Objavljeno: 01.02.2023

Človek je duh in volja, a je tudi narava

Ob smrti zaslužnega papeža Benedikta XIV. se je  Mons. Janez Pucelj  pogovarjal z moralnim teologom dr. Ivanom Štuhecem o njem in njegovi vlogi v cerkvi.

Ob smrti zaslužnega papeža Benedikta XVI. smo v uredništvu začutili dolžnost, da najdemo zapis o njem in njegovi vlogi v Cerkvi. Zdelo se nam je primerno, da spomnimo na njegov gotovo zelo pomemben doprinos za življenje kristjanov našega časa v tistem delu, kjer se je nedvomno tudi sam čutil najbolj usposobljenega in poklicanega. To je teologija in kateheza. Razprava o Bogu in oznanjevanje. To pomeni razlago Božjega nauka v razumljivem jeziku za človeka našega časa. Gre za krščanski nauk in življenje po njem. Zanimivo in izzivalno področje vsakega človeka, ki si prizadeva uskladiti svoje duhovno, duševno in telesno življenje v enotnost, edinost in notranjo harmonijo. Želja po miru v samem sebi, hrepenenje po nerazdeljenosti v samem središču človeka, v srcu torej, je nenehno hrepenenje, ki ga nosimo v sebi vsi. Spremlja nas vse dni našega bivanja na tem svetu. Umiril nas bo šele pogled na Boga, ko bomo pred Njim. Do takrat pa je marsikomu lahko v veliko pomoč beseda in pričevanje takih mož, kot je bil Joseph Ratzinger, nadarjeni teolog in katehet, Petrov naslednik Benedikt XVI. Na vprašanja odgovarja slovenski moralni teolog dr. Janez Ivan Štuhec.

Jožef Ratzinger je teološko izobrazbo začel dobivati v Freisingu v težkih povojnih časih. Profesorji so kmalu opazili obetavnega študenta, njegovo zavzetost, skromnost in inteligenco. Je to temelj za oblikovanje velike osebnosti?
Ne vedno, v njegovem primeru pa je očitno to bilo.

Sprva ni nameraval vstopiti v duhovniško službo. Po pogovoru s škofom je spremenil svojo namero in se prijavil med kandidate. Je potrebna močna motivacija za odkrivanje duhovniške poklicanosti?
Veliko boljše je, če so na samem začetku pomisleki kakor prevelika jasnost. Če pogledamo Božje klicanje v Svetem pismu, vidimo, kako so poklicani dvomili in najprej odklanjali domnevni klic. Za življenjsko odločitev je potreben proces razločevanja.

Bil je čas velikih duhovnih iskanj in premikov tudi v teološki znanosti. Velika potreba po novih odgovorih na nemir, ki ga je povzročila svetovna vojna, in pričakovanja odgovorov Cerkve in teološke vede, je zbudila vrsto močnih teoloških razglabljanj in pobud. Največ na francoskem področju. Ratzingerja je navdušil predvsem Henry de Lubac.
Da, čas po drugi svetovni vojni je terjal resen premislek o veri, Cerkvi, teologiji. Mladi Ratzinger je odkril pravega teologa, lahko bi dejali, kasnejšega teologa drugega vatikanskega koncila, s katerim sta se znašla v istih komisijah. Eden preizkušen, drugi mlad.  

Profesor Söhngen ga je ocenil za najboljšega študenta in ga usmeril v študij cerkvenih očetov. Zatrjeval je, da ne bo dobre prenove, če ne zraste na temelju teološkega bogastva cerkvenih učiteljev.
To je bil en vir, drugi, še pomembnejši pa Sveto pismo. Koncil je dejansko naročil teologom, da morajo nazaj k virom. To je hkrati pomenilo, da neosholastični način razlaganja teoloških vprašanj ni več ustrezen. Biblično in liturgično gibanje, kot vemo, je bilo močno v Nemčiji. Ratzingerjevi učitelji so že bili pod tem vplivom.

Z odliko je opravil doktorsko disertacijo. Videl je svoje poslanstvo v profesuri, v posredovanju teološkega znanja naslednjim rodovom. Pomen dobrih teoloških profesorjev narekuje najbrž stremljenje k izjemni kakovosti?
Ja, Ratzinger je bil v prvi vrsti pedagog. Vsa Evropa in svet je dobil v roke njegov Uvod v krščanstvo. Tudi mi, mladi teologi, smo ga požirali. S to knjigo je na začetku svoje kariere pokazal, da je človek na pravem mestu.  

Pri habilitaciji za profesuro je doživel trpko izkušnjo. Njegova disertacija na 700 tipkanih straneh ni bila odobrena. Splošno priznani ekspert prof. Schmaus, član komisije, je dal negativno oceno. Razlog – modernizem. Za obetavnega teologa Ratzingerja velik šok.
Michael Schmaus je bil pomemben dogmatik, ki je vplival na zgodovinsko razvojno razumevanje dogem. Spor z Ratzingerjevo habilitacijo je zadeval vprašanje razumevanja pojma razodetja pri Bonaventuri. Očitek modernizma s strani Schmausa je po svoje presenetljiv, glede na to, da je sam bil zagovornik upoštevanja »znamenj časa«. Nekatere njegove izjave glede nacionalsocializma so problematične. V čem natančno je videl nevarnost modernizma, nisem seznanjen. Vsekakor pa kaže to na Ratzingerjevo odprtost za sodobne kulturne tokove, na katere mora odgovoriti teologija z novim jezikom.

Študent je bil na tleh, vendar se ni vdal. Natančno je analiziral vse opombe merodajnega profesorja in vložil drugo, nekoliko predelano vsebino zadnjega dela prve vloge (170 tipkanih strani), kjer ni bilo veliko pripomb. Ta verzija je bila sprejeta in dobil je status predavatelja.
Habilitacija je seveda vstopnica v profesuro. Ne pa nujno vstopnica do papeštva. Če je študent dovolj vztrajen in ima argumente, si lahko najde tudi drugo pot. Vprašanje je tudi, kakšno je bilo razmerje med Ratzingerjevim mentorjem in Schmausom. Včasih je veljalo, da so stari profesorji svoje zamere do kolegov naložili mladim kandidatom na ramena. Če je Ratzingerjev mentor verjel vanj, bi ga gotovo popeljal po kaki drugi poti do želenega cilja. Schmausova doba se je iztekala in njegovo koketiranje s Hitlerjevim režimom mu ni bilo v prid.  

Ratzinger je najprej predaval na teološki šoli v Freisingu. Kasneje je dobil profesuro v Bonnu. Tam je prišel do izraza ves njegov pedagoški potencial. Njegova predavanja so bila najbolj obiskana. Ni zadostovala niti največja predavalnica. Nazadnje je bila celo športna dvorana premajhna za vse slušatelje, ki so ga želeli poslušati. Ni ostalo brez posledic. V profesorskem zboru je imel podpornike in tudi nasprotnike.
Šestdeseta leta prejšnjega stoletja so bila v mnogo stvareh prelomna. Imeli smo staro predvojno »šolo« in novo, povojno, ki je razmišljala drugače. Na ravni papežev se ta prelom zgodi z Janezom XXIII. Svoje je naredila tudi izkušnja druge svetovne vojne in pohod komunizma. Zanimanje za eksistencialna, torej tudi teološka vprašanja je bilo veliko. Normalno je, da mladi profesorji bolj razumejo miselni svet mlajše generacije in so za to tudi bolj iskani. Tudi pri nas na Teološki fakulteti v Ljubljani je bilo tako. Ko so v sedemdesetih letih prihajali mladi profesorji, so polnili dvorane na fakulteti in zunaj nje.     

Zdi se, da je v njegovem profesorskem vzponu odločilno vlogo imel njegov izreden čut za jezik. Navadno je imel pri predavanjih pred seboj le listek s točkami. Kar pa je povedal, je bil tekst, zrel za knjižno izdajo. To nakazuje izjemen pomen jezika pri oznanjevanju in v teološki govorici.
Njegov jezik je tudi razumljiv. Za razliko od Rahnerja, ki je veliko bolj zapleten v svojem načinu razmišljanja. K tej vaši ugotovitvi je potrebno morda dodati še eno dejstvo. Ratzinger se ni naslonil na določeno filozofsko smer, ki bi mu predstavljala ključ za razlago teoloških vprašanj. Izhajal je iz prej omenjenih dveh virov: Sveto pismo in cerkveni očetje. Uporabil je sodobni jezik in kot je bil v svoji osebnosti preprost, tako je bil tudi v izražanju preprost, razumljiv.

Danes pogosto govorimo o znamenjih časa. Je zaznavno zanimanje za presežno med slovenskimi študenti danes in v slovenski družbi?
Upam, da. Na zelo drugačen način kot v naši generaciji. Generacijski premiki so veliko hitrejši, kot so bili v preteklosti. Slediti temu pa je tudi veliko večji problem, kot je bil kadarkoli v zgodovini.

Kasneje je sprejel ponudbo iz Tübingena in se tam neposredno soočil z vplivnim profesorjem Hansom Küngom. Kmalu sta bila dokaj narazen v svojih pogledih na teološko znanost in njeno vlogo v Cerkvi in družbi. Kje je razlog za ta nasprotja?  
Küng je bil zelo všečen teolog. Vprašanje je, od katerega bo več ostalo in kateri je imel bolj premišljene argumente. To bo pokazal čas. Po karakterju je bil Küng zelo ambiciozen in samovšečen, Ratzinger pa pravo nasprotje. Lahko bi rekli tudi tako: Küng je moderno misel vzel za ključ, s katerim je razlagal krščansko vero; Ratzinger pa je imel za ključ zvestobo Svetemu pismu in tradiciji ter z modernim jezikom razlagal večne resnice.

Nov vzpon Ratzingerjevemu teološkemu oblikovanju je doprineslo imenovanje za svetovalca kardinalu Fringsu na drugem vatikanskem koncilu. Bil je eden najmlajših teologov, ki so sodelovali na tej ravni. Frings je veljal za solidnega naprednjaka, ki je ohranjal zgodovinsko izkušnjo Cerkve in obenem čut za potrebo po prenovi Cerkve, odločnost za to in dobre predloge.
Gotovo je ta odločitev kardinala Fringsa Ratzingerju odprla pot v vesoljno razsežnost Cerkve. Poleg tega je bil odličen v jezikovnem smislu. Obvladal je klasične in svetovne moderne jezike. Aktivno je sodeloval pri dokumentih, ki so obravnavali vprašanja Cerkve, ekumenizma, dialoga s sodobnim svetom, prenove teologije na podlagi virov in pri vprašanjih človekovega dostojanstva, posledično človekovih pravic.

Frings je bil prepričljiv na koncilskih debatah s tezami in razlagami teologa Ratzingerja. Obenem je rasel ugled mladega teologa v strokovni javnosti. Postajal je upoštevan sogovornik na mednarodni teološki ravni.
Nemško govoreči teologi so poleg Francozov najbolj vplivali na celoten potek koncila. Hkrati pa je med njimi prihajalo tudi do razlik, o katerih smo nekaj že rekli v povezavi s Küngom. Interpretacije koncilskih dokumentov so bile različne, glede na metodološke pristope in cilje, ki jih je kdo zasledoval. Ratzinger je bil med tistimi, ki se pač niso želeli oddaljiti od kontinuitete, od Stare zaveze, preko Nove in cerkvenih očetov do moderne dobe. Nekateri pa so želeli prekiniti s tradicijo, kot to počne moderni in postmoderni svet.  

Leta 2005 je bil imenovan za nadškofa in metropolita v nadškofiji München & Freising. To je bila zanj povsem nova naloga.  
Spomnim se tega obdobja. Komentarji v nemškem prostoru niso bili naklonjeni njegovemu izvajanju škofovske službe. Eden od očitkov je bil, da slabo oceni kadrovske potenciale. Sam o tem težko sodim, ker moraš biti v bližini, da lahko vidiš, kaj se dogaja. Vsekakor je ves čas sebe videl veliko bolj kot teologa in profesorja kakor pastoralnega duhovnika. Od tod tudi kasneje očitki iz nemškega prostora, ko je iz rimske perspektive posredoval v nekaterih nemških pastoralnih praksah. Spomnim se razprav okrog cerkvenih svetovalnic za žene, ki so se odločale za splav. Bil je proti temu, da bi v imenu Katoliške cerkve nosečnica dobila potrdilo o opravljenih razgovorih, kar je indirektno bila vstopnica za opravljanje splava. Pri tem so mu močno nasprotovali nemški moralni teologi s klasičnim argumentom manjšega zla.

Sledila je rimska doba. Papež Janez Pavel II. ga je imenoval za prefekta Kongregacije za nauk vere.
Njegovo škofovanje v Münchnu je bilo sorazmerno kratko. Praktično se kot škof tam ni mogel razviti, da bi ga lahko celoviteje ocenili.
Ko ga je Janez Pavel II. poklical v Rim in ga postavil za drugega človeka v Cerkvi, se je zgodilo nekaj, kar ima izjemen pomen. Poljak in Nemec na čelu Katoliške cerkve. Oba pontifikata vidim kot diptih. Tako sem naslovil poglavje v svoji knjigi Smer – osvobojena dežela, »Papeški diptih«. Poznala sta se iz časa koncila. Vemo, da med Poljaki in Nemci ni velike ljubezni iz zgodovinskih razlogov. Če je Ratzinger bil čist od nacizma, je bil Wojtiła čist od obeh, nacizma in komunizma. Imela sta za seboj osebno zgodovino, ki jima je omogočila, da sta se aktivno vključila v demontažo marksističnih utopij. Posebej je to bilo pomembno v osemdesetih letih, ko je svet obnorela t. i. teologija osvoboditve. Nakopala sta si nasprotnike med teologi, ki so še vedno iskali marksistične in druge ključe za teološko interpretacijo. Za to sta dobila politični predznak konservativca!

Naloga vsekakor ni bila lahka. Katere pomembne značilnosti vidiš v njegovem vodenju kongregacije?
Ratzinger kot prefekt Kongregacije za nauk vere se znajde seveda v središču vseh teoloških kontroverz. Za njihovo prepoznavanje in razlikovanje je odlično usposobljen, saj je vrhunski teolog in priča koncilskega dogajanja. Hkrati pa je odprt za nova spoznanja in predvsem za dialog med razumom in vero, med znanostjo in vero. Kot prefekt je lahko tudi nadaljeval s svojo predavateljsko karizmo. V slovenščini imamo njegova predavanja o Evropi pod naslovom »Evropa, kje si?« To je odličen priročnik za naš čas in razumevanje evropske situacije.

Benedikt XVI. je nekoč spregovoril o nasilju relativizma. Kaj to pomeni konkretno za družbo in Cerkev?
Benedikt XVI. je večkrat govoril o tej tematiki, še posebej v povezavi z dejstvom, da je po koncu totalitarnih sistemov zavladala demokracija, ki temelji na človekovi svobodi. Vendar se tu postavi vprašanje, ali je ta svoboda absolutna. Tako je leta 1992 v reviji Communio objavil članek z naslovom »Kaj je resnica? Pomen religioznih in moralnih vrednot v pluralni družbi«. Ta članek je preveden tudi v slovenščino in objavljen v knjigi Evropa, kje si? Najprej lahko ugotovimo, da se je takrat kardinal Ratzinger izjemno dobro zavedal, kakšna nevarnost preti bivšim komunističnim deželam, ki so vzpostavile demokratični politični red. Sam je seveda imel izkušnjo Nemčije po koncu nacističnega totalitarizma. Njegova glavna teza je, da pluralnost in demokratičnost ne moreta obstati na popolni svobodi posameznika, če ta nima tistega skupnega dobrega, ki presega demokratične postopke izbiranja, kot so volitve. Parlamenti ne morejo odločati o stvareh, ki zadevajo bistvo človekovega življenja. Večina, ki nekaj izglasuje, nima nujno prav, lahko se moti, zelo moti. V govoru nemškim parlamentarcem je postavil tezo: »Človek ni samo svoboda, ki si jo sam naredi. Človek ne naredi samega sebe. Človek je duh in volja, a je tudi narava.« Ratzinger problematizira tisti del demokratičnega sistema, ki si prisvaja pravico, da odloča o dobrem in slabem ali o vrednotah, ki imajo vrednost same po sebi, kot je recimo začetek in konec človekovega življenja. Omenjeni članek je izjemno aktualen tudi za sedanje razmere v Sloveniji, ko se svoboda kuje v deseta nebesa, kakor da smo pred sedanjo politično garnituro živeli v diktaturi.

Regensburški govor je medijska javnost označila kot fiasko, vendar je zbudil resne pogovore o razmerju med vero in razumom.
Glede regensburškega govora je kasneje Seewaldu pojasnil, da ga je zasnoval kot akademski in ne politični govor, v kar so ga mediji spremenili in planili po njem, ker je predstavljal politično nekorektno obravnavanje dela islamistične ideologije. Kasneje je obiskal Turčijo in imel še več srečanj s predstavniki islama. A kljub temu se ni pustil zmesti in je na novinarjevo vprašanje med drugim dejal, da mora islam v javni razpravi odgovoriti na dve vprašanj: kakšen je njegov odnos do razuma in kakšen do nasilja. Po papeževem mnenju se je ta razmislek začel tudi znotraj islama, kar je ocenil za napredek. Na tem stališču bi lahko rekli, da je Benedikt blizu Habermasovi tezi, da so religije dolžne svoja stališča argumentirano predstaviti sekularnemu svetu in obratno. Reakcija sekularnega sveta na ta papežev govor pa je bila tipično zahodnjaško ideološka, ki lahko kritično obdela krščanstvo, islama pa ne. To je to, kar se imenuje politična korektnost.  

Katero objavo bi rad še posebej priporočil vsem, ki jih zanima duhovnost, krščanska misel in življenje, skratka biti Cerkev.
Med njegovimi okrožnicami bi izpostavil okrožnico Bog je ljubezen, ki je izšla leta 2006 v slovenskem prevodu. Gre za kratek in izredno sistematičen ter pregleden dokument. Kdor hoče razumeti, kaj pomeni ljubezen v krščanskem pomenu te besede, mora prebrati in premeditirati to okrožnico. Že pred njo je napisal tri razprave o veri, upanju in ljubezni, v tej okrožnici pa je dejansko zapustil kot papež svoj testament. Zanimivo pa je, da je ta okrožnica dokaj zamolčana med teologi. Ima tudi izjemno družbeno razsežnost, s katero zelo jasno umesti vero in Cerkev v sodoben demokratičen družbeni red.  

In zadnja leta njegovega življenja ...  
Ne moremo tudi mimo njegove poteze, da je odstopil kot papež.
V pogovoru z novinarjem Seewaldom zelo lepo govori o tem, kako je svet spremljal trpljenje in smrt Janeza Pavla II. Glede na to, da je nanj bil narejen atentat, ki po Božji milosti ni uspel, je JP lahko kot papež svetu pokazal, kako je potrebno vztrajati v življenju do zadnjih moči. Ratzinger je imel drugo zgodovino in osebno zgodbo. Ko je odstopil s položaja papeža, je pokazal, da v sodobnem svetu, ko se življenjska doba daljša zaradi kakovosti življenja, nastopi čas, ko je modro in pametno, da odložimo dela in skrbi tega sveta. Nenazadnje, če je postavljena meja za škofe pri 75 letih starosti za odstop s položaja, bi lahko bila tudi za papeža predpisana starostna meja, ko bi odložil breme te velike odgovornosti. Sedaj smo videli, da to deluje in da ni moteče. Lokacijsko bi bilo pametno upokojenega papeža naseliti zunaj Vatikana. Zaslužil bi si mir v Castel Gandolfu!
Benediktov odstop potrjuje tudi njegov značaj, da je bil preprost, skromen in da se je zavedal svojih meja, očitno še posebej v funkciji upravljalca Katoliške cerkve.

Spomin nanj v Cerkvi ne bo zamrl. Kaj ostaja?
Nekateri hitijo z izjavami o tem, da bo postal cerkveni učitelj 20. stoletja. Drugi z izjavami, da bo razglašen za svetnika. Privoščimo mu lahko oboje, a kot za vse druge bo tudi zanj izpeljan postopek, ki bo te želje moral potrditi in argumentirati. Verjamem, da je odšel direktno v Božje naročje. Živel je za Boga, vero in Cerkev. Želimo mu lahko samo to, da se uresniči tista njegova opredelitev ljubezni, ki jo je zapisal v okrožnici Bog je ljubezen: »Da, ljubezen je 'ekstaza', toda ne v smislu trenutka pijanosti, ampak ekstaza kot stalna pot, stalni izhod iz vase zaprtega jaza k osvoboditvi jaza, k darovanju sebe in prav k odkritju sebe, še več, k odkritju Boga.«