?
s. Jožica: Najtežje je pomagati človeku, ki sam noče narediti nobenega koraka k izboljšanju, na primer alkoholikom, ki bi radi, da bi mi zanje molili in bi jih avtomatično prešla želja piti. Avtomatičnih rešitev ni. Tudi iz odvisnosti se lahko dvigne, kdor sprejme pomoč centrov za odvisnike.
s. Barbara: Običajno imajo brezdomci navado, da svojo situacijo predstavljajo kot nerešljivo. Nimajo stanovanja, nimajo sorodnikov, ne morejo delati, nimajo dokumentov, nimajo zdravja ... Pomagamo v tem, kar želijo: hrana, obleka, zdravila. Zanje je dragoceno, da si preprosto vzamemo čas za njih. Velikokrat živijo v starih zamerah in se počutijo osamljene. Meni je najtežje ob tem, ko vidim, kako jih sprejema družba, kakšen odnos ima do njih. Ko zdravnik, ki prvič vidi brezdomca, le-tega mimogrede ozmerja z lenuhom, kradljivcem in požeruhom, ne da bi karkoli vedel o njem. Ali pa brezdomca ne sprejmejo v bolnišnico, ne da bi ga pregledali, češ da ni razlogov za sprejem, sam pa ima ozebline na nogah. Sistem je zelo krivičen. Potrebno je, da smo njihov glas, da jim pomagamo do njihovih osnovnih pravic.

Kaj vaju »drži pokonci« takrat, ko prevladuje »siva vsakdanjost« ali ko se zdi, da sadovi niso sorazmerni s tem, kar sta vložili? Imata kakšno življenjsko vodilo, moto?
s. Jožica: Spominjam se, kako sem se v Kijevu vračala z železniške postaje. Na ploščadi pred vhodom v metro se je kar trlo moških, ki so čakali, da bi jih kdo najel na delo. In ti moški bodo postali brezdomci, če ne bodo dobili dela. Zajel me je občutek nemoči in brezizhodnosti, saj bi za zaposlitev tolikih ljudi potrebovali veliko tovarno, ki pa je, žal, ni. Takrat pa mi je prišlo na misel: »Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupam vate.« Zavedela sem se, da je odrešenik Jezus, ne jaz. Ni mi treba storiti vsega. Če ostanem med ubogimi, sem lahko Njegova podaljšana roka, da bo lažje prišel do njih. Če obupam in »vržem puško v koruzo«, pa ne bom pomagala nikomur.
Kadar se mi zdi, da ni sadov, mi pomaga misel, da Božje usmiljenje vedno in povsod spremlja vse ljudi.
s. Barbara: V sivi vsakdanjosti mi najbolj pomaga evangeljski odlomek o poslednji sodbi. Ko Jezus pravi, da so vsa ta drobna dela, ko nekoga umiješ, preoblečeš, nahraniš … narejena njemu samemu. V obrazih brezdomcev lahko srečam Jezusa samega. Ne le pri molitvi, sveti maši, ampak tudi pri služenju. Taka srečanja z Gospodom me ženejo, da služim.
Sestre v Ukrajini rade poudarjate povezovanje pri delu z ubogimi, tako imenovano mreženje. Nam malo predstavita takšen pristop in kje ste ga spoznale?
s. Jožica: Takšnega pristopa sta nas z besedo in zgledom učila g. Paul in g. Tomaž. Prvi meseci bivanja v Kijevu so bili namenjeni spoznavanju, kdo na področju dobrodelnosti že deluje in kaj dela, da bi tako tudi mi našli delček v mozaiku služenja, ki bo naš. Obiskali smo vse redove in organizacije, ki se ukvarjajo s pomočjo ubogim in brezdomcem. Pridružili smo se sestram matere Terezije, ki so trikrat tedensko delile topli obrok brezdomcem. Državnemu centru za brezdomce smo skušali materialno pomagati z iskanjem sponzorjev, obenem pa smo brezdomcem pomagali urediti dokumente za sprejem v ta center. Počasi smo odkrili, da so najbolj zapuščeni brezdomci v bolnišnicah in tam potrebujejo nego, umivanje, striženje. Skupaj s prostovoljci smo jih negovali v treh bolnišnicah Kijeva, potem pa nam je covid zmešal štrene.
Pri mreženju gre za to, da sodeluješ z organizacijami in prostovoljci, ki delajo za isti cilj. Njihovega dela ne prevzameš, ampak vsak ponuja na primer eno vrsto usluge, med seboj pa se poznamo, sodelujemo in se dopolnjujemo.

Kako vsaka od vaju vidi tega velikega moža, sv. Vincencija, iz daljnega 17. stoletja? V čem, menita, je navdihujoč tukaj in zdaj?
s. Jožica: Pri sv. Vincenciju me vedno znova nagovarja njegova globoka povezanost in predanost Bogu, saj je sam rekel: »Dajte mi moža molitve in sposoben bo za vse!« Druga njegova vrlina pa je sposobnost organizirati pomoč. Nekoč je spoznal družino, kjer so bili vsi bolni in nihče ni mogel niti skuhati in poskrbeti za ostale družinske člane. Sv. Vincencij je pri sv. maši oznanil in prosil, da bi jim farani pomagali. Tisto nedeljo so jim ljudje nanosili ogromno hrane, v ponedeljek pa že ni bilo nikogar na obisk. Hrana se je pokvarila, ker je je bilo naenkrat preveč. Vincencij je razumel, da je treba pomoč organizirati – vsak dan naj jih obišče in postreže ena gospodinja, ne vse naenkrat, potem pa nihče več.
s. Barbara: Želela sem služiti bolnikom. Gospod pa je veliko bolj radodaren, kot ga prosimo mi. Poleg tega mi je podaril tudi duhovnost sv. Vincencija, ki je zelo praktična. Služiti ubogim z delom svojih rok in jim na ta način prinašati Boga. Zame je to zelo preprosto in mogoče. Vincencij pa je tudi v vsakem človeku videl in prepoznal Kristusov obraz.

Predstavljam si, da vaju poslanstvo in vsakdanja opravila tako posrkajo vase, da o dolgčasu ni ne duha ne sluha, najbrž ni kaj dosti prilike niti za domotožje. Pa vendar: kaj vaju najbolj povezuje z domovino?
s. Jožica: To, da sem Slovenka, se ne da pozabiti niti izbrisati, pa čeprav že dolgo živim zunaj njenih meja. Mentaliteta, način razmišljanja, vzgoja – to me je globoko zaznamovalo. Mislim in čutim po slovensko, zato velikokrat ne morem razumeti »zvitosti« Ukrajincev. Kako si želim, da bi bili poštenost in delavnost vrednoti za vse ljudi! Sicer pa me z domovino povezuje veliko stikov z domačimi, sosestrami, prostovoljci, dobrotniki … Počutim se kot podaljšana roka Slovencev iz domovine in Kanade ter Argentine, ki nam na različne načine pomagate in omogočate služenje tukaj. Vsem sem iskreno hvaležna!

Pa smo spet pri koreninah … Kje je vajin »prvi dom«, kje sta odraščali?
s. Jožica: Sem Notranjka. Doma sem iz župnije Stari trg pri Ložu, iz vasi Vrhnika.  
s. Barbara: Doma sem iz Domžal. Moji domači so se tja preselili nekaj mesecev pred mojim rojstvom.

Je praznični utrip 30. obletnice samostojne Slovenije segel do vas?
s. Barbara: Prav na praznik nas je obiskala prijateljica Mira, ki je tudi Slovenka in živi v Kijevu ter pripada skupnosti Marijino delo. Obe sva bili veseli, da sva se srečali prav na ta dan. Imela pa sem tudi priložnost, da sem si ogledala osrednjo prireditev ob praznovanju v Ljubljani in sem bila zelo navdušena.

V tem trenutku nobena od vaju v svoji skupnosti nima ob sebi sosestre, ki bi bila po rodu Slovenka. Kako in s čim ostajata v »kondiciji« za naš jezik?
s. Jožica: Domačega jezika se ne pozabi. Kljub vsem drugim jezikom še vedno razmišljam po slovensko. Vsak dan berem in premišljujem ob Svetem pismu v slovenščini. Zelo pogosto se slišimo po telefonu s kijevskimi sestrami in govorimo po slovensko. Tudi revije, ki jih dobivamo iz Slovenije, z zanimanjem prebiram in ugotavljam, da se jezik res razvija, moj pa postaja kar nekam okostenel.
s. Barbara: V skupnosti sem s s. Marto, ki je več let živela v Sloveniji. Zelo dobro govori slovensko, da ne zaznaš, da ni Slovenka. Ko sva sami, med seboj vedno govoriva slovensko. Tako da je slovenščina moj vsakdan.