Rafaelova družba
Domov > Objave
Torek, 19 Marec 2024

Objavljeno: 05.11.2016

O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča

Vabljeni k branju pogovora z dr. Petrom Lahom, ki ga je za mesečnik Naša luč (oktober 2016) pripravil Janez Pucelj.




Se spominjaš prvega srečanja z župnikom Dionizijem?
Dionizija sem spoznal pred petimi ali šestimi leti, ko sem smučal na Višarjah. Podrobnosti se ne spomnim, verjetno sva se videla v cerkvi. Leta 2011 sem dobil novo poslanstvo v Rimu. Odločil sem se, da v večnem mestu ne bom iskal pastoralnega dela, ampak bom kot duhovnik delal med univerzitetnimi počitnicami. Sprva sem na Višarjah preživel nekaj tednov, v zadnjih letih pa praktično vse poletje.

Kakšen človek je bil ta mož?
V spominu mi ostaja kratko srečanje v Ehrlichovem domu, bilo je pred kakšnimi tremi leti. Provincialu, ki se mi je pridružil za kratke počitnice, sem Dionizija predstavil z besedami: Hribovski župnik, tiste najboljše sorte, takih ne delajo več. Dionizij je bil preprost človek z velikim srcem. Zvest služabnik. Pri njem je bil v ospredju človek, nikoli ideja ali struktura. Vsakega je sprejel, ga poslušal, mu želel dobro. Ni se pustil sprovocirati. Ko sva se malo bolje spoznala, mi je zaupal tudi kakšno neprijetno ali bolečo zadevo. Niti enkrat pa ga nisem slišal, da bi se pritoževal, da bi o drugem slabo govoril ali da bi bil zagrenjen. Niti enkrat samkrat.
Domačinom ostaja v spominu kot župnik, ki je delal za to, da se zacelijo razne rane na telesu te majhne, a v mnogih vidikih razrvane skupnosti. Njegov trud ni ostal brez sadu.
Izšel je iz Beneške Slovenije, iz revne družine. Ko je bil otrok, so se preselili v bližino Vidma, kjer so bili neke vrste koloni, obdelovali so veleposestnikovo zemljo. Odraščal je v času poudarjenega italijanskega nacionalizma, fašizma, druge svetovne vojne in blokovske delitve, ki je sledila. Bil je pre-prost, pripadal je manjšini – dvakratni manjšini, slovenski in furlanski – in delal je v narodnostno mešanih župnijah: Šempeter, Zapada, Žabnice. Ni se mogel ponašati z imenitnim rodovnikom ali »visoko« kulturo. Zato pa je bil blizu vsakemu človeku, tudi »imenitnemu«, če je le-ta to želel.

In duhovnik?
Dvanajst dni pred smrtjo se je preselil v duhovniški dom, ker zanj na Višarjah nismo mogli več poskrbeti. Do dneva pred velikim šmarnom je bil vsak dan v cerkvi, še malce odsoten, a vedno v klopi v prezbiteriju, zraven Marije. Zanjo in za njene otroke je živel, upal je, da se bo pri njej tudi poslovil od svoje župnije in od svetišča. V poletnih tednih, ko mu je fizična in mentalna moč hitro pešala, je mislil le na to, da bo sestavil župnijska oznanila, uredil dokumente za zakramente, in poskrbel za romarje v višarskem svetišču. Bil je duhovnik z vsem bitjem in vsako sekundo svojega življenja.
Njegovo duhovništvo ni bilo mehanično ali ritualno. Bil je duhovnik za ljudi. Dosledno pokoren škofu. Kot župnik je doživel globoke spremembe v družbi in Cerkvi. Če kdo, potem je on lahko rekel, da Cerkev leta 2010 ni tista, kateri je leta 1960 zapisal svoje življenje. Takrat sta bili župnija in vas zliti v eno. Danes smo kristjani majhen ostanek, tudi v Žabnicah, ne le v Vidmu ali Ljubljani. Ko gledam na Dionizija, imam vtis, kot da gledam skalo, čer. Ne premakne se, naj se valovi še tako zaganjajo vanjo, naj se vetrovi in tokovi še tako obračajo. Skala, na katero lahko postaviš svetilnik, na kateri se galeb lahko odpočije in si zgradi gnezdo. Nevsiljiv in trden.

Znan je bil njegov nasmešek.
Fotografija vse pove. Ni česa dodati. Dionizij je imel rad ljudi, se pravi, dobro jim je želel. Znal je biti tudi hudomušen in nagajiv. Nikoli grob ali zafrkljiv.

Imel je posebno ljubezen do višarskega svetišča, do višarske Kraljice?
Njegova ljubezen je bila ljubeča skrb župnika, materialna in hkrati duhovna. Vedel je, da mora poskrbeti za zidove. In je dobro poskrbel zanje. Ampak zidovi niso sami sebi namen, služijo temu, da nebeška Mati more na suhem in toplem sprejeti svoje otroke. Tudi po Dionizijevi zaslugi je višarsko svetišče utrjeno in urejeno, predvsem pa kraj molitve. To je bilo od vsega začetka in to ostaja danes. Če kdo tega ne razume – pazienza, potrpljenje! Mati božja je močnejša od muh enodnevnic, ki obletavajo nekatere njene sinove.

Kaj je bila njegova posebna skrb v pastorali na tem romarskem kraju?
Ob vhodnih vratih svetišča najdete zgibanke, v štirih jezikih, bogat barvni tisk. Za Dionizija je bilo pomembno, da je lepo sprejel vsakega romarja ali obiskovalca. Človeka sprejmeš z nasmehom in z besedo. Nasmeh je univerzalen, besede pa so različne. Trudil se je, da je za silo razumel tudi nemščino. Od doma pa je govoril slovensko, furlansko in italijansko. Ni bil nadarjen za jezike. Kar pa mu je manjkalo na tem področju, je več kot nadomestilo njegovo srce in nasmeh.
V zadnjih letih, ko prihajam na Višarje, se je okrog svetišča oblikovala lepa duhovniška skupnost, ki jo sestavljamo nadškof Uran, Eric (mlad duhovnik iz Kameruna), podpisani in občasno še kakšen duhovnik. Ter eden ali dva bogoslovca iz videmskega bogoslovja. Dionizij nas je po opoldanski maši, ko smo bili namenjeni v župnišče h kosilu, redno povabil na »višarski« aperitiv: gingerino s penino. Ne le nas, ampak vsakega duhovnika, ki je bil tisti dan na Višarjah. Morda se sliši banalno, vendar je tako: tudi to je pastorala. Ne mislim na pijačo, še manj na alkohol, ampak na gostoljubje. Dionizij je želel, da se duhovniki – in preko njih tudi verniki – na Višarjah počutijo kot doma.

Njegov odnos do štirih narodnih skupnosti, ki jih višarska Gospa najpogosteje privabi na svojo goro?
Zanj so bili vsi božji otroci, Marijini otroci. Ni pristajal na razlike, ki delijo. Razlike so dejstvo. Če nanje gledaš z božjimi očmi, so razlike bogastvo. Če pa te zaslepi hudobec, razlike privedejo do delitev.

Ni se bal poudariti, da je Beneški Slovenec. Je to v dolini pod Višarjami še vedno moteče?
Dionizij je bil Beneški Slovenec, Žabnice pa so v Kanalski dolini, del Koroške torej. Kanalska dolina je prišla pod Italijo šele leta 1918. Morda zanimiv zgodovinski ocvirek: ob zadnjem štetju prebivalstva pod Avstro-Ogrsko je v dolini živelo približno 3500 nemško govorečih, 2000 slovensko govorečih in 10 italijanskih prebivalcev. Z italijansko okupacijo in priključitvijo so se stvari temeljito spremenile. Številni Nemci so se po dogovoru med Mussolinijem in Hitlerjem prostovoljno izselili, tudi mnogi Slovenci so odšli, priselili so se Italijani, država je pritisnila, kar je ostalo, sta pokončala televizija in potrošniška kultura ...
Biti Slovenec tule pomeni biti zadnji v vrsti, član manjšine, ki najmanj velja. To je objektivno dejstvo. Vendar ne verjamem, da je bilo slovensko poreklo za Dionizija breme. On se s tem zagotovo ni obremenjeval, prej nasprotno. Pa tudi za ljudi je bil najprej človek in duhovnik. Morda se je našel kdo, ki ga je motilo njegovo poreklo ali dejstvo, da je uporabljal tudi slovenski jezik, ampak to ni bil problem za večino ljudi. Res pa je to, da vztrajanje pri svojem, kadar si v manjšini, nekaj stane. Potruditi se je treba in biti pripravljen na nasprotovanje.

Svete Višarje brez duhovnika Dionizija …! Ostaja Mati, ki kliče otroke pod svoj plašč. Letos mi je omenil eden od romarjev, da je ta božja pot Slovencem vse bolj privlačna, pomembna?
Marija ostaja, mi smo v njeni službi. Moja izkušnja je, da Marija tule dela. Sestra Pija, ki že precej dlje hodi pomagat na Višarje kot jaz, pozna več kot 700 parov-romarjev k višarski Mariji, katerih molitev za otroka je bila uslišana. Osebno sem videl, ljudje so mi zaupali, kako se je njihovo življenje tule spremenilo. Marija ima rada svoje otroke. Treba pa je reči, da je višarska Marija zelo diskretna, ne dela velikih in očitnih čudežev, ne daje sporočil vidcem. Morda je tudi v tem blizu slovenskemu značaju, ki se nerad izpostavlja.
Višarje so stara slovenska božja pot. Starejša od Brezij, Ptujske Gore ali Svete Gore. Nesrečno 20. stoletje je pretrgalo marsikatero povezavo, ki se je v toku stoletij spletla med slovenskimi župnijami in Višarjami. Hvala Bogu, teh ovir zdaj ni več.
Potem je tu seveda gora. Staro latinsko ime za Višarje je »Sancta Maria in Excelsis«, sveta Marija v nebesih. Božja gora. To zlivanje naravne presežnosti z duhovno je Slovencem še posebej blizu.
Za konec morda še osebna izkušnja, za katero pa se mi zdi, da ni samo moja. Pogled na jug zapira Montaž in njegova skupina. Proti zahodu so hribi, kamor seže oko, do Velikega kleka in naprej. Z vzhoda te pozdravita Mangart in Jalovec, na sever pa se odpre pogled na Koroško, Gorenjsko in Kanalsko dolino. Slovenija praznuje 25 let samostojnosti. Večino teh let sem preživel v tujini. Ko od daleč gledam na Slovenijo, se mi zdi, da se duši v ljubljanski megli. Tisti duhovni seveda. Z Višarij je pogled svež, čist, predvsem pa ni zaprt v megleno kotlino. Verjamem, da to marsikateremu romarju dobro de.

Žabnice so postale turistični kraj. Je to breme ali spodbuda za slovenski jezik med prebivalci?
Zanimivo vprašanje. Žabnice so italijanske. Italijani pa so žal zelo vase zagledan narod. Na Višarjah imamo enega gostinca, ki je domači Slovenec. Pa še eno prodajalno, ki jo vodi Slovenka. Vsi drugi so Italijani, kdo za silo govori nemško, a večjezičnost je prej izjema kot pravilo.
Kdor v razliki vidi bogastvo, ta se uči jezike, se zanima za druge narode ... tudi za slovenščino, tudi za Slovenijo.


~ ~ ~



Beseda, dve po pogrebu z Ano Videm, domačinko z Ukev.

Dober dan. Vi ste tu domačinka. Vas smem prositi za kratek pogovor o pokojnem duhovniku g. Dioniziju?
Seveda. Sem Ana Videm, doma sem z Ukev, to je sosednja vas, oddaljena 6 km od Žabnic. Slovenska vas, kot so Žabnice.


Kako se spominjate žabniškega župnika, ki smo ga danes pokopali?
Kako se ga spominjam? Bil je po postavi velik mož, imel velik nos in na obrazu vedno nasmeh in lepo besedo za vse, posebej tiste, ki so potrebovali kakšno toplo, čutečo besedo v času žalosti ob preizkušnjah. Vedno je našel dobro besedo za vsakega človeka. Za vsakega, ki je prišel do njega tu v dolini ali na Višarjah. Vedno je bil na razpolago vsem, vernikom in drugim.


Tu živijo Slovenci in Italijani, tudi po narodnosti ni delal razlik?
Ne, ne, ni delal nobenih razlik med ljudmi. Za vsakega je našel prijazno, tolažilno besedo, ne le v spovednici, ampak tudi zunaj nje. Bil je Beneški Slovenec.


Je upravljal tudi vašo faro?
Ne, to ne, ampak smo ga dobro poznali, ker je prihajal pomagat v našo faro. Z našim župnikom sta bila prijatelja, sošolca, oba iz Benečije, oba zlatomašnika. Lani sta praznovala skupaj z drugimi zlatomašni jubilej. Bili pa smo si domači, saj smo mi prihajali tudi v Žabnice in on k nam, ko je nadomeščal župnika.


Občudoval sem, kako lepo ste prebrali berilo pri pogrebni maši. Govorijo ljudje v vasi še vedno tako lepo slovensko kot vi?
O še, nekateri še. Še, še se dobijo taki. (se nasmehne) Skušamo ohraniti našo besedo, dokler moremo.


Hvala, ga. Ana.
Hvala, zbogom.

Objave
Neusahljivo veselje z glasbo
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom