Rafaelova družba
Domov > Objave
Sreda, 15 Avgust 2018

Objavljeno: 20.10.2014

Razbijanje tabujev o povojnih beguncih

Vabljeni k branju intervjuja z Majdo in Alojzem Starmanom, ki ga je pripravila Ksenja Hočevar. Objavljen je bil v tedniku Družina, 14. avgusta 2014.



Majda in Alojz Starman o življenju v begunskih taboriščih na Koroškem in zbiranju podatkov za pripise k arhivskim fotografijam v monografiji Cvetoči klas pelina.

 

Majda in Lojze Starman živita na avstrijskem Koroškem od leta 1945. Ko sta po drugi svetovni vojni z valom beguncev odšla čez Ljubelj, je bila Majda stara osem, Lojze pa dvanajst let. Po sedemtedenskem bivanju v taborišču Vetrinj je Majda Šimenc s sorodniki in več kot dva tisoč Slovenci odšla za leto in pol v taborišče Peggetz pri Lienzu, konec leta 1946 pa so se Šimenčevi preselili v taborišče Špital, kamor so že junija 1945 z okoli 1600 Slovencev odšli tudi Starmanovi. Spoznala sta se v špitalski taboriščni šoli in vsa leta dejavno sodelovala pri verskem in kulturnem utripu v taborišču. Leta 1958 sta se v cerkvi pri Gospe Sveti poročila in ustvarila družino s šestimi otroki, danes imata že dvanajst vnukov in pravnukinjo.

Prihodnje leto bo minilo 70 let od tragičnih dogodkov, ko so tisoči Slovencev morali zapustiti svoje domove, pa vendar je Majdin in Lojzetov spomin na pot čez Ljubelj in vsa povojna begunska leta še izjemno živ, pa naj gre za natančne datume, osebe ali dogodke. Njun spomin in zavzetost je bila velika pomoč Rafaelovi družbi, ki je dobila v hrambo skoraj 20 tisoč fotografij iz tega obdobja – oblikovali so šest različnih razstav, ki so bile postavljene že v približno sto slovenskih krajih – , Majda in Lojze pa sta pomagala z opremo »podpisov« k fotografijam. Več sto fotografij iz tega nabora je objavljenih v monografiji Cvetoči klas pelina, ki bo oktobra v sodelovanju z Rafaelovo družbo izšla pri založbi Družina. 

Čeprav sta v zadnjih letih ob pregledovanju fotografij intenzivno podoživljala povojna taboriščna leta, ganjenosti in solz nista skrivala niti v našem štiriurnem klepetu na njunem domu v Špitalu, lučaj stran od taboriščnih barak, v novi dom so se Starmanovi vselili leta 1988.

 

Kdaj sta prvič videla fotografije?

Majda: Novembra 2007 sva bila povabljena na odprtje prve fotografske razstave v galerijo Družina. Rafaelova družba je praznovala stoletnico, bil je svečan večer. A že ob bežnem pregledu fotografij na razstavi sva bila presenečena, kakšen zaklad sva odkrila. Do takrat sva mislila, da je najinih pet albumov z nekaj deset fotografijami iz tistega obdobja veliko, tukaj pa se nama je »odprl« slikovni spomin. Naslednji dan sva se spet odpravila na razstavo – takrat sva si ogledala bolj natančno, prepoznavala ljudi, dogodke, kraje … Mihela z Rafaelove družbe je opazila, da veliko veva in naju povabila, da bi pomagala pri »podpisih« k fotografijam.  

 

V elektronski obliki sta dobila več kot 18 tisoč fotografij. Resda sta bila del taboriščnega utripa, vsaj na videz sta poznala veliko ljudi, pa vendar je od takrat minilo 70 let ... Kako se človek loti takšnega dela?

Majda: Dobro leto sem potrebovala, da sem pogledala vse fotografije. Najprej sem ločevala taborišča, Lojze mi je bil pri tem v veliko pomoč. Zame so bile barake povsod enake, Lojze pa je vedel, kako so bile »lajšte« zbite v Peggetzu, kako v Špitalu … Ker so bile barake v vseh taboriščih narejene po enakem »muštru«, sva ločevala po malenkostih. Ljudi sva prepoznavala po družinah, po dogodkih: kdo je bil tisto leto pri prvem svetem obhajilu, pri birmi, razločevala po razredih, sošolcih, razne gledališke igre, skavte … Včasih sem se spomnila samo imena dekleta na sliki, nisem pa vedela, kako se piše. Kdaj sva se ob dogodku spomnila, kdo je bil poleg ali je imel pomembno vlogo. Do sedaj je podpisanih dve tretjini fotografij. To pomeni, da je ob fotografiji vsaj en podatek. Če je na njej deset ljudi, sva vsaj za enega prepričana, kdo je, ali sva gotova, v katerem kraju je fotografija posneta. Še veliko dela nas čaka.

 

Veliko sta povpraševala tudi druge, kajne?

Lojze: O, ja! Majda je kopirane fotografije pošiljala v Ameriko, Kanado in Argentino prijateljem in znancem, za katere je slutila, da bi se lahko prepoznali. Krog se ves čas širi. Veliko izseljencev se oglasi pri nama, ko pridejo na obisk domov.

 

Majda: Žal pa je dve ali tri ure časa, ki si ga vzamejo za pregled fotografij, premalo. Dragocena pomoč so bili tudi begunci, ki so ostali tukaj v Špitalu ali so se po osamosvojitvi vrnili v Slovenijo. Naj omenim Anico Moder, ona je živa enciklopedija, pa tudi tukaj še živeči v Špitalu  so prepoznali veliko ljudi. V Špitalu nas je še šest tistih, ki smo šli maja 1945 čez Ljubelj, drugi so potomci ali so prišli sem pozneje, ko je leta 1954 prišel zakon, da se beguncem pridružijo družinski člani, ki so po vojni ostali doma.

 

Najbrž so zanimive tudi te zgodbe, kako ste prepoznavali ljudi …

Majda: Ure in ure bi lahko pripovedovala. Naj povem samo majhen drobec, da boste vedeli, da je tudi Družina pripomogla. Pred leti ste v rubriki osebnost tedna predstavili znanega profesorja, ki sedaj živi v Torontu. Omenjeno je bilo, da je živel v taborišču Špital. Navezala sem stik in našli smo takrat triletnega Martina na fotografiji … Zgodbe se odpirajo, z vsakim prepoznanim pride nov krog ljudi.

 

Zakaj nista odšla v Argentino ali Ameriko kot večina beguncev?

Lojze: V Bitnjah pri Kranju smo imeli kmetijo. Oče je ves čas upal, da se bomo vrnili domov, saj ni ničesar zagrešil, nikogar ubil. Podnevi je delal na kmetiji, ponoči je bil na straži pri domobrancih, že pred koncem vojne so mu partizani sporočili, da ga v štirinajstih dneh čaka gotova smrt. Ko smo po vojni odšli od doma, smo bili prepričani, da največ za 14 dni, za kmetijo je skrbela dekla Ančka Bradeško.

 

Majda: Moja družina je sicer iz Dola pri Ljubljani, a so mene, ko sem bila stara dobro leto, poslali k maminim staršem, ker je očetov oče, ki je z nami živel, hudo zbolel, enoletna deklica je bila v družini z umirajočim človekom moteča. Ko je stari oče umrl, se je že rodila mlajša sestra, jaz pa sem se pri maminih starših že navadila. Mama je sicer sporočila, da me morajo pripeljati domov, če bodo odšli od doma – eden od stricev je bil namreč najprej pri partizanih, nato pa je ušel k domobrancem –, a je bilo premalo časa, imeli smo le nekaj ur za pakiranje. Med potjo se nam je pridružil tudi moj oče. Od slovesa se spomnim, kako je stari oče, predno je pognal vole z vozom, pokleknil na prag, se pokrižal in rekel: »Bog in svet' križ božji!« Ta prizor je živ. Ko so po treh oziroma štirih letih begunstva mnogi odhajali čez lužo, mi nismo odšli, ker sem imela v Sloveniji mamo, pa še tri brate in sestro.

 

Mama ni dobila dovoljenja, da bi prišla na vajino poroko. Leta 1958. Kakšen čas je bil to?

Majda: V Špital je prišla leto prej, oče je hudo zbolel in dobila je dovoljenje za obisk. Prvič sta se videla po dvanajstih letih. Ko sva jo naslednje leto midva povabila na poroko, ni dobila dovoljenja. Oba z očetom sta si želela, da bi oče umrl doma. Ker so nam številne prošnje za dovoljenje za vrnitev vztrajno zavračali, smo ga tri tedne pred smrtjo dobesedno »prešvercali« z vlakom domov. Po enem tednu je prišla policija in so ga odpeljali v zapor na Miklošičevo, obtožili so ga, da bolezen hlini. Po treh dneh ga je zaporniški zdravnik poslal domov, živel je še slaba dva tedna.

 

Kdaj pa sta vidva prvič videla povojno Slovenijo?

Lojze: Nekaj mesecev prej, predno smo Majdinega očeta prepeljali domov. Odkrila sva, da lahko potujeva turistično. Prijavila sva se na izlet na Bled s skupino turistov. Prej sva na razglednici v šifrah pod znamko sporočila, da prideva na Bled. Čeprav z dvomom, da nama bo res uspelo, sva se tam srečala z Majdino mamo in bratom.

 

Majda: Oče mi je v Beljaku, ko smo ga dajali na vlak, rekel, da grem za njegovim pogrebom. Res je bilo, nisem dobila dovoljenja za pogreb.

 

Lojze: Avstrijsko državljanstvo sva dobila jeseni 1959. Lahko bi ga že prej, če bi se odpovedala jugoslovanskemu, tega pa nisva hotela in se je malo kompliciralo. Z uradnim dovoljenjem sva šla v Slovenijo na zlato mašo Majdinega strica leta 1962, oba imava namreč strica duhovnika.

 

(Taboriščna zgodba zakoncev Starman, ki sta mi jo pripovedovala več ur, si vsekakor zasluži prostor v Družini, objavili jo bomo ob kakšni drugi priložnosti. Večkrat sta pričevala tudi na odprtju fotografske razstave, posnetek najdete na spletni strani Rafaelove družbe, njuna zgodba pa bo oktobra predvajana tudi na nacionalni televiziji v oddaji Pričevalci.)

 

Kdor ob vajini begunski zgodbi in ob pričevanjih in fotografijah v monografiji Cvetoči cvet pelina ostane ravnodušen, je iz betona. Kakšen je vsakdanji pogled skozi kuhinjsko okno tako rekoč na kraj, kjer so nekdaj stale barake?

Majda: Nekaj bi rada poudarila: vsa taborišča, kjer smo bili begunci nastanjeni po vojni, so bila taborišča za preživetje. Niso nas mučili, nismo imeli zaporniške obleke, lahko smo se prosto gibali, za daljšo razdaljo od desetih kilometrov smo prve mesece potrebovali dovoljenje, pozneje tudi to ne več. Res je bila hrana skromna, prav tako nastanitev, a to ni bilo taborišče v tem smislu, kot imajo ljudje pred očmi sliko taborišča v Dachauu ali Auschwitzu.

 

Lojze: Prva leta je bilo skromno, bili smo lačni, deset nas je spalo v istem prostoru, imeli smo skupna ležišča. Razmere pa so se izboljševale. Odrasli so lahko dobili delo pri okoliških kmetih, potrebovali so delovno silo. Kdor ni imel drugega dela, je nabiral gobe in maline po gozdovih in to v mestu menjaval za nujne potrebščine. Ko je nekdo iz družine dobil zaposlitev, je moral poskrbeti za druge družinske člane, njim ni več pripadala recimo hrana. Skupno kuhinjo so v špitalskem taborišču imeli do leta 1958. Moj ata je napravljal drva. Jaz sem se v taborišču izučil za mizarja, se leta 1951 zaposlil pri mizarju in pri njem ostal 43 let, do pokoja.

 

Majda: Ko je šel val beguncev v Ameriko in Argentino, smo dobili tudi več prostora. Poleg tega so barake obnavljali, poleg taborišča pa tudi sezidali deset hiš dvojčkov in kasneje tri bloke. Za zidavo so prispevale različne begunske organizacije. Želeli so nas vrniti v čim bolj normalno življenje.

 

Lojze: Mi smo se iz barake v zidano hišo preselili leta 1957, ampak šele čez 30 let je bila prepisana na nas. To so bile majhne hiše, deset nas je živelo na dobrih 70 kvadratnih metrov. Sredi 70. let smo kupili to zemljo in deset let gradili hišo. Ko smo se vselili, pa so moji starši že umrli, otroci pa so odrasli in nekateri že šli po svoje.

 

Sedaj je že vse pozidano, sledi barak ni več.

Lojze: Zadnja je pogorela leta 1977, mislim, da so jo nalašč zažgali, saj je kazila naselje. Zadnji begunci so šli iz taborišča leta 1963.

 

Oktobra 1998, ob 50. obletnici preselitve največjega vala beguncev v Argentino, smo skupaj s še okoli 200 Slovenci preživeli tri tedne med rojaki pod Južnim križem. Živo se spomnim ganljivih srečevanj med vami. Vama je bilo kdaj žal, da se nista odločila za selitev čez Atlantik?

Majda: Že nekaj let prej, leta 1994, sva potovala v Ameriko. Želela sva videti, kako je tam, kjer bi lahko bila. Vsi nismo mogli ostati na Koroškem, vsak je iskal najboljšo možnost.

 

Lojze: Nikoli nam ni bilo žal, da nismo odšli v daljne dežele. Čeprav nam tu ni bilo lahko, tudi nekateri koroški Slovenci so nas imeli za bratomorce. Vpliv Jugoslavije in komunistov je segal močno čez mejo.

 

Sta kdaj pomislila, da bi se vrnila domov?

Lojze: Kam pa naj gremo?! Iz denacionalizacije smo dobili le majhen delček zemlje, vse so zaplenili, izropali. Za rojake še vedno veljamo za izdajalce, zločince, kolaborante, še pred kratkim mi je znanec rekel, da sem izdajalec naroda. Tukaj imam grob staršev, Majda staro mamo in druge sorodnike.

 

Majda: V zadnjih letih sva šla na kar nekaj fotografskih razstav Rafaelove družbe in tam pričevala. Ljudje so mi povedali, da je bolje, da kakšni sosedje ali znanci ne zvedo, da so prišli na razstavo. Ne samo enkrat se je zgodilo, da sva bila na obisku pri znancih ali sorodnikih, pa so, ko je nanesel pogovor na begunstvo, hitro zaprli okna.

 

Lojze: Nepoznavanje povojne zgodovine, prelaganje krivde na eno stran hromi slovenski narod. V Sloveniji je ta čas obravnavan ideološko in popolnoma izkrivljeno, veliko je nevednosti. Tudi zato, da bi pomagala slovenskemu narodu, da se otrese napačnih predstav o tem času, pričujeva, kamor naju povabijo, zbirava podatke, Majda je pred leti veliko časa preživela v raziskovanju celovškega in ljubljanskega arhiva ... Nova monografija lahko prispeva delček k razbijanju tabujev.

 

Ksenja Hočevar

Tednik Družina, 14. avgusta 2014.

 


Ključne besede: Majda in Alojz Starman, Cvetoči klas pelina, begunci

Objave
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom