Rafaelova družba
Domov > Objave
Petek, 17 November 2017

Objavljeno: 26.10.2017

Čudoviti svet, poln zelenja in tišine

 

Vabljeni k branju pogovora s profesorjem Viljemom Černom, ki ga je za mesečnik Naša luč (september 2017) pripravil Lenart Rihar.



Nisem ga vprašal, kaj mu pomeni glas rojakov in poznavalcev, ki njegov lik in življenjski boj v beneških dolinah, zlasti v Terski, primerjajo z Mahatmo Gandijem, a delček svojih vodil je odstrl mimogrede. Ponos in pogum pa tudi zvitost, vse mora biti združeno, pravi. Uporabljati je treba besede, ki razveselijo. V človeku je treba razumeti, kaj misli in kaj si želi. Predvsem pa je nujno delati prav, da te ne morejo ob ničemer ujeti, te osamiti, ustrahovati in utišati.
Viljem Černo se je rodil leta 1937 v Bardu, se šolal v Gorici in Trstu, potem pa do upokojitve in še daleč čez poučeval po mnogih krajih; večinoma v domači Terski dolini, sicer pa tudi širše, vse do Tablje. Še manj se je omejeval pri svojem kulturnem, političnem in sploh narodno-buditeljskem delu. Katero koli odgovornost si je naložil, in teh je bilo veliko, vsaka je služila poslanstvu, ki veje iz slehernega njegovega vlakna: boril se bom, da ne umre naša zemlja, da ostane živo, kar smo podedovali, da zaživijo jezik in stare navade, da se bodo naši ljudje čutili svobodnejše in ponosne.
Obupa kljub otožnim verzom ni bilo na njegovem obzorju. Veselil se je vsake pobude beneške mladine in vedno do konca in z velikim žarom sprejemal vsak obisk, vsako obetavno povezavo z matico. Ko se je oziral na sovražen valjar zgodovine, proti kateremu se je vztrajno boril, je rekel: kljub vsemu sem bil srečen.
Naš sogovornik je umrl 22. julija letos. Pred vami je zadnji véliki intervju z njim. Pred letom dni ga je objavil Slovenski čas, ki ga za ponatis odstopa naši reviji.

 


Letos je minilo 40 let od strašnega potresa v vaših krajih. Je spomin še živ?
Ja, naši ljudje se še spominjajo. Spominjajo se tudi drugačnega, boljšega življenja izpred potresa. Ob tragediji so nas želeli preseliti v bližino Vidma, da bi napravili veliki Videm, ampak naši ljudje, to jim je treba priznati, niso hoteli zapustiti svojih krajev. Svoj dom so želeli znova zgraditi tu, kjer so se rodili. In iz tega so nastala nova naselja, z drugačnimi, tudi čisto lepimi hišami, ampak prejšnjega življenja ni bilo več.
Posebej starejši ljudje se dobro spominjajo, kako prijetno, kako lepo, kako solidarno je bilo življenje pred potresom. Ni bilo lahko, živeli smo z zemljo, z živino, kot vsa višje ležeča področja, vendar smo si pomagali, vezal nas je jezik, da smo si bili kot bratje. Če je nekomu delo zastajalo, so mu prišli pomagat zastonj. To je tista dobrota, ki je bila v vsakem našem človeku.


Kaj so bile poleg porušenih stavb najhujše posledice potresa?
Po potresu so naši mladi ponovno začeli odhajati. Imamo nove vasi, ampak so prazne. Dokler so bili njihovi starši živi, so ti ljudje redno prihajali na obiske in pomagat, zdaj, ko so stari umrli, ne prihajajo več. Postali so Nemci, Francozi, Švicarji, Belgijci. Tu je ostalo malo ljudi in to ne daje poguma.


Danes preko zaslonov vidimo, koliko gorja prinesejo take katastrofe. Vendar se morda po tolikih letih že lahko pove: ali je morda iz te nesreče zraslo tudi kaj dobrega za Beneške Slovence?
Težko bi rekel. V začetku so sicer obljubljali, da bomo dobili tudi kakšno podjetje, da bomo lahko živeli na svoji zemlji, čeprav na nekoliko drugačen način. To bi šlo, ker so naši ljudje delovni. Vendar potem niso storili ničesar. Tovarne so začeli graditi ob glavnih cestah ali ob furlanskem vznožju teh naših dolin. In naši ljudje so morali dol, če so hoteli dobiti delo in se ne izseliti.


Povsem so se spremenile tudi podobe vasi …
Prejšnje hiše so bile zanimive. Zgradili so jih naši ljudje po svoji zamisli. Vse je bilo narejeno iz tega, kar jim je dajala ta zemlja. Hiše so bile tako grajene iz kamna, a bile so ljubke. Ko je prišel turist ali izseljenec, je začutil dušo in lepoto, ki se je ne najde drugje. Ganki so služili - poleg lepšanja domače hiše - za obešanje koruze v kitah in se je vse zdelo, kot da je okrašeno. Zdaj tega ni več. Ne obdelujejo več zemlje niti nimajo živine, ker niso zgradili hlevov. Prej je imela vsaka družina po dve kravi, je imela koze ali ovce, prašiča, in smo živeli skoraj nekako bogati nasproti Furlaniji. Tam so morali plačevati gospodarju, da so lahko obdelovali zemljo. Mi smo bili sami gospodarji in to nam je dajalo pogum. In ni nam bilo težko biti zvečer truden, ko si postavil grablje ali lopato ob zid in si vedel, da ti stara nona v hiši dela polento in sir. Bil je konec dneva, izčrpanost in zadoščenost obenem. To je bilo veselje.


Terska dolina predstavlja najbolj zahodno slovensko in slovansko naselitev, obenem pa je, če odštejemo slovensko zamejstvo na Hrvaškem, tudi najmanj poznana …
Naša dolina je res oddaljena in odmaknjena, ampak vsi, ki pridejo, opazijo lepoto narave in rečejo, da je to raj na zemlji. Da se pride v Tersko dolino, se je treba nameniti, si je treba vzeti čas. In potem si nagrajen s pogledom na gorovje Mužcev, od koder izvira Ter, vidi se gorovje Velike Glave, tja se pride do Stola na Kobariškem. To so kraji, ki so bili nekoč vsi lepo obdelani, do vrha gora so naši ljudje kosili seno in delali tiste značilne kope, ker ni bilo več prostora na senikih. Potem so se domačini zbrali in v enem dnevu prinesli vse kope po stezah v vas. Vsi so prišli in pomagali. Gospodar je delo, ki je bilo takrat darovano, sovaščanom povrnil ob naslednji priliki.


Misel vam rada uide k tem prekrasnim minulim podobam, kako pa gledate na italijanski del te preteklosti, ki je prinašal tudi zatiranje?
Prej smo v naši vasi govorili samo naš slovenski jezik. Namen Italije je bil poitalijančiti nas. Mi pa smo se čutili drugačni, veselejši, če smo med sabo govorili jezik, ki so nam ga ponudili naši starši. Ko so prišle prve italijanske učiteljice, nas niso razumele in otroci smo se jim v hudomušnosti smejali. Takrat je bil učitelj še naš ujetnik, ne mi njegovi podložniki. Ponosni smo bili na jezik. Vendar so nam ga, posebej mladim, neprestano studili, češ da ni nič vreden, da se moramo naučiti italijanščine, če hočemo napredovati. S slovenščino so povezovali titovce in komuniste, skratka vse najhujše, kar si človek lahko izmisli. Vse je bilo v ustrahovanju. V šoli in izven šole. Da so poniževali, včasih mladim petnajstih, šestnajstih let, ki so bili naklonjeni slovenstvu, niso dali niti potnega lista, čeprav so imeli na tujem po svojih ljudeh že urejeno delo. Po drugi strani pa so strašno pritiskali, da so se izseljevali vsi, ki so se izrekali za slovenstvo. To so delale tajne organizacije, ki so razsajale po naših dolinah.


Kako ste občutili fašizem?
Po drugi svetovni vojni je bilo veliko hujše kot med prvo svetovno vojno ali pod fašizmom. Vi ste imeli težaven, strupen fašizem. Nas so imeli itak za Italijane in so nas pustili bolj pri miru. Seveda so hoteli, da smo vsi italianissimi, patrioti in še kaj, niso pa pritiskali kot pri vas. Po drugi svetovni vojni jih je strašno motilo, da še vedno govorimo po slovensko. In so organizirali v vsaki vasi še celodnevni otroški vrtec. Naš duhovnik Anton Kofol (Cuffolo) v knjigi piše, da so učiteljice, ker jih je on učil verouk v slovenščini, svoje lastne otroke zmerjale, da so titini, da so Jugoslovani, izdajalci. Pozneje so vsakega otroka kaznovali na mnoge načine: od glob do šikaniranja. To so bile neverjetne in nemogoče stvari.


Kaj se je zgodilo s tajnimi organizacijami, ki so beneškim Slovencem grenile življenje?
Danes jih ni več. Izdajajo pa celo knjige (eno takih, ki je izšla leta 2014, prelistava), ki popisujejo, kako so se denimo pripravljali na napad Jugoslavije …


Je bila ta tajna dejavnost kdaj raziskana, procesirana, sankcionirana?
Ne. Samo potihnilo je, zamrlo. Vendar pripadniki zahtevajo celo pokojnine. Po drugi strani pa dobivajo te organizacije tudi negativen prizvok in zato v vsaki situaciji ne razglašajo svojega članstva in početja.


Posluževali tudi nasilja …
Hudo je bilo. En tak primer: po krajih, po gostilnah, kjer so se zbirali naši ljudje in prepevali po slovensko, so prišli in razdejali gostilno, da je ljudi sčasoma postalo strah peti po domače. Tako se je, kot pravi naš duhovnik Valentin Birtič, po naših krajih vse večkrat čulo Oj božime, naše dolince. Zbogom, naše doline. In so odšli.


Odšli so, čeprav je izseljenski kruh trd …
Njihovo življenje je bilo res težko. Vendar so bili Slovenci strašno cenjeni. Prišel je delodajalec iz Švice po mlado delovno silo in sem mu dejal, da je v Venetu veliko takih, ki želijo delo. Pa je rekel, da tistih noče: jaz vem, da tukaj govorite slovensko, zato sem prišel sem. Ker vaši ljudje so delavni, nikdar ne protestirajo, ne kradejo, delajo v soboto in tudi na nedeljo, če je treba. So vsi umirjeni poštenjaki, močni in prijazni ljudje.


Zaradi raznarodovalne politike in totalitarizmov je ranjena identiteta, kar se še posebej izraža v diaspori in zdomstvu, kjer ideoloških pritiskov večinoma ni več, a »slovenske« in »beneške« skupnosti praviloma živijo druga mimo druge vsaka svoje življenje. Kako to komentirate?
To je žalostno, čeprav po svoje razumljivo. V Belgiji je bil svoj čas duhovnik, ki je izdajal listič. Ljudje so ga vselej težko pričakovali, kot so čakali Matajur, da so izvedeli, kaj se dogaja po naših dolinah. S prvo generacijo je to šlo, druga generacija je začela hoditi v francoske šole. In so začutili, da je biti Francoz bolje kot biti Italijan. Kaj šele Jugoslovan.
Po drugi strani pa na primer še sedaj vsako leto prihajajo iz Avstralije in znajo tako čisto naše narečje in se spomnijo vseh naših krajev, da človek z bolečino občuti: kako so to oni lahko ohranili v nekem daljnem kraju, nas doma so pa tako potlačili, nam vzeli duhovnost in lepoto.


Komunizem, ki je strašno stiskal rojake na slovenski strani meje, je svoj davek pobiral tudi po zamejstvu: prav je prišel italijanskemu desničarstvu, ki je v svoji propagandi skušalo vsak najmanjši preblisk slovenstva enačiti s to sovjetsko ideologijo ...
Komunizem je bil pravo ustrahovanje. Naši ljudje so zelo verni, komunizem jih ni zanimal in ga niso hoteli. Imeli pa smo desničarje, nestrpneže in tajne organizacije, kot sva govorila, in res, samo če si spregovoril slovensko, so te označili za komunista. Celo vsi naši duhovniki, ki sem jih poznal in s katerimi sem sodeloval, so bili zaradi slovenske zavesti deležni napadov, da so titovci in komunisti!


Bebavost ali sprevrženost take logike ni zmanjšala težkih krivic. Te ste že kot otrok doživljali tudi vi in vaša ovdovela mati, ki vas je poslala v slovensko šolo v Gorico.
Seveda so bile to priznane italijanske šole, kjer pa se je poučevalo v slovenščini, kot so po vojni zahtevali zavezniki. Moja mama, to je treba priznati, je bila močna, korajžna. Napadali so jo mnogi, češ a nima kaj dati svojemu otroku, da ga pošiljaš v take šole, ki nič ne veljajo oziroma bodo veljale samo v Jugoslaviji, saj učijo samo komunizem. Vendar je nekoč prišla k meni v Gorico prav enako, kot piše Ivan Cankar o materi, ki jo je zatajil. Je prišla in me je čakala tam pred vežo, da smo končali s poukom. Potem sva šla skupaj v dijaški dom in mi je dejala, kako lahko govorijo, da je to komunistična šola, če imajo na eni strani Marijin kip, na drugi pa svetega Jožefa. Potem sem jo predstavil upraviteljem in so ji dali kosilo. O, je rekla po vseh vtisih ob slovesu, dobro je tu, tudi na toplem si in ješ bolje, kot če bi bil doma. Ostani, ostani trdno, boš videl, da uspeš. In mi je pustila zadnji denar, tudi tistega, ki ga je imela za prevoz nazaj domov. To so neverjetne reči. Zasluži si vse moje spoštovanje in ljubezen.


Vsi sošolci iz Benečije pa pritiskov niso zdržali …
Pritisk je bil zelo hud in skrajno nestrpen. Tako da sva od kakih dvajsetih ostala le še dva.


So se ti, ki so odšli, potem obrnili proti?
Vsi, ki smo začeli v Gorici, smo ostali zvesti prijatelji in v sebi nosimo lep spomin o šolah in o Gorici. Namenoma so jih potem pritegnili v poklicno šolo, da so postali zidarji in potem so vsi ti mladi odšli po svetu. So pa vsi ostali zvesti in so nek steber, ki še ljubi in brani jezik svojih očetov. A dosegli so, da niso postali slovenski intelektualci na svoji zemlji.


V tistih časih se je pri vas na protislovenske okope postavljala tudi Cerkev. Ali drži, da vas duhovnik demonstrativno ni hotel obhajati, ker ste obiskovali slovensko šolo?
Takrat nisem niti vedel, kaj je to komunizem. V Gorici smo imeli pred veliko nočjo teden duhovnih vaj. Za praznik sem prišel domov. Mama je hotela, da grem kljub duhovnim vajam doma še enkrat k spovedi. Takrat nas je bilo »Goričanov« še kakih pet. Duhovnik nas je spovedal, naslednji dan pri obhajilu pa nas je preskočil. Pri veliki maši je pridigal, da človek zaradi učenosti ne pride v raj, kaj lahko pa v pekel in da tiste šole niso poštene. To sem potožil svojemu katehetu Pavlinu, pa je rekel, kaj hočemo storiti, nič …


Tega vas ne sprašujem zato, da bi še midva pomagala, kot je moderno, na splošno udrihati po Cerkvi, pač pa me zanima, kako ste zmogli táko cerkveno stranpot, politikantstvo in krivico »pogoltniti«. Ste skušali razumeti, odpustiti, »videti širšo sliko«? Ste se s tem soočili kasneje kot odrasel mož? Očitno je namreč, da niste zavrnili ne vere ne Cerkve ...
Ni bilo lahko. Cerkev v tem primeru ni bila tisto, kar bi morala biti. Krščanska, ki pomaga, ki odpušča, ki stoji za šibkim človekom. Tu smo bili vsi šibki.
Se mi je pa zgodila zanimiva stvar. Čeprav nas niso obhajali in so nas dejansko izobčili, smo vseeno redno hodili k maši. Ni mogel priti z oltarja in nas vreči ven. In tako smo po stari navadi hodili k maši in tudi v šolo. Ko sem kasneje zaradi zmage na natečaju začel poučevati v Čenti, jim ni bilo prav, da prihaja nekdo iz slovenskih šol in pred drugimi dobi delovno mesto. Pritoževali so se pri ravnatelju. Ta ni imel kaj, edino preveriti je hotel, če sem morda res komunist, zato je hotel potrdilo domačega župnika, da hodim k maši. Moral sem iti še k istemu župniku, ki me ni obhajal. Seveda so se v tem času stvari tudi že nekoliko spremenile in mi je dal tisto potrdilo. Tako sem ostal na delovnem mestu. Sicer bi to izkoristili in me vrgli iz šole: ne bi dobil delovnega mesta in bi se moral izseliti. 


V učiteljskem poklicu ste se potem ustalili …
Seveda jih je motilo, da sem bil na nek način edini intelektualec, a ko sem začel poučevati, so se razmere počasi počasi le spreminjale in umirjale. Kot Slovenca me niso imeli v čislih, ampak sem vsako leto pridobival priljubljenost kot profesor. In moja mama  je lahko postala ponosna na človeka, zaradi katerega je imela toliko težav.


Zlato obdobje vaših dolin se umešča v čas Beneške republike, od katere ostaja tudi poimenovanje. Zakaj? Nekateri mislijo, da gre za nekoliko romantičen, olepšan pogled na to obdobje. Se strinjate?
Vsekakor smo imeli svoje sosednije in smo se samostojno upravljali. Oprostili so nas davkov, morali pa so naši takratni ljudje braniti razne prehode. Samo to.


Ali je spomin na to obdobje botroval odločitvi na plebiscitu leta 1866, ko se je Benečija odločila za Italijo?
Seveda so imeli v mislih Beneško republiko ali Oglejski patriarhat, ki je pustil, da vsi jeziki domujejo v Cerkvi. Vendar že mesec dni po plebiscitu pride Italija na plan z dokumentom, če želite vam ga pokažem, v katerem piše, da morajo poitalijančiti tele »Slave«. Češ da so brihtni in se hitro navadijo jezikov. Prav mi smo jih motili, mi smo bili madež na enotni Italiji, čeprav polovica južne Italije še danes ne zna italijanščine! Vendar tudi petletka ni pomagala, ker smo vsi ostali zvesti in smo govorili svoj rodni jezik, kot sva se pogovarjala že na začetku. Predšolske otroke so zadrževali in jih italijansko navdihovali. Na ta način so uspeli. Poznam družino, na kateri se natančno vidi razlika med otroki, ki jih še ni in ki jih je že ujel vrtec. Eni obvladajo narečje, drugi so se ga komaj nekoliko priučili kasneje.


Naj se še za hip vrnem k plebiscitu. Nekateri tudi na tem primeru bičajo slovenski narodni značaj z vprašanjem: kako to, da ljudje beneških dolin takrat pred seboj niso videli celote in se niso odločili pridružiti večinskemu delu naroda. Ali se vam zdi taka kritika povsem neupravičena?
Plebiscit je bil neveljaven, nič ni bilo resnično. Pri nas slovenskih šol in drugih organizacij nismo imeli, le nekaj duhovnikov. Vojno so dobili Italijani, čeprav so zgubili vsepovsod. In določeno je bilo, da Veneto in Benečija postaneta italijanska. Kdo bi imel pogum, da bi se protivil tistemu, ki je zmagovalec in ki je z vojaki zasedal vse te kraje? Na vsakogar so pritiskali, da mora voliti in da mora voliti za, ne proti. Menda je samo en duhovnik v Šentlenartu v Nadiški dolini glasoval proti in mu potem niso več hoteli dati italijanskega državljanstva in je moral izginiti. To je strašno hud, umetno ustvarjen nacionalizem.


Kdaj ste začeli pisati pesmi in zakaj? Zdi se, da ste pesnik postali nekoliko »naskrivaj«. Tudi prve objave so bile anonimne …
Dekan iz Nem in naš župnik sta mi rekla, naj bi ob svečanostih in za svetnike po naših cerkvah kaj napisal. Od začetka so želeli, naj najdem kaj šegavega, potem pa so mi dali celo stran, naj napišem kot neko razmišljanje o veri, o svetniku in o nas. In sem začel. Med nami se je imenoval ta ciklostiliran listič tam približno v osemdesetih.


Zakaj ste se odločili za uporabo narečja?
Za narečje sem se preprosto odločil zato, da naši domači ljudje čim bolje razumejo, kar sem napisal. Se je pa stvar lepo prijela. Lističi so šli tja do Milana. Tega res nisem nikoli pričakoval. V Trstu so mi za knjigo Ko polno je noči srce dali celo nagrado Vstajenje, o čemer res nisem nikoli niti sanjal.


Kakšen pomen ima po vašem mnenju knjižni jezik, ki ste ga poučevali tudi po upokojitvi?
Tisti, ki zna narečje, se takoj nauči knjižne slovenščine. Poučevati sem začel v Čenti, potem v Tipani, v Reziji, v domači vasi in drugod. Vsako leto je bilo več ljudi na teh tečajih. Veliko so se naučili in še sedaj so mi hvaležni. Vsi so bili zadovoljni, ker sem vedno delal z živo besedo in jo povezoval s knjižno slovenščino. Vendar ostaja težava, da imamo malo ljudi. In tu je konec našega življenja. Nekoč je bila vas nabito polna. Zdaj je vas čista, je lepa, je nova, je brez hlevov, brez živali, samo starejši so večinoma, ki nočejo zapustiti svoje hiše. In je še veselje biti v tej mirnosti, v tem čudovitem svetu, polnem zelenja in tišine.


Dan pred najinim pogovorom sva bila na pogrebu enega zadnjih beneških duhovnikov Dionizija Matevčiča, ki je bil župnik v Žabnicah in rektor svetišča na Sv. Višarjah …
Z njim sem se povezal, ko je bil v Špetru. Tam je bilo veliko nasprotovanja samo zato, ker je enkrat na mesec uvedel nekaj slovenščine. To našim nasprotnikom ni bilo všeč in so mu delali težave, da je moral oditi. On je bil sveta duša, mirna, ni hotel sporov z nikomer. Šlo mi je na jok, ko sem se mu zahvalil za vse, kar je napravil. Velika škoda je, da ni ostal. Takrat bi Špeter lahko postal naše središče. Okoli njega, ki bi nagovarjal tudi v domačem jeziku, bi se ustvarila večja, navdušena skupina in bi nadaljevali s tistim, kar sem sam začel, le da bi bilo močnejše.  Izgubili smo človeka, ki je ustvarjal prijateljstvo, ki je bogatil jezik, sosedstvo, navdušenje in nihče mu ni imel kaj oporekati. Če kje kaj ni šlo, je našel besedo, ki je združevala. Njemu so bile všeč gore in v Kanalski dolini je uspel povezovati Nemce, Slovence, Furlane in Italijane. In vsi so bili tiho. Čeprav niso vsega razumeli, so spoštovali. V Nadiških dolinah pa so razumeli, a niso spoštovali …


Ne smemo mimo zdajšnjega bardskega župnika, ki je Furlan, a je vseeno v vašo cerkev po dolgih desetletjih prinesel slovensko besedo …
Imamo veliko srečo, da je med nami Renzo Caligaro. On je naš duhovnik že 44 let. Zelo nam je naklonjen, odprl nam je cerkev, je z nami in nam pomaga. Navadil se je našega jezika in je, kolikor je bilo mogoče, začel uporabljati kakšno besedo med bogoslužjem. To je nacionaliste tako razdražilo, da so odhajali iz cerkve. Potem so se navadili. On je predlagal tudi prevod lekcionarjev v naše narečje, ki so potem med leti 2000 in 2002 izšli pod naslovom Boava besieda. Nedavno nas je obiskal nadškof Alojz Uran, ki je prebral berilo v italijanščini, naš župnik pa se ga je navadil na pamet in ga povedal v slovenščini. Je bilo čudovito lepo videti to zamenjavo, to pobratenje. Kaj zmorejo dobra volja, srčnost in pamet!

Objave
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom