Rafaelova družba
Domov > Objave
Torek, 19 Marec 2024

Objavljeno: 23.06.2014

O družbeni odgovornosti

Vabljeni k branju pogovora z dr. Robertom Petkovškom CM, ki ga je za Našo luč (julij-avgust 2014) pripravil Janez Pucelj.



Lazaristi ali uradno Misijonska družba v Sloveniji ima 44 članov, ki pa so navzoči v vseh porah Cerkve in tudi v družbi. Eni delujejo kot misijonarji v Ukrajini, Sibiriji in na Madagaskarju, drugi kot duhovniki med izseljenci v Argentini in Kanadi ali v katoliški diaspori med pravoslavnimi v Srbiji. V Cerkvi na Slovenskem sta vidnejše delo opravljala oba nekdanja ljubljanska nadškofa, kardinal Rode in msgr. Stres, nekateri drugi so svoje delo našli na Teološki fakulteti kot predavatelji, v delu z bolniki in drugje. Nekateri delujejo z ubogimi, zlasti z brezdomci in jim nudijo redno higieno, prehrano in razne dejavnosti, delo ali igre. Delujejo pa tudi na širšem duhovnem, kulturnem in prosvetnem področju. Za to skrbijo sobratje pri Svetem Jožefu v Celju, kjer imajo tudi dom za varstvo starejših, in na Mirenskem gradu. V teh dveh domovih nudijo obiskovalcem duhovne vaje in druge kulturno izobraževalne dogodke.

Kako ste našli pot v Misijonsko družbo?
Po rodu sem iz Godoviča, iz vasi, ki je še v koprski škofiji, a na meji z ljubljansko. V Misijonsko družbo me je še kot gimnazijca privabil vonj po knjigah. Še kot gimnazijcu so se mi zdeli vera, Cerkev, evangelij neločljivi od študija, od iskanja resnice. Občudoval sem srednjeveškega teologa Tomaža Akvinskega, ki je znal združevati vero in razum – in nič se mi ni zdelo lepšega od tega. Med lazaristi sem našel prav to. Še kot gimnazijec sem se med njimi že počutil domačega, čeprav sem se skupnosti pridružil kasneje, v času študija na Univerzi v Ljubljani. Svoje odločitve nisem nikoli obžaloval. Nasprotno, z leti je v meni le raslo spoznanje, da je bila moja odločitev prava – zame najboljša.

V Svetem pismu in Cerkvi ste iskali smisel svojemu življenju?
V župniji smo vedno imeli odlične župnike. V času moje mladosti sta v župniji delovala g. Janez Lapanja, za njim pa g. Vinko Kobal. Oba sta znala razkrivati lepoto in bogastvo evangelija. Nič na tem svetu se mi ni zdelo bolj vzvišeno in čistejše, kakor je to evangelij v vsem svojem bogastvu in plemenitosti. Imamo seveda veliko različnih vrednot, ki so pomembne, a nobena se mi ne zdi pomembnejša od evangelija. Evangelij je zame čista gotovost in si ne znam predstavljati, da ne bi bil v službi oznanjevanja evangelija. Vse drugo bi se mi zdelo premalo. V evangeliju čutim življenje, ki ne more nikoli usahniti.

Kakšno je stanje duha v naši domovini?
Slovenija je duhovno in kulturno del Evrope. A je na slabšem, saj je še vedno ujetnica komunizma, ki je bil po svojem bistvu nečloveški. Slovenija se temu duhu komunizma noče dokončno odpovedati. Evropa pa je ven-darle prostor demokracije ter etičnih in pravnih norm. Ne mislim, da je v Evropi vse lepo in prav – a njeni cilji so jasni: demokracija in dostojanstvo človeka. Slovenija pa je še vedno ujetnica laži, ki jo je zasejal komunizem;  o tem sem vedno bolj prepričan.

Nas tepe nejasen odnos do preteklosti?
V Sloveniji se ta dva duhova – duh komunizma in duh Evrope – še vedno tepeta med seboj. Res je, da na naši stari celini vpliv evangelija usiha. Človek je kot najvišje vrednote sprejel visok življenjski standard in dober zaslužek, dobra izobrazba in udobno življenje, storilnost, uspešnost in zadovoljstvo. V tej družbi storilnosti pa je vedno več ljudi, ki jim ti cilji niso dosegljivi; čutijo se neuspešne, prizadete, zagrenjene, oropane. Tem postaja življenje žalostno breme.
Evangelij pa razmišlja drugače – ne razmišlja storilnostno, ampak darovanjsko. Naj omenim misel sobrata Pedra Opeke: »... več kot daješ, več prejmeš.« Pa tudi to: »Kdor daje, je bolj srečen kot tisti, ki prejema.« Tu je skrivnost veselja: veselje je pravo, če ga z drugimi delim; in če z drugim delim to, kar imam. »Bog ljubi veselega darovalca,« pravi apostol Pavel. V tem je skrivnost evangelija. Misel: »Več ko bom imel, bolj bom vesel,« je prevara.

Ali ni v ozadju tega vprašanje svobode?
Vse krščanske vrednote so nekaj vredne le, če jih živim v notranji svobodi. Ljubiti, odpuščati, verovati – te drže bi bile prazne, če se zanje ne bi svobodno odločal. V sodobni družbi je svoboda najpomembnejša vrednota – to ni narobe.

Tudi Jezus je govoril o svobodi.
Jezus je odrešenik, »osvoboditelj«, generator svobode. A vsa zunanja svoboda je prazna, če postanem suženj samega sebe in svoje sebičnosti. V to past se je ujel sodobni človek, ne da bi se tega zavedal. Misli, da je svoboden – v resnici je suženj samega sebe. Zato se sodobna družba sesuva sama v sebi. Iščemo vedno nove pravice, pozabljamo pa, da človeka dela človeka njegova človečnost, odgovornost. Na njej temelji prihodnost; svobodo moramo živeti odgovorno.

Odgovornost je sad ljubezni do bližnjega.
Odgovornost pomeni znati odgovoriti. Ali nekoga, ki me ogovori, opazim, se zanj zmenim, mu prisluhnem, začutim njegovo žalost ali veselje, se z njim solidariziram, mu ponudim svojo besedo, svoj pogled, svoj čas in zakaj ne samega sebe? To pomeni »biti odgovoren«. Vse Sveto pismo je šola, v kateri Bog človeka uči odgovornosti, odgovarjanja. Kaj sta storila Adam in Eva v raju, ko ju je poklical Bog? Skrila sta se; človek beži pred odgovornostjo.

Nesproščenost je posledica vasezagledanosti, sebičnosti, nezmožnosti, da bi človeku odgovorili?
Da, velikokrat ne odgovorimo, se ne odzovemo, spimo. Filozof Jürgen Habermas, Nemec, eden najpomem-bnejših filozofov, ugotavlja, da človek še nikoli ni živel v pravno bolj urejeni državi kakor danes, a je kot držav-ljan zaspal: ne ljubi se mu več hoditi na volitve, izgublja pa tudi čut za solidarnost in vživljanje v drugega. To je le posledica izgube občutka za odgovornost, ki ga starši in vzgojitelji že otrokom ne uspejo privzgojiti. In zakaj ne? Zato ker je na Zahodu v krizi avtoriteta. Brez zdrave avtoritete pa so starši in učitelji le mešetarji, ki z otroki kupčujejo, namesto da bi jih vzgajali. Kriza avtoritete je danes dejstvo.

Tu se postavlja vprašanje o vzgoji, samovzgoji?
Tu je najpomembnejša vzgoja. Sociologi pravijo, da izgubljamo duhovno kulturo. Rod za rodom so stoletja in tisočletja naši predniki mlademu človeku privzgajali vedenjske vzorce, običaje. Mladi človek se je teh vzorcev, običajev držal. Jasno mu je bilo, da mora živeti pošteno; da mora nekaj dati na svojo čast; da mora spoštovani starejše itd. Zakaj? Odgovor je zelo preprost: ker je tako prav, ker »so me tako doma naučili«. Ti vzorci danes kopnijo kakor sneg spomladi. Filozof Nietzsche je dejal: »Že dolgo zapravljamo kapital svojih prednikov.« Kultura naših prednikov se izgublja; človek z vedno manj kulture pa je v svojih reakcijah vedno bolj podoben živali; pusti, da ga kakor živali vodijo goni; njegova kultura ni več dovolj močna, da bi se gonu uprla in ga obvladala.

Na kmetih so rekli: Več generacij je postavljalo kmetijo, nato pa je eden vse zaigral.
Odlična primerjava ...

Kultura je torej privzgojena?
Dve poti sta: ena navzgor, druga navzdol. Pot navzdol je lažja, lahkotnejša, prijetnejša, brez napora, teče sama od sebe; tej poti sledi današnja kultura ugodja, »lušnega«. Dokler gre navzdol, je prijetno. A s tem, ko sem se prepustil padcu navzdol, zapravljam moč, ki me je prej držala zgoraj. Druga je pot navzgor; ta je trud, preseganja samega sebe, vzpenjanje. Ta ne gre sama od sebe; od mene zahteva napor, ki pa me krepi in me utrjuje v človeškosti.

Živimo torej v času zapravljanja kulturno-duhovnega bogastva?
Da, odločamo se za to, kar je lažje in prijetno in kar prinaša ugodje. Vzemimo primer nedelje. Množice danes ob nedeljskih dopoldnevih hitijo v veletrgovine, ne da bi kdo kaj kupil. Prijetno se je naslajati ob gledanju neskončne vrste mičnih izdelkov. Druga možnost je iti k bogoslužju, k maši, a to ni mikavno – morda se mi zdi celo dolgočasno. V resnici pa so to trenutki, ko človek vstopa vase in v srcu premišljuje ob likih, ki mu jih bogoslužje prinaša – npr. ob likih egiptovskega Jožefa, usmiljenega Samarijana ali očeta, ki čaka izgubljenega sina na hišnem pragu. To so liki, ki jih bogoslužje kakor seme polaga v naše srce in nam omogočajo, da se duhovno spreminjamo, poglabljamo in rastemo, da se bomo v težkih trenutkih znali odločati v duhu teh plemenitih pripovedi, ki so prave zakladnice človečnosti. Kaj pa človek, ki nedeljo preživi »v prazno«? Tudi sam bo ostal prazen, brez duha, ki bi mu v težkih trenutkih navdihoval prave, dobre, plemenite rešitve. Zato ga bo takrat odnesel »živalski instinkt«.

Kaj pove pogled v slovensko družbeno situacijo?
Zakaj je Slovenija tako zelo drugačna? Zato ker je najgloblje v sebi razdeljena. Ne najdemo skupnega imenovalca, skupnega jezika. Eni govorijo en, drugi drugi jezik, kakor tujci. To je posledica komunizma. Zdi se, da so slovenski komunisti bistvo komunizma izpeljali do konca in v človeku ubili zmožnost »odpuščanja«, človečnosti. Tega komunisti v drugih deželah niso uspeli izpeljali; morda niso bili tako inteligentni kakor naši. Isti jezik pa bomo govorili le, če bomo zmožni drug drugemu odpuščati. Če tega ne bomo zmožni, ne bomo našli istega jezika. V knjigi Padle maske (str. 414) Zdenko Roter, ki mu je znano dno duše slovenskega komunizma, govori o partizanskem poveljniku, ki je zase v pijanosti pripovedoval, kako je »streljal pred breznom v Macesnovi gorici v Kočevskem rogu, in to tako, da so mu kurirji podajali polne brzostrelke, da je lahko ubijal nepretrgano.« In Roter dodaja: ta človek je Kučanu zameril, ker se je udeležil spravne slovesnosti v Kočevskem rogu. Tu, v nezmožnosti odpuščanja se zlo dotakne svojega dna – to zlo še danes obvladuje Slovenijo. Pomislimo, da sta se na slovesnosti ob 70-letnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji 6. junija letos simbolično rokovala francoski in nemški veteran – v znamenje sprave. Poglejmo Nelsona Mandelo, ki je po sedemindvajsetih letih zapora ob nastopu predsedniške službe kot posebnega gosta v prvo vrsto povabil svojega ječarja. »Odpuščanje osvobaja dušo in odganja strah,« je bilo njegovo geslo. K medsebojnemu odpuščanju je v soboto, 7. junija, pozival tudi škof Glavan na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu – isti dan pa je druga stran razglašala: »Smo proti temu, da se tiste, ki so s fašisti sodelovali, zdaj razglaša za žrtve in se jim postavlja spomenike.« Kako je mogoče, da pri nas besede »prosim za odpuščanje« ali »odpuščam« nimajo moči. Besedi »odpuščanje« je življenje dal Jezus na križu; ali je slovenski komunizem to besedo ubil?

Odpuščanje je zajeto v ljubezen do bližnjega, vendar ljubezen zahteva resnico in pravico.
Ni ljubezni brez resnice in ni resnice brez ljubezni. Ljubezen in resnica sta dva obraza istega ...
Vrhunec ljubezni je odpuščanje; to je najtežja preizkušnja ljubezni – ko ljubezen zmore odpustiti, je diplomirala iz ljubezni. Odpuščati pa ni mogoče slepo, naivno, v romantičnem zanosu. Odpuščanje predpostavlja priznanje krivde; odpustiti je mogoče tistemu, ki spozna svojo krivdo in jo prizna. Odpuščati nekomu, ki krivde ne prizna, bi pomenilo potrjevati krvnika v njegovi krivičnosti in mu dati prednost pred žrtvijo. Tako bi žrtev dodatno naredili žrtev. To pa ni cilj odpuščanja. Takšno odpuščanje bi bilo krivično, ostalo bi neizpolnjeno in prazno.
RP: Pri nas je medijski prostor še vedno bolj naklonjen nekdanjim krvnikom kakor žrtvam. Zato se žrtve bojijo izpovedati krivice, ki so jih bili deležni; bojijo se rafala poniževanj in novih diskreditacij. Ko se oglasi žrtev komunističnega sistema, jo mediji hitro oblepijo z oznakami »kolaborant«, »izdajalec«, »fašist« ...

Pojma »novinarska svoboda« in »pošteno poročanje« ... tega ne znamo uskladiti?!
Večina slovenskih medijev je pristala na ravni rumenega tiska, ki živi od prenašanja praznih govoric in škodoželjnosti. Vzemimo Delo! Kaj si je to privoščilo na račun kardinala Rodeta! Časopis je na vso moč na prvi strani širil nepreverjeno govorico, ki se je kasneje izkazala za čisto neresnico. Ko se je moralo Delo opravičiti, je temu namenilo dober stavek, objavljen na prvi strani tako, da je tudi najbolj izurjenemu očesu ostalo neopazno. Delu ni šlo za resnico – šlo mu je za škodovanje. Naročniki so zaslutili pokvarjene namene uredništva in v nekaj dneh je časopis izgubil nekaj tisoč naročnikov. Čudim se, da drugi naročniki še vztrajajo pri naročnini, kakor da si želijo, da jih nekdo z lažjo »vleče za nos«.
Večina slovenskih medijev je po duši »rdeča«, ker se napajajo iz rdečega kapitala; obenem pa je tudi »rume-na«, ker je pijana senzacij. Mediji, ki po svetu veljajo za resne, ne morejo živeti od prenašanja senzacij. Senzacionalno poročanje ne služi resnici; in ko resni bralci to ugotovijo, gredo k nasprotnemu časopisu. V Sloveniji te možnosti ni, zato bralci ostajajo odjemalci vedno istega dnevnika. Vse življenje bom naročen na Delo ali na Dnevnik, ker nasprotne izbire ni. Ti pa svoje bralce utapljajo v senzacionalističnih, fantastičnih zgodbah, mikavnih za dušo, a praznih po vsebini. Slovenski bralec je tako ujetnik senzacionalističnih poročil, ki ne vzgajajo k resnicoljubnosti, ampak usmerjajo k linčanju, k izživljanju nad posamezniki, ki se jim pripisuje krivdo za vse zlo v družbi. Za dežurnega grešnega kozla imajo Janeza Janšo, ki ga vse od osamosvojitve dan za dnem črnijo in diabolizirajo.

Torej ni mogoče verjeti vsemu, kar mediji pišejo ali poročajo?
Pameten človek zna ločiti zrnje od plev. Naj omenim mamo, ki je že malce v letih in je pogosto pred televizijo, a vedno pravi: »Ne smeš vsega verjeti! Naredi po svoje!« V ponos mi je, da tehta, kaj je resnično in verodostojno in kaj ni. Bilo bi me sram, če bi vse, kar sliši, nekritično verjela. Hočem reči: ločevanje zrn od plev je vprašanje mojega dostojanstva. Če cenim sebe, svoje dostojanstvo, bom hotel priti resnici do dna. Človeku, ki sebe ne ceni, pa je vseeno, če živi v laži in polresnicah. Zato me senzacionalni časopisi ne zanimajo. Prazni časopisi izpraznijo, umažejo in oslabijo tudi dušo bralca. Zase ne želim, da bi moja duša postala smetišče. Če damo nekaj nase, na svojce, na prihodnost potomcev, je pomembno ohranjati dostojanstvo, da jih ne bo nekoč sram naše nedostojnosti.

Pogosto vprašanje med Slovenci po svetu je, kje dobiti prave podatke.
Poiskati moramo verodostojne medije in ljudi, ki jim lahko zaupamo. Sam v Sloveniji zaupam katoliškim medi-jem, ker svoje naloge ne vidijo v prenašanju senzacij in škandalov. Poročati želijo predvsem o pozitivnih, lepih, spodbudnih dogodkih. S tem duha dvigujejo. Nekateri jim to očitajo, češ: »Skrivajo informacije. Zapirajo medijski prostor.« Žal se je tudi v Cerkev med katoličane razširila obsesija nekakšnega pravičništva, ki pustoši po Sloveniji v prepričanju, da smo nekateri brez greha poklicani na cerkveni njivi izruvati ljuljko med žitom. Na ta način so ti gorečneži s svojimi obtoževanji ustvarili že marsikatero novo žrtev. Hvalabogu katoliški mediji delujejo modro; moder človek pa se poskuša dvigniti nad obsesijo, se umiriti, pretehtati zadeve in biti tiho, če je to treba, da ne ustvarja novih žrtev. Žal je molk izgubil svojo moč; tudi najbolj zaupne stvari pridejo takoj v javnost, ta pa jih »obere do kosti«. Mediji, ki tako delujejo, so nevredni svojega imena; zame niso verodostojni; so v službi obsedenosti, ki ustvarja senzacije in nedolžne žrtve. Iz teh se hranijo prazni duhovi, željni praznih senzacij in krvi.

Pred nami so predčasne volitve in zopet se na predvolilnem dvorišču dogaja nek znan scenarij.
Doslej so leve stranke rušile desne, desne leve ... včasih uspešno, včasih ne. Novost zadnjega padca vlade pa je, da je niso zrušili od zunaj, ampak od znotraj. Leve stranke, ki so plule na isti ladji, druga drugi niso več zaupale; v ekipi je prevladalo nezaupanje, izbruhnil je konflikt in vlada se je zrušila sama v sebi. Desnici še s prstom ni bilo treba migniti. Če torej te stranke druga drugi ne zaupajo več, jim tudi jaz ne morem ... to mi narekuje zdrava pamet.
Druga značilnost levice: stranke tu nastajajo po tekočem traku, vsakič z novim obrazom v upanju, da bo »potegnil«. To je zakonito – ni pa prepričljivo. Še bolj je nerazumljivo, da volivci svoj glas tem strankam namenijo, še preden so ustanovljene. Strankama, ki sta jih te dni ustanovila Igor Šoltes in Miro Cerar, so ljudje še pred ustanovitvijo obljubljali svoje glasove. Volivci kupujejo »mačka v žaklju« – stranke niso še nič naredile ali pokazale, volivci pa jim že dajejo 10 % podporo. A čez nekaj mesecev bodo isti volivci že razočarani nad nesposobnostjo svojih izbrancev, aparat iz ozadja pa bo že začel ustvarjati novi obraz in ustanavljati novo stranko. A politiki so le ogledalo volivcev. V krizi so volivci. Kako je mogoče, da slovenski volivec svoj glas oddaja kar tako: nepreverjeno, na lepe oči. Odgovoren volivec voli stranko, ki lahko pokaže svoje dosežke. Serijsko ustanavljanje strank pa nima resnega namena; je potegavščina, katere namen je povleči za sabo množico politično neodgovornih, slepih in naivnih volivcev. V Franciji je bila Le Penova stranka »Front national« ustanovljena leta 1972 – šele letos, po štiridesetih letih, ji je uspelo, da se je prebila v ospredje po tem, ko so francoski volivci ocenili njena dela. Pri nas pa je lahko neka stranka v ospredju že takrat, ko še ustanovljena ni.
Najpomembnejše v oceni stranke, za katero bom volil, pa je vprašanje: ali dela za »skupno dobro« ali pa je politika zanjo le odskočna deska za osvojitev novih privilegijev in kapitala. Gašpar Gašpar Mišič je na primer v politiko prišel, da je od tu naskočil mesto direktorja Luke Koper in ga za nekaj časa tudi dobil.
Nastajanje in propadanje levih strank je izraz politične nemoči levice; komaj te stranke nastanejo, že propadejo.

Govorijo o stricih iz ozadja ...
Tako jih imenujejo. Njim ni do skupnega dobrega, ampak do zaščite svojih privilegijev in kapitala, ki jih ohranjajo iz časov pred osamosvojitvijo. Ko sta propadali njihovi privatni banki Factor Banka in Probanka, je država takoj našla denar, da so banki rešili; ko sta se v past ujeli družbi Zvon 1 in Zvon 2 in bi ju bilo mogoče z manjšimi sredstvi rešiti v prid mnogim zaposlenim in bankam upnicam, ju je država pustila pasti v veliko polomijo. Predvsem pa ti »strici iz ozadja« varujejo velik kapital, ki so ga slovenski komunisti na skrivaj pred Beogradom umaknili v tujino. Te skrivnosti je v televizijskem intervjuju nedavno razkril Niko Kavčič, vodilni slovenski bankir in politik v času Jugoslavije, njegovo pričevanje pa je potrdil Zdenko Roter (Delo, 23.11.2013). Spregovorila sta o »denarju na tujem«, kamor ga je nekoč na primer spravljal komunistični veljak Ivan Matija Maček. Politika levih strank ta kapital ščiti, ta kapital pa podpira njo – tako pravi Roter. Za govorancami levih strank se skriva kapitalistični pohlep.

Sta pri nas ekonomija in politika interesno povezani?
Za levico je socialna politika le lažna maska, za katero se skrivajo resnični interesi kapitala in starih privilegijev; desnica pa bi tudi rada pridobila vsaj nekaj vpliva nad kapitalom. Namesto da bi danes v Sloveniji politika vodila kapital, vodi kapital politiko. 

Takšna razdelitev kapitala vpliva tudi na medije, mar ne?
Desnim strankam so se ponesrečili vsi poizkusi, da bi ustanovile desni dnevnik, ker za to niso našle zadostnih finančnih sredstev. V interesu države bi bilo, da bi takšen dnevnik imeli. Če bi v medijih bila konkurenca, kakor je v Franciji med dvema časopisoma Le Monde in Le Figaro, bi se morali časopisi za naročnike truditi s poštenim poročanjem. Ker konkurence ni, lahko naši časopisi pišejo karkoli, ne da bi se jim bilo treba bati za naročnike. To bralce poneumlja, Slovenijo pa uničuje. Lahkoverni bralci z naročnino podpirajo medijsko manipulacijo, ki Slovenijo drži v primežu laži in ji onemogoča razvoj. Tako zelo preprosta je resnica o Sloveniji in njenih državljanih!

Volivci pogrešajo jasno opredelitev glede osnovnih narodnih vprašanj.
Doslej je vsaka politika gradnje mostov propadla. Politika je merjenje moči – da ne rečem: vojna. Stranke izvolijo volivci in od njih pričakujejo jasen in odločen zagovor njihovih interesov. Stranke, ki ta stališča skrivajo, da bi pridobile širši krog podpore, kopljejo jamo same sebi. Takšen politični pragmatizem, nenačelnost ali koristolovstvo se vedno maščujejo. Širše ko so hotele stranke zajemati, manjši je bil ulov. Pragmatična, zvita, nedoločena, nenačelna mora biti diplomacija; strankarska politika pa mora biti načelna, jasna, odločna. Stranka ne sme misliti na preživetje, ampak na interese, za katere so ji volivci dali mandat, da jih zagovarjajo. V zavetju takšne stranke se njeni volivci čutijo varne in ji bodo zato ostali zvesti.

Zakaj stranke s povezavami izgubljajo?
Politika je boj. Tudi če se povezujejo, si stranke glasov ne darujejo, ampak jemljejo, kradejo. Sploh pa stranke izgubljajo, če se zaradi povezovanja z drugimi odrekajo jasnosti, odločnosti in načelnosti. Janšu ljudje zaupajo, ker kaže to jasnost in načelnost; nasprotnikom pa je prav zaradi tega trn v peti.

Zakaj je torej treba iti na volitve in z izbiro povedati, kaj hočem?
Pesnik Niko Grafenauer je dejal: »Država je moj dom; ne dovolim, da mi ga kdo ukrade.« Slabi politiki so ogledalo slabih volivcev; kriza politikov je zato kriza volivcev. Ne iti na volitve pa je sploh neodgovorno. Moje življenje je v malenkostih odvisno od politike; zato je nujno iti na volitve in modro izbirati; to je prva dolžnost državljana. Hoteli bi vse pravice, dolžnosti pa ne bi izpolnjevali!

Kdor ni šel volit, je podprl to, kar bo naslednja štiri leta težko prenašal?
Če svojega glasu ne oddam, bo glas nasprotnika močnejši. Če ne vidim nobenega, ki bi bil zame idealen, sem dolžan glasovati za tistega, ki je najmanj slab. S tem preprečim še slabšo situacijo. Demokracija temelji na dobri volji ljudi, na njihovi etični zavesti, zato je vsak po svojih močeh dolžan storiti vse, da bi zaustavil slabo. Zato tudi nimam pravice reči: Vseeno mi je! Če se volitev ne udeležim, si odvzamem pravico kasnejšega kritiziranja. Zavedajmo se: država je moj dom, ki me potrebuje, da ga z drugimi držim pokonci dan za dnem.

Komentirajte ugovor: mi živimo v tujini, ne bomo odločali o Sloveniji ...
Težko bi se delal pametnega v nečem, o čemer nimam izkušnje. Omenim pa naj dogodek. Pred desetimi leti je iz Amerike v Ljubljano prišel Joel. Joel in njegov oče sta bila rojena v Ameriki; tja je iz Slovenije prišel njegov stari oče. Joel se je vrnil sem, ker je hotel zadihati Slovenijo. Kazal pa je razočaranje, ker mu njegovi starši in stari starši Slovenije niso v zadostni meri položili v zibelko. »Biti Američan« je bilo zanj premalo; hotel je »biti tudi Slovenec«. Polovičarstvo je bilo zanj premalo; hotel je biti cel človek. Ko so ga korenine poklicale, je prišel in začel strastno iskati sorodnike, da bi bolje spoznal tudi sebe. Četudi ni imel slovenskega državljanstva, je bil navzoč na vseh državnih prireditvah – in če bi imel državljanstvo, bi bil  prvi na volišču. Zato naj sklenem: tudi če si je zdomec ustvaril nov dom v tujini, je njegov dom tudi še tu, od koder izhaja. Za ta dom se mora zanimati, ga popravljati, zanj skrbeti – tudi s svojim glasom na volitvah. Če tega ne stori, se lahko zgodi, da bodo njegovi potomci zavestno ali podzavestno v njem videli izdajalca njihovih korenin. Te pa slej ko prej pokličejo.

 

Janez Pucelj

 

Ključne besede: Robert Petkovšek

Objave
Neusahljivo veselje z glasbo
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom