Objavljeno: 17.06.2007

Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika

Pogovor z dr. Juretom Rodetom, odgovornim za pastoralo Slovencev v Argentini.

Pogovor je bil objavljen v tedniku Družina, 17. junija 2007.

Na eni strani udržanost, na drugi brezmejna notranja gotovost. Slutnja svetostne substance, ki jo skuša zakriti skoraj pretirana skromnost. Lik duhovnika, ki z zaresnostjo razoroži tudi največjega kritika. In ki zna z zgledom napraviti šiv prek načetega zaupanja v duhovništvo in v Kristusovo nevesto. Ta pomirljivi spoj lastnosti, ki ga je danes komaj še kje zaslediti, je last prelata dr. Jurija Rodeta. Nedavno je na spravni slovesnosti v Kočevskem rogu sv. Pavel oznanjal pot od stisk, potrpljenja in preskušenosti prek upanja do božje ljubezni (prim. Rim 5, 3–5). Te prvine gnetejo tudi našega sogovornika, ki je že kot deček moral zapustiti domovino, zdaj pa je odgovoren za pastoralo Slovencev v Argentini. Gori za Boga, gori za Slovenijo, posebej za malo Slovenijo pod Andi.

S svojo pojavnostjo izkazujete skozinskoz slovenskega človeka. Pa ste v tujini preživeli tako rekoč vse življenje. Kako to?
Sedmega maja 1945 smo odšli iz Slovenije. Pustili smo večerjo na mizi in odšli – za štirinajst dni, dokler se ne bi uredile razmere v Sloveniji. Dva tedna sta se podaljšala na 62 let, najprej begunstva pred nevarnostjo komunizma in nato, v našem primeru, izseljenstva v Argentini. Vsa ta leta mi je bilo slovenstvo blizu: v družini, med sorodniki, vaščani, v taboriščih na Koroškem in tudi v Argentini. Slovenstvo je šlo vzporedno z menoj, povsod, kjer sem bil, sem imel možnost biti Slovenec. Čutil sem kot Slovenec, hotel sem biti Slovenec. Posebno prva desetletja je bil med nami, izseljenci v Argentini, močan slovenski naboj. Starejši so živeli z idealizmom, iz ljubezni do krščanskih in slovenskih vrednot. Mlajši smo imeli priložnost to opazovati in sprejemati, posnemati. Nisem se spraševal, kako je biti Slovenec v argentinskem okolju – preprosto živeli smo z veliko ljubeznijo do vsega, kar je bilo slovenskega.

Poleg družine imajo pri tem neprecenljive zasluge slovenske dopolnjevalne šole, slovensko dušno pastirstvo, slovenski »Rožmanov zavod«, pevski zbori, kulturno in prosvetno delovanje, organizacije: vse skupaj je bila in je ena sama vélika ljubezen do slovenstva – zunaj mejá Slovenije, kljub 45-letni zamolčanosti s strani režima, ali pa morda prav zaradi tega.

Kje se ustavi spomin, če zaide v leta domačega kraja?
Ko smo odšli od doma (1945), sem bil star osem let. A prvotna podoba rojstnega Ihana (pri Domžalah) mi je ostala v spominu. Tej podobi odgovarja, na primer, farna cerkev sv. Jurija, nekatere stare domačije, lega kraja, mala reka Bistrica in podobne referenčne točke. Zaradi velikega števila novih stavb pa je rojstni kraj danes skoraj neprepoznaven. Iz značilne kmečke vasi je nastalo precej povečano domžalsko predmestje. V spominu je ostala podoba iz otroških let in spomin na določene osebe. Tako se le zelo medlo spominjam pokojnega starega strica, duhovnika in jezikoslovca Antona Breznika.

Kako ste prebili vojno?
Osebno, kot otrok. Ihan je bil med dvema ognjema, med Nemci in partizani. Spominjam se nemških uniform, žandarjev. Marsikatero noč smo prečuli v strahu pred enimi ali drugimi. Župnik se je moral umakniti pred Nemci, zato sem prvo obhajilo prejel v prvem begunskem taborišču (Peggez-Lienz). A te otroške vtise in spomine so nato dopolnjevale pripovedi domačih in sorodnikov.

Ali ni bil odhod v tujino še hujši od vojne?
Na Koroško sem odšel z mamo, s sorodniki, z vaščani. Na tri leta in pol begunskega življenja imam pravzaprav lepe spomine. V skromnih razmerah so nam organizirali in vodili osnovno šolo in gimnazijo. Čeprav sem čutil, da nisem doma, Lienz seveda ni bil Ihan, sem rad hodil v šolo. Imeli smo le bistvene učne pripomočke. Čeprav v barakah, smo se po zaslugi učiteljic lahko veliko naučili. Bila so dobro uporabljena leta. Begunska šola nas je učila in vzgajala.

Kje so korenine vašega duhovniškega poklica? Na čem ste zgradili odločitev za duhovništvo?
Zdelo se mi je naravno, da postanem duhovnik. Nisem posebej dolgo iskal poklic, edina alternativa je bil študij medicine, vendar le v primeru, da iz kakršnegakoli vzroka ne bi mogel vstopiti v bogoslovje. Na jasno odločitev so morda deloma vplivali lepi zgledi duhovnikov, posebno v begunskem taborišču in nato v Argentini. A odločitev je bila svobodna. Slovensko begunsko semenišče se je izselilo v Argentino (1947–1965). Poleg semenišča je bil od leta 1952 do sedemdesetih let za fante slovenskih staršev Rožmanov zavod. Obe ustanovi je do smrti (1959) gmotno podpiral in očetovsko spremljal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Iz zavoda smo hodili na kilometer in pol oddaljeno mešano državno gimnazijo. V tej ustanovi sem bil enajst let: končal srednjo šolo in sedem let bogoslovja.

Ali se je bilo včasih laže odločiti za duhovništvo kot danes?
Odkar sem duhovnik, mi v vseh petdesetih letih ni bilo niti minuto žal, da sem izbral ta poklic. Če bi se moral še enkrat odločiti, bi izbral isti poklic. Morda je odločitev težja, če ni več močne vere in verskega življenja, pa molitve po družinah in v okolju, kjer se mladi gibljejo. Kdor se danes, v Cerkvi nasprotujočem okolju, odloči za duhovnika, mora res morda biti junak. V prvih letih begunstva in izseljenstva so bili duhovni poklici tudi sad velikega trpljenja, osebnega in družinskega. Iz relativno majhne slovenske skupnosti je izšlo okoli 50 novomašnikov. Odločitev je bila v tistem času »naravna posledica« dejanskega življenja, ne nujno nekaj herojskega.

Zakaj je lepo biti duhovnik?
Ne vem, kaj bi rekel, da ne bi izzvenelo preveč prozaično ali preveč mistično. Duhovništvo je darovanje, darežljivost, podarjanje. Da ne živiš zase, ampak s svojim življenjem koristiš drugim. Iz ljubezni do Boga služiš bližnjemu, duhovnik iz ljubezni do Boga skrbi in dela za sedanjo in večno srečo sočloveka.

V Rimu ste študirali cerkveno pravo. Je bilo to iz lastnih nagibov?
V Buenos Airesu sem se po nekaj letih duhovništva službeno srečaval z ločenimi argentinskimi zakonci. Uvidel sem, da bi jim laže pomagal, če bi vsaj nekoliko bolje poznal cerkveno pravo. Po dvanajstih letih duhovništva se mi je pokazala priložnost študija v Rimu. Dobil sem štipendijo, pod pogojem, da se vrnem v argentinsko škofijo (Buenos Aires). Od leta 1975 do 1980 sem živel v južnoameriškem zavodu in študiral na univerzi Gregoriana. Podiplomski študij sem dokončal z doktoratom iz cerkvenega prava.

Med bivanjem v Italiji sem po 31 letih (1976) tudi prvič obiskal Slovenijo in jo od takrat naprej obiskoval trikrat do štirikrat na leto. Kmalu po prvih obiskih mi je tovariš iz notranje uprave (beri UDBE) prepovedal maševati, spovedovati in pridigati v domači fari ali drugje v Sloveniji. Utemeljitev je bila, da tuj državljan ne sme opravljati svojega poklica oz. obrti brez dovoljenja. Dejanski razlog pa je bil, da nisem sprejel pogoja: posredovati bi moral informacije o javnih delavcih v slovenski skupnosti v Argentini (o duhovnikih, politikih, prijateljih, časnikarjih, raznih odbornikih ipd.).

Ste kdaj želeli ostati doma?
Če bi človek izbiral samo zase, po osebnem okusu, da bi mu bilo lepo, da bi se najbolje počutil, potem bi zelo verjetno izbral Slovenijo. Vendar se ne bi dobro počutil, če bi iz osebnih razlogov ostal doma, v Sloveniji, in se izneveril izseljencem, ki prav tako ali še bolj potrebujejo duhovnike, ki govorijo slovensko. Še posebej danes, ko tudi v Argentini primanjkuje slovenskih duhovnikov.

Odgovorni ste za pastoralo Slovencev v Argentini. Kako ste organizirani, kakšno je vaše delo?
Vsakokratnega delegata za slovensko dušno pastirstvo v Argentini imenuje Argentinska škofovska konferenca na predlog Slovenske škofovske konference. Duhovniki skrbimo za redne slovenske maše, za verouk v osnovnošolskih dopolnjevalnih tečajih in na srednješolskem tečaju, za versko in moralno vzgojo visokošolcev in ostale mladine. V slovenskih osnovnih šolah je okoli 400 otrok in v Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka med 150 in 170 dijakov in dijakinj. K rednemu dušnopastirskemu delu spada tudi duhovno spremstvo osrednjih in krajevnih organizacij, ki so vsa leta izseljenstva združevale rojake in skrbele za ohranjanje ter posredovanje verskega in narodnega izročila novim rodovom. Lepo in tesno sodelovanje med dušnopastirskim služenjem in civilno dejavnostjo se nam zdi koristno in potrebno. Smo Slovenci in smo katoličani, isti ljudje, za iste vrednote, za iste cilje si prizadevamo, vsak na svojem področju – a v skupno dobro verskega in narodnega občestva. V fazi načrtovanja skupnih »projektov« je nujno potrebno sodelovanje. Skušamo se ravnati po starem pravilu: v bistvenem edinost, v nebistvenem pravica do drugačnosti, v vsem in vedno pa ljubezen.

Redno pomagate tudi na argentinski škofiji. Kje najdete moč za delo? Od kje jo črpate?
Na argentinski škofiji (mesto Buenos Aires) opravljam službo sodnega vikarja, med tednom dopoldne. Nekaj ur tedensko poučujem cerkveno pravo na pravni fakulteti buenosaireške katoliške univerze (tudi dopoldne). Tako mi po navadi ostane čas za dušnopastirsko delo med rojaki čez teden popoldne in zvečer ter ob koncu tedna. Kljub osebnim človeškim omejitvam mi je v pomoč, če si čas razporedim, žal pa moram najprej opraviti tisto, kar je bolj nujno ali bolj pomembno. Z dobro voljo in s pomočjo zdravnika se da služenje podaljšati (nasmeh). Sila, ki me žene, je ljubezen do domačega človeka in ljubezen do Boga. Mladi bi rekli, da »se je ful posvetil temu, kar je izbral za poklic«. Ne samo za duhovnike, podobno velja za vse javne delavce. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da je na dnu srca ena sama ljubezen – ljubezen do vsega, kar je slovenskega, ljubezen do Boga, ljubezen do človeka zaradi Boga.

A samo delo in garanje (herezija akcije) bi bilo jalovo in klavrno brez molitve in skrbi za osebno duhovno življenje. Oboje je potrebno: akcija in kontemplacija.

Kaj lahko slovenska Cerkev še naredi za diasporo?
Posebej v zadnjih petnajstih letih je slovenska Cerkev veliko naredila za slovenske rojake v Argentini, tako duhovno kot gmotno. Še pred osamosvojitvijo so nas obiskali nadškof Šuštar, škofa Jenko in Pirih ter v letih svobode nadškofa Rode in Uran. Vsa leta smo molili drug za drugega in bili ves čas povezani po uradni poti, pa tudi osebno. Slovenska Cerkev nam je pomagala pri nabavi veroučnih knjig in drugih tiskovin. Za vse to smo iz srca hvaležni ustanovam in posameznim dobrotnikom. Še posebej smo dolžni zahvalo ljubljanski nadškofijski Karitas za ponovno pomoč rojakom v stiski.

Vedno bolj se bo čutilo pomanjkanje slovenskih izseljenskih duhovnikov v Argentini. Rešitev bi bila morda, da bi prišel mlajši duhovnik iz Slovenije sem le za nekaj let, ne nujno za vedno, za vse življenje, ampak, na primer, za tri do pet let (z možnostjo kake specializacije in učenja španščine).

Kaj lahko še naredimo drug za drugega? Morda to, da skušamo bolje poznati drug drugega. Z osebnimi in pastoralnimi obiski moremo poglabljati medsebojna poznanstva in sodelovanje. Da še naprej molimo drug za drugega.

Kako gledate na Cerkev v Sloveniji? Slovenijo – vsaj starejši – doživljate kot domovino. Ali tudi slovensko Cerkev doživljate podobno, namreč kot svojo »domovinsko« Cerkev?
Iz osebnih izkušenj in srečanj s slovenskimi škofi, duhovniki, redovnicami in laiki bi mogel reči, da slovensko Cerkev doživljam, kot ste rekli v vprašanju. Tudi pod tem vidikom bi mogli reči, da je komunizem za vedno razdvojil slovenski narod v dva tabora. Protikomunistični begunci bomo do smrti čutili veliko krivico, da smo morali samo zato po svetu, ker so naši starši ali stari starši mislili drugače, kot je ukazovala komunistična partija leta 1945. Kdo ima celo vtis, da smo dvakrat izgubili domovino, tedaj na en način, danes pa bi se ponovno čutili tujce, če bi se vrnili v Slovenijo. Kdo more to razumeti, če ni sam doživel? Komunizem je rodil tudi ta grenak sad, da je toliko ideološkim beguncem domovina postala tujina, Argentina pa postala nova domovina. Čutimo izgubo »domovinske« Cerkve, a se obenem zavedamo, da je med njo in nami dvanajst tisoč kilometrov. Oba sta močna: spomin in sedanja realnost.

Nam lahko poveste kakšno posebnost argentinske Cerkve? V čem se najbolj razlikuje od slovenske? V Sloveniji nas južnoameriška Cerkev spomni po eni strani na teologijo osvoboditve, po drugi pa ima nekakšen predkoncilski pridih. Zgrešen vtis?
Argentinsko-latinski temperament pride do izraza tudi v cerkvenem življenju in bogoslužju, z dobrimi in manj dobrimi lastnostmi. Verjetno je precej opazno, da je odnos argentinskih vernikov do duhovnika bolj sproščen, naraven, spontan in bolj zaupen. Kot v drugih primerih ne bi bilo prav posploševati.

Prvo pokristjanjenje je bilo pred nekaj več kot petsto leti, z odkritjem Amerike. Argentina ima katoliške korenine. A posebej v zadnjih desetletjih je opazen močan vdor protestantskih skupin in afrobrazilskih sekt. Nekdaj katoliška država ima v uradnem seznamu verstev vpisanih okoli štiri tisoč nekatoliških skupin in sekt, neuradno jih je še več. Sekte nasilno vdirajo v družbo in razbijajo katoliško Cerkev. Vzrok za to je v precejšnji meri pomanjkljiv verski pouk, slaba verska vzgoja v družinah, zato večina krščenih po prvem obhajilu in birmi zgubi stik s Cerkvijo. Ti katoličani so lahka žrtev raznih ločin.

Kljub nizki verski praksi se ohranja tako imenovana ljudska vernost: v obliki ljudskih pobožnosti in verskih navad. Pri tem je prav poudariti izredno močno zakoreninjeno pobožnost do Marije, zaupanje v njeno pomoč in ljubezen do nje po neštetih Marijinih romarskih krajih. Škof Rožman je pri enem prvih obiskov Slovencev v Argentini dejal: Argentino bosta rešila Marija in žoga (nogomet, narodni šport).

Teologija osvoboditve dejansko ni več živa. Glede na socialne razmere pa Cerkev občasno in zadosti jasno opozarja vlado na nevarnost naraščanja revščine. Škofovska konferenca in posamezni škofje ter duhovniki izpostavljajo pomen socialne pravičnosti in solidarnosti, da bi preprečili razredni boj in razkroj družbe.

Verjetno je Cerkev kar na splošno v Južni Ameriki zadosti pokoncilska, vsaj med ozaveščenimi kristjani. Stalni problem so pa obrobni, katoličani po krstu in imenu, a ne v praksi.

Omenili ste škofa Rožmana, osebno ste ga poznali … Doživljate kot krivico, da Cerkev brezpogojno ne stoji za njim?
Škof Rožman je trikrat obiskal Slovence v Argentini. Tretji in zadnji obisk je bil najdaljši, od začetka novembra 1956 do druge polovice aprila 1957. Stanoval je v slovenskem semenišču v predmestju Buenos Airesa. Med tem obiskom nas je sprejel tri bogoslovce v slovensko semenišče in se z nami delno udeležil duhovnih vaj ter imel govor. Bogoslovci smo se izmenjavali v »dežurni« službi in imeli tako priložnost biti v škofovi bližini, ga osebno spoznati in občudovati njegovo osebnost: trdno vero, globoko pobožnost do Jezusa v tabernaklju in do Marije, preprostost v vedenju, očetovsko razumevanje sogovornika, vdano prenašanje življenjskega trpljenja in vsakdanjih težav. Za boljše poznavanje njegovega življenja, dela in odločitev proti komunizmu je nujno potrebno prebrati njegov življenjepis (pisca dr. Jakoba Kolariča CM, v treh zvezkih). S ponatisom tega življenjepisa v Sloveniji bi se vsaj deloma vrnilo škofu Rožmanu dobro ime, ki je trpelo škodo ves čas komunistične diktature.

Med Slovenci v Argentini je bila nadvse hvaležno sprejeta omemba škofa Rožmana v velikonočni poslanici ljubljanskega nadškofa mag. Alojza Urana. Prav tako smo bili veseli, ko je na neki veliki četrtek škof Lenič pri krizmeni maši odločno branil škofa Rožmana.

Da bi se škofu Rožmanu vrnila odvzeta čast, bi bila nujno treba obnoviti proces in popraviti krivice.

Še enega velikega Slovenca dobro poznate in ste z njim v sorodu, kardinala Rodeta. Med vama so neverjetne podobnosti, ne le po videzu, tudi v kretnjah, besednih zvezah … Kakšni so vajini stiki?
Kardinal France je tri leta in pol starejši od mene. Naši družini sta bili veliko skupaj, družili smo se. Skupna pot naju je vodila tudi na Koroško in v Argentino, izbrala sva tudi enak poklic, brez medsebojnega vplivanja. Spoštujeva samoniklost, samobitnost drugega, vsak je, kar je in kakor je. Pred veliko leti, ko še ni bil ljubljanski nadškof, sva se ob njegovem obisku v Argentini domenila, da se ne bova preveč motila s prepogostim dopisovanjem, ampak si pisala, kadar in kolikor bo potrebno. Sva pa v tesni duhovni povezanosti in vesela sva se, če se najine poti kdaj srečajo. Živiva v dveh različnih svetovih, pa vseeno enako misliva, enako hočeva, enako čutiva. Hvaležen sem mu za jasne in odločne besede v času opravljanja nadškofovske službe v slovenski Cerkvi. V trenutku, ko so bile izrečene, so prizadetim morda vzele sapo, čez čas, počasi, pa sta narod in Cerkev s polnimi pljuči vdihnila več svežega zraka. Bog ima svoje načrte in svoja pota, morda bo lahko na sedanjem položaju še več naredil za pravo srečo slovenskega naroda in vesoljne Cerkve.