Rafaelova družba
Domov > Članki
Četrtek, 02 December 2021

Objavljeno: 18.06.2013

Nagovor škofa dr. Antona Stresa


Jezus pomiri vihar

 

Prisluhnili smo znani evangeljski pripovedi o Jezusovi pomiritvi viharja na Genezareškem jezeru. Tudi znani angleški romantični pesnik George Byron (1788-1824) je v eni svojih pesmi opisoval vihar na morju in je z vso svojo pesniško močjo pričaral v domišljijo bralcev prizor, ko ladjo premetavajo valovi kot orehovo lupino. Celo stari prekaljeni mornarji so vsi bledi in prepričani, da jim ni rešitve. Na krovu pa stoji desetleten deček, ki je čisto miren. Prestrašeni mornarji ga vprašajo: "Ali se nič ne bojiš, ko pa vidiš, v kakšni nevarnosti smo?" Deček odvrne: "Ne, prav nič se ne bojim, ker je moj oče pri krmilu!" Bil je namreč krmarjev sin, ki je trdno zaupal v sposobnosti svojega očeta. Tega zaupanja je primanjkovalo apostolu Petru v današnjem evangeliju in zato je bil na tem, da tudi sam utone.

 

Vse krščansko izročilo je v prizoru iz današnjega evangelija videlo prispodobo Cerkve, ki ji je Jezus sam napovedal viharne čase. »Na svetu boste imeli stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Jn 16, 33). Tudi vsak človek se prej ali slej znajde v valovih nevarnosti in preizkušenj. Ravno tako tudi narod. A za vsakega, ki ga zajamejo valovi, je pogum in zaupanje prvi pogoj rešitve.

Zato je ta dogodek s Petrom tako poučen. Čisto v skladu s Petrovim vihravim značajem je, da se najprej poln navdušenja vrže v valove in hoče priti do Jezusa. Vendar je to začetno zaupanje v Jezusa in vera vanj še prešibka. Ne moremo reči, da je ni, le šibka je in njena šibkost se razkrije ob trdovratnosti valov in vetra, s katerimi se mora boriti. Tako je tudi v našem življenju. Na začetku zakonskega življenja, dokler trajajo medeni meseci, ali na začetku poklicnega delovanja, ko se vse gladko teče, se poženemo kot puščica. Ko gredo v gore, se neizkušeni planinci v začetku zaženejo z vso hitrostjo in samozavestjo. Toda ni težko začeti, težko je vzdržati. Po kratkem obdobju začetnega navdušenja pride trenutek streznitve in resnice.  Ob prvem pojavu ovir, ki jih je treba preskočiti, po prvih neuspehih in nepredvidenih težavah nastopi trenutek krize, v katerem se izkaže, kako močna je v resnici naša vera, naša zvestoba, naša pripadnost in naše zaupanje. Če človeka prime panika, če izgubi zaupanje in ga prevzame dvom, je po njem. A to se še prej zgodi, če človek nima nikogar in zaupa samo vase. Brodolom je skoraj neizbežen.

Kako to, da Petru Jezusova bližina ni vlila več in močnejšega poguma? Petrova vera še ni bila tisto, kar bi morala biti. Pravzaprav tudi ni mogla biti. Peter vidi v Jezusu samo človeka, takega kakor je on sam. Zato se mu zdi, da se bo vse skupaj slabo končalo. Zanj je bil Jezus še vedno samo človek in zato ni čudno, da je začel dvomiti, da bosta lahko zmagala besneče valove. Oba bosta potonila.

Da Jezus ni samo človek, ampak je v vsej svoji človeški resničnosti hkrati več kot to in da je zato lahko v vsej svoji človeški slabosti močnejši kot vse, kar mu nasprotuje, tega Peter ni vedel do Velike noči. Kar se mu je zgodilo na vodi, je podobno tistemu, kar se mu je zgodilo, ko je Jezus napovedal svoje trpljenje. "To se ti ne sme zgoditi", mu je začel braniti. Mislil je, da Jezus ne sme trpeti in umreti, če je pravi Mesija in Božji sin. Če bo pa trpel, potem ni Božji Sin, ni obljubljeni Mesija, Odrešenik. Enako se je Petru zgodilo ob Jezusovi aretaciji: začel je dvomiti v Jezusovo poslanstvo, začel se je bati zase, zato ga je zatajil in se zlagal, da ga ne pozna.

 

Videti Jezusa kot človeka in verovati, da je hkrati Bog, je tisto, kjer se začne prava vera. Videti Jezusa kot človeka - se pravi tudi v njegovi človeški krhkosti, ranljivosti, šibkosti, izpostavljenosti trpljenju in celo smrti - in verjeti, da je to Bog, je tisti prag, ki ga moramo prestopiti, če hočemo biti kristjani. Če pa je za nas Jezus samo tako ali drugače izreden človek – pa naj bo še tako fantastičen – še nismo vstopili v pravo Božje kraljestvo.

 

V prvem berilu smo slišali, kako se je Bog razodel Eliju: kot lahek vetrič. Ne v podobi groma, strele, ognja, potresa, viharja, torej ne v podobi sile, moči, telesne veličine, ki vzbuja grozo in strah, ampak v podobi mirnega, blagega, krhkega in šibkega šumljanja. Bog ne nastopa z nasiljem in z močjo. Takšen je tudi Jezus: »Ne bo vpil, ne bo hrupa delal, ne bo dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne pogasil", ga je napovedal prerok Izaija. Zato bo pa sam šel v trpljenje in smrt.

 

Peter je začel dvomiti, ker se mu je zazdel Jezus preveč šibek in premalo mogočen v zunanji, posvetni moči in veličini, da bi lahko kljuboval viharju in valovom. Ni še vedel, da je resnična moč moč ljubezni in ne telesne ali posvetne veličine. Zato tudi ni mogel sprejeti, da bo Jezus trpel, in ko se je to začelo res dogajati, je začel dvomiti, če je Jezus sploh to, kar je upal in pričakoval od njega. Šele ko je Jezus vstal od mrtvih, sta se mu povrnila vera in zaupanje.

 

Vse drugačna pa je bila Marijina vera. Ona pa je vztrajala celo pod križem, Ona je razumela, da je Bog predvsem ena sama Ljubezen, zato je naša učiteljica v veri in v zaupanju. V tem njenem svetišču tukaj na Višarjah jo bomo danes prosili, naj tudi nam izprosi take močne vere, upanja in zvestobe do konca.

 

Drage sestre in bratje! Ko nas zadenejo težave, nastopi trenutek resnice o naši veri in zaupanju. Preizkušnje izkušamo kot posamezni verniki, preizkušnje doživljamo tudi kot Cerkev, ki jo prav tako do konca sveta premetavajo vsakovrstni valovi, notranji in zunanji. Ob vsem tem, kar doživljamo kot člani Cerkve, pa tudi kot člani slovenskega naroda in njegove države ali kot posamezniki s svojimi čisto osebnimi izgubami, neuspehi in nesrečami, bi imeli nič koliko razlogov za razočaranje, nevero in obup. Toda sedanji težki časi so za nas priložnost, da se izkažemo močnejše od njih. Biti ponosen vernik Katoliške cerkve in zaveden Slovenec, ko gre enemu ali drugemu občestvu, cerkvenemu ali narodnemu, vse gladko in lahko od rok in lahko na vsakem koraku pokaže na občudovanja vredne uspehe, ni težko in predvsem ne zahteva nobene vere, upanja in ljubezni. Vera, upanje in zvesta ljubezen se izkaže in uresniči šele v vetrovih in valovih. V takem trenutku živimo danes. Danes je trenutek resnice za našo vero in naše zaupanje v Jezusa Kristusa, ki je premagal smrt in živi ter vodi zgodovino sveta in vsakega od nas. Zato smo se za pomoč zatekli na Svete Višarje k Materi Božji, učiteljici vere in ženi upanja. Ne moremo ubežati temu, da smo ljudje in zato slabotni in ranljivi. Naša vera in zaupanje zato nista zasidrani v nas, ampak v Bogu in njegovem Sinu Jezusu Kristusu. Ker je Gospod Jezus, enako preizkušen kakor je vsak od nas, vstal od mrtvih, vemo da za krmilom našega življenja in vse zgodovine stoji On sam, zato mu smemo in moramo zaupati, zaupati do konca. Amen.

 

                                                                                                                             Škof dr. Anton Stres