Rafaelova družba
Domov > Objave
Sreda, 20 Junij 2018

Objavljeno: 04.02.2015

Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan

Pogovor z Lucianom Listrom iz Kanalske doline je bil objavljen v reviji Naša luč, marec 2015.



Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom



Luciano, prihajate iz Ovčje vasi v Kanalski dolini - med slovenskimi vasmi je ta še najmanj slovenska. Kakšen je utrip v tej vasi?
Ovčja vas je nekoč veljala za najbolj slovensko vas v Kanalski dolini. Dandanes je slovenščina ohranjena samo v nekaterih družinah. Uradnih podatkov ni, vendar bi po svoji oceni lahko rekel, da od 140 stalnih prebivalcev govori slovensko slaba šestina. To šestino sestavljajo predvsem starejše osebe, ki obvladajo predvsem »oško« ziljsko narečje. Vendar je kar težko slišati slovensko besedo po vaških cestah – in tudi v cerkvi je slovenščina izginila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Odnosi med štirimi krajevnimi jezikovnimi skupnostmi (Slovenci, Italijani, Nemci in Furlani) so se zadnja desetletja izboljšali – kar se slovenščine tiče, med drugim je na to vplival padec železne zavese. Meje in predsodki še naprej obstajajo samo v glavah nekaterih posameznikov.

Kateri so bili tisti prelomni zgodovinski trenutki, ki so po vaše Slovence v Kanalski dolini najbolj zaznamovali?
Mislim, da je bil za Kanalsko dolino prelomni zgodovinski trenutek priključitev kraljevini Italiji (1919), potem ko je bila nedavno sestavni del dvojezičnega ozemlja avstrijske Koroške. Priključitev se je dogajala potem, ko so se na dvojezičnem delu avstrijske Koroške postopoma stopnjevale napetosti med Slovenci in Nemci in tik pred izbruhom skrajnih nacionalizmov po Evropi. To, kar še vedno nekako vpliva na življenje slovensko govorečih v Kanalski dolini, so posledice skrajnega nacionalizma po prvi svetovni vojni (vprašanje »opcij«, ki so bile izbira državljanstva med tretjim rajhom in Italijo) in bojazen pred komunizmom po drugi svetovni vojni.

Lahko izpostavite nekaj slovenskih vasi in jih kratko predstavite?
Nekoč so bile še posebej slovenske vasi Lipalja vas/San Leopoldo, Ukve/Ugovizza, Ovčja vas/Valbruna in Žabnice/Camporosso. V vsaki vasi se je govorila domača različica ziljskega narečja. Dandanes je slovenska kultura z domačim jezikom ohranjena predvsem v Ukvah in  Žabnicah. Še posebej v Ukvah je še vedno mogoče tudi v javnosti slišati domačo govorico; v vaški cerkvi je sv. maša pretežno slovenska. Tudi v Žabnicah sv. maša poteka delno v slovenskem jeziku, predvsem ob praznikih.

Imate furlanske korenine, živite v pretežno furlansko-italijanskem okolju. Občudovanja vredno je, da se mlad človek odloči, da bo živel kot Slovenec. Od kod vam pogum, spodbuda za takšno odločitev? Vam ta odločitev – če je to sploh bila odločitev ali je bilo samoumevno – predstavlja kakšno oviro?
Sem furlanskega porekla po materi in slovenskega po očetu. Prav to je razlog, da govorim italijansko, furlansko in slovensko. Družinska zgodovina me je nekako privedla do tega, da govorim slovensko. Očetovi starši so se rodili v krajih v Furlaniji-Julijski krajini, kjer so govorili slovenska narečja; po vojni pa se niso odločili za to, da bi z otroki govorili tudi slovensko. Moj oče slovensko narečje dobro razume in ga na osnovni ravni tudi govori. Otrokom je kar pogosto ponavljal, da smo mi slovenskega porekla in da moramo biti na to ponosni. Da sem se že kot majhen otrok vključil v dejavnosti današnjega slovenskega kulturnega središča »Planika«, je bilo samoumevno. Kasneje, ko sem odrasel, pa sem začel izgubo slovenske kulture doživljati kot tatvino. Zdelo se mi je, da so mi skrajne ideologije in zgodovinski dogodki nekaj ukradli in sem se začel sam zanimati za to, da spet uvedem slovenščino v našo družinsko zgodbo. Veliko sem bral v slovenščini in govoril slovensko vsakič, ko sem imel za to priložnost. Zaprosil sem za štipendije za tečaje slovenščine v raznih krajih po Sloveniji. Končno se je to izplačalo, saj mislim, da sem nekako deasimiliran. Sem italijanski državljan, vendar sem tudi Furlan in Slovenec. Čisto po svetovnem povprečju – saj je državljane čistokrvne narodnosti kar težko najti.

Kakšna pa je jezikovna stvarnost? Ali se v družinah še govori slovensko?
Kanalska dolina doživlja enako dinamiko, kot jo doživlja veliko krajev po svetu, kjer je prisotnih več jezikovnih skupnosti: manjšinski jezik govorijo predvsem pripadniki starejših generacij; prenašanje znanja slovenščine na mlajše generacije pa postopoma usiha. Med manjšinskimi jeziki, ki so v rabi danes, je najpogosteje slišati furlanščino, tej sledi nemščina, potem pa slovenščina. Pred desetletji so slovenska narečja in drugi manjšinski jeziki preživeli predvsem v domačem okolju, in sicer v okviru njim nenaklonjenega državnega okolja. Dandanes se je ozračje nekako spremenilo: javnost, šola in starši so bolje razpoloženi glede ohranjanja jezikovne raznolikosti. Vendar je treba priznati, da se je tudi spremenilo državno/svetovno okolje - poleg uradne italijanščine, ki kot uradni jezik samoumevno prevladuje na vseh področjih, so tudi drugi privlačni jeziki – še posebej angleščina kot tržni jezik. Da bi varovali naš jezik s slovensko kulturo, pa imamo Slovenci dober državni zaščitni zakon; možnosti, ki jih ponuja, pa bi morali bolje izkoriščati.
Z večjezičnostjo sam nisem imel nikoli težav. Nekaj predsodkov o Slovencih je v šolskih letih bilo, vendar zdaj govorim italijansko, furlansko in slovensko; znam tudi nemško in angleško. Znanje več jezikov mi še posebej pomaga na delovnem področju.

Kako pa je z mladimi - želijo ostati v Kanalski dolini?
Med mladimi opažam dve tendenci. Tisti, ki izobraževanje zaključijo z višjim šolanjem, se nagibajo k temu, da ostanejo v Kanalski dolini (in pogosto najdejo zaposlitev na bližnjem avstrijskem Koroškem), tisti, ki nadaljujejo šolanje na univerzi, pa se vse pogosteje ne vračajo in se izselijo po svetu. Razlogov za to je več - med drugimi ta, da je zaradi trenutnega gospodarskega stanja težko najti zaposlitev. V preteklih desetletjih je bilo veliko priložnosti za zaposlitev v Kanalski dolini zaradi njene obmejne lege. Meje že zdavnaj ni več, Kanalska dolina pa s težavo išče alternativno pot za nadaljnji razvoj na področju turizma.

Šolstvo ima gotovo velik pomen za preživetje slovenske kulture in jezika. Kakšne so možnosti za učenje slovenščine?
Prisotnost slovenščine je še vedno aktualno vprašanje. V Kanalski dolini je slovenščina nekaj ur na teden prisotna v otroških vrtcih in osnovnih šolah, v srednji in višji šoli pa ne. Se pravi, da se otroci slovenščine v šoli učijo samo do desetega leta starosti. V začetku vsakega šolskega leta se srečujemo s težavo, da ostanemo brez potrebnih sredstev za poučevanje slovenščine. Vprašanje namreč ni sistemsko urejeno – sredstva za plačilo učiteljice slovenščine se najdejo vedno zadnji trenutek. V Kanalski dolini že zdavnaj stavimo na projekt najmanj trijezične (če ne štirijezične) šole, kjer naj bi se poučevali vsi uradno priznani manjšinski jeziki. To idejo podpirajo v krajevni občinski upravi in tudi starši šolarjev, na politični ravni pa je ta postopek zaenkrat zaustavljen.

Kakšen vpliv na ohranjanje slovenstva imajo slovenski duhovniki? Koga iz preteklosti bi posebej izpostavili?
Mislim, da ni naključje, da je slovenščina najbolje ohranjena prav tam, kjer se še vedno mašuje dvojezično. Po eni strani je to povezano z željo po ohranjanju domačih navad. Vsekakor pa cerkev dejansko ostaja še naprej javni prostor, ki daje nekako ugled tudi domačemu narečju in tako prispeva k njegovemu ohranjanju. V Kanalski dolini smo imeli nekatere zelo pogumne duhovnike, kot na primer Rafka Premrla, ki je ob začetku druge svetovne vojne prepričeval domače Slovence, naj ne optirajo za Nemčijo ali za Italijo in naj ostanejo na svoji zemlji. Zaradi tega je postal tarča napadov in so ga leta 1940 izgnali, saj je »politično vznemirjal ljudstvo«. Omenim naj še žabniškega duhovnika, teologa, etnologa in politika Lamberta Ehrlicha, ki je bil ustreljen leta 1942 v Ljubljani s strani Varnostno-obveščevalne službe. Med zdajšnjimi duhovniki igra še vedno pomembno vlogo župnik Mario Gariup, ki s svojim delovanjem in svojo založniško dejavnostjo javnost opozarja na težave, ki jih ima slovenska skupnost v Kanalski dolini.

Nam lahko na kratko predstavite dejavnost Slovenskega kulturnega središča »Planika« in Združenja »Don Mario Cernet«? V čem se delo obeh organizacij dopolnjuje?
Slovensko kulturno središče »Planika« skrbi najprej za letni brezplačni izvenšolski tečaj slovenščine za otroke do osemnajstega leta starosti; pri njem deluje tudi domača podružnica tržaške Glasbene matice. »Planika« med drugim razpolaga z obširno knjižnico in sodeluje z raznimi pomembnimi ustanovami na izobraževalnem in založniškem področju. Združenje »Don Mario Cernet« pa je bolj usmerjeno na ohranjanje šeg in navad; nekateri izmed njegovih članov so aktivni tudi v okviru krajevnih cerkvenih dejavnosti. Tudi sam sem zdaj član Združenja »Don Mario Cernet«. Obe ustanovi sta vsekakor enotni glede iskanja rešitev  vprašanj, ki so osrednjega pomena za našo skupnost.

Začasno ste zaposleni na uredništvu kulturno verskega lista »Dom« v Čedadu. Kaj obsega vaše delo?
Trenutno se v glavnem ukvarjam z digitalnim arhiviranjem starih številk petnajstdnevnika »Dom« (»Dom« poroča o dogajanju med Slovenci v Videmski pokrajini in se ukvarja med drugim s krajevno zgodovino in domačo kulturo). Cilj projekta je, da nastane digitaliziran in vsem dostopen arhiv z vsemi prispevki, ki bi bili lahko zanimivi za vse, ki se zanimajo za našo stvarnost. Za »Dom« tudi redno poročam iz Kanalske doline, prav tako kot v okviru radijske oddaje »Okno v Benečijo«. Na uredništvu med drugim urejam štirijezični portal dogodkov kdajkam.eu

»Dom« z vsebinami pokriva predvsem dogajanje v Videmski pokrajini. Kakšne so razlike med življenjem Slovencev na Tržaškem in Goriškem?
Stanje slovenske skupnosti v Videmski pokrajini je precej drugačno od stanja slovenske skupnosti na Tržaškem in Goriškem, kjer imajo Slovenci dobro organizirane in ustaljene slovenske ustanove ter slovenske šole s slovenskim učnim jezikom. Doma govorijo tudi v narečju, vendar je knjižni jezik že zdavnaj ukoreninjen. Z razliko od ostalih Slovencev v Videmski pokrajini smo bili samo Slovenci v Kanalski dolini v preteklosti (pod Avstro-Ogrsko) že izpostavljeni knjižnemu jeziku na šolskem področju. Po ostalih predelih Videmske pokrajine, kjer je slovenska skupnost prisotna, so posamezniki pogosto bili povezani s slovenščino skoraj izključno preko narečja kot ustnega izročila. Mislim, da od tod izvira dejstvo, da veliko govorcev, ki čuti povezanost z domačim slovenskim narečjem, odklanja  povezanost s knjižnim jezikom (in to občasno izkoriščajo nacionalisti, češ da so na primer v Benečiji »paleoslavi« in ne Slovenci). Za to narečno zelo razpršeno slovensko skupnost se nahaja edini dvojezični šolski center (do 13. leta starosti) v Špetru/San Pietro al Natisone (iz Trbiža do Špetra traja vožnja skoraj dve uri). V ostalih šolah na manjšinskem ozemlju je nekaj nestalnih ur poučevanja na teden.
Z zakonskega vidika imamo dober zaščitni zakon za Slovence (Zaščitni zakon za slovensko manjšino št. 38 iz leta 2001), ki pa se samo delno izvaja – pogosto je njegovo izvajanje že na občinski ravni odvisno od trenutne politične opcije. Kdaj pa kdaj se pa zgodi, da odgovorne osebe v politiki izrabljajo stare bojazni, da iščejo podporo neznanstvenim jezikovnim teorijam, ki sem jih že prej omenil. Glede tega osebno mislim, da kakor boš šel h kardiologu, če imaš težave s srcem, tako se boš obrnil na jezikoslovca, če imaš dvome o jezikovnem vprašanju. Posebej glasno se odvija to vprašanje v Reziji.

Nekaj časa ste bili zaposleni na jezikovnem okencu na Zdravstveni ustanovi. V čem je pomen teh večjezičnih okenc in kje delujejo?
S 1. januarjem je prišlo do deželne zdravstvene reforme in se Zdravstvena ustanova zdaj imenuje »Ustanova za zdravstveno oskrbo« - gre pa za zdravstveno organizacijo, v okviru katere delujejo vsi zdravstveni domovi, zdravstvene postaje, ordinacije.
Jezikovna okenca so financirana na podlagi zaščitnih zakonov za zgodovinsko jezikovne manjšine (št. 482 iz leta 1999). V Italiji je 12 uradno priznanih jezikovnih manjšin (izmed teh, so v Furlaniji-Julijski krajini priznane tri) in na podlagi zakona lahko vsako leto javne uprave zaprosijo za sredstva, da bi lahko odprle jezikovna okenca. Namen jezikovnih okenc je zagotavljati pravico govorcev do rabe manjšinskih jezikov v okviru dostopa do storitev javnih uprav; dejansko pa se osebe, odgovorne za jezikovna okenca, ukvarjajo tudi z drugimi dejavnostmi – še posebej na kulturnem področju.

Končali ste študij slavistike in germanistike na univerzi v Vidmu. Ste tudi član društva Beneških slavistov. Kakšno je poslanstvo tega društva?
Cilj naše skupine je zbirati in urejati vse, kar je povezano s kulturo in zgodovino Slovencev na Videmskem in zbran material znanstveno obravnavati. Novi zainteresirani za te tematike so k nam lepo vabljeni. V načrtih imamo tudi ureditev publikacije, ki naj bi se soočala z bogatim izročilom prazničnega leta Slovencev iz pokrajine Videm.

Slovenci iz matične domovine zelo radi poromamo na Svete Višarje oz. zahajamo na višarsko smučišče. Kako pa deluje romarsko središče oz. smučišče na te kraje? Ima obisk Slovencev v Kanalski dolini sploh kakšen vpliv?
Obisk Slovencev nam veliko pomeni. Stik s Slovenci je zelo pomemben za ohranjanje jezika. Po eni strani, ker ponuja priložnost, da so domačini Slovenci izpostavljeni slovenščini tudi zunaj domačega kroga, po drugi pa ker nekako dodaja »gospodarsko vrednost« in večji ugled zgodovinsko prisotnemu jeziku. Vse bralce, ki bi radi prišli v Kanalsko dolino, pozivam, da se potrudite s Slovenci govoriti slovensko. Tudi tako nas boste podprli.
Z napisi je drugače. Državni zakoni dovoljujejo table z napisi v manjšinskih jezikih – in kar se tiče toponomastike, bi morale biti table v Kanalski dolini štirijezične – vendar imajo glede tega zadnjo besedo občinske uprave. Dve štirijezični občini v Kanalski dolini – Naborjet-Ovčja vas in Trbiž – se še nista odločili za to. Kolikor zadeva večjezične napise iz trgovskih razlogov, pa je stanje povsem drugačno in so bolj razširjeni.

Katere dejavnosti v Kanalski dolini pa so svetel primer sožitja štirih jezikovnih skupnosti  - Slovencev, Italijanov, Furlanov in Nemcev, ki bogatijo vaš prostor?
V preteklosti je med krajevnimi jezikovnimi skupnostmi prihajalo do napetosti, vendar se je ozračje v zadnjih desetletjih zelo izboljšalo. Naj opozorim na to, da so društva iz posameznih jezikovnih skupnosti enotna glede podpore projektu ustanovitve večjezične šole. Kraj sožitja vseh naših jezikovnih skupnosti in tudi drugih narodov pa so že od nekdaj Svete Višarje, kamor romajo romarji iz celega območja tromeje in tudi iz drugih držav.
 
V vaši družini ste na preprost, a učinkovit način opozorili na štirijezičnost preko tabel s hišnimi imeni.
Napisi s hišnimi imeni so se začeli pojaviti pred nekaj leti. Hišna imena so v moji vasi – Ovčji vasi – večinoma slovenskega izvora (saj je bil nekoč vaški občevalni jezik oško ziljsko narečje) in prav tako so napisani v slovenskem narečju. Večji del Ovčanov se za zdaj drži seznama, ki ga je svojčas uredil župnik Gariup. Narečnih besed res ni vedno enostavno zapisati. Na tablah, ki jih je moja družina dala postaviti, smo se odločili, da mora biti tudi štirijezično ime kraja: tako, da so na njih po eni strani slovenska hišna imena, ki kažejo na preteklo jezikovno podobo Ovčje vasi; po drugi pa je štirijezično ime, ki kaže na jezikovno podobo dandanes. In vsekakor – če štirijezičnih tabel s strani oblasti ni, lahko za njih poskrbiš tudi sam brez veliko hrupa.
 

Mihela Zaveljcina

Pogovor je bil objavljen v mesečniku Naša luč, marec 2015.

 

Ključne besede: Luciano Lister, Kanalska dolina

Objave
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom