Rafaelova družba
Domov > Objave
Torek, 23 Oktober 2018

Objavljeno: 20.09.2013

Zapoved molka

Vabljeni k branju pogovora z zgodovinarjem mag. Jurijem Emeršičem.

 

Pogovor je pripravil Lenart Rihar, objavljen pa je bil v zadnji številki revije Naša luč.



Zanj vem že vrsto let. Deloma zaradi laskavih ocen, ki jih o njem kot profesorju zgodovine širijo njegovi dijaki, deloma pa zaradi znanstvenega dela, s katerim stopa na področje izseljenstva in polpretekle zgodovine. Pri slednjem zasluži posebno pozornost njegov brezkompromisno pošten pristop, s čimer samodejno razdira škodljivo mitologijo, v katero je Slovenija usodno ujeta vse od druge svetovne vojne.

Mag. Jurij Pavel Emeršič se je rodil na Ptuju, diplomiral na teološki in filozofski fakulteti, njegova magistrska naloga z naslovom Slovenski izseljenski duhovniki v primežu represivnih posegov »ljudske oblasti« s poudarkom na ozemlju Zvezne republike Nemčije pa je bila leta 2010 nagrajena z nagrado urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ter s Tomaževo nagrado teološke fakultete.

 

 

Morda veste, koliko zgodovinarjev je v Sloveniji, ki so se, tako kot vi, znanstvenoraziskovalno ukvarjali s tajno politično policijo?

S to problematiko se je na Slovenskem bolj ali manj poglobljeno ukvarjala peščica raziskovalcev (npr. npr. Tamara Griesser Pečar, Igor Omerza, Ljuba Dornik, Roman Leljak, Dušan Lajovic, Bogdan Sajovic, Jože Dežman idr.), med katerimi pa so zgodovinarji, tako se mi zdi, v manjšini. 

 

Kako to? Se vam zdi, da je tema tako nepomembna?

Zelo me je presenetilo, da številni zgodovinarji v delovanju Udbe ne vidijo nič spornega in jo brez sramu postavljajo ob bok povsem urejenim tajnim službam demokratičnih držav, potem pa razmišljanje zaključijo z razlago, da ima tudi CIA kakšno temačno skrivnost in da se tudi tam dogajajo svinjarije. Z Udbo pa naj bi bilo podobno. Ker bi ob resni raziskavi takšna teza hitro padla, se je raje ne lotijo. Gotovo pa jih je tudi strah, da bi po naključju dregnili v osje gnezdo … V Sloveniji je zelo močna samocenzura, ki ni prisotna le pri novinarjih, ampak tudi pri zgodovinarjih. Nekatera zgodovinska poglavja in ljudje so delno ali v celoti tabuizirani (čas med obema vojnama na Slovenskem, Katoliška akcija, vloga škofa Rožmana, Slovensko domobranstvo, povojni poboji, Udba …).

 

Je mogoče iz tega potegniti konkretna dejstva o situaciji slovenske družbe?

Slovensko družbo v tem trenutku doživljam kot močno razklano družbo z nerazrešeno preteklostjo. Dolga desetletja zatirana desnica je ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih ponudila roko in šla s preimenovano Partijo v dialog, ki je hitro postal monolog; danes vidimo, da so številni politiki, teoretiki, duhovniki in drugi pridigali in moralizirali o spravi, odpuščanju in sodelovanju  svojemu desnemu poslušalstvu (mnogi to počno še danes), preimenovani komunisti pa so se vsa leta ob tem arogantno hahljali in ponavljali nostalgično mantro o dobri Titovi Jugoslaviji, se v procesu privatizacije finančno krepili in klientelistično zasedali ključne položaje v državnem aparatu, sodstvu, državnih podjetjih, medijih, vrnili totalitarne simbole na državne proslave, širili sovražni govor proti idejnim nasprotnikom itd. itd. Gospodarska kriza je razgalila posledice njihovega slabega gospodarjenja in marsikomu odprla oči. A spet so se pojavili moralisti in oznanili čas za »solidarnost«. Upam, da ne bomo spet pohlevno in neumno plačevali zapitka rdečih botrov.

 

Kako v tem kontekstu komentirate podatke, da denimo državnega poslanca Meršola in predsednika pisateljev Tauferja, torej dva človeka na v osnovi zelo uglednih funkcijah, bremeni aktivno delo za Udbo?

Udba je bila zelo razvejana in celo za malega sodelavca povsem nepregledna organizacija. Komunisti, ki so to organizacijo nadzirali in vodili, so vanjo z različnimi prijemi zajeli zelo širok spekter posameznikov, med katerimi so sicer prevladovali slabše izobraženi, nerazgledani operativci, določen odstotek pa je bil nanovačen tudi med umetniki, duhovniki, univerzitetnimi profesorji itd. Ko se je komunistični sistem po svetu pričel rušiti, je naša Partija poskrbela za uničenje velike večine obremenilnega gradiva Udbe (SDV) in skušala s tem zabrisati sledi svojih zločinov in s tem tudi zaščititi zločince. Ohranjeni seznami sodelavcev Udbe, ki včasih zakrožijo po spletu, so precej prečiščeni in zato le delno zanesljivi. Mnogi sodelavci starega režima so zasedli odgovorne položaje v slovenski družbi, postali »speči agenti« in v ključnih političnih trenutkih s svojo razdiralno vlogo preprečevali normalni demokratični razvoj.

 

Po drugi strani pa smo imeli že od začetka predsednika predsedstva, ki ga seveda ni na seznamih sodelavcev ...

Vodilnih članov Partije se v dokumentaciji praviloma ni navajalo. Poznam primer, ko je bil eden izmed agentov Udbe takoj po vstopu v Partijo »razregistriran« iz Udbe. Zanjo so bili namreč zanimivi tisti sodelavci, ki so lahko pridobili informacije od demokratične opozicije, ki je bila »sovražnik režima«. Deklarirani komunist pa koristnih informacij od demokratov zagotovo ne bi dobil.  

 

Ali vas je šokiralo dejstvo, da so bili sodelavci tudi duhovniki?

Ko sem začel raziskovati, zagotovo. Potem pa vedno manj. Me pa šokira, da duhovniki, ki so sodelovali z Udbo, o tem molčijo. Šokira me tudi, da o celotni polpretekli zgodovini velik del Cerkve, tudi njeno vodstvo, ne želi razprave. Ne vem, česa se bojijo. Medijskega linča? Odpada dela vernikov? Sporov z »roko, ki jih hrani«? Ali pa preprosto premalo poznajo sodobno zgodovino Cerkve na Slovenskem … Tako si raje zatisnejo oči pred strahotnim neskladjem med resnico in komunistično mitologijo, ki je zažrta globoko v medijski prostor, javne zavode, organizacije itd., ker lustracija žal ni bila izvedena. V Sloveniji je torej velik del Cerkve pristal na zapoved molka, ki komunistom omogoča ohranjanje »pridobitev revolucije«, državo pa ohranja v stanju tesnobe.

 

Kje se dandanes nahaja rešitev teh vprašanj – v razponu od obsojanja do pometanja pod preprogo?

Prepričan sem, da bi morali zavzeti povsem nasprotno držo od te, ki jo danes prakticira večina slovenskih kristjanov. Namesto drže tihih žrtev starega režima bi morali zavzeti držo moralnih in političnih zmagovalcev nad rdečo zvezdo, ki si pač ne pustimo soliti pameti od ostankov totalitarnega režima. Odločno in javno bi morali takoj po osamosvojitvi obsoditi komunizem in odkloniti sodelovanje z vsemi strankami in organizacijami, ki so iz njega izšle. Če bi to odločno storili že pred 20 leti, bi na Slovenskem zmagala demokracija. Ker pa tega nismo naredili, so preimenovani komunisti ponovno strnili vrste in obdržali oblast. Za kakšnih 10 let so svoje revolucionarne simbole pospravili, danes pa jih spet brezsramno razkazujejo.

Edina rešitev za Slovenijo je, da čeprav z zamudo, izvede lustracijo. Da se očisti raka laži, ki nas razjeda. V Nemčiji so se na primer po padcu berlinskega zidu in komunizma odločili za objavo imen tajnih sodelavcev Stasi. To je bil šok, ki je povzročil, da je razpadlo marsikatero prijateljstvo in družina. Po obdobju boleče katarze pa je lahko nemška družba, ki je bila očitno že iz obračuna z nacizmom vajena urejati svojo zgodovino, šla naprej. Mi pa se že 20 let vrtimo okrog ideoloških tem, ki nas delijo in jih rdeči mediji ob pravem trenutku prav dozirajo.

Kristjani bi morali prvi prekiniti molk in pričeti odpirati boleče teme. Če verjamemo Jezusovim besedam, da nas bo resnica osvobodila, potem za molk ni opravičila. In več bi morali govoriti o resnici in pravici in šele nato o ljubezni. Mi pa smo pristali na ceneno razumevanje ljubezni do bližnjega. »Dajmo se ljubiti in ne se prepirati,« se sliši govoriti ob čaju pred cerkvijo, kjer se resnim temam v izogib polemikam raje izognemo.   

 

Vaš magisterij vsebuje posrečen, zgoščen prikaz izseljevanja. Katera tematika je bila izhodiščna, s katero ste se prej srečali: z izseljenstvom ali z »nadzorom ljudske oblasti«?

Prej sem se srečal z izseljenstvom. Ko sem bil leta 1998 na študiju v Nemčiji, sem bil zelo lepo sprejet v Kölnu s strani gospoda Martina Mlakarja in slovenskih izseljencev, ki so se zbirali pri nedeljskih mašah, me vabili na kosila, prireditve … Temačnega in razdiralnega delovanja Udbe še nisem poznal. Spomnim se, da mi je gospod Mlakar zelo kmalu dejal, da ne pridejo k maši vsi s čistimi nameni in da nekdanji špijoni še vedno delujejo in razdirajo skupnost. Takrat so se mi zdele njegove izjave malce paranoične. Kasneje sem preko raziskav dognal, da sem se motil … 

  

Vi osebno travmatičnih izkušenj iz totalitarizma verjetno nimate, ali pač?

Vem, koliko travmatičnih izkušenj so morali ljudje prestati v totalitarizmu, zato si niti približno ne bi drznil sebe postavljati njim ob bok. Ko sedaj gledam nazaj, vidim številne ideološke zlorabe, ki smo jim bili podvrženi v učnem procesu, a se me kakšna romantična predstava o jugoslovanstvu hvalabogu ni prijela, saj sem imel očeta, ki je bil realist in oporečnik z zelo veliko zgodovinskega védenja, kar mi je pomagalo pravočasno očistiti ideološko nesnago.

Bolj travmatične so zame bile (in so še) posledice komunizma, ki se kažejo v številnih krivicah danes. Zlasti boleče se mi zdi nedelovanje in politizacija sodstva, s katerim imam zelo negativno izkušnjo. Vsak dan znova se jezim, ko poslušam poročila in berem dnevno časopisje, ker vidim, kako ceneno komunisti še danes manipulirajo z nami in bojim se za to državo. Mi je hudo, da je po 20 letih stanje tako klavrno. 

 

Prihajate s Ptuja. Severovzhodna Slovenija po silno redkih predstavnikih pokaže kaj zanimanja in razumevanja za usodnost revolucije in njenih posledic. Od kod vam veselje do spoznavanja resnice in do razumetja slovenske stvarnosti?

Če povem malce v šali, bi rekel, da so me k iskanju resnice spodbudili komunisti s svojo mitološko razlago zgodovine. Tudi na SV Slovenijo so razširili pravljično formulo Ljubljanske pokrajine o junaškem partizanskem boju pod vodstvom velikega Tita in hudobnih domačih izdajalcih. Ko sem na začetku devetdesetih zaključeval osnovno šolo, sem doma velikokrat slišal govoriti o partizanskem nasilju, Kočevskem rogu, taborišču v Šterntalu, Titovem razvratnem življenju, komunističnemu oviranju demokratizacije itd. V času, ko se je rojevala svobodna Slovenija, me je razglašenost obeh zgodovinskih razlag zelo vznemirjala in sem bral, spraševal ter vedno več razumel. 

      

V predzadnji Zavezi dr. Matija Ogrin razmišlja o tem, kako različne pokrajine različno doživljajo isto slovensko zgodovino. Kakšen je vaš pogled na to?

Ne vem, če je kateri narod imel med vojno tako kompleksen položaj, kot prav mi. Razmere so se pod vsakim od štirih okupatorjev razlikovale, Julijska krajina je spet poglavje zase. V nekem članku sem se že pred leti razpisal o izkrivljenem šolskem prikazovanju medvojne zgodovine na Slovenskem; večina učbenikov piše skoraj izključno o razmerah v Ljubljanski pokrajini. Že res, da nas zločin, ki so ga tukaj skupaj spočeli fašisti in komunisti, zelo zaznamuje, vendar je potrebno vzeti v obzir tudi Štajersko, Koroško, Prekmurje, Primorsko. Ko bomo poznali zgodovino vsake izmed »dežel«, se bomo veliko lažje vživeli drug v drugega in bomo bolj pravični do žrtev, zlasti do žrtev v Ljubljanski pokrajini, ki je imela najtežjo zgodbo in se je morala najprej braniti pred partizani, saj so le-ti izvajali tam teror že v času, ko marsikje drugje po Sloveniji sploh še niso obstajali ali pa so še kazali prijazen obraz. No, na koncu je bil  rezultat revolucije povsod isti: pobiti pokončni posamezniki, ki bi lahko ogrozili partijski prevzem oblasti. Revolucionarno retoriko, politično taktiko in intenzivnost likvidacij pa so komunisti prebrisano prilagajali specifičnim razmeram v posamezni okupacijski coni, občini, vasi … Prilagajanje jim pač ni delalo težav, ker čisto filozofsko ne priznavajo objektivne resnice, vrednot, pravnega reda, in zato niso imeli moralnega mačka, ko so lagali, kradli, morili …    

 

Razlike se odslikavajo tudi v izseljenstvu. Spoznali ste veliko Slovencev, ki živijo na tujem. Kako gledate na njihove skupnosti?

Razlike med njimi je ustvaril že sam vzgib, zakaj oditi na tuje: politični in ekonomski vzroki. Že to je povzročilo razlike, komunistična zločinska agitacija pa je celo pripeljala do konfliktov med ekonomsko in politično emigracijo. O tem sem veliko pisal v svoji magistrski nalogi z naslovom Slovenski izseljenski duhovniki v primežu represivnih posegov »ljudske oblasti« s poudarkom na ozemlju ZRN, ki se nahaja tudi na spletu. Danes so številne delitve hvalabogu odpravljene. Kljub temu pa bi morali o bolečih konfliktih polpretekle dobe spregovoriti tudi v emigraciji. Tudi tam se ključne teme pogosto pometa pod preprogo. Ta občutek sem dobil tudi takrat, ko sem večkrat ponudil, da bi svoje raziskave predstavil na kakšnem izseljenskem srečanju, pa ni bilo pravega odziva. Kot da ne bi hoteli vedeti …     

Slovenske skupnosti po svetu pa imajo kljub notranjim težavam, ki delno odslikavajo domačo razdeljenost, eno veliko prednost. Večina živi v bolj demokratičnem svetu, kot ga imamo trenutno v Sloveniji, zato smo jim hvaležni, če po svojih močeh zasledujejo domačo politiko, opozarjajo na zablode, se udeležijo volitev, sodelujejo z izseljenskimi duhovniki, berejo Našo luč (revijo, ki so se je komunisti bali kot hudič križa, in to samo zato, ker je pisala resnico – te pa komunisti niso hoteli slišati)… Izseljenci se morajo zavedati, da so nepogrešljiv del narodnega telesa, ki je zelo majhno in zato velja vsak član zelo veliko.

Pa naj ob koncu še izkoristim priložnost in dodam, da sem osebno hvaležen zlasti skupnosti v Vestfaliji, ki me je med mojim študijem v Nemčiji leta 98 prijazno sprejela in vabila na svoje prireditve. Med njimi sem se počutil kot doma in pričel prav z veseljem poslušati narodnozabavno glasbo.  

 

Se vam zdi, da smo v Sloveniji dovolj obveščeni o njihovem delu in sploh o obstoju?

Niti približno. Slovenci smo eden najbolj razseljenih narodov, a pogosto naš pogled ne seže dlje od Karavank. S tem zanemarimo veliko potencialnih prijateljstev, poslovnih priložnosti, kulturnega bogastva … Številni Slovenci po svetu so v tujih okoljih uspeli in s svojim delom zasloveli. Zakaj o njih tako malo vemo? Zakaj jih slovenska država ne vabi domov? Zakaj po vrnitvi doma ne morejo dobiti službe?  Zdi se mi, da je pri nas še vedno prisoten strah pred odličnostjo, svobodno podjetnostjo, drugačnostjo … Namesto tega imamo doma sistem uravnilovke, v katerem najbolje uspejo prilagodljivci, povprečneži, lenuhi … Če bo ta drža zmagala, bomo ostali zatohla podalpska provinca, ki bo služila Balkancem kot odskočna deska za Evropo.

 

Ste profesor na srednji šoli. Koliko je današnji mladostnik še dojemljiv za vrednote, kot so resnica, slovenstvo, domoljubje?

Dijakom skušam preko pouka zgodovine približati zavest pripadnosti narodu z zelo bogato tradicijo. Če pri meni opazijo nacionalni zanos, se ga tudi sami nalezejo. Ne marajo pa pridiganja in moraliziranja o pomenu slovenske narodne zavesti. Šteje samo zgled. Blefirati pa se pred mladimi ne da.

 

Pred nekaj dnevi je umrl dr. Janez Zdešar. Ste se pri svojem raziskovalnem delu srečali tudi z njim?

Delo gospoda Zdešarja sem spremljal od daleč že vrsto let. Domač mi je bil, ker je bila moja sorodnica njegova gospodinja. Ko sem začel raziskovati arhivsko gradivo SDV (Udbe) v zvezi z izseljenci v ZRN, pa je bilo njegovo ime nenehno prisotno. Komunisti so ga smatrali za najhujšega sovražnika domovine (njega, ki je bil največji domoljub). Seveda sem si želel srečanja s tem »sovražnikom« in sem ga obiskal v Nemčiji. Kasneje, ko se je preselil v Slovenijo, sva se veliko srečevala in debatirala ne le o zgodovinskih vprašanjih, ampak tudi o slovenstvu, Cerkvi, Bogu … Pozval me je, naj se ideološko nekontaminirani zgodovinarji pričnemo med seboj povezovati in odkrivati prihodnjim rodovom resnico, ki ji je bil vseskozi stoodstotno zvest. Dva meseca pred smrtjo sva ga s prijateljem povabila k vhodu v Hudo jamo, kjer smo govorili, molčali, molili. Ko je odšel k Očetu, je bil pogreb podoben slavju … Bil je res velik Slovenec (tudi dobesedno). 

 

 

Lenart Rihar,

Naša luč, mesečnik za Slovence po svetu

 

Ključne besede: Jurij Emeršič

Objave
Lambert Ehrlich – veliki sin slovenskega naroda
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom