Rafaelova družba
Domov > Objave
Torek, 19 Marec 2024

Objavljeno: 03.07.2015

Število všečkarjev tu nima teže

Vabljeni k branju pogovora z mons. Janezom Pucljem, ki ga je za mesečnik Naša luč (julij-avgust 2015) pripravil Lenart Rihar.



Münchenska je od slovenskih župnij, raztresenih po Evropi, najstarejša. Kako to?

Nastala je na pobudo zavednih Slovencev, ki so preživeli v koncentracijskem taborišču v Dachauu, kjer je bilo okrog 1500 Slovencev vseh nazorov, od narodnjakov do komunistov. Med njimi tajnik Slovenske legije, konspirativne odporniške organizacije slovenskih parlamentarnih strank proti okupatorju, g. Vinko Lipovec, ki je bil interniran z vsem vodstvom vred v Dachau, ko je bila organizacija leta 1943 izdana Nemcem. Po osvoboditvi je s privoljenjem ameriških zasedbenih oblasti ustanovil družbo, ki je pomagala pri vračanju razseljenih Slovencev, zapornikov in vojakov v domovino. V sklopu te organizacije je nastala tudi duhovna oskrba zanje, ki jo je opravljalo več duhovnikov, ki so preživeli v Dachauu.

 

Ali je še danes opazna kakšna značilnost, vezana na ta poseben začetek?

Tega ni ne v zavesti vernikov ne v krajevni Cerkvi. V jubilejnem letu pa želimo obuditi spomin in posredovati nekaj dokumentov in sporočil o začetkih urejene pastorale Slovencev v Nemčiji.

 

Nam lahko na kratko orišete zgodovino župnije?

Duhovniki p. Beno Korbič, Franc Šeškar in še nekateri so dobili dekret iz Rima. Njihovo poslanstvo je bilo namenjeno vsem Jugoslovanom. Vendar je kontinuiteta ostala slovenska, saj je vztrajal le Franc Šeškar, ki je l. 1949 predal pastoralno odgovornost dr. Janezu Zdešarju. Njega je poslal v Nemčijo škof Rožman z nalogo, da vzpostavi mrežo narodnih župnij po Nemčiji. Za to nalogo je dobil dekret od nemške škofovske konference. Kontinuiteto pastoralnega dela dokazujejo listine, dekreti, krstna in druge župnijske knjige, ki so ostale v slovenski župniji. Prvi krst je vpisan v januarju 1946.

 

        Koliko Slovencem je danes na razpolago münchenski župnik?

Župnijski teritorij obsega nadškofijo München-Freising. Tu je okrog 6500 Slovencev. Pastoralno pa delujemo iz tega centra še na področju nekdanje misije v Ingolstadtu, ki obsega tri škofije Regensburg, Bamberg in Eichstätt. Tu živi še 1500 Slovencev. Pomaga moj predhodnik župnik Marjan Bečan in pastoralni pomočnik Slavko Kessler.

 

Kako je skozi čas številčno nihala slovenska navzočnost v tem delu Nemčije?

Za natančne podatke bi bilo treba pobrskati po statistikah preteklih desetletij. Za celotno Nemčijo veljajo ocene: v 70. letih je bilo v ZRN 75.000 Slovencev, danes jih je pol manj. V Münchnu in okolici je bilo pred 30 leti okrog 12.000 Slovencev.

 

Razlogi za preselitev?

Begunstvo prvo desetletje po vojni, kasneje pa t. i. delavska migracija, pri kateri pa je treba upoštevati, da je za slabe delovne razmere doma poskrbela komunistična oblast s svojim socializmom.

 

Se pravi, da so bili ekonomski razlogi pravzaprav politični?

Prav to menim. Dokazov v vsakem pogovoru z našimi 'začasnimi delavci na tujem' je na pretek.

 

Kako se je med našimi ljudmi odražala domača totalitarna država? So ji »zdomci« lahko povsem ušli?

Nemčija je bila preblizu Jugoslaviji oz. Sloveniji, da bi lahko živeli brez intenzivne 'oskrbe' jugoslovanske oblasti. Če je bila Amerika pod kontrolo, koliko bolj je bila Evropa.

 

 Nam lahko opišete metode, kak primer?

Ljudi so doma obiskovali miličniki, jih zasliševali, zahtevali, da se vsakokrat javijo, ko pridejo domov. Nekaterim so dali nalogo, da poročajo o drugih, kdo kam zahaja, s kom se druži ...

 

            Je to vplivalo na odnose med župnijo in drugimi slovenskimi organizacijami?

Vsekakor. Temu se ni dalo izogniti. Razdeljevanje na 'prijazne' in 'sovražne' domovini je razdelilo ljudi. Beseda domovina je bil sinonim za komunistično oblast in njena praznovanja. Kdor tega ni imel v svojem programu, je bil sovražnik.

 

Vsaka država, kjer so slovenske župnije, ima tudi delegata. Vi ste delegat za Nemčijo. Kaj je v smislu te odgovornosti vaše posebno delo?

Delegatsko službo sem prevzel od dr. Janeza Zdešarja od leta 1995 do 2009, ko je Nemška škofovska konferenca slovensko delegaturo ukinila. Od takrat naprej sem govorec za slovensko pastoralo v Nemčiji. Prenašam na višji nivo veselje in težave slovenskih skupnosti.

 

Duhovniki v Evropi ste povezani v Zvezo, ki ji predsedujete. Kje vidite njeno vlogo?

Leta 1952 je na pobudo nekaterih duhovnikov prišlo do prvega uradnega srečanja izseljenskih duhovnikov. Tam so ustanovili Zvezo z namenom, da si pri pastoralnem delu med seboj pomagajo. Šlo je za solidarnost in soodgovornost pri poslanstvu med slovenskimi migranti. 

 

Je tudi njen formalni začetnik dr. Janez Zdešar?

Ne, g. Zdešar je prišel v to delo sedem let kasneje. Glavni pobudniki so bili duhovniki iz Francije in Belgije. V teh državah so bile na rudniških področjih dobro organizirane skupine Slovencev iz časa po prvi svetovni vojni.

 

Ali se spomnite tudi še škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je bil prvi škof za Slovence po svetu?

V Nemčijo sem prišel 32 let po njegovi smrti. Moji osebni spomini slonijo na pripovedovanju o njegovem delu za izseljence. V nemškem Porurju, kjer sem najprej delal, so se ljudje še spominjali njegovega obiska, ko je praznoval zlato mašo v Marijinem božjepotnem svetišču v Kevelaerju.

 

 

Dvakrat na leto organizirate pastoralno konferenco. Sredi aprila je potekala že 116. Zakaj je to stanovsko, »strokovno« in človeško druženje tako pomembno?

Pastoralna konferenca izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi ima velik pomen za ta del slovenske pastorale. Tu se posvetujemo, izobražujemo, odločamo in se podpiramo.  Konferenca poteka dvakrat na leto in traja tri delovne dni.

 

Nekoč sem vas ujel na katoliški župniji v Londonu, kjer ste urejali dokumentacijo. Ali ste neke vrste vizitator za vse slovenske župnije?

To ni vizitacija. Opravljam naloge in zadolžitve naše Zveze, kjer gre za medsebojno pomoč in podporo sobratom, da bi lažje opravljali svojo nalogo dušnega pastirja Slovencev na svojem področju. K tej nalogi spada tudi to, kar omenjate.

 

Morate tako delo opraviti vsako leto?

Če se le da, seveda.

 

Kako vse to zmorete? Navsezadnje vas je škofovska konferenca imenovala tudi za koordinatorja duhovne oskrbe za vse Slovence po svetu …

Kot koordinator ne zmorem prav veliko, če primerjam naloge s potrebami, ki so. Koordinacijska služba pa je bolj v smislu posredovanja poročil o stanju, predlogih, prošnjah, zahtevah ipd. s terena narodnemu ravnatelju pastorale Slovencev po svetu in preko njega Slovenski škofovski konferenci. Kolikor sem seznanjen s stanjem, skrbmi in močmi slovenskih duhovnikov in laičnih sodelavcev v službi evangeliju, sem o tem dolžan poročati slovenskim škofom. Oni nosijo težo odgovornosti za podporo izseljenski pastorali iz domovine. Njihove možnosti pa so sorazmerne s stanjem Cerkve v domovini.

 

Kdaj ste postali glavni urednik Naše luči?

Menda je bilo l. 1993. Spontano sem sprejel nalogo, ko je odstopil od uredništva dr. Branko Rozman, ki se je vrnil v Slovenijo in nekaj časa tam še urejal revijo. Posrečilo se nam je, da smo kmalu našli dobrega sodelavca in novega odgovornega urednika g. Ljuba Bekša.

 

Kako gledate na poslanstvo te revije?

Njeno poslanstvo je izjemnega pomena za slovenstvo, narodno zavest in vero naših ljudi po Evropi. Domoljubje v zvestobi Bogu in narodu je bilo njeno načelo in gonilna moč. Njeno vlogo pri ohranjevanju jezika in narodnih vrednot naj ocenijo drugi. Njenim ustvarjalcem pa osebno priznavam izjemno veliko požrtvovalnost, naročnikom pa pričevanjsko držo v razmerah, ko je bil vsak naročnik že osumljen sovražnega razpoloženja do domovine. Prvi so vsako izdajo brali seveda udbovci.

 

Nekoč je kazala obraz socialističnemu mrtvilu doma in je bila strogo prepovedana …

Bila je izziv, ki ga niti znotraj Cerkve niso vsi razumeli in odobravali. Prinašala je, kar v Sloveniji takrat ni bilo mogoče izreči, kaj šele objaviti. Še najmanj v katoliškem tisku. Škofje so dobivali zahteve in grožnje, da naj odredijo njeno ukinitev. Duhovniki so očitali: Zunaj pišejo, mi pa trpimo zaradi njih. Uredniki pa so stali pred moralnim vprašanjem, ali je dovoljeno zapreti usta in se podrediti nasilju, ki tepe nedolžnega na sončni strani Alp.

 

Bi lahko tudi tu izluščili kaka njena obdobja, morda po urednikih, po nakladi, morda kakšni so bili začetki …?

Prvi letniki izražajo težnjo, da bi glasilo zajelo čim bolj potrebe izseljencev. S tega vidika se je oblikovala vsebinska struktura revije. V zasnovi pa je želela biti informativna in formativna. Pomagati je bilo treba ljudem ohraniti ponosno slovenstvo in kulturno samozavesten odnos do novega okolja. Začetke je zaznamoval g. Zdravko Reven. Največji razvoj pa je revija dosegla z delom urednika Branka Rozmana. Naklada je narasla na več kot deset tisoč izvodov. Z njim je revija dosegla žurnalistično kvaliteto, lepo slovenščino in sodobno grafično podobo.

 

Od kod naslov, ki bi zvenel nenavadno, če ga ne bi bili že tako navajeni?

Uvodnik v prvo številko januarja 1952 nagovarja Slovence in pojasnjuje: »Da bi vam vsem povedali toplo besedo, besedo tolažbe, besedo v nasvet, da bi vas sredi trdega življenja razveselili, vam na začetku novega leta prižigamo »Luč«. Naj vam sveti ta luč, da bo vaš korak trden, da boste šli varno in pogumno naprej. Naj postane vaša – Naša luč.« Danes se zdi to poslanstvo veliko težje kot takrat. 

 

Nedavno ste posodobili obliko, ki se je med ljudmi že dobro prijela. Se vam zdi pomembno, da deluje privlačno, sodobno?

Vsekakor. Iskali smo skupaj z Vami. Naša skupna želja je nastopiti s svojim izdelkom sodobno. Žal, to ni edini kriterij, močan dejavnik je finančno ozadje. Izdajati tiskano revijo je danes na področju izseljenstva naporno. Celo država Slovenija je v tem segmentu zgubila pogum.

 

 

Vrnimo se k izhodiščem, da sploh izvemo, kako ste začeli z delom za Slovence po svetu. Ste rojeni v Nemčiji?

Doma sem iz ribniške fare. Tam sem zrasel in tam prejel vzgib za delo in stan.

 

Se imamo Ribnici oz. Dolenjski zahvaliti za vaš očetovski, mehak, nekonflikten in povezovalen značaj?

No ja, če kdo vidi to tako, mora biti sam plemenit, blag in prepoln dobrotne  prizanesljivosti.

 

Iz kakšne družine izhajate, kakšna je bila vaša mladost?

Življenja sem se učil ob svojih starših, bratu in sestri. Otroška leta sem preživel na vasi, mladostna v gimnaziji v Vipavi. Potem pa sem poskušal biti odrasel. Tega se še učim.

 

Kljub socializmu v vašem času odločitev za duhovniški poklic ni bila redkost. Kaj je odtehtalo pri vaši odločitvi zanj?

Po osnovni šoli sem presojal, da želim biti nekje koristen ljudem. Nihal sem med zdravniškim poklicem in duhovništvom. Če že to, potem naravnost, sem sklenil pri neki maši med tednom v župnijski cerkvi. Bil sem že vpisan v gimnazijo v Kočevju. Šel sem še isti dan tja, vzel papirje nazaj in stopil k dekanu Dobrovoljcu z željo, da me priporoči na škofijsko gimnazijo v Vipavi. Presenetilo me je, ko mi je povedal, da so se trije kandidati prijavili pred menoj.

 

Ste obiskovali že malo semenišče v Vipavi? Danes je tak življenjski korak pri 14 letih nepredstavljiv.

Takrat se je zdelo to normalno. Seveda je odmevalo po dolini pa tudi pri oblasti. Kasneje sem zvedel, da se je krajevni CK ukvarjal z vprašanjem, kako je mogoče, da se štirje fantje v enem letu odločijo takoj po osnovni šoli za duhovniški poklic. Odgovor je seveda v družinah, ki so živele dejavno zvestobo krščanskemu življenju. V mojem otroštvu ni bilo v naši vasi nikogar, ki ne bi šel k nedeljski maši.

 

Kakšni so spomini na ljubljansko semenišče, na fakulteto?

Bogoslovje je posebna življenjska izkušnja. Opisal bi jo kot zahteven osebni napor usklajevanja študija in osebnostne rasti v smer poklica. Duhovni poklic ni nekaj jasnega že v prvem letniku. Jasna je le odločitev, da želiš slediti klicu in se preverjaš. Odlični možje so vodili ustanovo  in nas v njej. To je bila velika opora.

Fakulteta in študij teoloških ved je le en del tega procesa. Osebno sem šele na fakulteti dojel kvaliteto vipavske gimnazije. Imeli smo razčiščene pojme o zgodovini od antike do sodobnosti, kulturah in družbah, o slovenstvu in njegovih koreninah ter njenih nosilcih. S tem znanjem smo z lahkoto stopili pred študente drugih fakultet. Naš študij ni imel javnega priznanja, vendar smo bili ponosni, da smemo biti na elitni visoki šoli. Zabaven je bil vsakodnevni dogodek, ko se je zjutraj sprostila od bogoslovja preko ljubljanske tržnice procesija v talarjih proti fakulteti. Bila je demonstracija moči, ki je oblast ni obvladovala, čeprav je tajno naluknjala vso cerkveno strukturo.

 

Se vam zdi, da bi kazalo kak lik izmed profesorjev-vzgojiteljev posebej izpostaviti oziroma vas je posebej zaznamoval?

Cela vrsta imen profesorjev je zvenela kot znanstvena avtoriteta v širši javnosti. Poslušati predavanja Trstenjaka, Janžekoviča, Strleta, in, in, in ... to je imelo patino žlahtne humanistične znanstvenosti, ki je primerljive ni bilo najti drugje. V semenišču pa je bil takrat enkratna osebnost 'ata', rektor Janez Oražem. Ta nam je kravžljal možgane in srce. Nadvse prijeten in neomajno verodostojen možak.

 

Kateri škof vas je spremljal in nazadnje posvetil?

Osebna hvaležnost glede poklica me veže na spirituala Jožeta Vesenjaka in škofa Stanislava Leniča. V bogoslovje pa me je sprejel in me posvetil škof Jožef Pogačnik.

 

Prve duhovniške službe?

Posvečeni smo bili takrat po petem letniku in med študijem zadnjih dveh semestrov že pomagali na farah. V pastoralno delo sem vstopil v Novem mestu. Na Kapitlju sem imel sobotno večerno mašo. V nedeljo pa sem odhajal na župnijo Podgorje na Gorjance. Tam sem bil že prvo leto skoraj samostojen. Za prve petke sem obiskoval bolnike po vaseh in imel vse obrede velikih praznikov. To je bila zame izredno lepa izkušnja.

 

 

Kdaj in kako se je pa pojavila misel ali ideja za delo v tujini?

Poletne počitnice sem dvakrat preživel v nekem samostanu na severu Nemčije in sem obiskal tudi izseljenske duhovnike v Kölnu in Münchnu. Pogovori z njimi so mi odkrivali drugo plat zgodbe, ki sem jo poznal le z domačega zornega kota. Opažal sem po družinah ne le blaginjo, ampak tudi težo t. i. začasnega dela na tujem. Prineslo je pogosto duhovno razdeljenost in nemir v družine pa tudi v sosedstvo. Migracije so vstopile v okvir mojega zanimanja.

 

Je bila Nemčija edina izbira?

Najprej naj bi šel na Švedsko, pa ta načrt ni šel v klasje, dve leti kasneje me je škof Lenič usmeril v Nemčijo.

 

Kakšni so bili začetki?

Zeleni. Bil sem tako nebogljen, da se še danes z nasmehom sprašujem, kako sem se upal.

 

Kaj pa jezik?

Osnove sem imel dobre, kar zadeva slovnico. Govornega jezika pa nisem obvladal in sem se potil pri postavljanju stavkov. Bilo je kar nekaj zabave za vernike. Nemci so potrpežljivo prenašali moje vaje. Ko sem v prvih tednih sredi Essna vprašal nekoga, kje je železniška postaja, se je skoraj pridušal, da tega v Essnu zagotovo ni.

 

Kje vse ste v Nemčiji delovali?

Leta 1981 sem prevzel župnijo v Oberhausnu. Ta je bila prva, ki jo je ustanovil Zdešar leta 1959. Takrat je bilo v porurskih rudnikih že 4000 Slovencev. V mojem času jih je bilo preko deset tisoč. Vendar je bi to čas, ko so se tudi že vračali v domovino. Leta 1997 sem prišel v München in sem 12 let opravljal službo delegata in pomočnika na slovenski fari. Deloval pa sem tudi po drugih misijah. Nekaj let sem oskrboval tudi skupnosti v Hamburgu in Hildesheimu. Kasneje je to delo prevzel sobrat Dori Pečovnik iz Berlina. Leta 2009 sem od župnika  Marjana Bečana sprejel odgovornost za münchensko župnijo.

 

Izkušnja z Brusljem, kjer ste tudi nekaj let vodili misijo …

Ta zgodba je nekoliko zapletena. Leta 2005 je po težki bolezni umrl g. Alojzij Zaplotnik, župnik v Oberhausnu. Na škofiji Essen smo dosegli dogovor, da v enem letu najdemo duhovnika, ki ga bo nadomestil. Župnijsko upravo je sprejel diakon Stanislav Čeplak. Svete maše smo prevzeli slovenski duhovniki pa tudi hrvaški in nemški. Leta 2006 je bil prestavljen tja iz Belgije sobrat Alojzij Rajk. V Bruslju pa je prevzel pastoralno skrb za Slovence jezuit p. Franček Bertolini, ki je tam študiral. Po dveh letih je odšel domov. Takrat sem prevzel skrb za slovenske skupnosti v Belgiji, ker nam iz domovine niso mogli pomagati. Šest let sem se potem vozil vsak mesec iz Münchna v Bruselj in v dveh sobotah in nedeljah obiskal šest skupnosti po Belgiji in na Nizozemskem. Luksemburg je prevzel Janez Modic iz Mannheima. V tem času je nastala nova skupnost v Den Haagu. Jeseni 2012 je bil poklican v domovino sobrat Martin Mlakar in je bilo treba urediti oskrbo Slovencev v škofiji Köln. Kratek čas sem nadomestil tudi njega, da smo dosegli potrebne dogovore na škofiji v Kölnu, potem pa je sprejel dolžnost na tem področju sobrat Alojzij Rajk iz Essna.

 

Bruselj ima močno novo slovensko skupnost, podobno kot v Luksemburgu. Je pristop zelo drugačen kot pri starejših skupnostih?

Moram priznati, da je bilo to obdobje zame precej živahno. Takrat je res nastajala mlada skupnost v Bruslju, Luksemburgu in Den Haagu. Ni bilo dobro, da nismo imeli že takrat v teh središčih stalnega duhovnika. Pastoralo bi lahko od začetka razvijal veliko bolj načrtno in odpiral možnosti ljudem, ki so prihajali in iskali tudi urejeno duhovno središče.

 

Poznate razmere v vseh državah, kjer so slovenske župnije. Kakšni so odnosi med narodnimi župnijami in narodnimi cerkvami? So kakšni sorodni trendi ali so razmere povsem različne?

Zadnjih 20 let sem bil res v dokaj veliki meri soudeležen v spremljanju in spoznavanju razvoja migrantske pastorale v Cerkvi tistih držav, kjer so bili Slovenci zaznavna priseljenska skupina. Kot delegat in kasneje govorec za slovensko pastoralo v Nemčiji sem se lahko udeleževal tudi mednarodnih konferenc in posvetov o migracijah in pastoralnem delu v njih. Ta družbeni pojav se je v tem času nesluteno razmahnil in Cerkev v Zahodni Evropi se je spopadla s problematiko v prvih vrstah. Cerkvena ocena tega dogajanja v Nemčiji, ki je slonela tudi na izkušnjah narodnih dušnih pastirjev, je prva opozarjala na razsežnosti migracij, ki jih država in nevladne ustanove dolgo niso zaznale ali pa marginalizirale, npr. področje ilegalnosti.

 

Kar nekaj let ste bili neprestano na poti med Münchnom, Brusljem in Ljubljano, vmes pa še drugje. Ste kdaj ocenili, koliko kilometrov ste že prevozili?

O kilometrih je nespodobno govoriti, ker naše izseljenske razmere nepoznavalci ocenjujejo kot pregrešno zapravljanje časa in denarja. Večjo stopnjo razumevanja uživajo misijonarji v Afriki kot misijonar med rojaki. V ozadju je nevednost, kaj se dogaja s človekom, ki se znajde na cestah tega sveta. Odkar razmere v krajevnih župnijah postajajo vse bolj podobne našim, se dojemanje pastorale približuje misijonskim izkušnjam.

 

Bi vseeno tvegali številko …? Kolikokrat okrog sveta?

Pregrešno število je 60.

 

Vsako leto pridete tudi na Svete Višarje, kjer skupaj z Rafaelovo družbo organizirate romanje treh Slovenij …

Izseljenci v Evropi lahko rečemo samo Bogu hvala za Svete Višarje in pobudo, ki je rodila vsakoletno vseslovensko romanje k Mariji Kraljici miru in ves ostali program višarskih srečanj za mlade. V tem ima Rafaelova družba velike zasluge.

 

Kako so se ta srečanja začela in kakšen pomen imajo danes?

Začelo pa se je precej časa, preden smo uspeli obnoviti delovanje Rafaelove družbe. Izseljenski duhovniki, ki se niso mogli vračati v domovino zaradi komunističnega režima, so si Sv. Višarje izbrali za pogled v domovino in za razgled v vse druge smeri sveta. Mati božja združuje, v svojem naročju potolaži in zagotavlja mogočno priprošnjo. Višarska Marija ve, kako nam gre Slovencem, ker smo ji zvesti mnogo dlje, kot so trajala mnoga enoumja v dolinah pod njeno goro. Mislim, da vsebina in s tem pomen srečanja treh Slovenij še dolgo ne bo izčrpan. Slovenska javnost je zaradi enosmernih medijev preveč izolirana od prostosti duha, ki ga razvija sodobna duhovna razgibanost v pluralni družbi.

 

Večkrat duhovno spremljate višarske dneve mladih. Jih še zanima tematika izseljenstva, zamejstva in slovenske identitete?

Višarska srečanja mladih so bila načrtno usmerjena v odrasle mlade ljudi, ki smo jih želeli osvobajati nevednosti o slovenskem življenju zunaj Slovenije in iz utesnjenosti, ki jim jo nudi izobraževalna in medijska struktura v domovini. O izseljencih in zdomcih še danes šola in javna občila ne govorijo sproščeno. Sliko popravljajo predvsem verski mediji, Radio Ognjišče, Družina, revija Ognjišče, Naša luč ..

 

Na Višarjah je tudi slovenski dom, imenovan po dr. Lambertu Ehrlichu, ki ga pomagate vzdrževati. Kako je prišlo do te blagodejne in pomembne slovenske navzočnosti na tem romarskem kraju?

V ta projekt je bil zagledan naš sobrat Vinko Žakelj, doma iz Šentjošta. Tudi v naši skupnosti ni našel polnega razumevanja. Ko je umrl, so bile zadeve okrog Ehrlichovega doma pravno zaključene. Končno plačilo kupnine je določil v svoji oporoki. To smo izvedli zapuščinski upravitelji. Dom je v uporabo in oskrbo prevzela Rafaelova družba.

 

Kako si »polnite duhovne baterije«?

Pred Gospodom, njegova milost je silna. Pa v skupnosti sobratov, med verniki, v Cerkvi na Slovenskem in krajevnih Cerkvah, kjer bivam. Veliko lepega je Bog storil povsod.

 

Kaj pa telesne?

Zadnji čas so mi povedali skrbniki zdravja, naj pogosteje migriram s stola in avta in grem peš naokrog. Letos si bom privoščil izlet pod Stol na planino Jasenje.

 

Mnoge slovenske skupnosti po svetu se starajo. Očitke, da se ne splača zanje vlagati naporov, je slišati tudi med domačimi kolegi. Kako jim odgovarjate?

Če si krstil samo enega, če si spovedal samo enega, če si obhajal mašo s samo enim, če si pripravil na zakramente ... če si poslušal človeka, ki je sam ... in če si še in še iskal pota do človeka, ... se je splačalo ali se ni, mora presoditi vsak sam zase. Število všečkarjev tu nima velike teže. Odgovoren sem Cerkvi, v njenem imenu govori škof.

 

Vam je velikokrat žal, da ste se odločili za to zahtevno poklicno oz. kar življenjsko izbiro?

Ne vem, zakaj naj bi odločitve, storjene v meni možni prostosti, obžaloval? Da niso popolne, sem vedel vnaprej. Med izseljenci in zdomci sem srečal toliko 'naših' ljudi, slovenske in kakšne druge kulturne pripadnosti, da sem vsak dan bolj prepričan, da sem zanje le premalo storil. Pot evangelija je zahtevna, tega ne oporekam. Je pa tudi najbolj polna hvaležnosti,  kolikor ji osebno zmoremo biti zvesti. Preko naših moči deluje moč božjega usmiljenja. Cilj je dosegljiv vsakemu laiku in po mojem zaupanju tudi duhovniku. Če si je možno želeti kaj več, naj razloži, kdor zna in ve. 

 

Pa skleniva z münchensko sedemdesetletnico. Osrednja slovesnost bo 3. oktobra. Kako boste praznovali?

 

Zahvalna maša bo popoldne ob 16 h v cerkvi sv. Ane, par korakov od župnijskega doma. Sledi spominska slovesnost, kjer bomo skušali predstaviti nekaj ključnih podatkov iz zgodovine naše župnije in dvigniti veselje nad tem, kar je ta skupnost preživela in živi. Obetamo si zastopstvo krajevne škofije in udeležbo škofa Petra, soboškega škofa in narodnega ravnatelja SŠK za pastoralo Slovencev po svetu. Večer bo namenjen prijetnemu druženju v prazničnem vzdušju. Pridite. 

 

Lenart Rihar

 

 

Pogovor je bil objavljen v mesečniku Naša luč, julij-avgust 2015.

 

Ključne besede: Janez Pucelj, Rafaelova družba, München, duhovnik

Objave
Neusahljivo veselje z glasbo
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom