Rafaelova družba
Domov > Objave
Četrtek, 13 December 2018

Objavljeno: 08.06.2016

Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh

Vabljeni k branju pogovora z Valentino Pikelj, ki ga je za mesečnik Naša luč (junij 2016) pripravila Mojca Tomažič.



Valentina Pikelj, ki zaključuje Zdravstveno fakulteto in je postala voditeljica Zavoda Božji otroci, je svojo življenjsko pot zaznamovala z izjemnim poslanstvom. Zanjo je življenje otroka dar in ne pravica. Za tem dejstvom stoji, se zanj bori in s konkretnimi dejanji vstopa v svet, kjer življenje od spočetja dalje izgublja svojo vrednost.

 

Najprej vas povabim, da se bralcem osebno predstavite. Od kod izvirate?

Rodila sem se 11. 11. 1972, prihajam iz Vrtojbe na Primorskem, kjer sem živela do poroke. Od 1998 živim z družino v Jesenovem pri Zagorju ob Savi. Imam sina in hčerko in enega otroka, ki je v nebesih (imela sem spontan splav).

 

 

Kako se spominjate svojih otroških let? Kakšne so bile takrat vaše sanje, želje, ideje?

Moje otroštvo je bilo kontrastno. Na eni strani se spominjam neznanskega veselja, občudovanja narave in zanimanja za ogromno stvari, po drugi strani se spominjam obdobij občutkov zavrženosti, svoje nevrednosti in nepotrebnosti. Pozneje se je razkrilo, da je to bilo posledica raznih zlorab, ki so bile potisnjene v podzavest. Zelo rada sem se igrala mamo in  sanjarila, da bom imela veliko otrok in bom v lepi hiši skrbela zanje in za moža. Druga najljubša igra mi je bila igranje vojakov, seveda z zmago nad sovražnikom. Katoliška vera, ki je prešla name po mami, mi je bila všeč zaradi petja, lepih oblek, izpolnjevanje zapovedi pa naj bi služilo enemu samemu cilju – da zaradi njih v življenju trpim in si prislužim nebesa.

 

 

Kakšna pa je bila vaša poklicna pot?

Približno v petem razredu osnovne šole sem začela razmišljati, da moje želje o veliki družini, o mami, ki je doma, niso ravno napredne. Usmeriti se moram v nekaj, kar bo vidno koristno, znanje je treba obrniti v denar.  Hotela sem biti nekdo, ki je cenjen, in svoje otroško čisto hrepenenje sem zamenjala s ciljem biti neodvisna, močna ženska, ki ne potrebuje nikogar. Veselje do dela je postalo enako veselju do denarja, s katerim si kupiš srečo. Kot poklic z otipljivimi rezultati sem izbrala gradbeništvo. V nekem trenutku nisem več prenesla občutka nekoristnosti v svojem poklicu in sem šla študirat zdravstveno nego.

Študij je bil eno od orodij Boga, da sem zopet spoznala, kdo sem. Ženska, ki se zaveda svoje dragocenosti in ki ve, da njena rodovitnost in vloga v družini ni breme, ampak osrečujoča brezpogojna daritev. Živeti to, kar sem, ne glede na situacijo in ne glede na mnenje drugih, to je moja vloga.

 

Glede na to, da ste študirali zdravstveno nego, ste verjetno imeli izkušnje z delom tudi v porodnišnici.  Kako ste to delo doživljali? Ste se srečali s kakšno situacijo, ki je vplivala na vaše osebno poslanstvo?

Na predavanjih smo se učili plemenite definicije o vlogi medicinske sestre, ki skrbi in ohranja življenje. Naivno sem mislila, da je zdravstvo organizirano na najboljši možni način. Nisem poznala nobenih podatkov o številu splavov in sem mislila, da jih je v Sloveniji nekaj na leto, ko res ne gre drugače. Ko sem bila na vajah na ginekološki kliniki, so bile medicinske sestre enkrat še posebej nataknjene, mislila sem, da sem nekaj narobe naredila. Pri pregledu kartotek sem videla, da je prišla na splav mlada ženska v 18. tednu nosečnosti. Vsi zdravstveni delavci so molčali, eno sestro sem vprašala, kako je to mogoče. Takrat se je usulo iz nje, da to ni prvič, da tega nihče ne mara početi, pa se ne upajo upreti, ker lahko izgubijo službo, nekdo mora to opraviti. Povedala je, da so enkrat naredili splav v 22. tednu. Otrok je prišel na svet živ in je čez nekaj časa umrl v ledvički. To je bilo leta 2009. Takrat si nisem predstavljala, da bi lahko karkoli naredila.  Ginekologijo kot področje mojega dela sem črtala. Kmalu zatem sem ponoči enkrat zaslišala pisk, da sem dobila sporočilo po telefonu. Ni se mi dalo vstati, vendar sem čutila vzgib: »Moli, moli!« Napol v spanju sem molila in povsem jasno zaslišala jok otroka, najbolj predirno vpitje novorojenčka, ki si ga je mogoče zamisliti. Zjutraj sem prebrala sporočilo na telefonu: Molite, par želi splaviti otroka v 22. tednu. Nadaljevala sem z molitvijo, postom … za nerojene. Za diplomsko delo sem izbrala naslov »Medicinska sestra zagovornica matere in nerojenega otroka v primeru umetnega splava.« To je bilo leta 2012 in še zdaj nisem diplomirala. Hudi duh me drži na mojih slabostih in jaz padam v veri, da mi je dovolj Njegova milost. No, v maju 2016 obdelujeva z mentorico po njenih besedah »zadnje detajle« in še ena pro-life medicinska sestra je na vidiku.

 

 

Kakšno je torej mnenje zdravstvenih delavcev o splavu? Koliko je dejansko psihološke priprave na splav v zdravstvu?

Zdravstveni delavci imajo osebno mnenje glede splava, enako kot laiki. Človekovega duševnega in duhovnega življenja pred rojstvom ni mogoče dokazati v svetu brez vere, kot ga ni mogoče zanikati, kar zagovorniki splava zanemarijo. Veliko zdravstvenih delavcev splav opravičuje kot nujnost, za preprečitev trpljenja otroka in družine v neurejenih razmerah ali zaradi prizadetosti. Prepričujejo se, da je za svojo odločitev odgovorna samo ženska. Kakšne posebne psihološke priprave ni, v nekaterih bolnicah imajo organizirana vodena srečanja, ki jim pomagajo predelati težke situacije na delovnem mestu. Zdravstveni delavci, ki zagovarjajo življenje, bi morali pogumneje uveljavljati pravico do ugovora vesti.  Tudi številni laiki bi jih ob težavah podprli.

 

Svoje poslanstvo, notranja hrepenenja in želje gotovo zelo konkretno in pogumno živite kot voditeljica Zavoda Božji otroci. Kako je prišlo do ustanovitve zavoda? Je morda tudi vaša osebna življenjska zgodba prepletena z njegovo ustanovitvijo?

Zavod je bil ustanovljen z namenom, da bi spodbujal in širil molitev za zmago kulture življenja. Pobuda za ustanovitev je prišla od drugih, vendar sem tudi sama izkusila moč molitve, saj je moja mama v času mojih tavanj v mladosti molila zame. Sprejela sem veliko napačnih odločitev, toda ko sem zanosila v neugodnih okoliščinah, sem se čutila zavarovana od skušnjave, da bi naredila splav. Pozneje sem razumela, da sem bila obvarovana zaradi mamine molitve.

 

 

Kako bi povzeli poslanstvo zavoda?

Enkrat sem zelo otipljivo občutila, kaj pomeni, da me Bog ljubi, da sem Božji otrok. Nikoli me ne more zavrniti in mi ne more dati nič slabega. Nesrečna sem lahko samo, ko pozabim na lastnosti in obljube Boga. V zavodu želimo širiti to veselo novico, da bi tudi drugi iskali Božje naročje, kjer se ni potrebno bati, kjer je prostor za vse. Sporočiti želimo, da je vsak neprecenljivo vreden in ljubljen, od spočetja do smrti.

 

 

V zavodu se soočate z raznoraznimi situacijami. Kaj se vas je do zdaj najbolj dotaknilo?

Vsakič, ko izvemo za otroka, rešenega pred splavom, smo prepolni veselja in hvaležnosti. Najbolj se me je dotaknilo, ko mi je posvojenka pripovedovala svojo življenjsko zgodbo. Čeprav je doživela od bioloških staršev veliko krivic, jih ima rada in rada živi. Njen žar ob pripovedovanju je govoril, da je Božja ljubljenka.

 

 

Se ženske, ki so naredile splav, obračajo na vaš zavod?

Nekatere so prišle na pogovor, vendar nismo imeli nekega strokovnega programa, s katerim bi se lotevali postabortivnih problemov. Gospa, ki se je 50 let obtoževala zaradi splava in ni mogla sprejeti, da ji je odpuščeno in da njen otrok živi v nebesih, je odložila veliko breme, in je postala bolj nasmejana, ko je svojemu otroku dala ime in ga krstila s krstom želja. Tudi v njeni družini so se zgodili premiki v duhovnem življenju. 

Junija začnemo v Sloveniji z vrhunsko in strokovno pripravljenimi duhovnimi vajami Rahelin vinograd za ozdravljenje po splavu. Te duhovne vaje se iz ZDA širijo po vsem svetu. Obupani starši in drugi povezani s splavom po njih znova doživijo dotik Božje dobrote.

 

 

V zavodu ste se odločili za izjemno pobudo, imenovano »40 dni za življenje«, v okviru katere v postnem času poteka molitev za življenje pred porodnišnico. Kako se je rodila ta ideja?

40 dni za življenje je mednarodna ekumenska pobuda, ki se je začela leta 2004 v Teksasu. Božji otroci je bil samo organizator pri nas. V Ameriki je pro-life delovanje začelo izgubljati svojo učinkovitost, zato se je v Teksasu nekaj ljudi zbralo v molitvi, kako naprej. Dobili so odgovor 40 dni molitve in so speljali akcijo 24-urne molitve pred eno abortivno kliniko spomladi 2004. Pobuda se  je hitro razširila po ZDA in po drugih državah. Poteka po 40 dni spomladi in jeseni.

 

V marčevski številki Reporterja sem zasledila podatek, da je v to mednarodno pobudo vključenih 30 držav. Kako se države povezujete med seboj?

Vsaka država, ki se prijavi, je dolžna poskrbeti, da bo navzočnost pred kliniko in molitev v duhu krščanske ljubezni. Molivce po vsem svetu povezujejo skupna dnevna premišljevanja. Posamezna mesta seznanjajo vse udeležene o sadovih pobude pri njih.

 

Kako so potekale priprave na domačem terenu?

V Sloveniji  smo nekaj let spremljali 40 dni za življenje iz ozadja. Hrvati so prvič speljali akcijo 2014 in od takrat njihova domovina doživlja razcvet pro-life delovanja. S svojim navdušenjem so vžgali tudi skupinico pri nas. Slovenija se je z molitvijo pred ljubljansko porodnišnico vključila spomladi 2015. Priprave so vedno podprte z molitvijo in postom. O pobudi obveščajo katoliški mediji, k sodelovanju smo povabili gibanja v Cerkvi, sodelujejo pa tudi protestanti. Župnijske duhovnike prosimo za obveščanje župljanov, osebno nagovarjamo pri mašah, na molitvenih skupinah. Pobude v Ljubljani se je udeležilo okrog 150 ljudi. Šest ljudi je z dežurstvom pokrivalo molitev, da je lahko neprekinjeno potekala 6 ur dnevno. Potrebujemo več ljudi, ki bodo prevzemali dežurstvo, sicer bomo omagali.

 

 

Res je občudovanja vredno, da ste bili pripravljeni stopiti na ulico, se javno izpostaviti in tam stati ves ta čas kljub stiski z dežurstvom. Nenazadnje bi lahko šli molit v cerkev, na varen kraj, za zaprte zidove. Kako to, da pričujete na ta način? Od kod črpate to moč?

Vprašanje bi obrnila – ali ni čudno, da se nam zdi to nekaj izjemnega? Ali ni nevsiljivo razglašanje Božje ljubezni in pomoč na kraju žalosti kristjanova dolžnost? 2012 sem se udeležila Svetovnega molitvenega kongresa na Dunaju. Presenetilo me je javno, neobremenjeno zavzemanje za življenje, molitev pred dunajsko abortivno kliniko, sproščeno izražanje vere. Zahrepenela sem po svobodi, ki sem jo doživela na tem kongresu. Msgr. Reilly, ki je v New Yorku pred 30 leti začel z molitvijo in svetovanjem pred abortivno kliniko, je molil zame. Izgleda, da je bil uslišan. Zadržanost Slovencev je posledica naše preteklosti, vendar ne sme biti izgovor za pasivnost. Vsi slovenski mučenci nas podpirajo, da se javno zavzamemo za nemočne in izgubljene brate, da jim prinesemo Kristusa. Če se cerkve praznijo, stopimo izven obzidja. Naša življenja zaradi tega zaenkrat niso ogrožena. Pobuda 40 dni za življenje je  način nove evangelizacije, z Jezusom v srcu pride tudi spoštovanje do nerojenih in pravo usmiljenje.

 

Letošnji odzivi v javnosti na 40-dnevno pobudo so bili odmevni. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je izpostavilo, da ima sicer vsakdo pravico svobodnega izražanja, pa vendar molivci pred porodnišnico posegajo v človekove pravice drugih in s tem izvajajo politični pritisk na zdravnike in ženske. Ob tem dogodku so na dan žena neznanci popisali zunanjo stran ljubljanske stolnice z napisom »Cerkev, marš iz moje maternice«. Prav tako so vam na samem kraju molitve delali družbo še člani »nasprotne strani« – društvo Sentimentalno mleko. Kako komentirate te odzive?

Nasprotovanja so odlična reklama. Tišina je najslabša. Veliko ljudi se pusti prepričati, da izvajamo pri porodnišnici pritisk. Pričevanje za nekaj, kar vznemiri vest, seveda povzroči pritisk. Danes se nasploh v naši družbi smatra, da na nekaterih področjih, kjer so mnenja deljena, ne smeš povedati resnice ali svojega mnenja (splav, homoseksualnost, na smrt bolan človek,…), ker lahko koga prizadeneš. Koliko pritiska je povzročil Jezus s svojimi izjavami in delovanjem! Čeprav nikogar ne obsojamo, našo navzočnost nekateri razumejo kot obsojanje. Naše ozaveščanje in nudenje pomoči bi morala država pozdraviti, saj je nudenje popolnih informacij in pomoči predpisano tudi v zakonodaji. Koliko splavov je narejenih zaradi tišine, pristranskega svetovanja ali celo laži! Sami si izbiramo oblast. Odziv Ministrstva je poziv kristjanom, naj izkoristimo volilno pravico.

V mladih iz Sentimentalnega mleka sem videla sebe pred 25 leti. Nepoučena, zavedena, brez izkušnje sprejetosti, ko v želji po sprejetosti in pozornosti počnem stvari, s katerimi se še bolj izoliram in smešim. A molitev zame je obrodila sadove. Ko smo stali drug nasproti drugemu, je bilo v meni polno sočutja in ljubezni do njih.

 

 

Ste se srečali s kakšno spodbudo in potrditev, da je bilo vredno stati pred porodnišnico? So se morda odprle kakšne osebne zgodbe žensk, ki so splavile?

Vemo za dve rešeni življenji, oba otroka sta se že rodila. Več ljudi se je ustavilo in nam povedalo svojo izkušnjo zaradi splava, nekateri so se oglasili pisno. Gospa, ki je večkrat šla mimo in nas pošiljala v cerkev, je nekega dne povedala, da je tudi ona splavila v tej stavbi in nas vprašala, kje smo bili takrat. Tudi več zdravstvenih delavcev se čuti okrepljene zaradi naše bdenja.

 

 

Presenetilo me je dejstvo, da je bilo s celotno mednarodno pobudo dokazano rešenih 10.331 otroških življenj.

To je znamenje, da je Kristus navzoč po nas v pobudi in deluje. Rešeni otroci kažejo tudi na to, da matere, očetje potrebujejo spodbudo, da bo vse v redu, da jim bomo pomagali. Namesto tega se širi laž, da ozaveščanje o razvoju otroka pred rojstvom, o spolnosti, pomeni omejevanje svobode.

 

Kako pa pri vašem delu in pri 40-dnevni pobudi za življenje dojemate vlogo katoliške Cerkve?

Papež Frančišek je dal pobudi 40 dni za življenje svoj blagoslov. Na Hrvaškem pride molit veliko redovnikov in redovnic. V Ljubljani je sodelovalo nekaj duhovnikov, tudi iz drugih krajev, cerkvena oblast nas podpira tiho. Želimo, da bi duhovniki prepoznali potrebo po takšnem delovanju in povabili župljane. Več dežurnih molivcev bi razbremenilo posameznike.

 

S svojimi članki ste se tudi sami medijsko izpostavljali. Kakšno izkušnjo imate z mediji glede na vaše delo? Čutite podporo ali je čutiti več odpora?

Levi mediji ne objavijo mojih člankov, samo pogovore. Večinoma nimam slabih izkušenj. Pri Mladini so iztrgali moje izjave iz konteksta, da so nas prikazali, kot da nimamo argumentov. Včasih novinar podaja svoje mnenje, čeprav bi moral biti nevtralen.

 

 

Leta 2013 ste bili v parlamentu, ko je tekel pogovor o sovražnem govoru. Takrat ste spregovorili tudi o nerojenih otrocih, a so v parlamentu hitro prekinili to temo z argumentom o »svobodi izbire«. Kako se spominjate tega dogodka?

Razprava na temo sovražnega govora je bila ravno v času, ko smo prvič imeli devetdnevnico 24-urne adoracije v kapeli Božjega usmiljenja in nedolžnih otrok, kjer je bilo veliko splavov. Čutila sem, da je prav, da spregovorim. Ko sem bila prekinjena, je bilo jasno, da sovražni govor, demokracijo in Ustavo razumemo zelo različno. Pokazalo se je, kako je pri nas težko spraviti v javnost podatke, ki dokazujejo, da splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh.

 

 

Kljub temu vztrajate. Leta 2014 je v Ljubljani potekala konferenca Mednarodne zveze strokovnih združenj za abortus in kontracepcijo. Takrat ste pripravili prav poseben shod. Ga lahko predstavite?

Takrat smo začutili, da je treba nekako pokazati nestrinjanje s konferenco v Cankarjevem domu. Pred konferenco aborcionistov smo na Kongresnem trgu organizirali prireditev Živi na polno. Na pesem z istim naslovom smo zaplesali, prisluhnili smo pro-life pričevanjem in slavili Boga s koncertom Skromnega benda. Na Kongresni trg smo prinesli radost, ljudje so nas spraševali, iz katere cerkve smo, in se čudili, da smo katoliki.

Ko je v Cankarjevem domu potekala konferenca zdravstvenih delavcev, zagovornikov splava in kontracepcije, smo se v molitvi sprehodili od Tromostovja do Cankarjevega doma na shodu Vsi ljudje vsi ljubljeni. S transparenti smo sporočali, da je človek dar, da vsakega otroka skupaj lahko sprejmemo in da je ljubezen do matere hkrati ljubezen do njenega nerojenega otroka. Pri Cankarjevem domu smo zmolili rožni venec in vse udeležence konference izročili Mariji. Bilo nas je 50, tri dame so nas prišle podpret iz Velike Britanije.

 

V začetku marca 2016 je ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti objavila odziv na Pobudo za zaščito ustavnih pravic žensk. Ob tem ste se tudi vi odzvali z utemeljenimi in argumentiranimi raziskavami, ki so v nasprotju s trditvami, kot so jih navedli na ministrstvu. Ste dobili kakšen odgovor?

Ja, poslali so vire, iz katerih so vzeli svoje trditve, vendar v tistih virih ni nobenih podatkov, ki bi katerokoli njihovo trditev potrjevali. Na vprašanje, če obstaja predpisana vsebina svetovanja pred splavom, so odgovorili, naj se obrnemo na Ministrstvo za zdravje, česar še nismo storili.

 

Kakšna je vaša vizija za prihodnost? Se odpira kakšen nov projekt?

Zavod Božji otroci nudi pomoč in svetovanje pri neželeni nosečnosti, še naprej si bomo prizadevali, da bi v kapelo Božjega usmiljenja in nedolžnih otrok pri Svetem Jožefu v Ljubljani, kjer je bila prej porodnišnica, ljudje prihajali 24 ur vsak dan k tihi adoraciji. Nudimo predavanja o vsebinah s področja kulture življenja za mlade in odrasle. Čaka nas izdelava spletne strani in zbiranje darov za delovanje. Nov projekt pa pride vedno nepričakovano.

 

 

Kdo vse se lahko obrne na Zavod Božji otroci?

Na zavod se lahko obrnejo nosečnice ali družine v stiski, vsi, ki imajo vprašanja v zvezi s spolnostjo, o naravi moških in žensk, če koga zanima karkoli o boju med kulturo smrti in kulturo življenja, če kdo želi dežurati v kapeli Božjega usmiljenja. Tudi kritiki so dobrodošli.

 

Kje vas lahko tisti, ki bi z vami radi stopili v stik, najdejo?

Dobite nas na Facebooku, po mailu bozjiotroci.zavod@gmail.com, na telefon 040 287 768. Za srečanje se dogovorimo.

 

 

Za konec bi vas prosila še za zaključno misel za naše bralce.

Spoznanje, kaj pomeni biti Božji otrok, je najlepša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Želim, da bi Božje otroštvo v polnosti vsi doživeli. Potem bo vsako življenje varno.

 

 

Hvala za pogovor, vašo osebno zgodbo in vse iskrene misli, s katerimi ste nas spodbudili, da bi vsi skupaj živeli v resnični svobodi kot Božji otroci.

Objave
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom