Rafaelova družba
Domov > Objave
Torek, 19 Marec 2024

Objavljeno: 26.02.2019

Med civilizacijo in barbarstvom

 

Vabljeni k branju pogovora iz jubilejne stote številke Zaveze z nedavno umrlim prof. Justinom Stanovnikom. Gre za velikega Slovenca in Evropejca, čigar misel po mnenju dr. Janeza Zdešarja in drugih, ki poznajo njegovo delo, sega v sam svetovni vrh. Njegovi odgovori niso prav lahki, a pozoren bralec bo za trud poplačan. Nadškof dr. Anton Stres je v pridigi na pogrebu, ki je bil 4. januarja na ljubljanskih Žalah, o pokojnem profesorju med drugim dejal: »Njegovo razumevanje tega, kar se je dogajalo pred desetletji in kar se tako ali drugače dogaja še danes, gredo vedno pod površinski videz, v globino, sežejo do filozofije in teologije zgodovine, do metafizike – če metafizika pomeni tisto, kar je onstran fizičnega, vidnega, otipljivega – do tistih temeljnih in trajnih, večnih vrednot in resnic, za katere je šlo in še danes gre in ki jih opazovalec, ki ostaja na površinski ravni golih dogodkov, ne more zaznati.« Z njim se je pogovarjal Lenart Rihar.




Spoštovani gospod Justin, spominjam se vaših besed, da vas je kot človeka odločilno oblikovala pot proti teharskemu koncentracijskemu taborišču. Kaj se je pravzaprav takrat dogajalo okoli vas in kaj v vas?


Pot od celjskega kolodvora do teharskega taborišča pod Bukovžlakom pod Sv. Ano ni tako dolga – človek bi ji prisodil kake tri ure hoje – naša skupina, ki jo je vlak pripeljal z velenjske strani na celjsko postajo kmalu po deveti uri, pa je do prvih barak prišla ne veliko pred peto popoldne.
Vmesnega časa nismo porabili samo za hojo, nekaj so ga boljševiki porabili tudi za izvedbo sprejemnega ceremoniala, ki je obstajal iz koridorjev, ki so jih zgradili partizani s koli, v dveh vrstah od tovornih vagonov do postajnega preddverja. Tu smo morali poleči po tleh in ob tem govoriti, da »poljubljamo zemljo, ki smo jo izdali«. Tudi to ni trajalo ne vem kako dolgo, ker so kmalu spet prišli in ukazali oficirjem, da vstanejo, in jih posebej odpeljali v Bukovžlak, mi pa smo čakali, da se je ulica spraznila, nato pa začeli isto pot, ki je, kot rečeno, trajala tja do petih. Vmes se je dogajalo marsikaj. Tisti med našimi spremljevalci, ki so hoteli dokazati, da posebej razumejo vlogo, ki jim je bila zaupana, so zdaj pa zdaj izbrali katerega od nas in se z njim kje stran od poti »zabavali«, kakor jih je naučila šola, ki so jo zdaj že nekaj let imeli za seboj. Mene se ni nobeden dotaknil, ne na tej poti in ne pozneje v taborišču.


Koliko ste na Teharjah lahko računali na preživetje?


Teharsko taborišče je bil prostor, kjer se je s tabo lahko zgodilo karkoli. Počasi smo prišli do zaključka, da bodo boljševiki pustili živeti samo mladim, ki še niso dosegli 18. leta in niso bili več kot eno leto pri domobrancih. Ko so nekateri domobranci za to izvedeli, so si hoteli rešitev zagotoviti tako, da so prirejali svoje podatke. Eden teharskih mladoletnikov mi je nekoč povedal naslednjo zgodbo. Nekega večera se je, že potem, ko se je znočilo, vračal od zaslišanja v posebej za to določeni baraki v svojo barako in potem, še preden je zavil v svojo smer, na cesti, ki je peljala iz taborišča, zagledal vrsto kamionov, ki so tam čakali, da odpeljejo. Ob njih pa so stali, oblečeni samo v perilo, zelo mladi fantje, ki jim je bilo skupno to, da so vsi jokali. Vsi so bili samo, kot smo rekli, samo v perilu in so tam jokali. Moj pripovedovalec jih je nekaj poznal in vedel, zakaj jokajo.


Ko se današnjemu človeku nekoliko izraziteje strese življenje, ga nemudoma rešuje s pomagali od psihologizmov do kemikalij. Vi ravno ne idealizirate predvojnega življenja, a vseeno ni dvoma, da so tiste generacije prenesle več, da so bile iz drugačnega testa. Zakaj?


Ena od značilnosti življenja na deželi je bil vsepovsodni napor. Česarkoli si se že lotil, si vedel vnaprej, da bo povezano z delom – se pravi z naporom. To ni veljalo samo za tiste, ki so kopali in orali, ampak tudi za pastirje in pastirice, ki so varovali njive in pridelke na njih pred živino, ki so jo pasli; tudi za še nedorasle otroke, ki jim je bilo naloženo, da po njivi pobirajo odpadno klasje ali kaj drugega, njihovim letom primerno. Skoraj ni bilo dela ne opravkov, ki ne bi bili združeni z naporom. Napor je zato dobil značaj vsepovsodnosti, tako kot na primer težnost. A čeprav je bil napor napor, se mu zares ni nobeden izogibal. Rezerviranost do napora bi bila, če bi se ji človek vdajal, nevarno blizu rezerviranosti do samega življenja. To se je s časom uveljavilo kot nekakšno globinsko stanje. Danes je seveda drugače. Značaja vsepovsodnosti nima več ne delo ne opravki. Njihovo mesto je prevzela skrb.
Tu pa je treba poskrbeti za pripombo. Z naporom na hrbtu je bil človek vseeno v območju obvladljivega; s skrbjo, ki se naseli v glavi, s skrbjo, ki jo nosi v sebi, pa je človek sredi presežnega, se pravi neobvladljivega napora.


Kako bi v nekaj stavkov skrčili človeško-duhovno popotnico, s katero ste dočakali začetek vojne? Je bil v tej formaciji sploh kak moteč dejavnik? Sta bili družina in Cerkev s svojim naukom povsem harmonični?


Družina in Cerkev sta bili – in sta še sedaj – različni ustanovi. Prva je skrbela, in še skrbi, za človekovo umestitev v svet in mu zagotavlja osnovno biološko in zgodovinsko družbenost. Cerkev pa ga s svojim oznanilom in svojo tedensko obnovo opominja na presežni smoter njegovega obstajanja. Družina in Cerkev sta bili v Sloveniji dve zgodovinski izhodišči, iz katerih so prihajali impulzi, ki so človeka vzdrževali v območju obeh njegovih ontoloških danosti.

Če si v nedeljo popoldne stopil v domačo hribovsko cerkev, je bilo nekaj povsem naravnega, da si tam zagledal koga iz katere od sosednjih hiš, ki se je domislil, da mora, zase in za svoje, še en teden zagotoviti Božjo pomoč. Dopoldanska maša je bilo kolektivno dejanje, tu pa je bilo mogoče stopiti do Boga po zasebni poti.


Ljudem, ki na lepem trdijo, da je moški lahko tudi ženska, bo težko dopovedati, da je imel slovenski človek v sebi ves naravni in idejni odpor do okupatorja. Kako je med vojno šlo skozi slovenske duše razvpito »sodelovanje« z agresorjem?


»Sodelovanje« z okupatorjem je treba pojmovati in ocenjevati v luči temeljnega dejstva, ki določa drugo svetovno vojno. Ta ni bila, kakor prva, samo meddržavna vojna, ampak jo lahko razumemo samo tako, da ji priznamo status evropske državljanske vojne med evropskim političnim konceptom, ki se je izoblikoval z razvojem evropske civilizacije, tako imenovano demokracijo, in barbarskimi upori zoper to civilizacijo, ki so hoteli uveljaviti totalitarni sistem.


Protislovnost slovenskega položaja pa je bila v tem, da so Jugoslavijo, in s tem Slovence, napadli nosilci vseh treh totalitarnih ideologij, ki so se izoblikovale v Evropi: fašizem, nacizem in boljševiški komunizem. Ker je bilo že od vsega začetka jasno, da bosta fašizem in nacizem s svojim državnim nosilcem vred premagana od sil demokratičnega tabora na svetovnih bojiščih, je bilo ne samo smiselno, ampak tudi od narave stvari zaukazano, da so slovenski demokrati svojo obrambo pred boljševiki legalizirali. Z okupacijo se pravo namreč ne konča povsem in se obramba človekovih pravic ne konča povsem.


Navedeno stanje je sicer sestavljeno in zapleteno, a ne nerazumljivo, zato za pogovor med normalno razvitimi ljudmi nima smisla razlage širiti in detajlirati. Avtentično delujoče »slovenske duše« s takim »sodelovanjem« niso mogle imeti težav, čeprav ne sme biti dvoma, da je bilo tudi za take duše tako stanje žaljivo. Negativnost boljševiškega nastopa pa je že s tem, da so Slovence prisilil v tak položaj, dokazana.


Ali je bil umik čez Ljubelj tudi osebna odločitev ali vam je bila ta kot vojaku prihranjena?


Čez Ljubelj sem šel v sklopu armade, ki sem ji pripadal. Civilisti so se z vozovi umikali po cesti mimo Sv. Ane. Mi, ki smo tedaj še imeli orožje, smo jih spremljali. Spomnim se nekega poročnika iz Velikih Lašč, ki nam je kazal skalne obronke na levi in desni in nam razlagal, kako se bomo tam lahko branili s kamni, če nam bo zmanjkalo municije. Mlade domobrance je njegova pripravljenost nemalo navdušila.


Za mnoge je bil to odhod iz domovine za vedno.


Bolečine izgubljene domovine! Tu naj vas spomnimo na prizor, ki ga je posredovala gospa Zdenka Škof, ki je kot zaščitnica slovenskih umetnikov v Kanadi spremljala Nikolaja Jeločnika na njegovem prvem obisku v Sloveniji. Mejo sta prestopila po svoje, v nekem gozdu, vsaj tako se spominjam iz nekega branja ali poslušanja. Gospa Zdenka se je z neke gozdne poti zagledala v daljave, ki so jo, zaradi nečesa pač, pritegnile. Ko pa se je prebudila iz svojega razmišljanja, je v daljavi zagledala Nikolaja Jeločnika, kako stoji ob neki bukvi in joka in joka. Ni mogel nehati, je pripovedovala gospa Zdenka, ni mogel nehati.
Pol stoletja neizpolnjenega hrepenenja!


Ob Vetrinju je nujna kaka beseda o zaupanju naših ljudi v Angleže …


Angležem smo nepremišljeno in preveč verjeli. Premalo smo bili izobraženi, da bi bolj vedeli, da so Britanci imperialen narod, ki ve, da morajo, pa naj stane kar hoče, imeti v rokah vzvode pomembnejših moči. Njihovo tolikanj slavljeno gentlemanstvo je bila v resnici samo distanca do vsega, tudi do vsakršne tuje usode. Slovenski demokrati smo se bojevali za vse, ne samo za Slovenijo; tudi za Evropo, a to ni stopilo v zavest nikogar, še najmanj Britancev. Če boste kdaj vzeli v roke Perniškov dnevnik, v katerem je ta imenitni gospod zvesto opisoval iz dneva v dan življenje v Vetrinju, vam bo kmalu jasno, kakšno spoštovanje so Slovenci s svojim zadržanjem vzbujali na Koroškem. A to Britancev ni zadržalo, da jih ne bi na vsakem koraku izdajali, nazadnje celo v smrt. Corsellis, britanski delegat neke humanitarne družbe, je Slovence zelo hvalil. Nekje je zapisal: »Če Slovenci kam pridejo in tam ne najdejo cerkve, jo nemudoma sezidajo.« Toda vse to nikogar ni ganilo. Deset dni po našem prihodu v Vetrinj je deževalo. Naši zasilni šotori, iz desk in odej narejeni, so tako bili ves čas v blatu. In kaj je Corsellis opazil? V svojem dnevniku se je čudil, da so kljub vsemu v nedeljo šli k maši v opranih srajcah in zlikanih oblekah.


Zdi se, da nekaterim zgodovina vnaprej odpušča …


Naši zgodovinarji bi morali kar naprej govoriti o tem, kako so nas Britanci varali, v resnici pa tudi Američani. Pomembno se jim je zdelo samo to, da bi se jim v celoti dali na razpolago. Naslednje so bile besede Mihailovića angleškim odposlancem: »Vi bi se borili do zadnjega Srba.« V nas bi moralo vstopiti dejstvo in tam ostati. Da so nas varali; da so nas varali kot narod in da je to velika žalitev. Mi smo imeli preko londonske begunske vlade z njimi zavezniške odnose. V Atlantski listini so se Američani in Britanci avgusta leta 1941 v nekem kanadskem zalivu zavezali, da bodo po vojni spoštovali ugovor vsakega naroda, če ne bo zadovoljen z oblastjo, ki so jim jo predlagali. A so že v Teheranu decembra 1943 s Šubašićem izrinili legitimne upornike na Balkanu.


Vsi imamo skušnjavo, da posebno težke dogodke poskusimo dati v poseben okvir, ki deluje kot blažilec: ah seveda, to je bila pač vojna, to so bile deviacije takoj po vojni, ali: jah, saj veste, tako je bilo v socializmu. Dejansko čas vojne in čas miru prinašata različno življenje in različne kriterije. Kje vi vidite nespodmakljiv kriterij, ko presojamo zločin ali zločinski čas?


Narod mora v najhujših stiskah vztrajati pri trezni oceni stanja, v katerem se je znašel. Če te tepejo, moraš vedeti, da te tepejo. Če tvoje ljudi množično ubijajo, se ne smeš pretvarjati, kot da se to ne dogaja. Če si »drugorazreden«, ne smeš hoditi okoli z lažnimi insignijami prvega razreda. Če ljudje niso smeli govoriti slovensko – v pravem pomenu te besede – je to pomenilo, da niso smeli govoriti svojega maternega jezika, četudi so lahko uporabljali slovenske besede – z vsemi posledicami, ki jih je to stanje imelo za narodovo dušo.
V času sužnosti je najpomembnejša zavest, da si narod ohrani uvid v pristnost elite. Če je elita skorumpirana, je treba to nositi v sebi in se tega zavedati. In če se elita izrodi v lažno elito, če postane samo nadomestna elita, ki zaradi svojega značaja ne more izvrševati svoje avtentične vloge, se mora narod, ki hoče živeti, tega zavedati. Današnji čas ni brez bojazni za stanje, ki vlada v njegovi eliti. Če nadomestna elita ni v stanju opravljati svoje vloge, se morajo v substanci naroda prebuditi sile, ki to vlogo s polno zavestjo vzamejo nase.


Po izobrazbi ste klasični filolog – imate kaj službenega staža tudi s tega področja, ali ste poučevali le žive tuje jezike?


Ravnatelj dr. Franc Sušnik se je na ljubljanski filologiji pri klasičnem filologu dr. Milanu Grošlju zanimal za ljudi, ki bi na klasičnem oddelku gimnazije, ki jo je nameraval ustanoviti na Ravnah na Koroškem, lahko realizirali njegove načrte. Tam sem tudi jaz tri leta učil latinščino.


Zakaj antika, zakaj »neuporabna« jezika? Bi ta študij izbrali še enkrat?


Antika, ki je ni brez klasičnih jezikov, je pogoj za razumevanje civilizacijskega vzgona Evrope. Beda sedanje EU izvira očitno iz tega umanjkanja. Brez Heraklita, brez Sokrata in Platona, brez dorskega stebra, brez grške tragedije itd. itd. itd., bo neuresničeno globinsko razumetje evropskega človeka in njegove vloge v svetu. Zamisel avtonomnega človeka se bo iz Evrope izselila. Caveat emptor!
Čisto lahko se zgodi, da se bo v naslednjem stoletju – če že ne prej – zgodovina naše civilizacije prelomila. Preveč očitno je, da jo vodijo in zanjo odgovarjajo ljudje, ki je ne razumejo, ki mislijo, da je njena vrednost v zbiranju in razdeljevanju »kohezijskih sredstev«. Da so tista reč, za katero v Evropi v resnici gre – evropski milijoni.


Je bil v ozadju vaše študijske izbire tudi pedagoški poklic? Ste radi poučevali?


Če se ne sliši predrzno, bi seveda povedal, da mislim in z veseljem tudi povem, da sem bil rad ali celo zelo rad učitelj. S posebnim veseljem se spominjam nekih fantov in deklet iz Loške doline, ki sem jih, bogve zakaj, posebej učil. Kaj takega nisem videl ne prej, ne pozneje. Sedeli so tam, z rokami na hrbtu – kaj takega nisem nikoli od nikogar zahteval – in me celo uro skoraj nepremično gledali. Večkrat sem pozneje o njih premišljeval, kakšno življenje je čakalo tiste nenavadno resne fante in dekleta. Dajali so vtis, da si morajo zapomniti vsako besedo, ki sem jo povedal.


V pogovoru za Slovenski čas ste govorili o blesku v očeh dijakov, ki je v sedemdesetih ugasnil … Je bil že takrat dosežen program OF, da se ubije plemenit slovenski značaj?


Boljševiški načrt, da se polastijo narodove duše, je bil preštudiran, dosleden in do kraja izdelan. Najbolj učinkovita je bila tista kretnja, ki ji pravimo polastitev jezika. Velika večina Slovencev pol stoletja ni smela govoriti svojega jezika. Lahko so rabili svoje besede, a niso smeli iz njih delati svojih stavkov – predvsem ne o svetu, ki se jih je sklenil polastiti. Če pa človek, ki je narejen zato, da misli, nenadoma tega ne sme več početi, je v najboljšem položaju, da se v njem zgodijo genetske mutacije, kot lahko opazimo na kakih rastlinah ali živalih, ki so bile nekaj let ali nekaj desetletij izpostavljene drugačni ali celo povsem drugačni klimi. Saj upamo, da ni nikogar več, ki ne bi poznal in priznal fraze, ki se glasi »totalitarna poškodovanost«.
Če hočete kaj izvedeti o duhovnem stanju naroda, res ni zanesljivejšega terena, kot so oči mladih ljudi: kako še reagirajo na kako Murnovo ali Kettejevo pesem ali na Cankarjevo Skodelico kave.


Zdi se mi, da ste se že dotaknili sredice boljševizma. V čem je to tako poseben pojav?


Odkrito povedano. Za boljševizem vem, da je poseben pojav. V čem je ta posebnost, pa ne vem. Ne vem tega iz svojega izkustva, pa tudi taka knjiga mi ni prišla v roke, ki bi ji uspelo, da mi to pove. Slutim le to, da je boljševizem neka poglavitna in celostna odločitev – nekaj, kar zadeva in osvoji integralnega človeka. Pa tudi nekaj, kar v svoji polnosti zadeva Boga. Včasih izpod njihovega peresa prihaja misel, da bi bili boljši oblikovalci zgodovine, kot je to bil Bog ali kot je Bog; da bi njihov um bil v stanju oblikovati svet brez pomanjkljivosti, brez hibe, brez zla. Jakobinec Saint-Just je zelo rad govoril o »srečnem človeku«. »Le bonheur est une idee neuve en Europe.« Zato so mislili, da smejo vse, da jim je vse dovoljeno. Toda prav misel, da človek sme vse, prav za to misel je čudno, da človeka ne prestraši, ko jo zazna v sebi. Ruska Čeka, »rdeči meč«, je baje izdajala glasilo, ki je že na zunaj prinašala geslo: »Nam je dovoljeno vse.« Ampak, kakor smo pravkar rekli, ta misel bi človeku morala biti tuja; tako tuja, da bi ga prestrašila. Meni se zdi, da je misel, ki jo najdete v Knjigi psalmov, mnogo bolj človeška, ker človeku dovoljuje – pa tudi od njega zahteva – da ostaja v svojih dimenzijah: »Glej prihajam, da izpolnim Tvojo voljo.« Ta misel – ta prošnja – v celoti ustreza človeku in njegovim razsežnostim.


In slovenska različica, kje se najbolj izrazi?


Boljševiška intervencija je bila za slovensko zgodovino posebej usodna. Bila je izvedena v času, ko narod ni bil avtonomen in ni mogel svobodno organizirati svojih sil za obrambo. Doživel je dva udarca. Prvi udarec so mu napadalci zadali tako, da so mu, bodisi s fizičnim uničenjem, bodisi z izgonom, bodisi z zaplembo svobodne besede vzeli elito, ki je brezpogojni dejavnik narodovega obstajanja zato, ker predstavlja prostor – če je nastajala svobodno – v katerem nastaja osnovna narodova misel o sebi. Če narod nima elite, ne ve, kaj je, ne ve, kam gre, ne kje so meje njegovih možnosti in ambicij.


Zdi se, da še danes čutimo, kje so resnični vzvodi moči in nas upogiba tja. Kdaj pa se je to začelo?


Že na Kongresnem trgu je »v imenu vsega naroda« pozdravil »osvoboditelje« Oton Zupančič z mislijo, da je »po težkem in dolgem času oblast spet prišla v neomadeževane in čiste roke«. Potem se je v luči tega spoznanja še velikodušno vprašal, »če naj zmagovalcem spričo te resnice zagotovi zvestobo in vdanost vseh Slovencev in jim izreče obljubo njihove zvestobe«.
Posebno velikopotezen pa je bil Edvard Kocbek, ki je kar iz Beograda, kamor so ga poslali službovat – če bi slučajno prišel k sebi in začel mešati slovenske reči – pozdravil zborovalce na Kongresnem trgu kot predstavnike naroda, »ki je danes prišel na Akropolo, da si tam položi na glavo venec zmagoslavja«. V osvobodilnem zanosu je še izrekel misel, da bo današnji dan ostal kot »vnebohod slovenske besede in slovenskega duha«. Tako približno je bil videti introitus slovenske boljševiške ere.


Koliko je bil skozi zgodovino evropski človek dejansko prežet z bistvenimi krščanskimi prvinami?


Evropski človek je bil zvečine krščanski človek v družbenem, političnem in duhovnem pomenu. Lahko rečemo, intenzivni krščanski človek. Ni treba za dokaz klicati svetnikov. Naj se vsakdo najprej spomni svoje matere. Slovenska mati, bi lahko rekli, je čudež. Cerkev bi jo morala v tem utrjevati. Pa tudi učitelji; pa tudi še kdo drug. Postavimo si ukaz: izročimo otroke materam! Če bi bilo komu zares mar, bi glasoval za geslo: »Izročimo otroke materam!«


Vaša misel, se zdi, noče biti samo intelektualna. Pusti se presuniti od trpljenja …


Zelo sem bil vesel, ko mi je prišla pod roke knjiga Johanna Sebastiana Metza z naslovom Memoria passionis. On trdi, da je pogoj vse resnice to, da pustimo trpljenju, da spregovori. Poleg tega spoštovanje pred zgodovinsko nakopičenim trpljenjem dela um dojemljiv. Poslušnost pred avtoriteto trpečih edina varuje um pred vsakim sprevračanjem in izkoriščanjem v druge namene, pravi Metz. Trpljenje je preko judovsko krščanske tradicije a priori stopilo v umsko zgodovino človeštva.


Naj se za hip ustaviva pri slovenski tranziciji. Kolikor vem, ste bili prvi, ki ste odkrili porazno dejstvo, da je bil partijski »sestop z oblasti« pravzaprav voden od njih samih, in sicer tako, da sestopa v resnici ni bilo.


S koncem leta 1989 se je končalo tudi obdobje komunizma. V gorečih romunskih mestih je odhajal sistem, ki si je vzel za cilj, da postane prihodnost sveta. V resnici je stvar končana. Ideja je mrtva. Končno. Tako nekako pravi Adam Michnik v Dolgem slovesu od komunizma in tako smo mislili, da bo. Partijski sestop iz oblasti je bil izveden v najboljši boljševiški maniri. Ker pa je slovenska pamet nenaklonjena nekaterim besedam, je tudi to ne bo ustavilo za daljši čas. V tej maniri je sestopala tako, da nikoli ni sestopila. To ji je uspelo zato, ker je bila vsa družbena organiziranost v njenem objemu, v njeni staturi. To pa pomeni dvoje: da je sama lahko naredila karkoli, ne da bi kdo vedel za to; in, drugič, da nasprotniki, prav zaradi svoje neorganiziranosti, niso mogli napraviti ničesar, ker še niso dosegli podobnega stanja samozavesti.


Mimogrede, kako se spominjate preloma s konca osemdesetih? So vas kdaj vabili v politiko?


Vse, kar se je dogajalo, sem večji del samo opazoval. Opazoval in se bal, ker je odhajajoča elita vedno dajala vedeti, da osamosvojitveno gibanje lahko vsak čas zapusti in s tem onemogoči. V politiko pa ne samo da me niso vabili, ampak so tudi naši, da tako rečem, s svojim obnašanjem dajali vedeti, da je to sedaj njihova igra; da taki ljudje, kot sem jaz, prihajajo iz neke druge zgodovine, ki so jo izgubili in naj sedaj ne vnašamo nemira še v njihove vrste. Četudi te besede niso bile izrečene, jih je bilo čutiti natanko tako, kot so tu zapisane.


Ni dvoma, da smo zaradi ugotovitev, ki ste jih nanizali, priče neki državni in narodnostni nedoraslosti …


Res, kaj je s slovenskim odraščanjem? Ko mladi pridejo v leta in bi jih kdo moral čakati na prvem križišču in jim stisniti v roke zvitek besedil, ki bi na kompetenten in zrel način govorila o tem, kaj je življenje. S tesnobo se sprašujemo, kdo jim posreduje to bistveno sporočilo kulture in kako? Mnogi so izročeni »genialni nepreračunljivosti slučaja« in medijem. In medijem! Ali veste, kaj se je zgodilo 15. maja 1945, ko so novinarji zvedeli, da so boljševiki dokončno fizično uničili mlado domobransko vojsko? Ali veste? Sklenili so, ne čisto vsi, ne čisto vsi seveda, da jih bodo odslej še sami ubijali – duhovno, moralno in politično. Seveda se niso tako odločili vsi, a jih je bilo preveč. Tudi oni bi se lahko ob spominu na to porazno odločitev zbrali na Kongresnem trgu in zmolili confiteor. Ali ne bi bila ta gesta, ki bi narod postavila na pot k sebi?

Objave
Neusahljivo veselje z glasbo
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom