Rafaelova družba
Domov > Objave
Torek, 07 April 2020

Objavljeno: 06.01.2020

Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake

 

Vabljeni k branju pogovora z zgodovinarjem dr. Renatom Podbersičem. Z njim se je pogovarjala Helena Jaklitsch.



Čeprav bo ta intervju bolj strokovno zgodovinsko obarvan, pa bodo bralci verjetno veseli, če te najprej nekoliko bolj osebno spoznajo. Da te poznajo po delu, ni nobenega dvoma. Torej, prihajaš iz Goriške …
Da, prihajam iz Goriške, naše najlepše dežele. Imam se za Goričana, to lahko dokažem tudi s svojim rodovnikom (smeh). Zame je Gorica, tista, ki je danes v Italiji, najlepše mesto na svetu. No, poleg starega Jeruzalema (smeh). Vsekakor zame današnja slovensko-italijanska meja ne predstavlja nobene težave niti ločevanja med ljudmi.

Si izjemen poznavalec naše pa tudi svetovne zgodovine. Vedno znova preseneča, kako ob vsakem, še tako neznanem imenu veš povedati skoraj vse ne le o tem človeku, temveč tudi o okolju, v katerem je živel, o najpomembnejših zgodovinskih dogodkih v tistem času … Od kod tako navdušenje, zanimanje za zgodovino? Ima kaj »zaslug« za to stric, duhovnik in tvoj soimenjak Renato Podbersič?
Ne vem, če je res tako. Spoznavanje preteklosti je moj poklic in tudi način življenja. To me je zanimalo, odkar pomnim. Že kot majhen otrok sem rad poslušal zgodbe oz. pripovedovanja starejših. Tudi ko so drugi omagali, sem sam vedno znova silil z vprašanji v pripovedovalce. Marsikaj sem si zapomnil, marsikaj je šlo v pozabo, žal.
Nedvomno ima velike zasluge za to tudi moj stric in soimenjak, ki je duhovnik. Pravzaprav sem ga vedno sprejemal bolj kot očeta, veliko časa sva preživela skupaj. Podpiral me je pri študiju, mi nosil knjige, veliko sva se pogovarjala, hodila v hribe. No, še danes prebere večino mojih besedil, prej kot gredo v objavo.

Navdušenje nad zgodovino ti je uspelo prenesti tudi na mlajši rod …
Upam, da je tako. Sin bo menda letos začel študirati zgodovino. Pravijo, da kri ni voda (smeh). Tudi nekateri nečaki kažejo zanimanje za preteklost. To me zelo veseli.

Navdušuješ pa tudi uporabnike FB, kjer redno objavljaš krajše zapise o izjemnih Slovencih, ki so tako ali drugače zaznamovali svoj čas. Mnogih med njimi sploh ne poznamo, čeprav bi si zaslužili mesto tudi v našem narodnem spominu. Od kod črpaš vsa ta imena, vse te podatke?
Zgodovina oz. poznavanje preteklosti je pri meni vsakodnevno prisotno, kot sem že povedal. Že zdavnaj sem pozabil na materialno bogastvo, zato se z velikim navdušenjem še vedno posvečam raziskovanju preteklosti. Veliko berem, se pogovarjam z raznimi ljudmi, predvsem starejšimi. Moram pa povedati, da prijateljujem s številnimi posamezniki, ki negujejo podobno navdušenje do raziskovanja preteklosti, tako doma kot tudi v zamejstvu in po svetu. Hvala Bogu, imam tudi kar dober spomin in si marsikaj precej hitro zapomnim. Zdi pa se mi nujno, da s svojimi ugotovitvami seznanjam tudi svoje prijatelje in znance, lahko rečemo tudi širšo javnost. No, prav FB se mi zdi pravšnji medij za to. To počnem iz lastnega veselja, za dušo, brez plačila in predvsem takrat, ko imam čas. Zavedajmo se, da smo brez poznavanja preteklosti obsojeni na ponavljanje napak v prihodnosti!

Delaš na Študijskem centru za narodno spravo, ki kljub vsem pretresom in poskusom njegove ukinitve deluje že enajst let. Čeprav se na centru ukvarjate z vsemi tremi totalitarizmi, nacionalsocializmom, fašizmom in komunizmom, ki so prizadeli naš narod, je največ pozornosti vendarle posvečene zadnjemu, kar je razumljivo, saj se uradna zgodovina s komunističnimi zločini in zlorabami pravzaprav nikoli ni ukvarjala. SCNR je tu naredil veliko.
V desetih letih smo izdali skoraj trideset knjig, priredili številne okrogle mize, predavanja in predstavitve. Vpeti smo tudi v mednarodno sodelovanje s podobnimi institucijami po Evropi. Ne nazadnje, zbiramo tudi pričevanja, doslej smo jih nabrali okrog petsto, tako v domovini kot tudi v zamejstvu in izseljenstvu.

Sam se pri raziskovalnem delu posvečam predvsem Primorski in kršitvam človekovih pravic ter nasilju v 20. stoletju na našem koncu. Primorce je namreč najprej tepel fašizem, potem za kratki, a kruti slabi dve leti še nacizem. Komunistična revolucija pa je svoje »opravila« že med vojno, zaradi obmejne lege in izpostavljenosti »pokvarjenemu« Zahodu pa še po vojni. Ne smemo pozabiti, da se je pri nas na meji streljalo praktično do konca, do propada Jugoslavije, predvsem na tiste, ki so se reševali iz socialističnega »raja«. Kot vidiš, snovi za raziskovanje ne zmanjka, tudi arhivi se, hvala Bogu, vedno bolj odpirajo.

V okviru SCNR si izdal izjemno zanimivo knjigo oz. študijo z naslovom Revolucionarno nasilje na Primorskem: Goriška in Vipavska 1941–1945. Knjiga, ki temelji tako na virih kot pričevanjih, je dodobra pretresla naš pogled na dogajanje na Primorskem med vojno. Vedno je veljalo, da na Primorskem ni bilo revolucije oz. državljanske vojne, da so ljudje podpirali NOB in njeno vodstvo. Kaj je torej res?
Resnica je preprosta in žalostna hkrati: tudi na Primorskem smo imeli revolucijo. Toda hkrati je treba poudariti, da se je revolucionarno nasilje zaradi posebnega mednarodnopravnega položaja Primorske začelo kasneje, približno leto dni, v primerjavi z Ljubljansko pokrajino oz. osrednjo Slovenijo. Tedanje italijanske oblasti so namreč Primorsko obravnavale kot sestavni del svoje države, pač v skladu z leta 1920 podpisano rapalsko pogodbo oz. razmejitvijo med Italijo in Jugoslavijo. Zato Italijani nikakor niso dovolili ustanovitve posebnih protikomunističnih enot, npr. vaških straž, kot se je to zgodilo v Ljubljanski pokrajini. Komunistična partija Slovenije se je zelo zavedala pomena tega območja, zato so že ob koncu poletja 1941 sem poslali svoj preverjeni kader. Na Primorskem so pod plaščem osvoboditve precej hitro našli sogovornike, saj so se Primorci predvsem želeli rešiti fašističnega jarma. Partijska navodila so prihajala iz Ljubljane. Zaostritev razmer je pomenil prihod Aleša Beblerja, sicer po rodu iz Idrije, ki je na Primorsko dospel novembra 1942 po nalogu Centralnega komiteja slovenske Komunistične partije (CK KPS) in izvršilnega odbora Osvobodilne fronte (IO OF). Bebler je torej prišel s partijskimi pooblastili, o razmerah je redno poročal v Ljubljano. Že poleti 1942 je predlagal CK KPS, da je treba spodbuditi partizansko gibanje tudi na Primorskem. Bebler se je tudi zavedal, da mu partijsko zaupanje daje veliko moč za ukrepanje na Primorskem in dejansko je iz svojega bunkerja na Vogrskem odločal tudi o življenju in smrti dejanskih in namišljenih nasprotnikov revolucije na Primorskem.


Vrniva se še malo v čas pred drugo svetovno vojno. Leta 1927 je nastala organizacija TIGR, v kateri so se zbrali primorski domoljubi. Njeno delovanje je bilo tajno, usmerjeno v boj proti fašizmu. Kakšno vlogo so v njej imeli komunisti? Čeprav je bila po vojni praktično izbrisana, nekatere njene člane naj bi likvidirali komunisti sami, ker niso bili naklonjeni revoluciji, toda danes jo Zveza borcev in politična oblast razglašata za svojo. Kako je torej s tem?
Protifašizem in predvojna pripadnost TIGR-u nista imeli za komuniste nobeni vrednosti. Tigrovcem so očitali boj za združitev s Kraljevino Jugoslavijo in jim lepili podobne oznake kot italijanske fašistične oblasti. Obtoževali so jih, da so bili pravzaprav teroristi in agenti tujih imperialistov, predvsem britanske obveščevalne službe. To je razvidno tudi iz ohranjenega poročila o stanju na Primorskem, ki ga je vosovec Edo Brajnik – Štefan sredi julija 1943 poslal Zdenki Kidrič in je tigrovce obtoževal, da so se udinjali zahodnim zaveznikom.

Šlo je za načelno vprašanje razumevanja protifašizma. Organizacija TIGR je nastala septembra 1927 iz odpora proti italijanskemu fašističnemu zatiranju. Obveščevalno dejavnost, s katero so se posamezni tigrovci resnično ukvarjali, bi morali tudi komunisti oceniti kot prispevek k skupni zavezniški zmagi nad silami osi, torej tudi v korist primorskih Slovencev. Pravzaprav je imelo tigrovstvo skupne cilje s krščansko socialno organizacijo na Primorskem, razlike so bile le v metodah delovanja. Zlasti primorski duhovniki so tigrovce svarili pred oboroženimi akcijami in italijanskim maščevanjem.

Kakšno vlogo so imeli duhovniki v času med obema vojnama na Primorskem? Vprašujem predvsem zato, ker se zdi, da se vsi napori duhovnikov, ki so jih ti skozi stoletja vlagali v to, da bi ljudje ostali zvesti narodu in jeziku, danes popolnoma zametujejo, minimalizirajo, celo zanikajo. S tem delajo veliko krivico npr. velikemu domoljubu in narodnemu delavcu duhovniku Virgilu Ščeku in mnogim drugim ...
Primorska slovenska duhovščina je v obdobju fašizma odigrala izrazito pozitivno vlogo, ko se je zavzela za narodne pravice Slovencev v Julijski krajini. Italijanski fašistični šovinizem je slovanskemu prebivalstvu prizadejal veliko gorja. Iz javnega življenja je moralo izginjati vse, kar se ni podredilo »tisočletni večvredni romanski kulturi«. Preganjane in ukinjene so bile vse zakonite civilnopravne ustanove Slovencev in Hrvatov v okviru italijanske države. Katoliška cerkev je bila še zadnje zatočišče za preganjano manjšino. Zlasti po podpisu lateranske pogodbe med Svetim sedežem in Italijo februarja 1929 pa so se začeli pritiski tudi na Katoliško cerkev, naj se ukloni državnim fašističnim zahtevam, predvsem glede uporabe domačega jezika. Kljub različnim pritiskom slovenska duhovščina na Primorskem ni klonila. Niso jih ustavile razne prepovedi in fašistično preganjanje. Duhovnik Virgil Šček, ki je bil leta 1921 izvoljen v rimski parlament, se ni bal med parlamentarno razpravo ugovarjati niti samemu Duceju in zahtevati temeljne človekove pravice za svoje rojake na Primorskem.

Kaj pa med vojno?
Partizansko gibanje se je zavedalo moči in vpliva primorske duhovščine med ljudstvom, zato je bilo postopanje z njimi skrajno previdno. Politična in vojaška vloga OF je v tem obdobju rasla, z njo pa so rasla tudi razhajanja med kurijo, duhovniki in OF. Sprevračanje OF v revolucionarno gibanje je duhovnikom postalo očitno, nasilje političnih komisarjev nerazumljivo, napadi na Cerkev pa vse bolj odkriti, kar je katoliško gibanje potiskalo v kot. Katoliška cerkev na Primorskem je konec vojne dočakala z relativno majhnimi žrtvami med duhovniki, zlasti v primerjavi z Ljubljansko pokrajino. Do razpada Italije leta 1943 ni bilo človeških žrtev med duhovniki, čeprav so italijanske oblasti slovensko duhovščino preganjale (zapor, konfinacija, nasilna premestitev), zlasti zaradi narodnoobrambnega dela v korist zatirane manjšine v Julijski krajini.

Samo partizani so do konca vojne ubili sedem duhovnikov in dva bogoslovca. Najbolj je izstopal prav umor kaplanov Ludvika Sluge in Lada Piščanca na Lajšah februarja 1944 kot posledica nemškega napada na partijsko šolo v Cerknem. Seštevek ob koncu vojne nam pokaže, da je več žrtev med primorskimi duhovniki terjal revolucionarni teror kot pa bombardiranje ter Nemci in četniki skupaj.

Kako pa je bilo z duhovniki na Primorskem po koncu vojne? Na območju nekdanje Kranjske so bili številni duhovniki zaprti, obsojeni na dolgoletne zaporne kazni …
Primorska duhovščina je po končani vojni delila usodo svojih sobratov v preostali Sloveniji. Na njen protifašizem in služenje v narodovo korist so novi komunistični oblastniki hitro pozabili in kmalu, predvsem pa po priključitvi Primorske k Jugoslaviji septembra 1947, je Cerkev na Primorskem postala cilj preganjanja in odvzemanja nekdaj pomembne družbene vloge. Približno petdeset primorskih duhovnikov je izkusilo komunistične ječe, duhovnik Jožko Kragelj je bil leta 1949 celo obsojen na smrt, vendar je bil kasneje pomiloščen, toda po zaporih in raznih prisilnih deloviščih je preživel več kot sedem let. Za razumevanje tedanjih razmer je dobro prebrati njegovo knjigo Moje celice.

Nekje si omenil, da ni bilo tako redko, ko so najbolj zagrizeni primorski »fašisti« kasneje naredili kariere tudi v KP. No, glede na vlogo, ki so jo imeli komunisti v fašistični Italiji, to najbrž niti ni tako presenetljivo. Vendarle je pri komunistih v ospredju internacionala, ne narod …
No, nekaj podobnega najdemo tudi v drugih slovenskih pokrajinah. Seveda je v ospredju internacionala in razredni pristop, predvsem pa bi tukaj izpostavil željo posameznikov po tem, da so na oz. pri oblasti, ideologija jih prav malo zanima, gre jim predvsem za lastne koristi, tukaj ni razlike med posameznimi totalitarnimi sistemi. Še nekaj bi izpostavil: vsi se spomnimo krilatice o tem, da se je OF pod vodstvom komunistov uprla okupatorju za narodov obstoj. To ne drži, komunisti so se uprli šele takrat, ko so dobili ukaz od Kominterne v Moskvi, to je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Šlo pa jim je za izvedbo revolucije in prevzem oblasti!

Po drugi svetovni vojni smo izgubili Gorico in Trst oz. njegovo slovensko zaledje. Ali je sploh kdaj obstajala realna možnost, da bi ju dobili ali pa smo ju dejansko izgubili zaradi povojnega partizanskega nasilja do zaveznikov?
Dobro, najprej bi bilo treba reči kakšno besedo o tem, ali je sploh kdaj obstajala realna možnost, da bi tedanja Jugoslavija dobila celotno zahtevano Primorsko, vključno s Trstom in Gorico, na pariški mirovni konferenci. Kratek odgovor bi bil: ne!
Po drugi strani je treba poudariti, da zahodni zavezniki v luči prihajajoče hladne vojne nikakor niso z odobravanjem gledali na komunistično Jugoslavijo, takrat gorečo zaveznico sovjetske vojske, in njen posledičen dostop do pomorskega oporišča v Trstu. Ne nazadnje pa si je Jugoslavija naklonjenost zahodnih zaveznikov zapravila tudi z revolucionarnim nasiljem ob koncu vojne.

Izguba Gorice leta 1947 je zelo zaznamovala ljudi, ki so živeli tam. Nenadoma je bila med njimi meja, ki se ni smela prestopiti. Se ta deljenost morda pozna še danes ali pa se je s samostojno Slovenijo in skupnim evropskim prostorom vendarle kaj spremenilo?
Naše prednike na Goriškem je nova meja zelo prizadela, kar naenkrat so bili ločeni od stoletnega gospodarskega, upravnega in kulturnega središča v Gorici. Poleg tega je meja potekala neživljenjsko in nikakor ni sledila niti nacionalnim delitvam. Dobro, z leti se je življenje ob tej meji spreminjalo na bolje, zlasti po podpisu Videmskega (1955) in Osimskega sporazuma (1975).
Danes se pojmovanje državne meje na Goriškem seveda spreminja, ampak zelo počasi. Nedvomno sta EU in schengenski sporazum veliko prispevala k izboljšanju stanja. V zavesti ljudi pa ostaja tista nevidna meja in menim, da bo moralo še kar nekaj Soče preteči v strugi, da bo ta meja zares izginila. Mislim predvsem kot nekakšna ločnica v smislu ovir za kakršnokoli komunikacijo, razumevanje in sodelovanje.

Italijani se tudi vedno znova spominjajo žrtev fojb. Kako je pravzaprav s tem? So njihov spomin in velike komemoracije, ki jih pripravljajo vsako leto v spomin na to, upravičeni? Zdi se, da je naš spomin popolnoma drugačen od italijanskega. Da iste dogodke vidimo popolnoma drugače. Ali je sploh mogoče pričakovati, da bi se Italijani kdaj opravičili za vse, kar so v zadnjih dvestotih letih (če pomislimo še na Furlanijo, Benečijo, Kanalsko dolino) storili slovenskemu človeku? Ali so njihove ozemeljske težnje po naši zemlji presahnile ali pa bi se vendarle lahko še kdaj ozrli čez mejo?
Res je, Italija vsako leto 10. februarja slovesno zaznamuje dan spomina na fojbe, ko uradno počastijo tudi nasilno odpeljane in pobite ob koncu druge svetovne vojne. Omenjeni datum je sicer postavljen v spomin na leto 1947, ko je Italija v Parizu podpisala mirovno pogodbo, s katero se je v korist Jugoslavije morala odreči velikemu delu ozemelj, ki jih je zasedla po prvi svetovni vojni. Žal tovrstne proslave prevečkrat dobijo nacionalistični in revanšistični prizvok ter kažejo na t. i. »slovansko surovost« pri ravnanju z Italijani v Julijski krajini in Dalmaciji med vojno in ob koncu druge svetovne vojne. Hkrati pa skoraj popolnoma prezrejo načrtno fašistično krutost in divjanje nad svojimi državljani slovanskega rodu tja od konca prve svetovne vojne naprej.
Res je tudi, da je jugoslovanska tajna politična policija OZNA v maju in juniju 1945 izvajala aretacije politično sumljivih v Trstu in Gorici. Prišli so s seznami, ki so jih že prej sestavili. Veliko aretiranih se ni nikoli več vrnilo, končali so v različnih breznih oz. naravnih kraških jamah, ki jim rečemo tudi fojbe. Največ jih je na Krasu in na Trnovski planoti. Danes je bolj ali manj potrjeno število, da so ti umori neposredno ob koncu druge svetovne vojne v Julijski krajini terjali okrog tisoč šeststo življenj. Toda hkrati je treba poudariti, da se aretacije in umori niso dogajali na etnični ravni, ampak je bil odločilen ideološki, to je razredni pristop. Zato v fojbah ne ležijo samo pobiti Italijani, ampak najdemo med njimi tudi precej žrtev slovenskega in hrvaškega rodu, ki jih je nova revolucionarna oblast imela za svoje dejanske ali namišljene idejne nasprotnike. Tudi na strani storilcev najdemo številne Italijane, ki so pri tem sodelovali iz razrednih razlogov.


Zelo pri srcu ti je Sveta dežela, kamor se rad vračaš, bodisi kot vodič bodisi kot predavatelj oz. gost na različnih konferencah. So te tisti kraji tako navdušili, da del svojega raziskovalnega časa namenjaš Judom v Sloveniji?
Od malega sem se zanimal za vero, morda je k temu prispeval tudi stric duhovnik. Prav tako me je zanimal odnos do nje skozi zgodovino in tudi različne verske skupnosti. Med slednjimi bi izpostavil judovstvo, čeprav sam nimam nobenega judovskega prednika. Spominjam se, kako sem že kot otrok rad poslušal in pozneje tudi prebiral svetopisemske zgodbe, zlasti tiste iz Stare zaveze. Tukaj smo si z judi enaki, pisano z malo, torej v verskem smislu! Na judovstvo torej gledam predvsem skozi krščanske oči. To so namreč naši starejši bratje, kot jih je leta 1986, ko je kot prvi naslednik apostola Petra obiskal rimsko sinagogo, posrečeno poimenoval papež sv. Janez Pavel II. Poleg tega je v vsakem kristjanu tudi malce juda, saj si delimo lep del svetih knjig, praktično celotno Staro zavezo oz. Tanakh (hebrejsko Biblijo). Sam se precej posvečam judovski zgodovini ter njihovemu preganjanju, predvsem na Slovenskem oz. Primorskem in v Julijski krajini. Navsezadnje, tudi poglobljene raziskave judovstva pri nas so se bolj ali manj začele šele ob demokratizaciji Slovenije in je potemtakem to v zgodovinopisju še precej nepopisan list, ki pa ponuja veliko možnosti za raziskovanja, saj imamo zgodovinarji danes na razpolago veliko tovrstnih virov.

Sveta dežela pa je preprosto čudovita, vedno znova me nagovarja, tudi tale intervju nastaja ob misli, da bom kmalu spet odpotoval tja (smeh). Čeprav gre za del Bližnjega vzhoda, kjer so ljudje preizkušani, kjer trpijo, nas more prihodnost navdajati z optimizmom, da se bo tudi ta del sveta enkrat znašel v miru in medsebojnem spoštovanju.

Judom na Goriškem si posvetil tudi svoj doktorat, pri čemer si se omejil predvsem na čas zadnjih 150 let. V goriško judovsko skupnost je globoko zarezala že prva svetovna vojna, kasneje pa je svoj pritisk stopnjevala tudi fašistična oblast …
Drži, »delo« pa so dokončali nacisti, ki so goriške Jude jeseni 1943 večinoma polovili in jih s tovornimi vlaki poslali v uničevalna taborišča, večinoma v Auschwitz. Po vojni sta se vrnila le dva, ki pa sta Gorico kmalu zapustila, Iris Steinmann je odšla v Izrael, Giacomo (Jacob) Jacoboni pa v Venezuelo. Tako danes v Gorici živi morda še okrog deset Judov, kar pa je premalo, da bi delovala samostojna judovska skupnost. V mestu pa stoji zelo lepa sinagoga iz sredine 18. stoletja, obrede v njej, navadno le enkrat letno, pa opravlja rabin iz Trsta.

Si tudi izjemen poznavalec prve svetovne vojne, še posebej blizu ti je soška fronta. Sam prihajaš iz Vrtojbe, ene izmed vasi, ki je bila v prvi svetovni vojni še posebej prizadeta, in vendarle, kot si sam že večkrat omenil, o tem niste nič slišali ne v osnovni ne v srednji šoli. Sploh je bila prva svetovna vojna dolga desetletja zapostavljena, omenjena le mimogrede, čeprav je bilo v avstro-ogrsko vojsko mobiliziranih med 160 in 180 tisoč fantov in mož s slovenskega narodnega ozemlja …
Moja rojstna vas Vrtojba, južno od Gorice, velja za najbolj porušeno vas na celotni soški fronti. Uničenih je bilo vseh približno 350 predvojnih hiš. No, če smo čisto natančni, je ena vendarle ostala dokaj nepoškodovana, v njej je bila urejena zasilna vojaška bolnišnica, na strehi je imela postavljen velik rdeč križ in vojskujoči so to spoštovali.
Res je, v vseh letih svojega izobraževanja, niti na ljubljanski fakulteti, čeprav sem študiral zgodovino, o prvi svetovni vojni in soški fronti praktično nisem slišal nič. Čeprav smo tudi Slovenci kot narod plačali krvav davek, saj je med prvo svetovno vojno padlo okrog petintrideset tisoč naših mož in fantov. Resnejše ukvarjanje s soško fronto in sploh s prvo svetovno vojno pa sovpada z demokratizacijo Slovenije; prej so bile te teme precej potisnjene v pozabo, saj so prevladovale teme iz t. i. NOB in revolucije. Marsikaj smo zamudili, recimo posneti pričevanja številnih naših vojakov in častnikov, ki so trpeli in krvaveli po bojiščih prve svetovne vojne. Tukaj so odpovedale tudi t. i. strokovne institucije, plačane z davkoplačevalskim denarjem.
Po drugi strani pa moramo priznati, da je danes stanje pri nas na tem področju vendarle boljše; izdajajo se knjige, odpirajo muzeji, speljujejo se tematske poti vzdolž nekdanje frontne linije. Veliko je bilo postorjenega zlasti v zadnjih letih, ko smo se spominjali raznih stoletnic v povezavi s prvo svetovno vojno in soško fronto.

Spomnim se, s kakšnim žarom si hitel pripovedovati o tem, kaj se je dogajalo na soški fronti, ko si nas vodil po frontnih položajih na Sabotinu. Skoraj za vsakega vojaka si vedel, kje je bil kakšno minuto … Ali je bila soška fronta na svetovnem zemljevidu prve svetovne vojne pomembna, je imela kakšen vpliv na svetovno, evropsko dogajanje ali pa je le »slovenskih fantov grob«?
Ne, soška fronta je predstavljala zgolj stransko bojišče med prvo svetovno vojno. Težišče dogajanja je bilo na zahodni in vzhodni fronti. Tudi žrtev je bilo tam neprimerno več. Dobro, ne more biti samo število žrtev, na soški fronti je šlo za približno 350.000 umrlih na obeh straneh, merilo pri določanju »pomembnosti« določenega bojišča. Za slovenske oz. (južno)slovanske vojake pa je soška fronta vsekakor predstavljala bojišče na tako rekoč domačih tleh. Ne nazadnje je za to poskrbela tudi avstro-ogrska propaganda, ki se je zavedala pomena lastnih (južno)slovanskih vojakov in njihove nastrojenosti proti italijanskim imperialističnim težnjam po Primorju in Dalmaciji, ki so postale očitne ob podpisu londonskega pakta aprila 1915.

Zdi se, da slovenski samozavesti kar dobro dene misel na preboj pri Kobaridu in na takraten popoln poraz Italijanov. Italijani bi iz tega zagotovo naredili državni spominski praznik, če nekoliko špičim naše sosede …
No ja, z vojaškega stališča je prodor pri Kobaridu jeseni 1917 res nekaj izjemnega. Na drugi strani pa je ta silni italijanski poraz prišel celo v italijansko izrazoslovje. Danes v italijanščini »doživeti Kobarid«, pomeni, doživeti svoj življenjski poraz, poraz katastrofalno velikih razsežnosti. Brez nemške pomoči in načrtovanja pa italijanski poraz pri Kobaridu ne bi bil mogoč!

Ko berem o slovenskih fantih na bojiščih prve svetovne vojne ali o njihovem boju med drugo svetovno vojno, lahko potegnem določene paralele. Tako v prvi kot drugi vojni je slovenski človek pokazal izjemno ljubezen do svoje zemlje, do svojega rodu, svojega naroda in za to je bil pripravljen tudi umreti. Bi se strinjal?
Seveda, tej ugotovitvi pravzaprav ni kaj dodati. Slovenci so veljali za lojalne in pogumne vojake, že v habsburški vojski. Spomnimo se samo avstrijskih vojaških poveljnikov, recimo generala Radetzkyja, ki so hvalili polke s slovenskimi vojaki, zlasti med vojnami za italijansko neodvisnost sredi 19. stoletja.

Helena Jaklitsch

Objave
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom