Rafaelova družba
Domov > Objave
Petek, 29 Marec 2024

Objavljeno: 18.04.2023

Žívi in delaj za življenje

Tokrat smo k besedi povabili slikarja, kiparja in vitrajista Marka Jermana. Z njim se je pogovarjala Anamarija Rajk.



Bil je meglen zimski dan, ko sem se odpravila do vsestranskega umetnika Marka Jermana v Godovič. Marko je slikar, kipar in vitrajist, a tudi topel sogovornik, ki človeka pritegne s pristnostjo in srčnostjo.
Vitraj je danes malo znana umetnostna zvrst, svoj razcvet pa je doživel v gotskih katedralah, kjer so stene izginjale, zamenjale po so jih velike okenske površine. Vitraj so srednjeveški ljudje dojemali kot nekakšen kinaematograf, saj je zaradi svetlobe pravzaprav živ. Od svetlobe vitraj ni le osvetljen, pač pa nekako razžarjen in je tako  ob vsaki uri dneva in ob vsakem letnem času drugačen. Pri Jermanovih vitrajih me je pritegnila predvsem prefinjena risba ter premišljena in dinamična kompozicija.
Marko je bil rojen v Argentini, a se je še pred osamosvojitvijo z družino preselil v Slovenijo. Tako beseda ni tekla le o umetnosti, pač pa tudi o njegovem bogatem in zanimivem življenju v obeh domovinah.

 

Gospod Marko, v Slovenijo ste se z družino preselili leta 1990. Kako je prišlo do tega ?
Janez Rihar, ki je bil takrat župnik na Fužinah, je prišel obiskat Slovence v Argentini, in tako tudi nas. Potem, ko je videl moje delo, ga je začelo zelo zanimati. Čez  čas mi je pisal, če mu lahko narišem predlogo za okno v cerkvi na Fužinah. Poslal mi je mere, jaz sem narisal osnutek. Všeč mu je bil, in nato sem mu poslal risbo v naravni velikosti. Okno so potem izdelali v Sloveniji.  
G. Rihar pa je, preden je šel na Fužine, gradil novo cerkev v Mostah. Povedal mi je, da ima nova cerkev veliko oken in me povezal z župnikom Lojzetom Snojem. Najprej sem mu narisal osnutka za dve okni v molilnici. Všeč sta mu bili. Poklical me je in mi predlagal, naj pridem in okna izdelam pri njem. Odgovoril sem mu, da to ni tako preprosto. Da za delo potrebujem prostor, da ne vem, kje bi dobil steklo, da je potrebna peč …. Pa mi je odvrnil, da bomo že kako, naj kar pridem. In jaz sem res prišel. To je bilo leta 1990. G. Snoja sem poklical šele, ko sem prišel v Trst. Povedal sem mu, da bom čez tri ure v Ljubljani. Bil je kar malce začuden. Vprašal me je, kje bom stanoval. »Ne vem, verjetno pri vas. Saj ste rekli, naj kar pridem,« sem mu odgovoril.
No, in pri njih sem bil približno dva meseca. Delal sem v zaklonišču pod cerkvijo. Bilo je precej kaotično, saj smo pobarvana stekla vozili žgat v Škofjo Loko, ampak se je vse lepo izteklo. Po končanem delu mi je g. Snoj predlagal, da bi naredil še ostala okna. Dela je bilo za približno dve leti in tako sva se z ženo odločila, da se preselimo v Slovenijo.


Ste že kdaj prej pomislili na selitev?
Ne. Bil sem nekajkrat v Sloveniji, zaradi smučanja pa tudi drugod po Evropi, vendar si nikoli nisem predstavljal, da bi tu živel. Ampak kot pravijo: »Zarečenega kruha se največ poje.« Ko smo prišli, je najstarejši otrok ravno začel hoditi v prvi razred. To je bilo odločilno. Če bi bili otroci starejši, bi bilo veliko težje. Bilo je kar malo pustolovsko, ampak je šlo...

 

Ja, za to je bil potreben pogum. Ampak vrniva se še v daljnejšo preteklost. Rojeni ste v Bariločah. Kakšno je bilo vaše otroštvo, vaša družina?
Hu! Moje otroštvo je bilo zelo pestro. Moj oče je imel gostilno v hribih, ob vznožju gore Tronador, najvišje gore v narodnem parku. Od našega doma pa do vznožja je takrat vodilo 100 km makadamske ceste. To je bila znana turistična točka. Vsak, ki je prišel v Bariloče, je šel  še pod Tronador, saj je bil tu sneg dostopen tudi poleti. Gostilna je bila odprta od zgodnje pomladi do začetka jeseni in tam sem preživel poletne mesece, ko ni bilo šole. Potem pa je postalo premrzlo, cesta je bila neprevozna, zato smo se preselili v smučarsko središče Catedral, kjer je oče upravljal majhen hotel. Včasih je bilo precej kaotično, dokler se nismo preselili v hišo, ki se je medtem gradila in potem je bilo tega premikanja konec. Ohranili smo gostilno, ki jo danes vodijo moje nečakinje, drugače pa smo živeli blizu mesta.


Kako je bilo s smučanjem, glede na to, da ste odraščali tako rekoč na snegu?
Vsako popoldne po šoli smo otroci smučali. Večinoma so smučišče že zaprli, ko smo mi šele začeli. Nato pa je postala oprema za alpsko smučanje zelo draga in smo se začeli udejstvovati v teku. V Argentini je s tekom na smučeh pravzaprav začel moj oče. Argentino je zastopal na olimpijskih igrah 1960 v ZDA in osvojil zlato. Kasneje v najstniških letih smo mu sledili.  


Od kod izvirajo vaši starši in kaj jih je pripeljalo v Argentino?
Mama se je pisala Kralj in je bila doma iz Gorice. Njena družina je pod fašizmom precej pretrpela. Njen oče Janko je bil politik in je deloval za slovensko manjšino. Zaradi tega je bil stalno pod nadzorom in večkrat zaprt. Bil pa je preganjan tudi od komunistov, ker je bil preveč vpliven. O vsem tem je pisala moja mama v knjigi Janko Kralj, utišani in pozabljeni slovenski politik. V knjigi je mama zapisala, kako je nek revolucionar imel nalogo, da očeta likvidira, a tega ni izpeljal. To je bil Zdenko Zavadlav. Z mamo je celo navezal stik in ji vse povedal.  
Zaradi hudih pritiskov se je družna Kralj iz Gorice, odmaknila nekam na sever Italije, blizu Milana. Moj stari oče pa je še vedno deloval v Gorici. Imel je veliko stikov z Rimom, z Vatikanom in z zavezniki. Žal je umrl nenadoma leta 1944, star 48 let. Družina je za njegovo smrt izvedela šele pol leta kasneje. Sledila je emigracija v Argentino.  
Oče Franc je bil iz Dola pri Ljubljani. V začetku vojne so ga mobilizirali Nemci in ga poslali na rusko fronto. Ko je odhajal domov na dopust, mu je zdravnik svetoval, naj se ne vrača. Doma se je najprej priključil partizanom, a kmalu spoznal, za kaj na tej strani gre in zato odšel k domobrancem. Bil je med tistimi, ki so se po vojni umikali čez Ljubelj. Bil je tudi vrnjen v Jugoslavijo, a mu je uspelo pobegniti. Del železnice je bil namreč porušen in zato so morali ujetniki del poti prehoditi peš. Ušel je v soteski Huda luknja. Streljali so za njim, a ga niso zadeli. Po nekaj dneh se je uspel prebiti do domače hiše. Nekdo ga je izdal, hišo so obkolili in ga odpeljali v zapor. Zopet je pobegnil in šel nazaj na Koroško.
S Koroške se je še enkrat vrnil domov po učbenike in spričevalo. Hotel je namreč v taborišču narediti maturo pri prof. Bajuku, ki je zahteval dokumente in zato se je vrnil.


Ga niso ujeli?
Ne, niso. Se je pa zvedelo, da se je vrnil in so se zato znesli nad družino. Zaplenili so jim premoženje, vse tri sestre pa so zaprli. Ena izmed njih je v zaporu tako zbolela, da celo življenje ni mogla jesti. Se je hranila preko cevke.


Kdaj je potem odšel v Argentino?
Točnega datuma ne vem. Najprej je šel oče, mama je prišla malce kasneje. Tam sta se spoznala. Oče je najprej delal v Buenos Airesu na gradbišču novega letališča. Ampak takoj, ko je mogel, je šel v hribe, v Bariloče. Tam je bilo nekaj Slovencev, ki so bili navdušeni gorniki in smučarji. To je bila majhna skupina. Približno petnajst fantov.


Kako se je začela zgodba z gostiščem?
Oče je šel na izlet do vznožja Tronadorja. To je bila dolga pot, tam pa ni bilo ničesar. Le čudovita narava in množica turistov, ki se slika na snegu, ampak nobene ponudbe. In se je odločil ter zaprosil narodni park za dovoljenje za zemljišče, kjer bi postavil objekt za prodajo hrane in pijače, park pa bi imel dodatno ponudbo. Prošnji so ugodili in je začel.


Takrat se je ravno poročil ...
Ja. Z mamo sta živela kar v šotoru. Oče je nakupil nekaj pijače in sladkarij v mestu in vse to potem prevažal kar z avtobusom. Ni imel sredstev, da bi naročil cel tovornjak. Z zaslužkom je počasi kupoval les in začel postavljati gostilno. Večinoma  je gradil sam. Včasih pa mu je pomagal kak prijatelj, na primer Dinko Bertoncelj, ki je tudi znan alpinist. Ta prva stavba stoji še danes. Je pa seveda modernizirana in prilagojena zdajšnjim potrebam, ampak v osnovi je še vedno ista.


Tako kot vaš oče ste tudi vi Argentino zastopali na olimpijskih igrah. Kako se spominjate tega obdobja?
V Argentini to področje ni dobro razvito, zato smo bili prepuščeni sami sebi. Trenirali smo, vsak po svoje. Zadnja leta, je oče pridobil nekaj trenerskega znanja na Finskem in smo malo resneje pristopili k stvari. Drugače pa si sam sebe priganjal. Je pa tako, ko se enkrat navadiš, to ni muka, ampak užitek. Kar nekaj let sem se vsak dan ukvarjal s športom. Tekel sem, plaval, kolesaril, hodil v hribe.


Nam lahko kaj več poveste o plezanju? V Bariločah je bilo kar nekaj zelo dejavnih slovenskih planincev.
Veliko sem hodil v hribe, ampak plezal pa nisem. Kaj pa vem. Ko sem bil star 9 let, je moj stric umrl na gori Tronador. Skupaj z Božom Vivodom sta se odpravila na vrh. Jaz sem bil zadnji, ki sem ju videl. Spremljal sem ju prvi del poti. Ponoči se je vreme zelo poslabšalo, naslednji večer bi se morala vrniti,  a se nista. Nikoli ju niso našli.  
Tudi moj oče je plezal le, dokler se ni poročil. Na gorovju Catedral, je znamenit vrh, ki se imenuje Slovenski zvonik in ta vrh sta prvič preplezala Dinko Bertoncelj in moj oče.


Kako ste doživljali slovensko skupnost v Bariločah? Zagotovo ste bili vključeni vanjo.
Seveda. Ob sobotah smo imeli slovensko šolo. Nas je bilo malo. Približno 15 družin. Zdaj se je skupnost precej razširila, ne bi pa rekel, da je zato bolj dejavna. Poleg šole smo imeli v skupnem prostoru »slovenski stan«, kot se je reklo takrat, pa tudi razne slovesnosti in miklavževanje, kaj več pa ne.


Koliko ste danes še povezani z njo?
Jaz osebno ne toliko. Skupnost danes tudi drugače deluje. Nekatere stvari se menjajo, kar je logično. Ko sem bil še v Argentini in sem slišal o Sloveniji, je bilo vse zelo abstraktno. Šele ko sem prišel sem in videl kraje, o katerih sem slišal, so stvari padle na svoje mesto. Če pa tega nisi doživel, vidiš stvari nekoliko drugače. Zdaj so druge generacije in se drugače družijo, usmerjajo. Vprašanje je, kako se bo skupnost razvijala naprej.  Že ko smo bili mi najstniki, je bila vedno prisotna dilema, kaj bi se trudili, saj nas slej ko prej ne bo več. Protiargument pa je bil vedno ta: saj boš tudi enkrat umrl, pa se ne greš zato ubit. Medtem ko živiš, živi in delaj za življenje. Kaj bo potem, to bo prinesel čas.


Čeprav vas je zanimala umetnost, ste najprej vpisali študij biologije. Zakaj?
Od nekdaj sem imel rad živali. Doma sem imel veliko ptic. Predvsem pa so bili takrat v Argentini napeti časi. Skrajna levica je poskusila z napadom na oblast, ampak na koncu je vojska uspela revolucijo zatreti. V tem času so bile nekatere fakultete še posebej pod vplivom komunistov. Večkrat se je zgodilo, da je v predavalnico prišel aktivist z orožjem in študenti s profesorjem vred so morali poslušati politično predavanje. Na fakulteti za biologijo tega ni bilo.


Pa vendar niste postali biolog.
Leto, dve sem študiral biologijo in vmes veliko risal. Nato je umrl oče, pustil sem študij in se vrnil v Bariloče. Začel sem razmišljati, od česa bi lahko živel. Seveda se da živeti tudi od slikarstva, a to je dano le peščici. Z vitraji pa bi bilo lažje. Preko mame sem spoznal frančiškana iz Italije, ta pa me je povezal z vitrajistom Sante Pizzolom, ki me je bil pripravljen vzeti v uk. In tako sem šel za dve leti v Milano.


Z mojstrom ste se zelo ujeli, kajne?
Ja, zelo. Stanoval sem pri njih doma. Bil sem kot član družine. Še danes sva v stikih.
Bil je krasen učitelj, ki ni ničesar skrival. Vse sem moral poskusiti, se zmotiti, spet narediti.


Dva glavna elementa vitrajev sta svetloba in barva …
Brez svetlobe ni vitraja. To je res ključen element. Za vsako naročilo moram najprej videti, kje naj bi vitraj stal. In če svetloba ni prava, je treba poiskati drugo lokacijo. Če je za vitrajem nebo, je to idealno. Direktna svetloba sonca pa vitraj ubije. Prav tako zelenje, ki raste blizu okna, barvam pobere živost. V cerkvah so okna večinoma visoko in je za njimi le nebo. Je pa veliko primerov, ko je blizu cerkve lipa. V tem primeru je edina rešitev, ki pa ni idealna, da se vitraj z zunanje strani zastekli z mlečnim steklom, ki svetlobo razprši. Ni pa nikoli enako kot direktna svetloba, ker ta stekla niso gladka, imajo mehurčke, črtice, ki naredijo, da je barva bolj živa.


Kako pravzaprav sploh nastane vitraj?
Najprej je želja naročnika. Velikokrat pridemo do vsebine šele potem, ko se malo pogovorimo. Ko enkrat vemo, kaj hočejo imeti, moram videti prostor. Potem je pomembna oblika okna. Nato izdelam pomanjšan osnutek. To gre lahko zelo hitro, lahko pa traja kar nekaj časa, preden se domislim rešitve, s katero sem zadovoljen. Če se naročnik strinja z osnutkom, je potem potrebno to malo risbo prerisati na papir v naravni velikosti. Nato se na pavz papir preriše le tiste črte, ki bodo zapolnjene s svincem in bodo opredelile vsako steklo posebej. S pavza se preriše na karton, iz katerega se izrežejo zelo natančne šablone. Nato se zopet sestavi celo sliko kot nekakšno sestavljanko. Vsak kos ima svoje mesto. Tu so mi večinoma pomagali otroci. Ko je bilo na vrsti sestavljanje, sem jih poklical. Oni so se zabavali, jaz pa sem lahko delal kaj drugega.


Iz približno koliko kosov stekla je sestavljen en vitraj?
Ja, na eno okno, ki je visoko dva metra in široko meter, pride 500, 600 kosov. Je pa pri taki površini vitraj treba razdeliti na tri ali štiri dele. V enem kosu ga je nemogoče spraviti iz delavnice. Večji kot je kos, več je možnosti, da se upogne in poči. En kos lahko meri največ kvadratni meter. Kar je več od tega, je treba deliti.


Kaj pa barva stekla?
Pri svojem proizvajalcu imam na voljo 70, 80 barv stekla. Najprej izberem osnovne barve in glede na to razdelim sliko na kose. Potem pa sledi dodatno oblikovanje. Na primer, če je obraz iz enega kosa stekla, ki ima kožno barvo, je potem potrebno na ta kos narisati obraz, ga senčiti, obdelati in ga na koncu žgati v peči.

 
Na kaj mora biti pozoren umetnik, ki se loti vitraja, da izdela dober vitraj? Kateri elementi so pomembni?
Na to je kar malo težko odgovoriti, ker je danes težko določiti, kaj je pravzaprav dobro v umetnosti.  Vedeti mora, kaj se lahko izreže iz stekla in česa ne. Kaj se lahko doseže z dodatnim barvanjem, česa ne. Skratka, poznati mora material, spoznati se mora na risbo in imeti občutek za barve, za ustvarjanje kompozicije.  


Izdelava vitraja pa verjetno zahteva tudi kar nekaj tehničnega znanja.
Ja, pa tudi precej ročne spretnosti in potrpljenja. Steklo ne prenese, da se ti mudi. Veliko pa je tudi improvizacije. Recimo, moj učitelj mi je predal svoj sistem označevanja šablon, ki ga ne najdeš v nobeni knjigi, ampak z njim si prihraniš veliko ur.


Koliko časa traja, da nastane en vitraj?
Jaz ure sploh nimam ... nimam pregleda. Ko se mi bliža rok, delam do poznih ur. Ampak ne štejem ur, štejem le površino in koliko stekla bom potreboval. Koliko časa mi bo vzel vitraj, je zelo odvisno od vsebine. Koliko slikanja zahteva. Rekel bi, da za vitraj, velik dva kvadratna metra, potrebujem približno mesec, mesec in pol.


Od zamisli do izdelave?
To je spet težko reči. Lahko osnutek naredim v par dneh, lahko pa mine nekaj tednov in še vedno nisem zadovoljen. Te stvari ne grejo na ukaz. V zadnjem času se pri iskanju ideje marsikdo poslužuje interneta, ampak meni se to ne zdi najboljši način, da ustvariš nekaj novega.


Ali veste, koliko vitrajev ste naredili do sedaj?  
Niti ne. Imam zaznamovano na zemljevidu, ampak v Sloveniji jih mora biti med 250 in 300, v Argentini pa približno 35.


Se vam je kateri od teh vaših projektov zdel še posebej zahteven, z vsebinskega ali pa s tehničnega vidika?
Ja, ko gledam nazaj, jih je bilo kar nekaj. Zahtevni so bili tisti projekti, kjer je šlo za velike površine in veliko vsebine. Ampak takrat sem bil tudi mlajši in se na to nisem oziral. Eden takšnih projektov je bila župnijska cerkev v Preski. Potrebno je bilo narediti deset velikih vitrajev s prizori iz življenja Janeza Krstnika. Okna so bila visoka štiri metre in pol in dva metra široka. In je nekako šlo, ker je bil župnik uvideven in potrpežljiv. Ni hotel imeti vsega naenkrat.
Pa v Kočevski rReki so tudi zelo veliki vitraji. Širina okna tam je devet9 metrov, višina pa štiri metre in pol. Spraševal sem se, kje bom lahko risal tako velike površine. Spomnil sem se na našo mansardo, ki je bila takrat prazna. Zdaj je gor kup ropotije, takrat pa sem imel deset metrov praznih tal, kamor sem lahko položil papir in razporedil figure. Nikoli nisem imel velike delavnice, ampak sem se nekako navadil in prilagodil na prostor, ki ga imam.


Ne vem, kje sem zasledila, da ste, ko ste bili že v Sloveniji, donirali  vitraje za cerkev v Bariločah.
Ja, ni bilo točno tako. Donirala je moja družina, jaz sem dobil naročilo. Od tega sem tisto obdobje živel. Cena je bila bolj družinsko primerna, ampak je družina plačala za to.


Vitraji so bili narejeni tukaj. Kako je bilo s transportom?
Izdelal sem posebno embalažo iz lesa. Trikrat sem pošiljal vitraje v Argentino in vedno brez težav.


Ste na katerega od svojih projektov še posebej ponosni?
Težko rečem. Ko končam, se mi skoraj vedno zgodi, da tistih oken potem nekaj časa ne morem gledati, ker opazim samo tiste stvari, za katere vem, da bi morale biti malo drugačne.


Naredili ste tudi križev pot v tehniki vitraja. Kje ga je mogočežno videti?
Ta, ki sem ga naredil tik pred korono, je zaenkrat še doma. Sem pa že prej naredil križev pot, ki je zdaj v Sloveniji vasi. Naredil sem ga v času, ko ni bilo naročil. Razstavil sem ga v škofovih zavodih, kjer smo imeli srečanje in zelo hitro je našel svoje mesto. Cerkev v Slovenji vasi je novejša, in ima za oltarjem 15 polkrožnih oken. Dimenzije vitrajev so bile ravno pravšnje. Sem se prav čudil. Kot da bi delal zanje.
Tudi ta križev pot, ki je zaenkrat še doma, sem začel v obdobju, ko ni bilo naročil. Ampak še pred tem sem bral Prešernov in Balantičev Sonetni venec in me je zanimala njegova struktura. Kako nastane, kako je zgrajen. Ker je štirinajst sonetov, petnajsti pa je magistrale. In potem, ko sem začel risati, sem pomislil, da je zagotovo kdo napisal sonetni venec za križev pot, glede na to, da ga sestavlja 14 postaj. Malce sem iskal in spraševal, a ga nisem našel. Pa sem se odločil sam poskusiti. Najprej sem napisal magistrale in nekako je šlo. Celotni sonetni venec sem sestavljal nekaj mesecev. Nato sem naredil vitraje s prizori iz križevega pota in nanje napisal sonete, magistrale pa sem naredil kot mozaik.


Že prej ste omenili, da je bila izdelava vitrajev v cerkvi Janeza Krstnika v Kočevski rReki, še posebej zahtevna. Kako je prišlo do sodelovanja?
V Kočevski Reki je bil takrat upravitelj jezuit Franc Šetar. Cerkev ima ogromna okna in želel je, da na enem upodobim Marijo s plaščem, ki pazi na slovenski narod, na drugem pa naj bi bili povojni poboji.
Tako sem naredil Marijo, pod njenim plaščem pa sta dve skupini. Ena skupina  odhaja proti morju in ladji, v ozadju pa zahaja sonce. Ta skupina predstavlja emigracijo. Druga skupina pa predstavlja ljudi, ki so ostali doma, za njimi je rdeča zarja, ki predstavlja prihod komunizma.
Na drugem oknu je na sredini vstali Kristus, pred njim pa križanje. Levo in desno pa so silhuete ljudi, ki padajo v brezno.


Kdaj ste prvič obiskali Slovenijo?
Prvič sem prišel v Slovenijo leta 1974. Prišel sem obiskat strica in tete. Najprej sem bil na  Švedskem na svetovnem prvenstvu, potem pa sem prišel v Slovenijo. Oče ni prišel z mano. Nikoli več ni prišel v Slovenijo. Rekel je, da ne bo nikogar prosil za vizo. Najbližje Sloveniji je bil na Koroškem, na Dobraču.


Kako ste se počutili prva leta v Sloveniji?
Na začetku je bilo vse novo. Marsičesa nismo razumeli. Ampak sem bil toliko mlajši, da je bilo lažje. Poleg tega smo imeli odprta vrata nazaj, če bi hoteli. V Argentini smo imeli še hišo. Lahko bi se vrnili, če se ne bi izšlo. Ampak po prvih naročilih so prišla nova in po štirih letih smo se odločili in prodali hišo v Argentini, da smo lahko kupili to, v kateri sedaj živimo.  


Vem, da ste imeli s pridobivanjem državljanstva posebno izkušnjo.
Ja, nimam rešenega državljanstva. Meni državljanstvo ne pripada avtomatsko, čeprav sem sin dveh Slovencev, ker je bila mama zamejska Slovenka in tako italijanska državljanka. Po vseh teh letih bi lahko zaprosil za državljanstvo kot vsak tujec, ampak meni se to ne zdi prav. Čeprav je bila mama italijanska državljanka, je bila Slovenka in čeprav imam sam argentinsko državljanstvo, mi nihče ne more reči, da nisem Slovenec.


Koliko so bili stari otroci, ko ste se preselili v Slovenijo?
Najstarejši Andrej je bil star sedem let in je šel v prvi razred. Aleks je bil leto mlajši, potem je bila Alenka, za njo Lučka, Luka pa je imel takrat šele pet mesecev. Mojca pa se je rodila že tukaj.


Se je kdo od otrok odločil hoditi po vaših stopinjah?
Ne da bi kdo to prevzel. Tudi nisem nikogar preveč vzpodbujal, ker vem, da je to precej negotov kruh. Časi se zelo spreminjajo. V cerkvah je vedno manj obiska. Je res, da vitraj ni izključno vezan na sakralno umetnost, ampak po domovih to ni tako razširjeno, kot je to v Angliji in Ameriki. Tudi mojster, pri katerem sem se učil, je imel včasih zaposlenih sedem ljudi. Danes pa delavnico vodi njegova nečakinja in dela sama.


Kakšne poti pa ubirajo vaši otroci?
Jih imam vse povsod. Najstarejši Andrej že deset let dela na Radiu Ognjišče, Aleks je zdravnik, Luka arhitekt. Alenka je zaposlena v trgovini v Logatcu, Lučka je grafična oblikovalka pri Družini, Mojca pa je violinistka.


Kako je, ko  danes pogledate nazaj?
Ni mi žal, da smo prišli. Kljub vsemu, kljub smeri, po kateri gre Slovenija, po kateri gre svet. Včasih bi bil rad v Argentini, ampak na obeh krajih ne moreš biti. Mislim, da smo se kljub vsemu takrat prav odločili. Tudi zaradi same slovenske zavesti. V Argentini sicer ni bilo nobenega pritiska. Biti Argentinec ni isto kot biti Slovenec, ni izključujoče. Tam ni tega narodnega naboja, kot je tukaj. Biti Slovenec tukaj predstavlja nekaj čisto drugačnega kot tam biti Argentinec.

Objave
Neusahljivo veselje z glasbo
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom