Rafaelova družba
Domov > Objave
Sreda, 24 Julij 2019

Objavljeno: 21.12.2018

V tragedijo ovit čudež

 

Vabljeni k branju pogovora s Heleno Janežič, ki v Narodni in univerzitetni knjižnici vodi Zbirko, namenjeno tisku, ki nastaja zunaj Republike Slovenije.




 Gospa Helena, začniva na vašem službenem koncu. Kam seže vaš prvi spomin na NUK?

Mimo Nuka sem prav gotovo šla že v otroških letih skupaj s starši, prvi zavesten in jasen spomin nanj pa sega v čas mojega srednjega šolanja na kranjski gimnaziji, takratni »usmerjeni« SŠPRNMU. Profesor slovenščine Čenčur nas je nekega petkovega popoldneva odpeljal na ogled Ljubljane in nam tudi na ta način odstiral okna v svet kulture in literature.

 

Danes je ob besedici NUK vaša prva asociacija gotovo služba. Kaj pa, preden ste bili tu zaposleni: Plečnikova stavba ali knjige?

Ob besedi NUK res pomislim na službo in misel me vedno navda s ponosom, saj delam v stavbi s pomembnim poslanstvom, ki jo je postavil arhitekt svetovnega formata Jože Plečnik. Še v času študija Nuka nisem povezovala toliko s Plečnikom kakor z obilico knjig. V prejšnji državi je bil odrinjen na rob in ni se ga preveč na glas omenjalo. Zdi se, da v zadnjih letih (spet/šele) odkrivamo njegovo veličino in večnost njegove arhitekture.

 

V vaši mogočni stavbi verjetno ni bilo tako, a vseeno: zdi se, da povprečen Slovenec težko zgreši, da je letos Cankarjevo leto. Lansko, Plečnikovo, pa je marsikomu ušlo. Kakšen je vaš vtis? Če ga delite z mano: zakaj je tako? Je mogoče, da se ga tudi danes raje »malo manj na glas omenja«?

Morda nisem dovolj objektivna, saj s Plečnikom tako rekoč sobivam vsak dan. Lani se je Plečnikovo leto v NUK poznalo po velikem porastu turističnih obiskovalcev stavbe. Postalo je kar malo neobvladljivo, zato smo na novo uredili tovrstne obiske, da je hiša sploh še lahko normalno delovala. Resda pa se »malo manj na glas omenja« dejstvo, da je Plečnik črpal moč in navdih za vse svoje delo iz vere, Cankarjevo omenjanje Boga in krščanstva pa bi se še vedno najraje preskočilo.

 

Kdor je ujel vas, da ste ga vodili po Nukovih prostorih, ve povedati, da ste stavbo zelo približali ne samo z znanjem, pač pa ker ste govorili iz srca. Radi to počnete? Ali vas vse zaposlene izobrazijo za vodenje po hiši?

Plečnikove stvaritve se te preprosto dotaknejo. S svojo sporočilnostjo, domišljenostjo, prečiščenostjo, detajli … Predvsem pa s simboli, ki jih tudi v Nuku ne manjka, začenši s fasado, okni v obliki pol odprtih knjig, težkimi vhodnimi vrati in upodobitvijo konja Pegaza na kljuki, kar vse predstavlja pot do znanja. Posredovanje vedenja o Plečniku in hramu učenosti jemljem za poslanstvo in res je, to zelo rada in že precej let počnem. Sem del skupine, ki opravlja vodene oglede po stavbi, vendar smo bolj kot ne prepuščeni svoji iznajdljivosti in pa obilici literature.

 

Dve veliki nesreči sta zadeli NUK. Prva je bila fizična. Gre za strmoglavljenje letala in posledičen požar. Nam lahko kaj poveste o tem?

Konec januarja 1944 je na Veliko čitalnico NUK strmoglavilo nemško poštno letalo. Vnel se je požar, v katerem je zgorelo 60.000 enot gradiva, katalogi in čitalniška oprema. K sreči se zaradi načina gradnje požar ni razširil na ostale prostore NUK. Še vedno lahko v naših zbirkah najdemo knjige z osmojenimi platnicami, ki so požar preživele.

 

Je tako izgubo knjig sploh mogoče nadoknaditi?

Kolikor vem, so večino gradiva po drugi svetovni vojni uspeli nadomestiti, saj se je v času Kraljevine Jugoslavije tudi slovenski obvezni izvod pošiljal v druge knjižnice po državi in te so ga nato odstopile leta 1945 novoustanovljeni Narodni in univerzitetni knjižnici.

 

Kako je sicer NUK preživel vojno? Razmeroma mirno?

Tik preden je italijanska vojska leta 1941 zasedla Ljubljano, so knjige z več lokacij, kjer je gostovala tedanja Univerzitetna knjižnica, preselili v novo zgrajeno stavbo in jo s tem na nek način tudi rešili. Če bi namreč italijanska vojska našla prazno novo stavbo sredi glavnega mesta, bi jo po vsej verjetnosti uporabila za svoje namene. Do nesreče 1944 je knjižnica bolj ali manj nemoteno delovala.

 

Druga nesreča je bila duhovne narave. V povojnem režimu se je strokovnost v primeru trka morala umakniti ideologiji. To ste tudi raziskovali, saj ste avtorica odmevne razstave Stop, cenzura! Kaj so vaša temeljna zapažanja?

S komunističnim prevzemom oblasti leta 1945 je duhovna nesreča zadela celoten slovenski narod. Strokovnost je v primeru, ko ni bila v skladu z novo uvedeno komunistično ideologijo, vedno potegnila »ta kratko«. Načrti o tem, kako očistiti knjižnice in knjigarne neprimerne literature, so bili narejeni že pred prevzemom komunistične oblasti, aprila 1945. Poročila, ohranjena v arhivih, govorijo o temeljitem in hitrem čiščenju knjigarn, za knjižnice pa so potrebovali skoraj dve leti. Smernice so predstavljali seznami prepovedanih knjig, na katerih se je znašlo več kot 200 domačih in tujih avtorjev. Cenzura, ki sicer uradno sploh ni obstajala, je bila v Sloveniji/Jugoslaviji tipična za komunistične sisteme: netransparentna – njena pravila niso bila nikjer jasno zapisana, bila je prikrita, speljana mimo ustave in zakonov. Njen namen je bil odstraniti tisto, kar ni bilo po godu novemu režimu in v nadaljevanju preprečiti izid česarkoli, kar bi ogrožalo novo oblast. V prvih povojnih letih v Jugoslaviji praktično ni bilo mogoče izdati knjige ali časopisa z »napačno« vsebino. Kasneje je pritisk nekoliko popustil, a le navidezno, postal je le bolj prefinjen in je v več primerih deloval retroaktivno (za nazaj). To pomeni, da je bil izid sumljive vsebine dopuščen, nato pa je bila revija ukinjena, knjiga pa zaplenjena in poslana v uničenje …

 

Kako je bila sprejeta razstava?

Razstavo Stop, cenzura! sem v Nuku pripravila leta 2016 in nato z njo gostovala v nekaj slovenskih krajih. Doživela je kar lepo odmevnost, o njej so poročali celo v osrednjem dnevniku nacionalne RTV. Predvsem sem bila vesela tudi lepega obiska in komentarjev obiskovalcev. Nekateri so pripovedovali svoje zgodbe, povezane s cenzuro, spet drugi so se čudili nad dejstvom, da smo imeli v Sloveniji kar štiri z objavo v Uradnem listu prepovedane knjige. Večina o tem obdobju in raznovrstnih prepovedih še vedno ve zelo malo, kakor da bi živeli v nekem milnem mehurčku, ki še kar vztraja …

 

Katere štiri knjige so dosegle to čast?

Pojdimo po vrsti: leta 1967 so prepovedali knjigo Cirila Žebota Slovenija včeraj, danes in jutri; že naslednje leto ji je sledila drobna brošura Slovenija 1968 kam? pod katero se je podpisala skupina Ypsilon slovenskih akademikov; 1975 knjiga Vinka Beličiča Nekje je luč; zadnja uradna prepoved pa je iz leta 1978, in sicer je bila to knjiga Janeza Hladnika Od Triglava do Andov.

 

Ali danes po toliko letih še trčite na strah, na nelagodje, na samocenzuro ob teh temah?

Strah, nelagodje in samocenzura so logična posledica sistema, ki smo ga živeli skoraj 50 let. In živeli smo ga na vseh nivojih od šolstva, medijev, kulture, gospodarstva, zalezel se je v vse pore in je del nas. Nekaj, kar traja 45 let, ne moreš izbrisati čez noč, sploh če je v interesu oblastnikov, da se stvari ne bi spremenile. Zdi se, da je potrebno trikrat toliko časa, kolikor traja totalitaristični sistem, da spet vzpostaviš normalno stanje in ozdraviš duše. In seveda. Trčim na strah in samocenzuro, pa tudi na zanikanje in napadalnost.

 

Iz tistega časa izvira tudi zloglasni D-fond. Kaj je to?

D-fond je uradno ime za zbirko NUK, kjer se je hranila t. i. prepovedana literatura. Zbirka je začela nastajati že leta 1945, uradno pa je bil ustanovljen 1978, ko je Ministrstvo za notranje zadeve v knjižnico poslalo uslužbenko, da po bibliotekarsko uredi sporno literaturo in seveda bdi nad njeno uporabo. Táko ime nosi zato, ker je svojo pot začela v omari direktorjeve (D) pisarne, ki pa je kmalu postala premajhna. V 45 letih, kolikor je obstajal D-fond, se je tja steklo okrog 700 naslovov knjig in več kot 140 naslovov periodike, kar je precej več od štirih uradno prepovedanih knjig. Presoja o tem, kaj mora v »bunker«, je bila v veliki meri prepuščena knjižničarjem, ki so morda tudi zato, da ne bi imeli težav, v D-fond raje vtaknili kakšno knjigo več. V tem se odraža tudi glavno vodilo komunistične cenzure: če ni jasnih pravil, je v nekem trenutku vse lahko sporno. To povzroči negotovost in ta rodi strah, ki je glavni vzdrževalec totalitarnega sistema. Zbirka je imela vse do leta 1991 posebne pogoje dostopa. Gradivo si lahko prebiral le s posebnim priporočilom uradne inštitucije in ob odobritvi ravnatelja NUK.

 

Tukaj bi skoraj morali reči besedo tudi o Naši luči …

Tudi Naša luč je pristala v D-fondu in to celi letniki vse do 1993. Od 1994 pa je v rednem skladišču in dostopna v Veliki čitalnici NUK.

 

Je bila v tem izjema? Zakaj se je to zgodilo?

Mislim, da ni bilo kakih »globljih« razlogov, verjetno so enostavno želeli obdržati en naslov na enem mestu, potem pa so zaradi prostorske stiske letnike preusmerili v glavno skladišče. Zdaj morajo uporabniki na dva čisto različna konca hiše, če želijo brati Našo luč. Nekdaj prepovedane letnike do vključno leta 1993 dobijo v Zbirki tiskov Slovencev zunaj RS takoj, tiste po letu 1994 pa morajo naročiti v Veliki čitalnici in nanje počakati do ene ure, kakor tudi na vse ostalo gradivo, ki je na voljo le za čitalniško branje.

 

So bila tudi druga gradiva tako zelo »nevarna« kot Naša luč?

V D-fondu se je znašlo v veliki meri vse, kar je imelo versko vsebino, pa avtorji, ki so bili ideološko neustrezni in vse, kar je omenjalo možnost slovenske samostojnosti, na primer. Zelo me veseli, da je tudi po letu 1991 fond ostal »corpus separatum« in ga lahko preučujemo z enega mesta kot izjemen pomnik cenzure, ki je sploh ni bilo.

 

Je danes med vašimi mladimi kolegi v knjižnici podobno, kot je na vseslovenski ravni, namreč da mlajše generacije o rečeh večinoma vedo malo ali nič?

Seveda smo si različni in nas zanimajo različne stvari, kar pogojuje tudi letnica rojstva. Kljub temu pa lahko rečem, da imam v NUK zelo razgledane in izobražene sodelavce in čeprav se naša prepričanja razlikujejo, znamo stopiti skupaj in delati lepe stvari. Lep primer je na primer branje prepovedane literature, ki smo ga izvedli ob razstavi Stop, cenzura! Sodelovali smo kolegi iz številnih oddelkov NUK in svetovnonazorsko dokaj različni. Želja vseh nas je bila dati besedo imenitnim avtorjem, za katere dolga desetletja nismo smeli vedeti.

Res pa je tudi, da nismo zelo mlad kolektiv, saj je povprečna starost Nukovca kar 48 let, zato bi mlade kolege v knjižnici lahko preštela na prste ene roke J

 

Vsekakor je danes ta oddelek v drugačni funkciji in ga vodite vi. Kako bi povzeli današnje poslanstvo tega oddelka?

Od leta 1991 veljajo za gradivo iz D-fonda enaka pravila dostopnosti kakor za ostalo gradivo nacionalne knjižnice. Leta 2004 se je preimenoval v Zbirko tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije in že ime pove, kaj je glavna naloga zbirke: zbiramo gradivo, ki ga ustvarijo Slovenci izven meja naše domovine, saj je tudi to slovenika. D-fond, torej nekdanja cenzurirana literatura, pa ostaja osnovni fond na novo poimenovane zbirke. Poleg zbiranja je pomembna naloga tudi predstavljanje dragocenega gradiva, zato vsako leto pripravim(o) razstavo z izseljensko temo, védenje o bogati ustvarjalnosti Slovencev zunaj meja RS pa skušam širiti tudi s pisanjem prispevkov.

 

V Sloveniji je razmerje med knjižno produkcijo in NUK urejeno z zakonodajo (obvezni izvodi za NUK). Kako pridobite publikacije, ki izhajajo v tujini?

Za zbiranje slovenike, ki izide v Sloveniji, je dobro poskrbljeno z zakonom o obveznem izvodu, po katerem je vsakdo, ki izda publikacijo, dolžan le-to v 4 oziroma 16 izvodih poslati v NUK. Seveda pa zakon zunaj meja RS ne velja in tam je potrebno založnike in avtorje, ki ustvarjajo sloveniko, najti, z njimi navezati stik in jih prositi, da pošljejo izvod publikacije (knjige, brošure, revije, glasila, koncertnega lista, vabila na slovensko prireditev …) v NUK. Večina to zelo rada stori, saj je tako njihova publikacija trajno shranjena v slovenskem hramu učenosti. Meril, da gradivu rečemo slovenika, je več: avtor je Slovenec (ne glede, v katerem jeziku piše); publikacija je v slovenščini (ne glede, kdo je avtor); publikacija govori o Sloveniji ali Slovencih.

 

Zaupanje v nekatere slovenske ustanove raste zaradi ljudi, ki zaupanje upravičujejo. Tako vam je bila lani posredovana zapuščina za dr. Tinetom Debeljakom. To morajo biti posebni občutki …?

NUK je knjižnica vseh Slovencev in vesela sem, da zaupanje vanjo narašča. Leta 2015 sem se ob obisku slovenske skupnosti v Buenos Airesu s potomci pokojnega dr. Tineta Debeljaka dogovorila, da bodo poslali njegovo literarno zapuščino v domovino. Debeljakovi hčerki Meta Debeljak Vombergar in Jožejka Debeljak Žakelj sta gradivo uredili in pripravili za prevoz. Januarja 2017 je zapuščina prispela v Slovenijo s pomočjo veleposlaništva RS v Buenos Airesu in to je bil posebno slovesen trenutek. Dr. Debeljak je kljub dejstvu, da se sam fizično ni mogel vrniti v Slovenijo, tudi po besedah hčera ves čas verjel v NUK kot knjižnico vseh Slovencev. Vesel bi bil, da je njegova bogata ustvarjalnost našla mesto tam, kamor pravzaprav spada – v družbi velikanov slovenske literature.

 

Kakšen je postopek, ko dobite tako pomembno in tako veliko količino gradiva?

Vsako zapuščino najprej inventariziramo, kar pomeni, da za začetek na grobo popišemo, kaj se v njej nahaja, raziskovalci pa jo že lahko proučujejo. Nato sledi natančen popis vsega, od osebnih dokumentov, del, pisem, korespondence, tujih del … To je natančno in zamudno delo in ko je končano, lahko najdemo prav vsako osebo, ki ji je na primer dr. Debeljak pisal ali je ona pisala njemu. Večja kot je količina gradiva, dalj časa traja popisovanje. Lahko pa povem, da je zapuščina dr. Debeljaka po zaslugi njegove žene Vere ter hčerk Mete in Jožejke v NUK prišla zelo lepo urejena, kar prihrani precej dela in seveda časa.

 

Denimo pri Debeljaku so gotovo pomemben del zapuščine pisma. Torej Nuk ni samo stavba in knjige. Kaj še hrani?

V Nuku poleg knjig in periodike hranimo vse, kar slovenski narod ustvari in zapiše. Dostikrat smo edini, ki določeno gradivo hranimo, in to za »vse večne čase«. Nekdaj je bil medij zapisovanja le papir, zdaj so nosilci vsebine poleg analognih tudi digitalni. Hranimo na primer zemljevide, razglednice, plakate, glasbene tiske in zapise glasbe na različnih medijih (avdio kasete, gramofonske plošče, DVD-je …), slovensko filmsko produkcijo, drobne tiske (letake, brošure, navodila za uporabo …), pa seveda rokopise in prvotiske. V Nuku ustvarjamo tudi neke vrste literarni arhiv, ki ga sestavljajo zapuščine slovenskih literatov.

 

Rafaelova družba je začela tesneje sodelovati z vašo knjižnico ob postavitvi razstave Rojstvo novih domovin. Kar zadeva vsebino, je bil pri tem vaš najpomembnejši prispevek predstavitev tiska, ki je bil ustvarjen v slovenskih taboriščih v Italiji in Avstriji. Kakšne so številke?

Vsako sodelovanje je dragoceno, to z Rafaelovo družbo in dr. Heleno Jaklitsch ob razstavi Rojstvo novih domovin – bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji pa še posebej. Zakaj? Ker smo predstavili temo, ki je v Sloveniji čisto premalo v zavesti ljudi. Če se omejim le na tiskano produkcijo, je bila ta v nemogočih razmerah naravnost fascinantna: več kot 80 naslovov periodike in okrog 500 naslovov monografij …

 

Če pomislimo, v kakšnih razmerah je vse to nastajalo, človek težko ostane ravnodušen. Težko bi rekli, da to zmorejo povprečni ljudje ...

Da nastane nekaj izjemnega, so potrebni izjemni ljudje. In večina tistih, ki so maja 1945 zapustili Slovenijo, je bila takšna. Kljub negotovi prihodnosti in nemogočim razmeram, v katerih so se znašli, se niso prepustili malodušju in obupu. Na obrobju velike zgodovine so dobesedno ustvarili v tragedijo ovit čudež.

Že nekaj dni po odhodu iz domovine so v taborišču sredi polja ustanovili šolo; osnovnošolski in srednješolski otroci so lahko nadaljevali in tudi zaključili šolanje. Ob umanjkanju tako rekoč vsega, kar je za tiskanje potrebno, težavami s papirjem, pisalnimi in razmnoževalnimi stroji, črnilom, primernimi prostori, denarnimi sredstvi in cenzuro taboriščnih uprav so nastali prvi časopisi, sprva natipkani v nekaj izvodih na pisalnih strojih, prinesenih od doma. Pa neverjetno bogata kulturna dejavnost, delavnice, kjer so nastajali umetelni izdelki …

 

Mimogrede ste »staknili« še nekega neznanega fotografa, ki je zabeležil odhod naših ljudi čez Ljubelj.

Prijatelju Jerneju sem razlagala, kaj pripravljamo, pa je takoj dodal, da je tudi njegov stric Janko Tavčar iz Škofje Loke s fotoaparatom dokumentiral begunsko reko in prve dni bivanja na Vetrinjskem polju. Skupaj z 12.000 domobranci in civilisti so ga vrnili v Jugoslavijo, v žepu je s sabo odnesel tudi kolute s posnetki. Ko je v koloni vrnjencev korakal mimo hiše dr. Tineta Debeljaka proti Škofjeloškemu gradu, je posnetke stisnil v roke sestri dr. Debeljaka, ki je pred hišo nemo gledala grozljivi sprevod, spremljan s psovanjem in pljuvanjem. Negative je nato izročila Jankovim sorodnikom, ki so iz njih naredili fotografije, kajti Janko se ni nikoli vrnil in še danes ne vedo, kje leži. Nekaj posnetkov smo predstavili tudi na razstavi.

 

Preden zapustiva knjižnico. Njenega poslanstva še vedno nisva orisala v celoti. Razteza se od čitalnice do zanimive pobude, ki vstopa v drugo sezono. To dogajanje zadeva najmlajše, njegova duša pa ste vi: Čukec Nukec. Za kaj gre?

Predšolski in osnovnošolski otroci še do nedavna niso bili Nukova ciljna publika. Vedno bolj pa se zavedamo, da si je treba uporabnike (pri)vzgojiti zgodaj in kar je morda še pomembneje, širiti vedenje o tem, kakšen pomen ima za narod nacionalna knjižnica, da je velik nacionalni simbol. Tudi iz lastnih izkušenj lahko rečem, da sem jo sprva doživljala kot zelo resno in kar malo nedostopno inštitucijo in verjamem, da marsikdo zaradi takega slovesa še danes ne upa odpreti težkih vhodnih vrat … Tako smo s kolegi pripravili projekt Čukec Nukec, ki zaživi vsako prvo soboto v mesecu od oktobra do julija in je namenjen prav našim najmlajšim ter njihovim staršem, starim staršem, tetam, stricem …, ki pripeljejo otroke na Čukčevo soboto. Navadno preberemo eno od zgodbic, ki govori o tem, kaj vse doživlja Čukec Nukec v knjižnici, nato pa se odpravimo na sprehod po hiši, kjer si vse te stvari še v živo pogledamo. Sobotno dopoldne zaključimo z delavnico. Vsakič obravnavamo drugo temo in pokažemo kaj novega. To je že druga sezona Čukčevih sobot, ki so se zelo lepo »prijele« in med obiskovalci imamo že prave male navdušence nad knjižnico.

 

Napisali ste tudi knjigo s tem naslovom. O čem govori?

Osnova projekta je pravzaprav slikanica Čukec Nukec – zgodbe o malem čuku, ki živi v Nuku, katere avtorica sem. V knjižnici smo začeli opažati grahasta peresa in prav kmalu ugotovili, da pri nas živi čuk. Ker je še majhen, je Čukec in ker živi v Nuku, je Nukec. Kakor vsi pravi čuki podnevi spi, ponoči pa s pomočjo mojstra Plečnika odkriva skrivnosti hiše tisočerih knjig. V slikanici so štiri zgodbice, za novo sezono pa so nastale že štiri nove.

 

Sicer pa vas srečujemo tudi na drugih področjih. Nedavno smo brali denimo zanimiv članek o Antonu Novačanu v Slovenskem času. Zopet izseljenec …

Zelo rada tudi kaj napišem, to drži in odstiranje zamolčanega in prikritega se mi zdi posebno poslanstvo. Eden takih pozabljenih avtorjev velikega formata, s katerim sem se srečala v D-fondu, je tudi Anton Novačan, o njem sem pisala v eni zadnjih številk Slovenskega časa.

 

Je vaše zanimanje pobujeno le iz profesionalnih razlogov ali vam je tematika, kot se reče, zlezla pod kožo?

Izseljenska zgodba je tudi moja zgodba, saj več kot polovica naše širše družine živi v Severni Ameriki, en del pa po Evropi. S to tematiko se tako srečujem že od ranih let, od nekdaj me je privlačila in mi zbujala radovednost. Mirno lahko rečem, da mi je povsem zlezla pod kožo in danes bi pravzaprav težko opredelila, kakšen je moj delovni čas, saj izseljenske teme zaznamujejo tudi velik del mojega prostega časa.

 

Dejavni ste v Škofji Loki, zlasti v muzejskem društvu. Je Loka vaš rodni kraj?

Tako je, od rojstva živim v Škofji Loki in sem z njo neizbrisljivo povezana. V Muzejsko društvo sem aktivno vključena 12 let, 10 let (ali je res že toliko?) pa opravljam funkcijo društvene podpredsednice. Pripravili smo vrsto zanimivih projektov, glavni namen društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1937, tudi na pobudo dr. Tineta Debeljaka, pa je pospeševanje domoznanske dejavnosti na ozemlju nekdanjega loškega gospostva, pospeševanje varstva kulturne in naravne dediščine ter izdajanje domoznanskih publikacij s teh področij, kot sta serijski publikaciji Loški razgledi in Pasijonski doneski in drugo.

 

Spominjam se angleške čitanke: Škofja Loka is an old town near Ljubljana. Ne pove prav veliko, a mestece mora vendarle imeti v sebi neko patino in še kaj, da so se ga s tako nostalgijo spominjali velikani, kot sta Tine Debeljak ali filozof Milan Komar.

Ko se pelješ proti Škofji Loki iz smeri Ljubljane, te malo pred Trato pozdravi tabla z napisom Škofja Loka – mesto muzej. V šali radi rečemo, da imajo nekatere reči, na primer ceste, res muzejsko vrednost, velja pa to seveda za staro mestno jedro, ki zadnjih 500 let ni bistveno spremenilo svoje oblike. Škofja Loka je stara več kot 1000 let in ima posebno patino in energijo. Pisatelj Zorko Simčič pravi, da so se v Loki in njeni okolici od nekdaj rojevali posebni ljudje, ki so odstopali od povprečja, bodisi kot slikarji, pisatelji, znanstveniki … nenazadnje to o posebnih ljudeh potrjujejo tudi ustanovitelji Muzejskega društva, ki so se že leta 1930 sestali v Profesorskem cehu. Vanj so bili vključeni profesorji Ivan Dolenec, France Planina, dr. Pavle Blaznik, dr. Tine Debeljak, dr. Jakob Šolar, dr. France Koblar, dr. Lovro Sušnik, dr. Maks Miklavčič … Dr. Debeljak je svojo Loko vedno nosil v srcu in ji tako kot filozof dr. Komar posvetil prelepo pesem.

 

Zgodovinsko društvo in knjižnica … Lahko s to pomočjo uganemo tudi vašo izobrazbo?

Ne bo težko. Sem profesorica zgodovine in diplomirana bibliotekarka.

 

Pa skleniva tam, kjer se pogovori običajno začnejo: beseda o odraščanju, matični družini … Lepi spomini? Dobri zgledi?

Moja starša sta oba iz Poljanske doline, od tam izhaja naš rod, sledimo ga lahko od 16. stoletja. Mladostni spomini so v veliki meri povezani s Karlovcem, kakor se po domače reče kmetiji, od koder je doma moja mama. Veliko počitniških dni in koncev tedna smo preživeli tam, saj je stara mama zgodaj ovdovela in potrebovala pomoč na kmetiji. Povezanost z zemljo, z rodno grudo bo tako vedno del mene, že v četrtem razredu osnovne šole sem za spis z naslovom Zemlja domača ni prazna beseda (citat iz Tavčarjeve Visoške kronike) dobila občinsko nagrado. Oče je zelo rad hodil v hribe in »vlekel« s sabo celo družino, tudi to so zelo lepi in dragoceni spomini. Starša sta mi bila vedno zgled ljubezni do domače zemlje, domovine, slovenskega življa. Nikoli ne bom pozabila, kako je mama šivala slovenske zastave, ko se je Slovenija osamosvajala.

 

In rod Janežičev gre naprej …? J

Rod Janežičev nadaljujeta dva Janežiča. Zala študira krajinsko arhitekturo in ima glasen hobi – je namreč bobnarka, sin Martin, ki je že nekaj časa najvišji v družini, pa obiskuje srednjo šolo smer mehatronika in se ukvarja s prostim plezanjem. Najbolj me veseli, da vesta, kaj ju zanima in da sledita svojim ciljem, čeprav nista družboslovca, kakor je njuna mama :)

 

Povsem zadnjo besedo pa naj imajo božični prazniki … 

Božič slavi družino in sporočilo, ki ga prinaša novorojeno Dete, ima izjemno globino in pomen. Družina je tista, ki daje varnost, sprejetost in zavetje, ki te podpira, spremlja, daje moč in navdih. 

Objave
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom