Objavljeno: 18.03.2016
Ves svet naj bo oder slovenstva
Vabljeni k branju pogovora z mag. Dejanom Valentinčičem, ki ga je za mesečnik Naša luč (februar 2016) pripravila Mojca Tomažič.
Tokrat smo k pogovoru povabili mladega in perspektivnega pravnika. Dejan Valentinčič je zaposlen kot asistent na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in zaključuje doktorsko disertacijo. Dejana poznamo kot vsestransko osebo. Poleg svojega pravniškega poklica se namreč rad ukvarja s kmetovanjem, z novinarskim delom, veliko svojega časa pa posveča tudi Slovencem v zamejstvu in po svetu. Bil je redni udeleženec Višarskih dni mladih, večkrat tudi kot gost, nazadnje na decembrskih višarskih dnevih 2015 z večernim predavanjem o manj znanih slovenskih skupnostih v ZDA in Kanadi.
Dejan, vaše življenje je zaznamoval pravniški poklic. Od kod pravzaprav zanimanje za Slovence v zamejstvu in po svetu? Je povezano tudi z vašo osebno družinsko zgodovino?
Priznati moram, da pravzaprav ne vem. Spominjam se, da ko sem bil še v srednji šoli in se mi niti še ni sanjalo, kaj bom sploh študiral, sem že bil prepričan, da bom ob koncu študija diplomsko nalogo pisal na zamejsko ali zdomsko tematiko. Kasneje sem z raziskovanjem nadaljeval in to je vse do danes ostal moj osrednji strokovni in ljubiteljski interes. Zanimivo je, da nimam kakšne družinske zgodovine, ki bi me povezovala s temi vprašanji.
Od kod pa izhajajo vaše korenine?
Z družino živimo v vasici Globno v občini Kanal ob Soči, v srednji Soški dolini. Družinske korenine pa deloma izvirajo še iz obeh bregov Soče, obrobja Banjške planote in Kanalskega kolovrata na drugi strani.
Kaj zapolnjuje vaš prosti čas? S čim vse se ukvarjate?
Vaše vprašanje meri verjetno predvsem na hobi, glede katerega so sogovorniki pogosto presenečeni. To je kmetovanje. Res mogoče ni najbolj običajno kombinirati pravniško delo in delo na zemlji, a zame je to najlepša sprostitev. Če vsak dan čutim zemljo med svojimi prsti, se veliko bolje fizično in duševno počutim. Tudi velika večina strokovnih stvari, ki jih kasneje zapišem, se v mislih izoblikuje med kmetovanjem ali sprehodi v naravi.
Med študijem ste svoje izkušnje bogatili tudi v Evropskem parlamentu. Katere izkušnje so vas tu za vaše področje dela najbolj zaznamovale?
Prakse v Evropskem parlamentu se spominjam predvsem z vidika izkušnje, kako delujejo evropske institutucije in evropska prestolnica nasploh. Na kratko bi jih lahko povzel takole: zelo hiter in naporen ritem, hipno reševanje nepredvidljivih težav in multikulturno, a spoštljivo okolje.
Glede na to, da živite ob meji, bi lahko opisali, kakšna je dinamika med Slovenci na eni in drugi strani meje?
Na žalost meja v glavah ljudi še zelo živi. To se po eni strani vidi v zelo malo fizičnega pretoka (npr. število ljudi iz Nove Gorice, ki bi hodili na slovenske prireditve v sosednjo Gorico, je zanemarljivo majhno). To pa je le posledica širšega problema, da ni ponotranjenega zavedanja, da rojaki živijo tudi zunaj fizičnih meja Slovenije. Tako tudi danes iz Slovenije zelo redko gremo v Videm ali Sesljan, ampak najpogosteje kar v Udine in Sistiano. Enako med pogovori redno poslušamo, v katerih trgovinah čez mejo »znajo slovensko«, torej nam sploh na misel ne pride, da gre za rojake, ampak le Italijane, ki pač znajo slovensko.
Naj navedem še svež pripetljaj. Ko je Klub zamejskih študentov na Opčinah pri Trstu priredil informativni dogodek o možnosti študija v Sloveniji, so slovenske fakultete tja pošiljale kader, ki govori italijansko, da bi lahko z mladimi zamejskimi študenti komunicirali. Predstavnica ljubljanske univerze pa je na dogodku razlagala, kakšni so pogoji za pridobitev slovenske vize, katere pogoje za študij v Sloveniji morajo izpolniti nedržavljani EU itd. Torej popolnoma brez vsakega občutka za prostor, kam je prišla.
Svoja prva avtorska dela ste s pisanjem člankov ustvarjali kot novinar časopisa Nedelja v Celovcu. Kako je potekalo vaše delo?
V tem delu sem resnično zelo užival. Najljubše mi je bilo hoditi na teren in poročati o dogajanju. Uredništvo Nedelje je obkroženo z ostalimi slovenskimi ustanovami, tako da je bilo tudi v hiši vedno zanimivo. Mislim, da sem bil v idealnem okolju za poglobljeno spoznavanje koroške duše.
Kakšno izkušnjo slovenske skupnosti ste tam doživeli?
Koroški Slovenci so takšni kot njihove čudovite ljudske pesmi, ki jih tako radi prepevamo vsi Slovenci (N'mau čez izaro, Pojdem u rute, Rož, Podjuna, Zilja ...) – nežne in mile duše, a z veliko narodne zavednosti in odločenosti za ohranitev svoje kulture in jezika.
Vaše zanimanje so pritegnili Slovenci v Italiji. Leta 2014 ste izdali monografijo Slovenci v Reziji?. Čemu tak naslov? Zakaj ravno Rezija?
Rezija je zaprta majhna dolina, kjer še danes poteka izrazito protislovensko preganjanje. Del politične elite ter del domačinov nikakor noče priznati, da je rezijanščina slovensko narečje, ampak Rezijanom izvor pripisujejo med Ruse, romanske narode, včasih tudi, da gre za poseben narod ali celo posebno raso. Želel sem osvetliti to dogajanje, ki je večkrat preraslo celo v fizične napade Rezijanov, ki se priznavajo za del slovenskega naroda. Vprašaj na koncu naslova je torej posledica dejstva, da je slovenska identiteta doline Rezije danes še vedno sporna. Če navedem svež primer, lani poleti so protislovenski krogi v njihovem časopisu slovenske turiste v Reziji opisovali kot tiste, ki si že hodijo ogledovat, katere hiše si bodo prilastili, ko jim bo uspelo iztrebiti Rezijane.
Kaj pa druge skupnosti v Italiji? Kako vi vidite položaj slovenskega jezika in pravni položaj tamkajšnjih Slovencev?
Izmed slovenskih manjšin v sosednjih štirih državah je položaj Slovencev na Tržaškem in Goriškem v Italiji zagotovo boljši kot drugje. Slovenci imajo svoje slovenske šole, številne kulturne dogodke, politično dejavnost itd. Seveda pa to ne pomeni, da se ni potrebno boriti za svoje pravice. Trenutno je npr. najbolj aktualno vprašanje združevanje občin, kjer oblasti povsem ignorirajo dejstvo, da bi nova ureditev pomenila tudi občutno nazadovanje manjšinskih pravic.
Obiskali pa ste tudi manj znane slovenske skupnosti na Hrvaškem, Štajerskem in v Porabju. Zakaj so v matični domovini manj poznane?
Skupnosti so manjše in stopnja asimilacije je višja. V osrednjih medijih se jim tako namenja še manj pozornosti in mnogi sploh ne vedo za te skupnosti.
Katere slovenske skupnosti po svetu ste obiskali?
Večino skupnosti v ZDA in Kanadi, tako predvojne kot povojne naseljence v Argentini, v Evropi pa predvsem skupnosti v Nemčiji.
Ali lahko za vsak obisk izpostavite katerega od spominov, ki se vas je najbolj dotaknil, zaznamoval ali presenetil?
Oh, teh spominov je toliko, da bi lahko z njimi napolnil celo številko Naše luči. Šlo je za nešteta srečanja, ki so me globoko nagovorila in ganila, zaradi njih ne bom več enak, kot sem bil prej. Dobesedno, ob takšnih izkušnjah človek prav čuti, kako notranje napreduje.
Naj navedem le nekaj utrinkov iz ZDA in Kanade, kjer sem bi nazadnje in vtisi še najbolj sveže odzvanjajo v mojem srcu. V mestu Winnipeg sredi Kanade (lahko bi se izrazil tudi sredi ničesar) so tako npr. že pred leti izgubili slovenskega duhovnika. Problem so rešili tako, da so naučili slovensko maševati duhovnika s Tajske. Kaj takšnega ni uspelo niti veliko večjim skupnostim.
V drugem mestu sredi ničesar v Kanadi, Thunder Bay, so zaradi izseljevanja mladih zaradi služb in posledično osipa članstva morali zapreti slovensko društvo. Skupinica starejših možakov se tako sedaj vsako soboto zjutraj na kavi srečuje v McDonaldsu. V Thunder Bayu pa še vedno deluje društvo Beneških Slovencev, torej rojakov, ki so se v Kanado preselili iz zamejske Benečije.
Najstarejše slovenske naselbine v Ameriki so v Minnesoti. Tja so se Slovenci začeli naseljevati že v letu 1860. V tej zvezni državi je tudi edino mesto v ZDA, ki so ga ustanovili Slovenci, to je St. Stephen’s (Sv. Štefan). V Minnesoti me je med drugim sprejel častni konzul Republike Slovenije Miro Medved. Na pročelju njegove hiše visita slovenska in evropska zastava. V času mojega obiska je ravno pripravljal proslavo ob dnevu slovenske državnosti. Povabil je dvesto gostov, uvozil laško pivo iz Slovenije, za častno govornico povabil senatorko slovenskih korenin Amy Klobuchar (ki se sicer rada pohvali, da vsak četrtek v senatu streže potico). Vse to je naredil na lastne stroške, za promocijo Slovenije.
V Pueblu v Koloradu pa sem npr. srečal gospo, katere predniki so se tja preselili že okoli leta 1890. Gospa zbira slovenske znamke, ne manjka ji niti ena od osamosvojitve do danes. Takšnih impresivnih zgodb je na desetine, celo stotine.
Če bi primerjali evropske skupnosti z argentinskimi in severnoameriškimi, bi našli kakšno vzporednico? V čem pa bi se razlikovale?
Dejstvo, da si bistveno bližje domovini in se fizično lahko pogosteje vračaš v Slovenijo, igra pomembno vlogo. Med mladimi v Nemčiji sem opazil veliko navezanost na Slovenijo in da komaj čakajo, da se lahko vrnejo na obisk oz. počitnice. Upam, da ta vez ne bo zamrla! V prekomorskih državah je težje in številni mladi sploh še nikoli niso bili v Sloveniji.
V letu 2011 ste bili dopisnik iz Argentine za spletni portal Slomedia.it. Kakšna je bila pravzaprav vaša glavna naloga in kako ste se v času dopisništva z njo spopadali?
Dejansko je tukaj šlo za enomesečno potovanje s prijatelji, katerega namen je bil tudi pobliže spoznati slovensko skupnost. To sem izkoristil še za oglašanje na portal Slomedia.it, kjer sem poskušal bralcem malo osvetliti slovenski čudež v deželi ob Srebrni reki. Ker pa so bile takrat ravno predsedniške volitve v Argentini, je bila to idealna priložnost tudi za kakšen članek o splošni družbeni in politični situaciji v tej državi.
Vaše najdaljše in najbolj poglobljeno spoznavanje slovenskih skupnosti je bilo v ZDA in Kanadi.
V letu, ki je za nami, so se mi okoliščine tako srečno razpletle (a seveda ne same od sebe, ampak kot rezultat mojega intenzivnega prizadevanja in truda), da sem lahko ZDA obiskal kar dvakrat. Prvič je šlo za štirimesečno raziskovalno gostovanje na Državni univerzi v Clevelandu. To je potekalo kot študijska izmenjava v okviru mojega doktorskega študija, ki ga opravljam na Fakulteti za uporabne družbene študije, kjer sem tudi zaposlen kot asistent za področje ustavnega prava in človekovih pravic.
Drugi obisk pa je bil krajši, enomesečen, obiskal sem Kalifornijo in Kolorado. To je bil rezultat uspešno pridobljenega skupnega raziskovalnega projekta z univerzo Santa Clara. Osrednji namen obeh mojih potovanj je bil obiskovanje slovenskih izseljenskih skupnosti ter spoznavanje njihovega življenja.
Kakšne so njihove posebnosti v življenju slovenstva?
Izrazita razlika je ta, da se slovenski jezik zelo hitro izgublja in absolutno prevladuje angleščina. A tega rojakom ne smemo očitati, ampak razumeti okoliščine, v katerih se je to zgodilo. Dejstvo je, da živijo v angleškem okolju in tudi naseljeni so razpršeno. Torej je, razen koncev tedna, ko se lahko družijo med sabo, slovenščina omejena le na družinski krog. Zaradi služb in šol pa to pomeni le nekaj ur dnevno. Posledično so bile dinamike povsod enake – slovenščina se je začela umikati angleščini. A zaradi tega niso nič manj Slovenci!
Kaj pa potem med njimi najbolj ohranja slovensko narodno zavest?
Če je v Sloveniji in zamejstvu jezik meja narodne zavednosti, v izseljenstvu ni tako. Še vedno se je ohranilo vse ostalo – narodna zavest, ponos, slovenska pesem, plesi, običaji, navezanost na kraje prednikov in najbolj znane kraje v Sloveniji. Tako praktično v vsaki hiši na steni visita sliki Bleda in Brezij. Najdlje pa se ohranja hrana. Lahko rečem, da je prav ta dejansko najbolj izrazit znak etnične identitete. Tako v ZDA in Kanadi še vedno najdemo vsepovsod slovenske klobase, krvavice, potico, štrudelj, vino, vse izdelano po domačih receptih … Samo v Clevelandu recimo delujejo štirje slovenski mesarji. Znana je zgodba, da je klobase mesarja Ažmana astronavtka Sunnita Williams odnesla celo v vesolje.
Gotovo si težko predstavljamo, da nekdo narod čuti tako močno, čeprav nima stika z jezikom.
Če nekoliko obrnem paradigmo, to pomeni: ne se sramovati; v določenem segmentu je potrebno rojake v tem oziru celo spoštovati. Predstavljamo si lahko, kakšna travma je izgubiti materni jezik. Oni pa so pragmatično sprejeli, da jezika pač ne bo mogoče ohraniti, pritiski okolja so premočni, so pa zato ohranili vse ostalo.
Interes za slovensko zgodovino in sedanjost je velik. Številni še vedno dnevno spremljajo družbeno dogajanje v Sloveniji in ga poznajo natančneje kot ameriško dogajanje. Tudi za zgodovino se običajno zelo zanimajo in ni jih malo, ki jo poznajo bistveno natančneje kot povprečen prebivalec Slovenije.
Čeprav se jezik nekoliko izgublja, še obstajajo sobotne šole (v Clevelandu dve, v Torontu in Lemontu pri Chicagu po ena), lektorati in razni krožki, kjer se je mogoče učiti slovenskega jezika.
Bi lahko izpostavili kakšno zgodbo tamkajšnjega Slovenca?
Vse skupnosti so še zelo živahne, z zelo veliko slovenskega dogajanja. To seveda vse temelji na prostovoljcih, ki neverjetno veliko časa in energije namenijo, da se slovenstvo ne bi izgubilo.
Zame zelo presunljive so bile zgodbe posameznikov, ki jim predniki niso prenesli slovenske identitete, a so jo sami našli in so danes navdušeni Slovenci. Starejši gospod iz Indiane me je tako globoko ganil s pripovedjo, da ko je ugotovil, da je Slovenec in prvič prišel v Slovenijo, je takoj, ko je prestopil državno mejo, šel na kolena in vzel slovensko zemljo v levi žep srajce, da bi bila čim bližje srcu. Od takrat to zemljo vedno nosi s sabo v vrečki v žepu in pravi, da bo šla z njim v krsto.
Njegov prijatelj je enako šele v srednjih letih ugotovil, da je Slovenec. Kot zdravnik (in univerzitetni profesor srčne kirurgije) ima vedno pri sebi zdravniško torbo. Ko sva se spoznala na nekem plesu, me je odpeljal do svojega avtomobila in mi odprl torbo. Na vrhu je imel dva majhna srpa. Rekel je: »To sem našel v vasi mojih prednikov. Vedno ju imam v torbi, ker želim, da vsako jutro, ko torbo odprem, najprej zagledam ta srpa. Zdaj ko vem, kdo sem, ne smem tega nikoli več izgubiti.«
V Clevelandu sem srečal tudi tri mlade, dva fanta in dekle (med seboj se ne poznajo), ki so odrasli popolnoma zunaj slovenske skupnosti, z družinami so živeli v mestih, kjer drugih Slovencev ni bilo. Ko so prvič prišli v Cleveland, jih je dinamika dogajanja v slovenski skupnosti tako prevzela, da so se vsi trije odločili za selitev v Cleveland, kjer so si našli službe in postali zelo aktivni v skupnosti, čeprav niso imeli nobene takšne izkušnje prej.
Sama sem zaključila študij slovenščine, pa vendar sem pogrešala poglobljene tematike o slovenskih skupnostih v zamejstvu in po svetu. Prav tako na Rafaelovi družbi opažamo, da trend sodobnega izseljevanja, predvsem mladih, ne odnaša s seboj občutka za domovino in narodno pripadnost. Slovenske skupnosti prav tako ostajajo neopažene. Kaj menite o tem?
Vemo, da Slovenijo zadnja leta pesti hudo izseljevanje mladih, ki doma ne morejo najti službe. To je za Slovenijo prava katastrofa. Tolažili bi se lahko z dejstvom, da bodo ti novi priseljenci vsaj okrepili in osvežili tradicionalne slovenske izseljenske skupnosti, kot se je v preteklosti že dogajalo (in nenazadnje, kot se danes še vedno dogaja pri drugih narodih, npr. Ircih, Italijanih, Poljakih, Madžarih, Srbih, Hrvatih, to sem videl na lastne oči). A situacija je na žalost precej bolj klavrna.
Naj navedem konkreten primer, ki sem ga sam doživel. Čeprav se je v Toronto v zadnjih letih izselilo stotine mladih Slovencev, tega v izseljenskih organizacijah ni zaznati. Letošnje poletje, ravno ob mojem obisku, pa se je za spremembo nekaj mladih pripeljalo na eno izmed slovenskih »farm« na obrobju Toronta. Glavna motivacija za obisk je bil zastonj bazen, tako so jo hitro ob začetku kulturnega programa popihali v vodo. Kasneje sem se z eno izmed deklet zapletel v pogovor. Že rahlo zgroženo mi je dejala: »Ali si videl, kakšni čudni ljudje so tukaj? Pred domom imajo kip duhovnika z otrokom, le kaj naj bi to pomenilo?« z jasnim namigovanjem na pedofilijo. Dejansko je šlo za kip škofa Barage s knjigo v rokah, ko uči indijanskega otroka (škof Baraga je med vsemi Slovenci v Kanadi in ZDA zaradi svojih nespornih zaslug in velikega ugleda tudi med večinskim prebivalstvom, in še posebej Indijanci, zelo spoštovana oseba). Ko sem jo presenečen vprašal, ali ni tisto škof Baraga, mi je bilo iz njenega pogleda jasno, da se ji niti sanja ne, kdo bi to lahko bil.
Jasno je, da mladi, ki odraščajo v Sloveniji, ne morejo pridobiti nobenega vedenja o zamejski in izseljenski dimenziji slovenstva, saj sta ti v šolstvu in medijih povsem spregledani. Kakšne posledice to prinese, pa lepo ponazarja zgornji primer. Tako tudi ti mladi živijo bolj vsaksebi, preko sodobnih komunikacijskih tehnologij pa ohranjajo stike z družino in prijatelji doma. Ali bo to dovolj za ohranitev slovenstva, pa je veliko vprašanje.
Precej ste pisali tudi o odnosu Slovenije do zamejstva in izseljenstva. Nam lahko o tem malo več poveste?
Trdno verjamem, da je povezovanje treh duš slovenstva, matične, zamejske in izseljenske, velika neizkoriščena možnost za slovenski narod in državo Slovenijo. Ob različnih priložnostih sem pripravil predloge, kako bi se dalo to povezovanje okrepiti in zakaj bi bilo to vsestransko koristno. Najprej ugotavljam, da je tematika med rojaki v Sloveniji zelo slabo poznana. Tako na primer če v iskalnik google vpišemo iskalno geslo »urad za zamejce«, se nam kot najpogosteje iskana kombinacija pokaže »urad za zamejce po svetu«. Večina ljudi v Sloveniji danes torej očitno ne loči med zamejstvom in izseljenstvom. Slabo poznavanje posledično prinaša tudi, da se tematike ne ceni. Tako so pred vsakimi volitvami polemike, kako imajo lahko rojaki, ki ne živijo v Sloveniji, volilno pravico, po volitvah pa se vedno znova poskuša ukiniti funkcijo ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki se jo prikazuje kot nepotreben strošek. Zato je prva stvar, ki bi jo morala Slovenija narediti, povečati poznavanje tematike doma – v šolah je sedaj le ena ura namenjena zamejstvu, izseljenstvu pa nič. To je potrebno preseči, obravnavati je potrebno celoten slovenski kulturni prostor kot naš življenjski prostor in, če parafraziram Shakespeara, delovati, da bo »ves svet oder slovenstva«. Popolnoma nobenega razumnega razloga ni, da se omejujemo na državne meje. Če bi na primer vsak dan pri televizijskih novicah (enako velja tudi za ostale medije) v vremenskih napovedih vključili še informacije, kakšno bo vreme recimo v Clevelandu, Torontu, Buenos Airesu, Melbournu, Munchnu, Stuttgartu, Essnu, Trstu, Celovcu, Monoštru ..., bi bil to ogromen kulturni premik in grajenje enotne skupnosti. Tudi na primer o vseh kulturnih in družabnih dogodkih, ki se dogajajo v zamejstvu in zdomstvu, povprečen prebivalec Slovenije nima možnosti ničesar izvedeti. Mislim, da bi bilo to ključnega pomena, da bi dopisniki o tem stalno pripravljali reportaže in poročila.
Druga stvar pa je, kaj bi Slovenija lahko bolje naredila pri odnosih z diasporo. Moji predlogi so, da je potrebno vsekakor pustiti samostojnega ministra za to področje in ga okrepiti s položajem podpredsednika vlade, da bi tako pridobil na ugledu in ta funkcija ne bi bila zadnji politični drobiž, ki se ga deli. V parlamentu bi bilo potrebno dva sedeža zagotoviti za zamejskega in izseljenskega poslanca. Zakon o državljastvu in zakon o volitvah bi bilo potrebno reformirati in spremeniti nesmiselne omejitve ...
Glede na to, da se strokovno ukvarjate tudi z migracijsko politiko, bi vas vprašala o vašem mnenju na trenutno begunsko in migrantsko situacijo.
Mislim, da je osnovno izhodišče pri vseh nas enako: beguncem, ki bežijo iz vojnih območij, je potrebno pomagati. Je pa zgodba tako zapletena in večplastna, da del populacije, ki je že vedno bil naklonjen ideji, da se lahko priseli kar vsak, kdor želi, namerno ne ločuje med begunci in migranti. Pri drugem delu populacije pa je v ospredju strah zaradi takšne količine ljudi, ki ni več obvladljiva. Tako osnovno vprašanje, kako pomagati beguncem (ter jih prej sploh identificirati, kateri to sploh so), ostaja kar malo v ozadju.
Evropa po tem migrantskem valu ne bo več takšna, kot je bila prej. Svoboda se bo začela umikati varnosti. Tukaj se vidi togost EU, ki na te nove trende ni bila pripravljena. Dejstvo je, da Dublinska konvencija, ki ureja sprejemanje beguncev na nivoju EU, v praksi nikoli več ne bo delovala. Ta namreč pravi, da mora oseba za status begunca zaprositi v prvi državi članici EU, v katero vstopi. Ob takšnih številkah ljudi to ni več izvedljivo. Če niti ne razmišljamo o tem, da je najpogosteje prva država Grčija, ta pa je bila v zadnjih letih večkrat obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice zaradi nehumanega ravnanja z begunci. Druga najpogostejša vstopna država je Italija, proti kateri tudi trenutno poteka nekaj sodnih postopkov, za katere si upam trditi, da jih bo izgubila.
Kot osnovni problem EU vidim tega, ki ga je že pred pol stoletja izpostavil takratni ameriški zunanji minister Henry Kissinger in ostaja do danes enak. Takole se je slikovito izrazil: »Jaz na ravni EU nimam enakovrednega sogovornika, ki bi ga lahko poklical in vprašal: 'Halo, Evropa, kaj vi menite?'«. V takšnih kriznih situacijah se še bolj kaže, da to, da mora vsaka odločitev prestati tudi interese vseh 28 držav članic, paralizira EU. Po mojem mnenju bi bilo torej potrebno iti prav v nasprotno smer, kot je danes večinska propaganda – ne kriviti EU, da ne ukrepa in ji zato jemati pristojnosti, ampak okrepiti pristojnosti skupne povezave v odnosu do držav članic.
Ob tem pa je potrebno dodati, da Slovenci takšne odločitve ne bomo sprejeli kot optimalne. Ko se bo problem reševalo na evropskem nivoju, bomo morali tudi mi »požreti svoj delež«, ob tem pa nikogar ne bo zanimalo, koliko so bivše kolonialne sile krive za zdajšnje razmere, Slovenci pa ne, svoj nemajhen delež bremena bomo morali prevzeti.
Dejan, ob koncu hvala za vaše razmišljanje ob vsej tej aktualni problematiki, ki nam pomaga k zavedanju vsega dogajanja. Hvala tudi za vaš čas in pogovor.
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Pogovor s Cilko Žagar
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Pogovor s Sašo Veronikom
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Pogovor z Markom Vombergarjem
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Pogovor z Jožico Tomšič
Pogovor z Marijano Sukič
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Pogovor z Renatom Podbersičem
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Pogovor z Matjažem Merljakom
Pogovor z Zoranom Kodelo
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Pogovor z Ivanko Koletnik
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
Pogovor s Heleno Janežič
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Pogovor z Jožico Curk
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Pogovor s Petrom Kuharjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Pogovor z Reinhardom Marxom
Pogovor z Eriko Jazbar
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Pogovor z Bogdano Herman
Pogovor z Romanom Travarjem CM
Pogovor s Sandrom Quaglio
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Pogovor z Ivanom Omanom
Pogovor z Valentino Pikelj
Pogovor z Robertom Friškovcem
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
Pogovor z Jurijem Paljkom
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Pogovor z Ljobo Jenče
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Duhovnik Jože Božnar
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Pogovor z Emilom Zonto
Pogovor z Jeleno Malnar
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Pogovor z Marcosom Finkom
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Pogovor z Jankom Krištofom