Rafaelova družba
Domov > Objave
Sreda, 15 Avgust 2018

Objavljeno: 30.01.2018

Bogokletna normalnost

 

Vabljeni k branju pogovora s časnikarko in kulturnico Eriko Jazbar, ki ga je za mesečnik Naša luč (februar 2018) pripravil Lenart Rihar.



Časi, ko so mladi ljudje do svojih zrelih let imeli pokazati že vrsto dosežkov, porojenih iz dobre vzgoje, temeljite izobrazbe, vestnosti, marljivosti in odrekanja, so minili. A izjeme so še vedno med nami: naša sogovornica, denimo, se lahko s ponosom ozre na bogate sledi, ki jih pušča za sabo na premnogih področjih in so v prid vseslovenski skupnosti.


Spoštovana gospa Erika, za bralce Naše luči so korenine vedno pomembna stvar, zato bova začela pri njih. Od kod izvira vaš rod? Lahko s stavkom predstavite svojo matično družino?
Starša sta rojena v Gorici, kjer smo vedno živeli, moj rod pa zajema nekoliko širše območje. Po mamini strani imam povsem briške korenine, po očetovi pa vipavske in idrijske. Jazbarji so doma v Idriji, to je kraj, ki ga obiščem le poredko, a ga čutim zelo blizu.
Sicer pa je z mojo identiteto neločljivo povezana Gorica oz. njeno kulturno-duhovno izročilo, ki ga lahko srkaš še danes, pa čeprav se je avstrijska Nica, kot jo je posrečeno označil Karl von Czoernig, skrčila in postala manjše depresivno naselje, žrtev geopolitike dolgega 20. stoletja. Kljub temu ji uspe, da ohranja nekaj prvin mestne kulture, v njej še vedno odmevajo preteklost nekdanjega žarišča, njena slovenska duša in pogled na Dunaj, ki ga nacionalni, ideološki, zgodovinski, politični konflikti in z njimi povezani posegi v ljudi in prostor niso uspeli popolnoma izničiti.

Od kdaj se zavedate slovenskega porekla?
Pri nas doma slovenstvo ni bilo nikoli stvar debate, ne pomnim, da bi kdaj razpravljali o identiteti, saj je ta bila sama po sebi umevna. Pa čeprav smo v glavnem živeli v italijanski soseščini, oba starša sta obiskovala italijanske šole in nato delala v italijanskem okolju. A sta očitno tudi onadva imela pomembne vzornike – duhovnike in laike, ki so omogočili, da se je slovenstvo na našem koncu dobro ohranilo.
Lepoto slovenskih gora sem spoznala že zelo zgodaj, kot tudi pristno slovensko dušo, ki je daleč od ostrine in zamorjenosti, ki danes prevladujeta v javnosti. Verjamem, da naš narod ni tak in da je nekje pot nazaj.

Živeti slovenstvo v vaši rani mladosti je bilo lažje kot za časa Lojzeta Bratuža in čedermacev, a težje, kot je danes …
Po eni strani bo to držalo, saj klasičnih psovk, ki smo jih bili deležni, v Gorici sicer manj kot v Trstu, danes v glavnem ni več. Tudi ni več tako očitnega občutka manjvrednosti, ko someščanu rečeš, da obiskuješ slovensko šolo ali igraš v slovenski ekipi. Po drugi strani je živeti slovenstvo danes težje, ker v mestu nimaš več tako strnjene slovenske skupnosti kot pred desetletji. Manj nas je in bolj komplicirano je vse skupaj, soočati se moraš z večino med nami, ki ni več slovenska kot pred nekaj desetletji, tako da slovenstva v svoji polnosti v mestu ne moreš živeti, stalno moraš biti pozoren na jezikovno, kulturno, zgodovinsko, psihološko in ne vem še kakšno specifiko bližnjega, pogosto tudi, ko si v slovenski ustanovi. Ko je to prisotno v manjših odstotkih, bogati, ko postane večinsko, se svet, v katerem si odraščal, spremeni.
Vsem slovenskim staršem svetujem, da svoje otroke vpišejo na poletni oratorij na Mirenskem gradu, ki je le lučaj od Gorice. Preživeti teden dni s sto otroki, ki vsi govorijo slovensko in so katoličani, je za nas nekaj nepojmljivega. Dobesedno zadihaš.

O stanju danes bova rekla kako besedo še kasneje. Slovenstvo, pravite, pri vas ni bilo stvar razprave, a gotovo poznate »Italijane«, ki imajo ravno toliko slovenske krvi kot vi …
Res ne pomnim, da bi kdaj podvomila, da sem Slovenka. To niti v letih, ko imaš v sebi totalen kaos in so tudi dogme pod vprašajem.
»Italijanov s slovensko krvjo« ne obsojam, vsakokrat me zaboli, ko zvem za koga. Veliko je bilo tega, veliko je tega še danes. Vzrokov je toliko, kolikor je ljudi, vsako življenje je zgodba zase, vsaka izbira je sad spleta okoliščin. V splošni percepciji italijanske družbe biti član slovenske skupnosti v Furlaniji Julijski krajini ostaja še danes nekaj, kar pri sogovorniku ne sproža ne vem kakšne pozitivne reakcije, kot se na primer dogaja za Nemce na Južnem Tirolskem, ki so model odličnosti tudi za italijanski del družbe. Omenjam vzporedje z Nemci, ker smo si kulturno zelo podobni, pa čeprav nimamo njihove številčnosti. A glavne razlike med nami niso v odstotkih, temveč v zgodovinski danosti. Naša matica je bila socialistična Jugoslavija, njihova pa Avstrija oz. Bavarska. Jugoslavija je od naših ljudi zahtevala, da se vključijo v italijanske stranke, oni so se odločili za zbirno in etnično politično stranko. In še bi lahko naštevala.
Odnos Italijanov do Slovencev, odnos do zamolčanega slovenstva za nekatere »Italijane s slovensko krvjo« se je začel spreminjati, ko je Slovenija postala del zahodnega sveta. Osamosvojitev Slovenije v tem smislu ni bila tako bistvena, kot je bila bistvena demokratizacija Slovenije, ki je v devetdesetih letih postala sprejemljiva in ne več problematična soseda.

Moja vprašanja izhajajo iz naravnanosti, s katero vse bolj izstopate na slovenskem nebu: ne prepuščate se tokovom, pač pa se orientirate glede na resničnost. Ste to držo dobili v družini ali ste jo izoblikovali sčasoma?
Ha, tako me vidite. K sreči nas ni tako malo »naravnanih«, nekateri so manj izpostavljeni, ker delajo v ozadju in ne nastopajo, a držijo »hišo pokonci«. Da se ne prepuščaš tokovom in najlažji izbiri, ki ti jo ponujajo, so me naučili že zelo zgodaj. Doma, prav gotovo. A tudi v slovenskih katoliških krogih, v katerih sem odraščala. Razmišljati s svojo glavo. Tudi če zaradi tega ostajaš sam, kot se mi je na primer dogajalo v mladih letih med neskončnimi debatami o politični vlogi Edvarda Kocbeka, ki me s svojo držo ni nikoli prepričal, in sem v svojih izvajanjih ostajala vedno sama. No, nič tragičnega ali blazno resnega, da bi zaradi tega vsi trpeli, kot se dogaja »na Kranjskem«. Latinski Slovenci, kar smo mi, tudi po najhujši diskusiji gremo ali se prisilimo, da gremo skupaj na pijačo.

Šolska vertikala do univerze je bila slovenska: koliko vam je bila pri formiranju v pomoč? Kaj vam je dala, kaj ste pogrešali?
Šola v slovenskem jeziku je temelj našega obstoja. Nekateri, zaenkrat le sramežljivo, trdijo, da bi tudi pri nas, spričo deleža šolarjev, ki niso Slovenci, uvedli dvojezični model. Kar bi bilo za našo skupnost pogubno. Šola ti daje podlago vsega, kar Slovenci smo: jezik, književnost, zgodovino. Na tebi je, če in v kolikšni meri to podlago nato nadgradiš. Če in v kolikšni meri utripaš z matico. Če te podlage ni, je katerakoli slovenska zgodba težka.
Naša šola je del sistema italijanskega javnega šolstva, ki ima svoje prednosti in manj pozitivne plati. Učni kader je kot povsod: srečal boš odlične pedagoge in take, ki nimajo tega poslanstva; take, ki te bodo veliko naučili, in take, ki te bodo naučili, kako moraš odbirati vsebine. Razmišljati me je naučil profesor filozofije, ki je bil čisti marksist; da je jezik resna stvar, profesor latinščine, ki je bil duhovnik, in preden smo se lotili sklanjatve rosa-rosae, smo dva meseca pilili slovnico in se na novo učili temeljev skladnje; nemški »r« v izgovarjavi mi je med odmori popravljala odlična učiteljica, ki je logopedijo obvladala v letih, ko je še ni bilo.

Kako gledate na te iste šole danes, ko so v njih že vaši otroci?
Učiteljem in profesorjem ne zavidam, poučevanje danes ni enostavna zadeva. Veliko je birokracije, premalo javnega denarja, preveč je arogantnih staršev, preveč je pričakovanj in iskanja neke odličnosti, ki je iztirila. Skoraj bogokletno je reči, da si za svojega otroka želiš predvsem to, da bi rasel normalno, kar pomeni v normi, in da bi ob koncu šolske poti vsaj približno razumel, kam ga vodijo zanimanja.
Naši šolniki so prepogosto tudi sami, ko morajo posredovati znanje v razredu, kjer je veliko neslovenskih dijakov, in najti neko vmesno pot, da ohranijo šolo še naprej za Slovence, pa tudi da Neslovenci čim več razumejo in odnesejo. Dilema, če Prešerna lahko še vedno nazivamo »naš največji pesnik« ali mora postati »največji pesnik slovenskega naroda«, je poenostavljeno vprašanje, pred katerim so številni šolniki.
V mojih šolskih letih so bili med sošolci v glavnem Slovenci. Danes je slovenskih dijakov, ki imajo oba starša Slovenca, 30 odstotkov.

Viljem Černo iz Terske doline je bil, ker je obiskoval slovensko šolo v Gorici, za italijanske nacionaliste komunist, vaši levo usmerjeni zamejci pa so otroke raje vpisovali v italijanske šole kot v slovenske, ker so jih pomagali ustanavljati demokrati (protikomunisti) …
Odklanjanje slovenske šole zaradi ideologije je bilo prisotno prva leta po vojni, ker so levičarji v zaveznikih, ki so ponovno odprli naše šole, videli okupatorje. Pri odklanjanju slovenske šole je bil nato učinkovit predvsem pritisk italijanske večine, ki pa je imel tudi svojo ideološko podstat, saj se je ta večina, ki so jo pogosto sestavljali istrski optanti in »priseljenci«, ki so prišli iz drugih italijanskih dežel z državnimi službami in vojašnicami, v svojem protislovenskem duhu, lažeh, medijskem poročanju večkrat oplajala ob prepričanju, da je naša manjšina nekak privesek in nadaljevanje slovanskega socializma. V to kolesje je padel tudi katoliški del manjšine.

Tu je zopet po sredi matično zaledje, ki ste ga že omenili …
Če vam ponovno ponudim vzporedje z drugo avtohtono manjšino alpskega loka, in sicer Francoze v dolini Aoste: oni vsega tega niso imeli, ker je Francija bila in je del zahodnega sveta. Avtonomno deželo, zakonsko zaščito, vidno dvojezičnost so dosegli brez težav, ki smo jih poznali na našem koncu, brez žolčnih negodovanj, protestnih shodov. Pa čeprav njihova matična država v bistvu ne priznava manjšin na svojem teritoriju in nima pravega odnosa do svojih manjšin v drugih državah.
Na Tržaškem pa je bila z narodnostnega vidika pogubna delitev duhov zaradi kominforma. Mnogi Slovenci, ki so odklanjali Tita in izbrali s Sovjeti povezano italijansko partijo, so se odpovedali tudi slovenski šoli in vpisali svoje otroke v italijanske šole. Zaradi tega so številni predeli Trsta popolnoma izgubili svoje slovensko lice.

Kaj pa Goriška?
Na Goriškem je do razhajanj zaradi informbiroja prihajalo le v manjši meri na Krasu. Pri nas pa je zanimiva zgodba približno dva tisoč delavcev iz Laškega (območje okoli Tržiča-Monfalcone), ki so bili Italijani, a so v začetku leta 1947 zapustili domače kraje in šli gradit socializem v obljubljeno deželo Jugoslavijo. Po resoluciji informbiroja so ostali zvesti KPI, številni končali na Golem otoku, v glavnem pa se poklapani vrnili domov. Tu so bili deležni novega šikaniranja s strani domačih tovarišev, za katere so ostali do zadnjega sumljivi.

To, o čemer govoriva, je v matični domovini bodisi nepoznana bodisi tabu tema. Kaj pa na Goriškem in Tržaškem, se govori o tem?
Ne, predaleč je. Na Goriškem je bilo razlikovanje zaradi informbiroja bistveno manj prisotno, na Tržaškem pa so se z desetletji duhovi pomirili, zaradi pomanjkanja angažiranih ljudi so se društva enih in drugih levičarjev združila, starejši ne pozabijo starih ran, a živijo naprej, pri srednji generaciji tega ni več, mlajši pa niti ne vedo, kaj je informbiro.

Je bil katoliški del manjšine opozicija obojim? Je bilo katolištvo na Goriškem toliko močnejše kot na Tržaškem, da so bila tudi razmerja med idejnimi smermi bistveno drugačna?
Da, prav gotovo. Katoliški del je bil na Goriškem močnejši, tako da smo v povojnih letih doživeli neke vrste politično emigracijo, ko se je iz Trsta k nam preselilo več levičarskih kadrov, ki so s pomočjo jugoslovanskega denarja ustvarili paralelno strukturo ustanov in vanje vabili tudi naše ljudi. Ločitev duhov je bila na Goriškem izrazitejša kot na Tržaškem, kar v neki meri velja, karkoli še to pomeni, tudi danes. Tržaški katoličani pa so zaradi zavezniške vojaške uprave, ki je trajala do leta 1954, imeli to prednost, da so se v povojnih desetletjih lahko oplajali s političnimi begunci, ki so ustvarili oazo kakovosti, ki se ni več ponovila. Zaradi tega imajo več formiranih kadrov, a ljudstvo jim je ideološko le delno sledilo.
Po drugi strani pa je Tržačanov bistveno več kot Goričanov, tako da je bila naša specifična teža vedno manjša in smo na primer deželnega svetnika nekomunističnega tabora izvolili vedno v Trstu.

In če ta razmerja potegnete v današnje dni, kakšno sliko dobimo?
Današnja slika je z vsebinskega vidika revnejša. Ideološkega razlikovanja je bistveno manj, kar bi bilo tudi nekaj pozitivnega, če bi to bilo zato, ker je prišlo do neke sinteze. V resnici pa je to rezultat molka katoliške strani, ki v glavnem ne ponuja več svojih poudarkov, temveč pristaja na dominantne »primorske teze«. V družbi je bistveno manj intelektulnega soočanja, družbeno delovanje sta preplavila ljudska prosveta, ki sicer dosega tudi odlične špice, in šport, vedno več je družabnosti in potrebe po lahkotnih vsebinah, po drugi strani poklicne strukture prepogosto živijo svoje vzporedno življenje, malo povezano z družbo, mladi odhajajo v tujino, kadrovanja ni.

Kranjska danes velja za najbolj nadležno in edino, »ki je imela težave s kolaboracijo« … A ko takole govoriva, se zdi, da bo ta »nadležni« čas soočenja z boljševiškimi posledicami za Koroško, Štajersko, Primorsko moral šele priti … Na Koroškem prav ta čas teče javna polemika o tem, da njihova Cerkev vnaša v skupnost razdor, ker polpretekle zgodovine ne slika tako enoglasno črno-belo, kot je na drugi strani navada že 70 let …
Ta »nadležni čas« na Primorsko prihaja počasi, a bo prišel tudi k nam. Če se ne bomo folklorizirali, kar pomeni, da bomo znali obnavljati svoj credo, bomo dojeli, da slovita zgodovinska specifika Primorske ponuja tudi čisto kranjske paradigme. No, saj se tega že danes marsikdo zaveda, a svoje je naredil tudi jugoslovanski denar, ki je z družbenim gospodarstvom nudil delovno mesto velikemu številu ljudi, medijski pluralizem je bil od nekdaj prešibek, da bi lahko širši javnosti nudil nekatera dopolnila k zgodbi. Pa še nekaj je. Če si del etablirane javnosti pri nas, te legitimirajo tudi v matičnem delu Primorske, kar ima tudi svoj pomen. In seveda obratno.

Nam lahko nekoliko razložite »molk katoliške strani«, ki ste ga omenili malo prej? Če človek lahko razume nelagodje in strah na vzhodni strani nekdanje železne zavese, pa si težje razloži to dogajanje pri vas, v svetu torej, ki je ostal svoboden …
Naš mali svet je živel v svobodnem, a kompleksnem okolju napetosti in razlikovanj, v svoji glavni arhitekturi pa je v glavnem ustrezal dinamikam v matici, saj je matica podpirala le en del manjšine in ta del je lahko kontinuirano razvijal svoje strukture, ideje, kadroval ljudi in jim nudil zaposlitev. Katoliški del ni imel poklicnih založb, medijev, gledališča, knjižnice, raziskovalnega inštituta, glasbenega šolstva, družbenega gospodarstva in ni odločal o delovnih mestih, ni imel večjih kulturnih domov, v naše kroge niso prihajale nagrade in druge potrditve. Vse se je dogajalo na nepoklicni ravni, na etični pogon v prostem času, s prostovoljnimi prispevki. Tudi zato je bila katoliška stran manjšina v manjšini, ni imela zaslombe v matici niti legitimacije. Pod takimi pogoji gre tvoj družbeni razvoj zlahka v drugačno smer, postopoma puščaš po poti tiste vsebinske poudarke, ki niso sprejemljivi za širšo javnost, daš jih v kot, potem nanje pozabiš, tisti, ki pride za tabo, pa zanje več ne ve.

Mimogrede, kako vi rešujete poimenovanje različnih skupin? Pri vas ima desnica dejansko in upravičeno negativen prizvok, poleg tega pa v splošnem evropskem diskurzu že skoraj vsak odmik od levice malodane nosi prizvok desničarske skrajnosti … Vsebinska paleta seže od politike do bioetičnih vprašanj, težava pa zadeva ves zahodni svet …
Italija ostaja večinsko konservativna država, to velja tudi za čezmejni pas, za Trst in Gorico. Tudi na Apeninskem polotoku desnica nima pozitivnega prizvoka, predvsem zaradi odmevov, ki prihajajo iz preteklosti, inteligenca povojne Italije je bila v glavnem levičarska. Kljub temu pa je dopuščeno tudi odstopanje od dominantnih tez levice, zaradi njih se ne znajdeš avtomatično na listi kakšnih radikalcev. V našem malem svetu je vse skupaj bolj ozko, neprepustnost je večja.

V kakšni kondiciji je manjšinska skupnost, kakršno sva v tem pogovoru zagledala, nasproti večinskemu italijanskemu narodu, ko se mora upirati asimilaciji? Ali sploh v kakem svojem segmentu predstavlja enoto?
Marsikje smo še močno prisotni. To velja predvsem za slovenske občine, ki so na Goriškem večinsko slovenske v večji meri kot tržaške. Pod Gorico spadajo tudi nekdanji slovenski rajoni, na Tržaškem pa imamo kraška rajona, ki vsi spadajo pod tržaško občino. V mestnih središčih živi sicer veliko Slovencev, a so pogosto nevidni, v bistveno manjši meri se udeležujejo slovenskih dogodkov oz. jih sooblikujejo. Videmska pokrajina je poglavje zase. Za Čedad velja podobno kot za Gorico in Trst, slovenske občine Nadiških in Terskih dolin, Rezije in deloma Kanalske doline pa se demografsko praznijo, dolgotrajna protislovenska gonja je naredila svoje, tako da boš v teh prelepih vaseh srečal domačina, ki ti bo v slovenskem narečju rekel, da ni Slovenec in da te ne razume, pa čeprav se bo s tabo pogovarjal še naprej v slovenskem narečju in se bosta odlično razumela.

Kaj pa enotnost?
V marsikaterem segmentu je bila manjšina enotna tudi v časih močnih ideoloških razlikovanj in je seveda v marsičem enotna tudi danes. Glavno vprašanje ostaja učinkovitost njenih predstavnikov. Več je tudi segmentov, v katerih se razlikujemo. To se je zgodilo z volilnim zakonom, z reformo krajevnih uprav ali z združevanjem glasbenega šolstva. Večna tema ostaja vprašanje predstavništva manjšine, in sicer kdo nas predstavlja pred Rimom, Ljubljano, deželo FJK. V zadnjem času se je poenostavila praksa, da sta to predsednika krovnih organizacij SKGZ in SSO (Slovenska kulturno gospodarska zveza, ki predstavlja levi del manjšinske organiziranosti, tesno povezana z Jugoslavijo in deležna njene podpore, danes povezana s krogi, ki v Sloveniji zavirajo tranzicijo, in Svet slovenskih organizacij, krovna organizacija katoliškega dela manjšine, ki do osamosvojitve Slovenije ni bila deležna sistemske finančne podpore s strani matične države, danes v glavnem povezana s pomladno stranjo), vendar čudno zgleda, da se npr. o volilnem zakonu dogovarjata predsednika, ki predstavljata civilno družbo oz. naša društva.

Naj se vrneva k vaši življenjski poti. Zakaj odločitev za klasično filologijo? Novinarstvo vas je pravzaprav vabilo že zdavnaj pred koncem študija …
Klasično filologijo sem izbrala zaradi Antigone in Medeje, zaradi grške polis, Marka Avrelija in knjižnice v Aleksandriji, templja v Delfih, predvsem pa zaradi zavesti, da na tem izročilu sloni naša zahodna civilizacija, ki jo je nato osmislilo krščanstvo.
V času po maturi me ni zvabilo novinarstvo, temveč pisanje, z novinarstvom pa sem nadaljevala zato, ker mi omogoča, da sledim dinamikam v družbi, se soočam z vedno novimi vsebinami, ker je vsak dan drugačen in raznolik, v isti uri se ukvarjaš s Trumpom, božičnim koncertom in športno tekmo.

Vas so kot novinarko najprej napotili v Benečijo …
V resnici sem se sama napotila v ta predel našega zamejstva, ki je posejan s slovenskim življem. Ko sem v letih po maturi začela sodelovanje s Katoliškim glasom, sem na prvi seji uredništva rekla, da bi morali bolj redno slediti dogajanju na Videmskem, in kot se pogosto dogaja, so mi naročili, naj kar začnem s pisanjem. In tako se je začelo.
Benečija je poglavje zase, ki daje slovenskim ljudem, ki vztrajajo na tem koščku slovenske zemlje, posebno lepoto. Še danes so tu prisotne protislovenske dinamike, ki so pri nas del zgodovine. Benečani in Rezijani so pod Italijo od leta 1866, pred francoskim in avstrijskim intermezzom (1797–1866) pa so bili kot edini Slovenci stoletja pod Benetkami. Do odobritve zaščitnega zakona leta 2001 niso bili uradno priznani in so bili stalno pod močnim pritiskom, brez slovenskih šol. Prepričevali so jih, da niso Slovenci, temveč nekaj posebnega, in to zato, da bi jih odtrgali od slovenskega narodnega telesa. Na Videmskem imajo zato tudi dinamike znotraj slovenske manjšine drugačne poudarke, slovenstvo se je ohranjalo v cerkvi in slovenski duhovniki so bili splošno priznani narodni voditelji in izobraženci, kadri, ki so zelo pogosto izšli iz njihovih župnišč, so zato imeli manj odklonilen odnos do Cerkve.

Če mi ne zamerite grobe formulacije: kateri pogoji morajo biti odkljukani, da se kak Goričan prijavi za romanje v Kočevski rog? Brez dvoma gre za gost etični in osebnostni filter, ki mu marsikdo ni kos …
Potrebno je segati po literaturi, medijih in zapisih, ki pri nas še dalje veljajo za alternativne. Potrebno je utripati z matičnim narodom, njegovimi tragedijami in vozli, srečati njegove ljudi, njihovo bolečino in dojeti moč njihovega odpuščanja. To lahko doživiš le tam. Zato že nekaj let najemamo avtobus za junijsko svečanost. Vsako leto se prijavi kdo, ki se še ni. In zgodba gre počasi naprej.

Verjetno je lažje pri romanju treh Slovenij na Svete Višarje, čeprav zna tudi tam zazveneti kaka trda beseda …?
Prav gotovo. Romanje treh Slovenij ostaja bajno srečanje, pa čeprav je v naši javnosti premalo prisotna dimenzija »treh Slovenij«. Svete Višarje so svet kraj, globoko v zavesti naših ljudi.

Kako je danes delati na slovenski redakciji na italijanskem radiu? Kolikšen kolektiv je to?
Slovenska redakcija javnega radia in televizije RAI v Trstu odgovarja podobnim logikam kot slovensko javno šolstvo. Smo del italijanskega sistema s svojo avtonomijo. Imamo svojega urednika, ki odgovarja šefu, ki je v Rimu. V redakciji nas je 18, imamo svoje tajništvo, dnevno skrbimo za sedem radijskih in ena televizijska poročila ter več poglobitev in posebnih oddaj. V istem nadstropju domuje tudi italijanska redakcija, v isti šestnadstropni stavbi je tudi slovenski programski oddelek, ki skrbi za kulturne, glasbene in druge sporede, saj radio oddaja več kot 12 ur in pol dnevno, medtem ko je televizije bolj malo. Odnosi z italijanskimi kolegi so korektni in ni težav, stopnja sodelovanja pa odvisna od vsakokratnih odgovornih.

Ob službi delate še vrsto drugih stvari, pri čemer ne mislim samo na Srečanja pod lipami ali odmevne pogovore za Mladiko. Vedno znova začutite tudi, da je treba iz pozabe potegniti določene like. Naj omenim Franca Močnika in Slavka Uršiča lansko leto. Leto prej Mirka Javornika. Pa ponatis spominov Janeza Hladnika je že skoraj med nami.
Stopnja angažiranosti je v zavednem slovenskem jedru velika. Vsakdo izbira področje, ki mu leži. Moja zanimanja so vezana na dejavnosti, ki bolj izstopajo, predvsem zaradi vsebin, okoli katerih ni velike gneče, tesno pa so povezana s poklicem, ki mi omogoča, da spoznam veliko odličnih ljudi, ki imajo veliko povedati. Podobno velja za osebnosti iz preteklosti. Veliko je takih, na katere pozabljamo in ponujajo življenjske zgodbe, zapise, razmišljanja, ki nas še danes nagovarjajo in so za našo družbo dragoceni.

Ob vsem tem delu ste si ustvarili družino, s katero živite »enoten slovenski kulturni prostor«, saj vas ni težko srečati v kateri ljubljanskih kulturnih ustanov …
V preteklosti, ko po Vipavski dolini ni bila speljana avtocesta in smo polževo vozili za tovornjaki po ovinkih do Razdrtega, je bilo bistveno težje. Ljubljana ni daleč, geografsko in antropološko. Pogosto berem o tem, kako sta si Gorica oz. Trst in Ljubljana daleč. No, zame ni tako. Sicer pa namišljene ali dejanske razdalje, ki danes to niso več, lahko zbližaš le z neposrednim stikom in osebnim odnosom. Do krajev in ljudi.

Napori, kot so vaši, so mnogokrat samotni in jih spremlja občutek, da ni pravega širšega učinka med ljudmi … Kje črpate smisel in nabirate moči?
Iz ljudi, ki jih srečujem, iz ljudi, ki so me s svojim zgledom tudi nevede formirali, iz ljudi, ki se z mano trudijo. Ne, nisem sama. Nas ni množica, a smo taki, da lahko med sabo prosto govorimo. Učinek: analize in račune na tem področju delaš na daljše razdalje. Poglejte, kako se je spremenila matična družba v zadnjih dvajsetih letih – čeprav se vam, ki tam živite, zdi, da premalo – kako so nekatere nekoč nepojmljive definicije danes sprejete kot normalne. Gre za počasne procese, potrebni so čas, potrpežljivost in vztrajnost.

Objave
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom