Rafaelova družba
Domov > Objave
Četrtek, 22 Februar 2024

Objavljeno: 04.05.2023

Dajmo za slovo še kakšno zapet

V majski številki smo objavili pogovor z basbaritonistom Markom Finkom, ki je na veliki petek gostoval pri križevem potu narodov v Münchnu.

Z njim se je pogovarjal Janez Pucelj.



Tik pred velikonočnim praznikom v svetem tridnevju smo bili na slovenski župniji v Münchnu deležni lepega obiska. Marko Fink se je odzval prošnji, da bi sodeloval na veliki petek pri križevem potu narodov. Ta shod poteka v središču mesta po ulici, ki je namenjena pešcem in zaprta za avtomobile, od cerkve sv. Mihaela do Marijinega trga pred mestno hišo. Vsako postajo križevega pota oblikuje ena od narodnih skupnosti. Vsake tri leta je na vrsti slovenska župnija, ker število narodnih župnij presega 14 postaj te pobožnosti. Pri peti postaji je v mestnem središču bavarskega glavnega mesta letos mogočno odmevala pesem Kraljevo znam'nje križ stoji, ki jo je zapel naš gost.
 
Marko Fink, hvala vam, da ste se odzvali naši prošnji. Kako ste doživeli križev pot narodov v Münchnu?
Zelo ste me razveselili, ko ste me poklicali in povabili k sodelovanju, in se zahvaljujem za zaupanje. Ta pobuda, ta ideja pokaže univerzalnost naše Cerkve, univerzalnost krščanstva. Da takole vsaka etnična skupnost lahko predstavi svojo kulturo in svoj odnos do Kristusa, tistega, ki nam daje vso moč za naprej povsod po svetu, se mi zdi navdušujoče lepa. Da je
bila zunaj, na ulicah mesta zbrana množica tri tisoč vernikov, ki slavi Kristusa in ga spremlja v njegovi daritvi za vse ljudi, je fantastična podoba vesoljnosti Božje dobrote. To ima veliko razsežnost. Poljaki, Italijani, Španci, Kaldejci, Arabci, Korejci ... in z njimi tudi Slovenci so oblikovali vsak eno postajo. Bil sem počaščen, da sem bil deležen tega dogodka. Ganljivo.


V zavest nam je stopila potreba po kakovostni obliki slovenskega prispevka k tej javni molitvi. Dogodek nam je pomemben in je medijsko zelo pokrit na televiziji in radiu. Križev pot narodov je tudi pričevanje o upanju krščanske vere in prisotnosti kristjanov.
Velike stvar je to, da nas vera lahko združi v eno samo občestvo, ne glede na vse ovire, ki jih predstavljajo različni jeziki, mnogovrstne kulture. Vera nas povezuje vseobsežno, celostno, ne glede na to, kje smo, kakšni smo. Povezovalna moč krščanstva je stvar, ki me vedno gane, je nekaj tako lepega, kar presega vse naše človeške moči v želji, da bo svet kdaj lepši v edinosti in miru.


V svojem poklicu ste svetovljan in imate najbrž veliko teh izkušenj?
Večkrat nastopam s kolegi iz različnih držav v najrazličnejših delih sveta. Kjerkoli sem bil, sem vedno iskal in našel katoliško mašo. Navadno sem kar na recepciji vprašal, kje je katoliška maša. Tudi na Kitajskem sem s taksijem dosegel katoliško cerkev. Podobno v Koreji, tam še bolj enostavno. Meni, ki sem rojen v Argentini in sem zavedni Slovenec, ki sedaj živi v Sloveniji, daje neko upanje, da najdeš povsod človeka, ki bo razumel tvojo miselnost in tvojo duhovnost. In mi bo znal tudi kaj ponuditi. Tako ste vi tukaj; ta misija je tipičen primer, kaj in kako delate za druge. Spremljate in vidite, kakšne potrebe so, sploh pa duhovne, ki so bistvene za človeka. Osnovna je potreba po pripadnosti, da najdeš, kamor spadaš, da začutiš skupne korenine, iz katerih črpaš.


Vaša poklicna dejavnost vam je nudila veliko teh spoznanj ob konkretnih ljudeh, ki so bili vaši sodelavci v nekem projektu.
Danes so časi nekako fascinantni, ponujajo nam presenetljive spremembe. Posebej na tehnološkem področju se vse tako hitro razvija in nas preseneča. Kolegica Korejka, katoličanka, s katero smo večkrat skupaj nastopali, me je vedno vprašala, če bom šel k maši. Sem odgovoril, da seveda in lahko greva skupaj. Bom povabila še koga, je dejala. Pa so navadno kolegi odklonili, imajo druge načrte. Med mašo je pri branju Božje besede gledala v telefonček. Soseda jo je po tihem opozorila: Gospa, tu smo cerkvi pri bogoslužju, kjer molimo in ne brskamo po telefonu. Pojasnila je, da bere evangelij v korejskem jeziku, ker branja od ambona pač ne razume. Gospa se je vljudno opravičila. Nekaj let nazaj je bilo to nepredstavljivo, danes nam je presenetljiva pomoč pri udeležbi v bogoslužni skupnosti.


Tudi taki dogodki kažejo na veselje biti kristjan. Nikjer ni težko najti skupnosti, ki ji pripadaš.
Kristusova pot nam je tako blizu in je tako navdihujoča, da prepriča ne glede na narodnost in kulturo. Je nad tem, je univerzalna. Tudi pedagoško močna je, ker je duhovno močna. Oblikuje človeka v empatiji do drugih ljudi brez razlikovanja ali lastnih izbir. Prepriča to, da se je Bog tako ponižal, da je prišel med ljudi in pokazal, kakšno pot moramo iskati in mu slediti.
To je velika stvar.


Ta vzgojni moment evangelija je včasih kar malo pozabljen med kristjani. V osebnem verskem napredovanju in duhovni rasti pa edina prava izbira?
Tako je.


Imate radi petje?
Petje sem odkril doma. Mama in oče sta imela lep glas in posluh in interes do pesmi. Finkove tete, očetove sestre, so bile znane, ko so bile še mlade punce, da so snemale za radio. To je bil tercet Fink. Enkrat na teden so imele eno uro časa, da so za radio posnele nekaj novega. Spremljali pa so jih na klavirju taki umetniki kot profesor Marjan Lipovšek, Jože Osana, skladatelj. Pri nas se je vedno pelo. To so bili ljudje, ki so se spoznali že v taborišču in kasneje v Argentini, in so se radi srečevali. Redno je bilo na vseh srečanjih na koncu tako, da so rekli: Dajmo za slovo še kakšno zapet. In potem so peli celo uro. Opazoval sem ljudi. Vedno se je utrnila kakšna solza, posebej ko se je oglasila kakšna ljudska pesem. Znali so vse kitice na pamet. Peli so tri- ali štiriglasno, spontano, kot Slovenci znamo. Pesmi nas zelo jasno definirajo, kot pove tista, da je en Slovenec solist, dva pojeta dvoglasno, trije so zbor. To mi je ostalo globoko v spominu, ta srečanja. Prihajali so tudi duhovniki, tudi družinski prijatelji. Rasel sem v takem okolju, ki mi je pokazalo, kako sta vera in kultura z roko v roki ustvarjalna dejavnika neke skupnosti. Da smo se lahko tako srečevali v Argentini, je najprej zasluga duhovnikov, ki so obhajali slovenske maše, in po maši smo se tako dobivali, oblikovali in doživljali skupnost. Spominjam se, kako smo se dobivali na Floresu, v centru Buenos Airesa. Bila je množica slovenskih povojnih emigrantov. Nudila je priložnost za pogovore, razprave, predavanja. Veliko tega je bilo.


Če prav razumem, so vas družile tri pomembne stvari: duhovnost, kulturne dejavnosti in družabnost?
Res je. Kamor pogledam v spomin za nazaj, vidim, kako se vera in kultura oplajata med seboj. Že kot otrok sem bil vključen v zbore, imeli smo sobotne šole, odlične profesorje in učiteljice, ki so bile pripravljene dati za nas vse po svojih močeh. Iz svojih plač so financirali razmnoženine za pouk. Ko sem odrasel, se spominjam fantovske zveze in slovenske dekliške organizacije. To sta dve veji organiziranega dela mladine. Pripravljali smo srečanja, debate, teater. Potem Kulturna akcija. Hodil sem na predavanja, pri katerih je sledila vedno živahna debata. V poznih sedemdesetih letih so se širile govorice, da bi Slovenija lahko dosegla svojo samostojnost. Mnenja so bila zelo različna. Eni so zagovarjali, da je to nemogoče, drugi, da prihaja ugoden čas za take spremembe. Debate so bile naostrene, napete, kresali so se duhovi.


Že dolgo prej ste imeli svoj časopis z naslovom Svobodna Slovenija. Ta zavest je obstajala in je torej v tistem času pridobivala splošno zanimanje?
Istočasno, ko so naši intelektualci sledili poročilom iz Slovenije in sveta, in to premlevali, izmenjavali novice in se učili, je viselo nad vsem nadležno vprašanje, koliko prosto so lahko o tem govorili, ko pa je bil doma še vedno režim tako močan, da dejansko v uradni javnosti ni bilo govora o teh stvareh. Danes seveda vemo več o tem. Vedeli smo za politične omejevalne ukrepe, da so publikacije, ki so prihajale iz sveta v Slovenijo, šle v Narodni in univerzitetni knjižnici v poseben fond, tako imenovan D-fond, direktorjev fond. Slovenci v Argentini so nekako začutili, da je morda čas za tesnejše sodelovanje z intelektualci v domovini, da bi bilo dobro zrahljati nekatere trde pozicije našega delovanja. Eni so to razumeli kot prodajo naših osrednjih temeljev. Nekateri bi spremenili tudi pravilnik, da ne bi bil tako trdo protikomunističen. Iskali so dialog. Ljudje so o tem lahko debatirali, glasno razmišljali in se izražali, kot je norma v svobodnem svetu.


V Sloveniji takrat to ni bilo mogoče.
V Sloveniji je bila ta sproščenost zaklenjena. S hvaležnostjo razmišljam, da nisem bil nikoli v življenju soočen s tem, da bi mislil, da ima katerikoli sogovornik skrit mikrofon, in snema, da bi me potem kompromitiral. To so gotovo stvari, ki človeka zelo zaznamujejo. Ob mojem prvem obisku Slovenije leta 1980 sem opazil, kako je to še zelo delovalo.

 

V Buenos Airesu je več slovenskih domov, ki delujejo samostojno, so pa povezani v skupno organizacijo.
V skupno organizacijo, ki se imenuje ZEDINJENA SLOVENIJA. V Buenos Airesu je osrednja Slovenska hiša, ki je v centru, potem pa so vse tiste na periferiji, šest po številu: San Martin, Ramos Mejía, San Justo, Carapachay, Berazategui, Lanús. Številčno sta najmočnejša Naš dom San Justo in Slomškov dom v Ramos Mejii. Tam se kar veliko dogaja. Ob sobotah je redno
šola za otroke osnovnošolce. Za srednješolce je poskrbljeno na tečaju Marka Bajuka v Slovenski hiši. Abiturienti tega tečaja, dvajset do trideset po številu, pridejo vsako leto na obisk v Slovenijo v organizaciji Društva Slovenija v svetu. Večinoma je to njihov prvi kontakt z domovino njihovih dedkov in babic. Veliko poslanstvo je v tem. Doma so nas vedno spodbujali, naj govorimo lepo slovenščino, in naj ne razmišljamo, ali se bomo kdaj vrnili v Slovenijo. Moj primer je že tak, da sem v Sloveniji in delam naprej, kot da nikoli nisem bil zunaj nje. Še nekaj bi rad omenil, ker bo to, kar se bo verjetno dotaknilo realnosti tukaj v evropskih državah, kamor prihajajo Slovenci iz izseljenskih skupin po vsem svetu. Gre za zavest, da so otroci slovenskih staršev Slovenci. Potrebna je zavest, da si najprej Slovenec in šele potem sodeležnik katerekoli druge kulture, v kateri si zrasel. Za primer naj navedem obisk pisatelja Tarasa Kermaunerja pri Slovencih v Argentini. Sredi osemdesetih let je prišel in bil zelo navdušen nad slovensko skupnostjo. Predaval je mladim in jim po predavanju rekel: Glejte, v Sloveniji se pripravljajo spremembe. Če bi bila Slovenija danes demokratična in svobodna, kdo od vas bi šel v Slovenijo? In je bilo kar nekaj rok, ki so se dvignile. Po vrnitvi v Slovenijo je pisal o tem po njegovem »argentinskem čudežu«. Čudežev v tem smislu ni, je pa odločilna naloga staršev, ki ne živijo v matični domovini, ampak drugje v svetu, vzgoja iz močne zavesti, kako hočeš vzgajati svoje otroke. Moji starši so se odločili, da bodo ne glede na to, kje bodo živeli, njihovi otroci Slovenci, potem pa vse ostalo. Ko sem bil star 16 let in sem imel dvome o svoji identiteti, mi je oče na moje vprašanje, kaj sem, odgovoril: Marko ti si oboje. Ti si pravnomočen Argentinec, državljan te države, in si Slovenec, ker sva oba s tvojo mamo Slovenca. Bolj ko boš imel rad Argentino, bolj boš imel rad Slovenijo in obratno. Ti imaš lahko obe kulturi in obe državi enako rad, tako boš sebi identičen in ne bo razdvojenosti v tebi.


Ali drži teza, da se kulture med seboj bogatijo in ljudi povezujejo, interesi pa razdvajajo?
Drži.


Kakšen je pomen domov, ki so si jih postavile slovenske skupnosti že na začetku?
Dom je domovina na tujem. To je prostor, kjer je skupno vzdušje, kot bi bil doma. Za primer naj povem osebno izkušnjo, na čem sloni ta argentinski čudež. Bil sem nekako sedem let star in sem se komaj naučil brati. Za počitnice mi je mama rekla: Zdaj boš pa kakšno knjigo prebral. Mama kuha, jaz zraven berem, na glas seveda, eno uro ali poldrugo uro, in ona sproti popravlja mojo izgovorjavo. Sam vprašam za pomen kakšne besede, ona opozarja na široki e, odprti e, ozki e ..., kmet je široki e, kmetje je ozki e, kakor so pravila slovenske izgovorjave. To je opis tega »čudeža«.


Najbrž niso vsi imeli tako izobražene mame, pa so vendar v sobotni slovenski šoli ohranjali ne le jezik, ampak tudi osnovnošolsko in srednješolsko skupnost. To je najbrž odločilna vrednota?
Ravno to je bila za nas mlade odločilna izkušnja slovenstva.


Kje ste odkrili svoj talent petja? Kako ste se izobraževali za ta poklic?
Moja pot je nekoliko posebna v tem smislu, ker nisem bil prepričan, da bom lahko s petjem dal kruha svoji družini. V Argentini je pač tako, da ni zagotovljena neka redna kontinuiteta. Imate velik Teatro Colón, operno hišo s 3500 sedeži in če tam nimaš potrebnega glasu, te praktično ni, čeprav sem tudi v tem gledališču kar nekajkrat pel. Zato sem se ob študiju začel
ukvarjati s petjem. Imel sem srečo, da smo imeli zbor Karantania, ki ga je vodila moja teta Marija Fink Geržiničeva. Tam so bili sami mladi Slovenci, peli pa smo univerzalni repertoar. Poudarek je bil na slovenskih ljudskih in umetnih pesmi. Ob tem se je ljubezen do petja usidrala v moje življenjske želje. Sem pa študiral in diplomiral iz agronomije in sem 17 let poučeval insekte na Agronomski fakulteti predmet agrarna zoologija, insekti škodljivci in koristni za poljedelstvo. V Argentini je to povsem drugače kot pri nas, kjer imamo površine zemlje med gorovjem, tam pa je velika pampa in so bioekološke situacije povsem drugačne. Insekti so imeli nekdaj na razpolago velike površine in so se razbohotili. Vsako leto smo odkrili kakšno novo vrsto, ki jo je bilo treba preučiti. Ukvarjal sem se preučevanjem, poučevanjem in veliko smo bili na terenu. Obenem pa sem redno pel in iskal možnosti, da bi si izšolal glas, tudi privatno. Imel sem srečo, da je bil pred časom moj kolega v polifonskem zboru. Rekel mi je, pridi, ti bom dal kakšne ure, ko je videl, da se trudim z zidavo hiše in imam še veliko interesov. Zastonj me je poučeval. Čutil sem, da imam talent. Potem je začela s petjem še mlajša sestra Bernarda in je imela kmalu uspeh s svojim prvim nastopom v Evropi. In z menoj je bilo podobno. Leta 1987 sem prišel z neko štipendijo v London in tam so me že kar nagovorili za moj prvi koncert v Franciji in potem se je kar odpiralo.


Ali vam je omenjeno naključje odprlo pot v svet?
Glavni vzrok, da sem prišel v Evropo, je bila dveletna pogodba Landesthetra Salzburg, potem ko sem opravil avdicijo. Potrebovali so okrepljen ansambel solistov. Za Mozartovo leto 1990–92 so imeli na programu uprizoritev vseh 22 Mozartovih oper. Po avdiciji so mi kar naenkrat ponudili tri lepe vloge v treh Da Pontejevih operah: Figarova svatba za Figara, glavno vlogo, v Don Giovanniju vloga oproda Leporela in pa Don Alfonsa v operi Cosi fan tutte. Same lepe vloge. Seveda sem sprejel, ampak z veliko skepso. Vse je bilo v nemščini, ki je takrat nisem obvladal. Tudi danes še ne prav dobro, vendar se danes vsaj lahko pogovorim. Takrat pa sem se moral vse te vloge, ki sem jih znal v italijanščini, krepko učiti v nemščini. To je bil čas velikih naporov, a tudi velike investicije za naprej.


Odločilen je bil torej uspeh v Salzburgu?
Da, res je. Na te predstave so prihajali tudi kritiki iz Pariza, to sem odkril kasneje. Komentarji, kako sem odigral in pel Figara v Salzburgu. To mi je dalo neko širšo zaznavo v tem svetu. Priznati moram, da je istočasno prihajala naprej tudi sestra Bernarda, in to je dajalo dodatno referenco, predvsem meni. Bila je priznana kot odlična umetnica, jaz pa sem brat. Ali pa o
meni, da imam sestro, ki jo že poznajo. Zadnja leta, predno sem se upokojil, sem največ delal z dirigenti, ki so me poznali iz tistih prvih produktov nekako po modelu: Aha, vsak Fink je pa dober! Dobro se vključi v skupino, pozitivno vpliva na druge. Dobro poje in igra. Vse to se poizve vnaprej.


Pomemben je dober glas, prav tako pa tudi komunikacija v ansamblu.
Tako je. Videli so me kot človeka, ki zna v skupini delati za dobro vzdušje. Moje načelo je bilo vedno, da sem potrkal na vrata sobe kolega, s katerim bom nastopal, da se predstavim, izmenjam nekaj besed, da spoznam tudi sam kolektiv, v katerem sem. Opazil sem, da je to pomemben del uspeha. Ljudje, s katerimi bom delal en mesec, so mi pomembni. Z njimi želim biti v osebnem in prijaznem odnosu. V neki operi je vedno v ozadju osnovno vprašanje, ali se bom dobro vključil v skupino, ali bodo prišli konflikti. Ali znam svojo vlogo zadovoljivo na pamet, da ne bom obremenjeval drugih. To se začne vedno s tistim začetnim interesom, kdo je sedaj moj novi kolega ali kolegica, ki bo del te naše ekipe. Tako smo že na prvi vaji do neke mere seznanjeni med seboj. To dobro vpliva na vse.


Kako je prišlo do odločitve, da ste se preselili v Slovenijo?
Končni razlog je bil dokaj praktične narave. Štiri leta smo bili v Salzburgu, kjer smo se prav dobro počutili. Ni pa to naše okolje, mi smo kot Slovenci navajeni Argentine. Leta 1991 se je Slovenija osamosvojila, se demokratizirala in sem si rekel: No, to pa je zdaj za nas rešitev. Nismo pa se takoj odločili, da bi šli. Preudarili smo, da počakamo še leto ali dve, da vidimo,
kako se bo stvar razvijala. Moram pa poudariti iz hvaležnosti g. Strgarju, takratnemu županu Ljubljane, ki je dal 10 % neprofitnih stanovanj na razpolago Slovencem, ki bi se radi vrnili v Slovenijo. To sta bila Jože Strgar in Marijan Vidmar, njegova desna roka. Napisal sem pismo, da se želimo naseliti v Sloveniji. Odobrili so nam stanovanjce v Ljubljani. To je bila potem tista odločilna spodbuda, da smo se preselili v Slovenijo.


Govorite o družini?
Seveda, žena Cristina in otroci. Hčerka Cecilija je imela deset let, ko smo prišli v Slovenijo. Šolanje je začela v Salzburgu in ga nadaljevala v Sloveniji.


Kako je bilo tu z vašim poklicnim uveljavljanjem? Kakšne perspektive so se nakazovale v Sloveniji?
Meni je zelo pomagal pevovodja dr. Mirko Cuderman. Kmalu, ko je izvedel zame, mi je dal možnost, da sem imel svoj prvi veliki koncert v veliki dvorani Slovenske filharmonije letam1992. Rekel mi je: Pianistko imamo mi (izvrstna Nataša Valant), vi samo pridite na vaje nekaj dni, potem boste pa zapeli. In tako sem zapel svoj prvi koncert. Prišli so poleg znancev tudimstari prijatelji mojih staršev. Jaz sem pa ta pa ta in smo nekdaj z vašo mamo ali očetom skupaj hodili v šolo in prijateljevali. Napolnili so dvorano iz same nostalgije, da bi videli, alimsmo mi kaj podobni staršem, ki so jih poznali iz mladosti. Dobesedno preplavili so s temi spomini in moram reči, da se mi je stvar kar dobro začela odpirati. Ko sem zvedel, kakšne uredbe ima Slovenija glede statusa kulturnega ustvarjalca na področju petja, sem zaprosil za ta status. Tako država zagotovi socialno varnost, kar je za odgovornega družinskega očeta precejšnja opora. In so me sprejeli. Vsakih pet let sem moral dokazovati, da sem upravičen do tega statusa. Tudi glasbena scena je bogata. Ljubljana ima tri stalne orkestre. To redko najdeš še kje v tako majhnem mestu. Ima Filharmonijo, ki je najstarejši orkester in deluje od leta 1701 neprekinjeno, potem je radijski simfonični orkester in še operni orkester. Prva dva sta mi že takoj ponujala oratorije, operni malo kasneje. Ne bom nikoli pozabil, ko sem pri petdesetih letih pel Figara v slovenščini. To je bil že tretji jezik, v katerem sem pel to vlogo. Bil je prvi operni nastop v Sloveniji. Spominjam se, da so ljudje rekli, glej, kako je to tudi dober igralec. Presenetilo jih je, ker so me do takrat poznali le iz oratorijev, meni pa je bilo to domače iz odrskih vlog v slovenskih igrah iz Buenos Airesa.


Kaj je pri podajanju vloge najbolj pomembno?
Meni je bil vedno velik izziv poglobiti se v lik nekega človeka, neke figure, ki je dramaturško povezana v neko celoto in biti jaz kot Marko Fink njemu v službi. Če hočeš biti on, moraš biti v službi lika, ne pa ti sam. To je osnovno načelo. Je pa tako. Če imaš velik ego, boš težko dojel ta pristop. Velik izziv je, da ne postavljaš na oder sebe, ampak lik. Veliko dam na to, da se posvetujem, da iščem konzultacije s kolegi, da se pomenimo o boljših interpretacijah. To je ključ za uspeh celotne predstave. In to je namen. Včasih se hitro pomešajo stvari, npr. o glasu. Nekdo ima lahko glas v smislu decibelov, nima pa glasu izraznosti in karakterja. Pri tem so pomembne barve glasu, ki interpretirajo razpoloženja in emocije. To je zelo pomembno. Tako kot slikar, ki išče pravi odtenek barve, da bo detajl dopolnil celotno umetniško delo. S tem pokažeš svoj kultiviran pristop k predstavi in interpretaciji dramskih oseb.


Tudi v govoru poznamo glasovne nianse, ki povedo, ali je beseda osebna ali le šablona.
Emocija mora biti pristna, da pritegne poslušalca in gledalca. Poslušalci so brihtni in hitro zasledijo rutino ali avtentičnost pevca ali igralca. Meni je poseben izziv peti Kristusa v Bachovih pasijonih. Meni so ga večkrat dali, skoraj zmeraj. To so dela, ki spadajo v vrhunec tega ustvarjanja. Po tri ure traja in ljudje so očarani. Predvsem na Japonskem sem bil štirikrat z Matejevim pasijonom in Janezovim pasijonom, z Mozartovim Requiemom, Haydnovim Stvarjenjem. Močna je ta scena, ki na koncu Janezovega pasijona podaja vojaka, ki pretresen ugotavlja: Ta je bil resnično Božji Sin. Ta anekdota mi bo ostala do konca v spominu, kako more biti glasba tako močno sporočilo, da ljudi na drugem koncu sveta, ko prvič slišijo za Kristusovo zgodbo in za pasijon, gane do solz, ko sprejemajo to sporočilo preko glasbe. To me je potrdilo, da je glasba zares univerzalni medij. In še to, čim želiš o glasbi kaj reči z besedami, ti jih zmeraj zmanjka. Tudi vse, kar bi človek lahko formuliral racionalno, gre skozi čustva, skozi emocije. Občutje je težko izraziti, težko je opisati, kako vas boli, kaj vas boli. Tako je tudi pri glasbi.


Pri operi je pomembna tudi scena. Kako je to izrazil Bach?
Bach je ta koral tako postavil, kot bi se temni oblak razmaknil in skozi vderejo žarki svetlobe, ki vse pojasnijo, vse postane kristalno jasno, kaj se je zgodilo. Na Golgoti je res le milost.

 

Glasba je močna govorica.
Želel bi povedati še to, da so vloge, to so liki, v glavnem človeški. Na primer Figaro je človeški lik, Leporello je izraz ljudskega lika. Poseben izziv pa je Kristus. Tu gre za dvojno naravo. On je pravi Bog in pravi človek obenem. In ga ti zdaj poustvarjaš. So momenti, ko ga npr. služabnik velikega duhovnika udari. Če sem krivo govoril, dokaži, če sem prav govoril, zakaj me biješ? Samo ti dve frazi sta na dveh ravneh. Najprej reakcija človeka, če sem napak povedal, dokaži. In nato moralna zahteva, če sem prav govoril, zakaj me biješ? Bog takoj odpušča, če je človek sposoben kesanja. Taki elementi v Bachovem pasijonu zahtevajo posebno pozornost za interpreta. Ali, ko govori Petru o svoji moči in poudari, da ima na razpolago 12 legij angelov, če bi hotel. Bog je močan. Vendar je načrt Jezusovega poslanstva drugačen. Zato je kljub moči takoj v prvi vrsti dobrota. Tudi tu se prepleta Jezusovo božanstvo in njegova pristna človeška narava. Sploh pa na koncu tisti Eli, Eli, lama sabaktani. To je tako napisano, da zavpije z močnim glasom, ampak to je krik umirajočega. Koliko lahko umirajoči na glas zavpije, se človek sprašuje, da bi pravilno podal to stanje z glasom na odru. To je prav posebno stanje, o katerem nimamo izkušenj. Dih ni več pod kontrolo. Če to enkrat začutiš, potem mislim, da si kot interpret na pravi poti.


Večkrat sta nastopala v Sloveniji skupaj s sestro Bernardo in bilo je kar nekaj odmevnih stvaritev. Med njimi slovenski samospevi. Kako je prišlo do tega?
Bernarda je imela skozi vso kariero, potem ko se je uveljavila kot dobra interpretka pesmi, torej komorna pevka, so ji dali pri zelo močni glasbeni založbi Harmonia Mundi možnost, da na leto ustvari eno ploščo po njeni izbiri. Pripravila je deset takih plošč od Schuberta, Brahmsa, Dvoržaka, Schumanna in drugih. Potem je predlagala, da bi tudi eno argentinsko. Leta 2006 mi je rekla, naj bi midva skupaj pripravila Canciones argentinas. Ta plošča je bila zelo lepo sprejeta in sva bila celo kandidata za nagrado grammy. Po tem uspehu je prišla ideja, da bi izdala tudi eno slovensko in je bila založba takoj za to. Bili so mnenja, kdo bi znal to bolje kot vi. To je bila izjemna priložnost, saj ima ta hiša distribucijo po celem svetu. Začela sva razmišljati, kaj ponuditi. Odločila sva se, da bova izbrala samo pesmi že pokojnih skladateljev, po antološki zasnovi. Upoštevala sva paleto tudi izseljenskih skladateljev. Nastala je zbirka 32-tih pesmi, ki smo jo predlagali založbi Harmonia Mundi. Bila je lepo sprejeta v Sloveniji. Sva dobila zanjo tudi nagrado Prešernovega sklada in deluje kot reprezentančna plošča slovenske izraznosti. Podira razna mnenja, predsodke, da smo majhni in je večji del naše ustvarjalnosti predvsem kopiranje in posnemanje drugih, predvsem sosedov iz Avstrije, Madžarske, Hrvaške ali Italije. Ne vidimo, da smo dokaj samostojni. Lahko, da kakšna stvar zazveni kot pri sosedih, vendar to še ne pomeni samo posnemanja. Slovenska glasba ima svojo pristnost.


Imena znanih slovenskih ustvarjalcev je dobro poznati, mar ne?
Benjamin Ipavec, Simon Jenko, Kamilo Mašek, Anton Lajovic, Lucijan Marija Škerjanc in še drugi. To so velika imena in so različni in enkratni. V izseljenstvu Alojzij Geržinič, Jože Osana so začeli v Sloveniji in potem odšli v svet. In so se posvečali glasbi, eni celo tako, da niso imeli včasih kaj jesti, ampak niso prenehali s skladbami. Pa niso delali zato, da bi dobili kakšne
pravice ali kovali dobiček, ampak iz potrebe po ustvarjanju, iz duše.


Strokovni odmevi doma na to vajino delo?
Društvo slovenskih skladateljev je reagiralo zelo dobro. Vse te pesmi so izdali še v knjižni obliki. Tako so vse te pesmi na razpolago tudi v notnem zapisu, kar omogoča nadaljnje razširjanje glasbene dejavnosti v Sloveniji in med Slovenci po svetu. Zaprosijo lahko celo za transponirano verzijo skladb. To je zelo ugodno. Po teh notah posegajo tudi tuji pevci, kar je sploh lepo.


Najbrž slovenski samospevi niso edina vajina uspešnica?
Z Bernardo sva posnela skoraj neznane samospeve Josipa Ipavca za Glasbeno matico Ljubljana. Ta družina iz Šentjurja pri Celju je dala več glasbenikov. Dva sta bila zdravnika, Gustav in Benjamin. Josip, sin Gustava, je študiral na Dunaju in je samospeve pisal malo drugače. Je treba kar malo bolj podrobno analizirati, kaj hoče, ampak se da peti, je zelo lepo, spevno.


Ste vzeli v repertoar tudi zamejske skladatelje?
V Krščanski kulturni zvezi v Celovcu sta delovala Anton Nagele in France Cigan. Znane so priredbe ljudskih pesmi in samospevi. Nekaj tega je tudi v nemščini in pa Nageletove evharistične pesmi. Zelo lepe.


Pogosto pomagate pri bogoslužnih slavjih po župnijah.
To je meni tako jasno in samoumevno kot dober zrak, ki ga diham. Jaz potrebujem to in mi je v pomoč. Odzovem se rad tudi na prošnjo za sodelovanje pri spominskih mašah in proslavah v čast povojnim žrtvam v Kočevskem rogu in na Teharjah pri Celju. Pri zbirki Musica sacra slovenica (Mirko Cuderman) je izšlo 25 plošč, in na desetih ploščah sodelujem kot solist, kjer je sodelovala tudi Veronika, naša najmlajša sestra. Gre za obliko petja, ki ima spet neke svoje kode, pravila in značilnosti, kako podajati. Ni enako podajati v operi ali peti oratorij ali tako pesem. Glas je pomemben, predvsem razumljivo mora biti, nevsiljivo, in ne sme spominjati na opero. Tu mora veljati sproščeno ljudsko petje. Za pevca je to velik izziv, kako postaviti svoj glas. PETJE KOT MOLITEV.

 

Prišli ste k nam, da doprinesete spodobno pesem na križevem potu, mimogrede pa ste še prepevali pri bogoslužju v kapeli našega doma.
Najlepše so slovenske postne pesmi, vsaj med najlepšimi. Tudi druge, božične ali velikonočne, AMPAK POSTNE SE ME NAJBOLJ DOTAKNEJO.


Hvala za pogovor, gospod Marko.

Objave
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom